Po razglasitvi obrtne svobode leta 1859 se je med obrtniki hitro pojavilo nezadovoljstvo
nad novimi razmerami. S tem je postajal boj proti liberalni obrtni svobodi
eden temeljnih kamnov takratnih konservativnih nazorov. Kljub temu, da je bila dejanskost
pogosto milejša od prikazanih kriznih razmer v obrtništvu, so ljudje večinoma
verjeli v nujni propad obrtništva v razmerah obrtne svobode. Konservativci so z
reformami na vsak način hoteli preprečiti takšen tok dogodkov, pri čemer so hoteli
vzpostaviti staro (cehovsko) stanovsko družbo v modernizirani obliki. V prvi vrsti so
zato zahtevali, da naj bo lahko obrtnik le tisti, kateri se je obrtništva izučil in naj bo
vsak obrtnik član obrtne zadruge s širokimi pristojnostmi.