Avtor prikazuje na osnovi pisanja medvojnega slovenskega tiska (ljubljanskihh dnevnikov, ki so izhajali
pod nadzorom italijanskega okupatorja in ilegalnega partizanskega tiska) odnos do žrtvovanja, žrtev na
lastni in nasprotnikovi strani. Ugotavlja, da se je odnos do žrtev spreminjal skozi vojna leta, občutljivost
do žrtev pa se je manjšala. Ugotavlja tudi glorificiranje lastnih in podcenjevanje ali omalovaževanje
nasprotnikovih žrtev. Argument žrtve je bil pogosto uporabljen ali zlorabljen za podkrepljevanje političnih
in vojnih ciljev.