Z uvedbo osebne diktature kralja Aleksandra Karađorđevića, 6. januarja 1929, s katero je kralj presekal oster, desetletje trajajoč spopad med avtonomistično-federalističnimi in unitaristično-centralističnimi političnimi silami v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS), seje začelo novo obdobje v političnem in državnem razvoju prve jugoslovanske skupnosti. 6. januarja 1929 je namreč kralj razveljavil Vidovdansko ustavo, razpustil Narodno skupščino ter prepovedal in razpustil vse politične stranke. Obenem se je postavil za nosilca vse oblasti v državi. V skladu s tem je imenoval tudi novo vlado, ki je bila odgovorna samo njemu. Vodil jo je divizijski general in častni kraljevi adjutant Petar Živkovič, ki mu je kralj zaupal tudi ministrstvo za notranje zadeve. V Živkovićevi vladi so bili predstavniki nekdanje Narodne radikalne stranke, Demokratske stranke, Slovenske ljudske stranke (SLS) ter disidenti iz Hrvaške kmečke stranke in Samostojne demokratske stranke. Nekdanjo SLS je v vladi predstavljal dotedanji predsednik vlade in strankin načelnik dr. Anton Korošec, ki je postal minister za promet.