logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Serijske publikacije

/

Zgodovina za vse

Življenje ljubljanskih sirot v drugi polovici 18. stoletja

Avtor(ji):Nataša Strlič
Soavtor(ji):Janez Cvirn (ur.)
Leto:2002
Založnik(i):Zgodovinsko društvo, Celje
Vir(i):Zgodovina za vse, 2002, št. 1
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:sirote, sirotišnice, zgodovinski pregledi, Ljubljana, socialne službe, orphans, orphanage, Ljubljana, 18th century
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Nataša Strlič je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:2002_1_Zgodovina-za-vse.pdf
Velikost:5.33MB
Format:application/pdf
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file291
Odpri
Prenesi
Opis
Prispevek razkriva, kako je bilo poskrbljeno za ljubljanske sirote v drugi polovici 18. stoletja. Kljub precejšnji finančni podpori dobrotnikov in države, ljubljanska sirotišnica ni imela svojega poslopja. Od ustanovitve 1.1763, je delovala v Cesarskem špitalu na Vodnikovem trgu, 1. 1773 pa je bila preseljena v Meščanski špital na Spitalski ulici. Avtorica na podlagi virov ugotavlja kakšen je bil sirotišnični vsakdan; kaj so otroci jedli, kako je bilo poskrbljeno za njihovo duhovno izobrazbo, kakšna je bila njihova obleka, kako je bilo poskrbljeno za čistočo ter kdo je skrbel za njihovo zdravje.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/2382
    • naslov
      • Življenje ljubljanskih sirot v drugi polovici 18. stoletja
      • The life of Ljubljana's orphans in the second half of the 18. century
      • Das Leben der Laibacher Waisen in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts
    • ustvarjalec
      • Nataša Strlič
    • soavtor
      • Janez Cvirn (ur.)
    • predmet
      • sirote
      • sirotišnice
      • zgodovinski pregledi
      • Ljubljana
      • socialne službe
      • orphans
      • orphanage
      • Ljubljana
      • 18th century
    • opis
      • The article describes how the orphans of Ljubljana were provided for in the second half of the 18,h century. Despite the substantial financial support of benefactors and the state, the orphanage of Ljubljana did not have a building of its own. From its establishment in 1763 onwards, it operated in the Emperor's Hospital on Vodnik Square, until it was moved, some time later, (in 1773), to the Municipal Hospital on Špitalska Street. Based on historical sources, the author describes everyday life in the orphanage; what the children ate, what attention was paid to their spiritual education, the type of clothing they wore, the rules and conditions of general hygiene, and who was responsible for the orphans' health.
      • Prispevek razkriva, kako je bilo poskrbljeno za ljubljanske sirote v drugi polovici 18. stoletja. Kljub precejšnji finančni podpori dobrotnikov in države, ljubljanska sirotišnica ni imela svojega poslopja. Od ustanovitve 1.1763, je delovala v Cesarskem špitalu na Vodnikovem trgu, 1. 1773 pa je bila preseljena v Meščanski špital na Spitalski ulici. Avtorica na podlagi virov ugotavlja kakšen je bil sirotišnični vsakdan; kaj so otroci jedli, kako je bilo poskrbljeno za njihovo duhovno izobrazbo, kakšna je bila njihova obleka, kako je bilo poskrbljeno za čistočo ter kdo je skrbel za njihovo zdravje.
      • Am 13. Februar 1758 erließ Maria Theresia den Runderlaß „Eine kurze Bekanntmachung über die Errichtung eines Waisenhauses in Ljubljana und dem Herzogtum Krain", die den Beginn der Bemühungen um diese allzu notwendige Einrichtung bedeutete. Am 27. August 1761 wurden die Statuten des Waisenhauses entworfen, die auch die Aufnahme unehelicher Kinder gestatteten. Am 12. Februar 1763 wurde die Errichtung der Waisenanstalt bestätigt. Das wesentlichste Datum ist der 1. November 1763, als das Laibacher Waisenhaus seine Tätigkeit begann, und zwar in den Räumlichkeiten des 2. Stockes des Kaiserlichen Hospitals auf dem Vodnik-Platz. 1773 übersiedelten alle Bewohner des genannten Hospitals, auch die Waisen, in das Bürgerspital in der Spitalgasse. Dort wirkte das Waisenheim bis zu seiner Auflösung 1787. Kaiser Josef IL besiegelte das Schicksal des Laibacher Waisenhauses. Der genaue Grund ist nicht bekannt, lag aber wohl in den Gedankenströmungen jener Zeit, die die familiäre Erziehung der Heimerziehung vorzogen. Die schlechten hygienischen Zustände, die Überfüllung der Räume und die daraus folgenden ansteckenden Krankheiten sprachen ebenfalls nicht zugunsten von Anstalten des Typs Waisenhaus. Einer der Gründe war, wie in solchen Fällen üblich, auch finanzieller Natur. Auch wenn der Großteil der Kosten für den Unterhalt der Kinder durch Schenkungen von Wohltätern und staatliche Zuschüsse gedeckt war, mußte der Staat noch die Gehälter der Angestellten und die Instandhaltung des Gebäudes bezahlen. Mit Befehl vom 21. März 1787 mußte die Betreuung im Bürgerspital aufgelassen werden. Bis zum 1. August 1787 mußte das Spital geräumt werden und bis Ende März 1788 wurden alle übrigen Kinder aufs Land in Pflege gegeben.
    • založnik
      • Zgodovinsko društvo
    • datum
      • 2002
    • tip
      • besedilo
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd