Prebivalci Primorske so bili med prvo svetovno vojno in po njej le nepomembne figure na igralni mizi velesil. Italija je na stran antantnih sil prestopila zaradi bogate nagrade, ki ji je bila obljubljena ob podpisu Londonskega memoranduma. Wilsonove točke, med katerimi je bila tudi tista o samoodločbi narodov, so svet politike zapustile skupaj s svojim avtorjem. Primorskim Slovencem tako ni ostalo nič drugega, kot da sprejmejo življenje v novi državi ali pa se preselijo. Po vojni so bili deležni številnih obljub, da bo Italija veliko boljši gospodar od Avstrije in da bo zagotavljala svoboden razvoj vseh narodnosti. Toda na pohodu je bil fašizem pod vodstvom Benita Mussolinija. Njegovi nacionalistični in iredentistični politiki ni bilo mar za manjšine. To se je odražalo v agresivni gospodarski, socialni in kulturni politiki, ki jo je država vodila do slovenskega prebivalstva. Fašizem si je želel enotnosti naroda, kar je pomenilo, da je v Italiji prostor le za Italijane. Tisti, ki to niso bili, so morali to še postati. Najlažje je spreobrniti razvijajočo se otrokovo osebnost. Gentilejeva reforma, ki je v šole prinesla izključno italijanski jezik, je bila idealno orodje fašističnega režima.