Dnevniška, spominska literatura in objavljena pisemska
korespondenca slovenskih vojakov, udeležencev 1. svetovne
vojne, se tematsko največ ukvarja z vojakovimi strahovi pred
smrtjo, obupnimi razmerami na fronti in skrbjo za domače,
ki so bili spričo pomanjkanja živil v zaledju le malenkost na
boljšem kot sami vojaki. Razumljivo je, da ob grozi, ki so jo
doživljali na bojišču, zanimanje za politiko ni njihova prioriteta.
To še posebno velja za dnevniško literaturo in pisma,
ki so veliko bolj vereodostojni kazalec stanja duha posameznikov,
kot kasneje izdani spomini. Predvsem spomini tistih
udeležencev 1. svetovne vojne, ki so se med njo postavili na
protihabsburško stran, pogosto v pripoved vnašajo spoznanja,
ki sodijo v čas izdaje spominov, ne pa v čas 1. svetovne
vojne. V grobem lahko rečemo, da slovenski vojak spremlja
politiko in ima o dogodkih svoje mnenje, ki ga navadno izrazi
v obliki krajšega komentarja. Politične dogodke so večinoma
spremljali prek časopisov, dokler so ti lahko prišli
do vojakov na fronto, le v manjši meri prek pisem. Večina
slovenskih vojakov je ostala zvestih habsburški monarhiji,
čeprav imajo do nje kritičen odnos. Prihodnost Slovencev
vidijo v okviru preurejene habsburške monarhije, po predvojnem
programu trializma.