Avtor obravnava odnos socialistične Slovenije do politične emigracije s pomočjo arhivskega gradiva Republiškega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani. Temeljno gradivo so mikrofilmski posnetki letnih poročil t. i. slovenske državne varnosti, ki so jih pošiljali, poročila namreč, na Zvezni sekretariat za notranje zadeve v Beograd. Velik del arhivskega gradiva je že prišel v Arhiv Republike Slovenije in je dostopen javnosti. Z zgodovinopisnim pristopom in z metodo časovnih in vsebinskih vzorcev avtor analizira posamezna poročila in jih umešča v širši zgodovinski kontekst. Njegovo razmišljanje ima namen opozoriti, do kakšnih absurdnih kontrol nad ljudmi in poštnimi pošiljkami je prihajalo v omenjenem obdobju. Težko je primerjati slovensko oziroma jugoslovansko delovanje na področju državne varnosti, na primer v primerjavi s Stasijem v Vzhodni Nemčiji in drugimi službami državnih varnosti v vzhodnoevropskih državah pred padcem berlinskega zidu, vendar najdemo podobne vzorce delovanja, zlasti še v obdobju večjega vpliva Sovjetske zveze takoj po drugi svetovni vojni. Bistveni del razprave je namenjen odnosu službe državne varnosti do slovenske politične emigracije po svetu