Odnos med Katoliško cerkvijo in modernim prostozidarstvom (ki ima začetke v letu 1717) zaznamujejo številni
protiprostozidarski dokumenti, ki so jih izdajali papeži. Prva je bila konstitucija izdana leta 1738. Kljub temu so se v
monarhiji prostozidarske lože, še posebno v jožefinskem obdobju, močno razširile in v njih so bili tudi številni duhovniki in
cerkveni dostojanstveniki, kot na primer ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido (1742—1816). Po letu 1814 se je odnos
Katoliške cerkve do prostozidarstva zaostril in dosegel vrhunec v drugi polovici 19. stoletja po priključitvi papeške države k
Italiji z leta 1884 izdano encikliko papeža Leona XIII. z naslovom ≫Humanum genus≪. Leta 1917 je bil v cerkveno
pravo sprejet člen o avtomatskem izobčenju prostozidarjev. V 20. stoletju je bilo med obema stranema nekaj posameznih
pogovorov in prizadevanj za stvarnejši dialog. Dialog se je začel po drugem vatikanskem koncilu. Cerkveni zakonik iz leta
1983 je črtal člen o izobčenju prostozidarjev. Sočasno s sprejetjem novega zakonika pa je Kongregacija za nauk vere sprejela
Deklaracijo o prostozidarskih združenjih, ki je moralno obsodila članstvo v prostozidarskih združenjih. Deklaracija je
naletela na različne odzive in interpretacije.