Prvi Ravnihar, ki ga omenja Slovenski biografski leksikon, je Janez (1798-1876), rojen ob koncu 18. stoletja v Škofji Loki, oskrbnik raznih graščin in vinski trgovec. Sledijo mu trije njegovi sinovi: Ludvik (1827-1901), sodnik in politik, v letih 1867- 1870 prvi slovenski deželni poslanec dolenjskih mest, Franc (1832-1904), deželni uradnik, eden ustanoviteljev ljubljanske čitalnice, Sokola, Dramatičnega društva in Glasbene matice, in sodnik Nikomed (1840-1928). Tretjo generacijo zastopa v Slovenskem biografskem leksikonu Francetov sin Vladimir (1871-1954), pisec naših spominov, četrto pa njegova otroka Evgenij (1912-1949) in Božena (rojena 1914). Dr. Vladimir Ravnihar je s svojim delom v Glasbeni matici, Sokolu in drugih društvih nadaljeval in širil očetovo delo, po politični aktivnosti pa je daleč presegel strica Ludvika. O političnih prilikah njegovega časa naj tu spregovorim nekaj besed. Od prve službe (1895) do nemško-italijanskega napada na Jugoslavijo (1941), ki z njim zaključuje svoje spomine, je preživel Ravnihar približno pol časa v habsburški monarhiji, pol pa v kraljevini Jugoslaviji. Obe obdobji sta bili seveda zelo različni. V prvem je gospodoval Dunaj, v drugem Beograd. Drugačno je bilo gospodarsko, geografsko, kulturno, jezikovno, politično in še marsikakšno okolje. Vendar pa so obe obdobji pretresali narodnostni boji, v vsaki državi drugačni, Slovence pa še boji med liberalnim in katoliškim taborom, v obeh državah podobni.