Štiriletna okupacija večine slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne je obdobje, ko je policijski in sodni odvzem prostosti prebivalstvu Slovenije dosegel svojo največjo razsežnost. Odvzem prostosti je sodil med najbolj razširjene represivne ukrepe okupatorjev, posebej pri zatiranju slovenskega odporniškega gibanja. Zapori so tudi v vojnem času opravljali svojo funkcijo v zatiranju kriminalitete. Ta je v vojnem času sicer upadla, predvsem pa je postala za okupacijske oblasti manj nevarna. Zapori so se tako spremenili v prostore za številne v preiskovalnih postopkih, odkoder so jih pošiljali v koncentracijska in zbirna taborišča, v kraj izgona ali konfinacije.

Italijanski okupator, ki je zasedeni del slovenskega ozemlja oblikoval v Ljubljansko pokrajino in ga hitro priključil že 3. maja 1941 državnemu ozemlju Kraljevine Italije, je ohranil sodne institucije in kazensko pravosodje v dotedanji obliki, uvedel pa je lastne, ki so sodile v tistih primerih, ko je bila ena od vpletenih strani v postopku italijanska. Italija je, čeprav je pokrajino anektirala, še najbolj med vsemi tremi okupanti upoštevala predpise mednarodnega vojnega prava glede dopustnega ravnanja v okupirani deželi. Vzpostavila je lastno policijo, domačo pa deloma razpustila oziroma posameznike vključila kot pomožno policijo. Ni pa v pokrajino uvedla svojega kazenskega zakonika, niti sodišč, z izjemo vojaškega vojnega sodišča, ki je za pravno osnovo svojega delovanja imelo Mussolinijev odlok o uporabi določenih členov kazenskega zakonika in seznama kaznivih dejanj z dne 3. oktobra 1941. To sodišče je v v 21 mesecih svojega delovanja do dneva kapitulacije Italije obravnavalo okoli 13.000 oseb, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja.

Kazenskim sodiščem, ki so ostala v funkciji, je preostalo sojenje v kriminalnih zadevah. Za podobno ureditev pravosodja na okupiranih in nato priključenih območjih se je odločila tudi madžarska država. Poleg rednega sodstva je politične delitve obravnavalo hitro vojaško sodišče ali pozneje vojaško sodišče šefa generalštaba, ki je v hitrem postopku obravnavalo vsa dejanja zoper madžarsko državo in režim. Nemški okupator, ki je zasedeno slovensko ozemlje nameraval hitro in povsem vključiti v svoje državno ozemlje, je vpeljal drugačen represivni sistem. Zato je še pred aneksijo, ki jo je zaradi pojava odporniškega gibanja odložil do konca vojne, po takojšnjem izgonu 8 % prebivalstva podelil državljanstvo 90 % preostalega prebivalstva. Popolnoma je uničil pravosodni sistem, saj je nameraval po aneksiji na ozemlje uvesti svojega. V vmesnem času, ki se je raztegnil na dve leti, sta najnujnejše kazenske zadeve obravnavala kar komandanta varnostne policije in varnostne službe na območju civilne uprave. V ta namen sta junija 1941 ustanovila poseben kazenski oddelek, ki je obravnaval zgolj zadeve strogo nepolitičnega značaja. Vsi delikti, kjer je bilo politično ozadje ali politične oznake, so sodili v pristojnost Tajne državne policije (gestapa).

Ta je sama izvajala preiskovalni postopek, preučila dokaze in družbeno nevarnost vsakega od preiskovanih ter ga nato bodisi izpustila, predlagala odvedbo v koncentracijsko taborišče ali pa z osebno odločitvijo komandanta varnostne policije in varnostne službe obsodila na smrt. Tako je nemška okupacijska oblast obravnavala vse pripadnike in simpatizerje odporniškega gibanja. Šele v letu 1944 je bil manjši del takšnih zadev predan političnim kazenskim zbornicam (na Gorenjskem) oziroma posebnemu sodišču za politične zadeve (na Štajerskem). Obe sodni ustanovi sta delovali zunaj rednega sodstva, ki je bilo na območju civilne uprave v kazenskih zadevah vzpostavljeno v letu 1943. Pravosodni sistem, ki ga je nemški okupator uvedelna območju operacijske cone Jadransko primorje jeseni 1943, je formalno upošteval suverenost Italije. Ohranil je dotedanjo pravosodno in sodno ureditev, uvajal pa je poleg policijskih kazenskih ukrepov z izvensodnimi usmrtitvami, z odvažanjem v koncentracijska taborišča (od katerih je enega tudi postavil v Trstu) in na prisilno delo, posebna sodišča javne varnosti, ki so obravnavala politične delikte, »črno borzo«, preskrbo in gospodarske prestopke (delovala so v Trstu, Gorici in Ljubljani).

Tolikšen obseg policijske in sodne represije, tako proti odporniškemu gibanju kot običajnemu kriminalu in posebnim omejitvam zaradi vojne (nedovoljeni prehodi meje, zatemnitev, policijska ura, nedovoljeno poslušanje radia) je povzročil, da kapacitete zaporov v nobeni slovenski pokrajini niso več zadoščale potrebam, zlasti ne na nemškem območju, kjer je prišlo do množičnih akcij odvzema prostosti kmalu po zasedbi. Okupatorji so dobili ob zasedbi jugoslovanskega dela slovenskega ozemlja že izdelan sistem zaporov, ki je pred vojno zadoščal za potrebe policijskih in sodnih oblasti. Dva samostojna kazenska zavoda v Mariboru in Begunjah sta pomenila del širšega sistema kazenskih zavodov na ravni Kraljevine Jugoslavije. Bili so štirje zapori okrožnih sodišč in 49 zaporov okrajnih sodišč. Njihove zmogljivosti so znašale pri okrožnih zaporih med 120 in 290 jetniki, medtem ko so manjši sodni zapori okrajnih sodišč imeli med 10 in 40 mest. Policijska oz. žandarmerijska oblastva so imela tudi policijske zapore; največji policijski zapor v Ljubljani je premogel okoli 50 mest. Nemški okupacijski in represivni sistem je potreboval mnogo več prostora v zaporih za zapornike v preiskovalnem postopku.

