Vse do razpada Avstro-Ogrske je bilo delovanje delavskih strank v Trstu povezano
z nacionalnim vprašanjem. Delavska zveza, kot prva legalna organizacija socialistov
v Julijski krajini, je delovala v treh sekcijah: italijanski, slovenski in
nemški. Osrednje vprašanje je bilo sodelovanje med slovenskim in italijanskim
delavstvom. Medtem, ko so Italijani smatrali, da je narodna zavest samo kulturna
vrednota, so Slovenci videli v njej tudi faktor svoje socialne osvoboditve. Kljub
težavam, pa je to sodelovanje obstajalo ves čas, četudi so ga obremenjevale določene
razlike med kvalificiranimi italijanskimi in nekvalificiranimi slovenskimi delavci
in pojavi birokratizma ter iredentizma pri delu italijanskega vodstva. Pittoni in Tuma
sta si mnogo prizadevala, da bi odpravila omenjene slabosti, žal pa nista pritegnila
v boj za socialno osvoboditev tudi nacionalne ideje. Zato se je socialistično gibanje
v Julijski krajini soočilo s porazi 1918. leta.