Na Gorenjskem si je zato uredil velik osrednji preiskovalni zapor v dotedanji ženski kaznilnici v Begunjah. Policija pa je izrabila tudi sodne zapore okrajnih sodišč, ki so postali ob ukinitvi sodišč in sodnih jetnikov predvsem preiskovalni zapori za politične zapornike. Območje Štajerske je bilo z velikimi zapori bolje preskrbljeno, saj sta na tem območju ostala kar dva okrožna zapora s po okoli 250 mesti vsak; poleg tega pa je bila na voljo še moška kaznilnica, v kateri je bilo tudi okoli 460 mest. Kaznilnica v Mariboru je bila edina, ki jo je nemška Državna pravosodna uprava ob420 držala v isti funkciji, saj je vso vojno služila za prestajanje kazni. Zapornike so dovažali tudi z območij zunaj slovenskega ozemlja, iz avstrijskih in čeških krajev, polovico pa so predstavljali tisti, ki jih je obsodil kazenski oddelek oziroma od leta 1943 sodišča. Ker je že v letih 1941 in 1942 primanjkovalo prostora v obeh osrednjih preiskovalnih zaporih, je komandant varnostne policije in varnostne službe osnoval poseben policijski zapor na gradu Borlu in izpostavo mariborskega sodnega zapora v Strnišču, kjer so bili zaporniki zaposleni pri gradnji tovarne aluminija.

V zadnjem obdobju vojne, že od jeseni 1943, so pravosodne oblasti na štajerskem delu območja civilne uprave ukinile 14 manjših, bolj izpostavljenih zaporov okrajnih sodišč. V Ljubljanski pokrajini, kjer je italijanski okupator v največji meri ohranil predvojno pravosodno ureditev, so v enakih funkcijah ostali tudi sodni zapori, vključno z največjima v pokrajini, v Ljubljani in Novem mestu. Z zapiranjem preiskovalnih zapornikov, ki so bili v pristojnosti policijskih in vojaških oblasti se je postopoma spreminjala vloga sodnih zaporov. Z delom oddelka vojaškega vojnega sodišča 2. armade v Ljubljani, ki je potreboval vojaški sodni zapor, je bila vloga sodnega zapora v Ljubljani določena za ves čas italijanske okupacije, saj je število sodišču izročenih zapornikov zavzemalo večji del zmogljivosti tega zapora. Zapor je bil v drugi polovici leta 1942, dokler oblasti niso ukrepale in večine pripornikov preselile v vojaški zapor v Belgijski kasarni v Ljubljani, tako prenapolnjen, da je število zapornikov trikrat presegalo njegovo zmogljivost. Od začetka leta 1943 je bil sodni zapor namenjen zgolj sodnim zapornikom v preiskovalnem postopku in na prestajanju kazni; takih zapornikov je bilo med 15 in 20%, ostali so čakali v zaporu na sojenje pred vojaškim vojnim sodiščem. V sodnem zaporu je prestajal kazen tudi tisti del njegovih obsojencev, ki je bil obsojen na krajše zaporne kazni do šestih mesecev. Vse preostale so italijanske pravosodne oblasti takoj po obsodbi pošiljale na prestajanje kazni v kaznilnice in zapore v Italijo.

Zapornike so med transporti prehodno zbirali v zaporu v Kopru. Vsi policijski organi in vojaške formacije v pokrajini, ki so se ukvarjale s policijskim delom, so vzpostavili POVZETEK 421 svoje ločene preiskovalne zapore. Tako sta bila v Ljubljani še preiskovalni zapori fašistične milice in vojaških karabinjerjev. V slednjem so zbirali zapornike, ki so bili kot sumljivi poslani v koncentracijska taborišča v Italijo (Rab, zlasti pa Gonars, Renicci, Visco). V obdobju po nemški okupaciji dotedanjih italijanskih pokrajin in njihovem upravnem preoblikovanju v Operacijsko cono Jadransko primorje je nemška okupacijska oblast uporabljal predvsem velike sodne zapore v večjih središčih operacijske cone, saj je bilo narodnoosvobodilno gibanje že tako močno, da je vojaško lahko resno ogrožalo manjša središča. Aretirane med vojaško policijskimi akcijami na podeželju, pa tudi ujete pripadnike NOV in POS, so okupatorji vodili v vojaško zavarovanih transportih v zapore v Ljubljani, Trstu, Gorici, od koder so jih odpremljali v koncentracijska taborišča in na prisilno delo. Za vojni čas je bila značilna deprofesionalizacija nadzornega osebja v zaporih, ki je bila posledica avtonomnega ustanavljanja zaporov s strani vojaških enot in policijskih sil in podobnega. Zaradi tega so bili tudi jetniki izpostavljeni večjemu pritisku in manj strokovnemu ravnanju, saj so bili policisti, karabinjerji, vojaki do zapornikov, zlasti političnih, bolj nasilni.

Domače, slovensko osebje je v okupatorjevih očeh veljalo za manj zanesljivo in zapornikom, s katerimi jih je družila nacionalna pripadnost, bolj naklonjeno. Zato ne preseneča, da se je del nadzornega osebja po volji okupatorjev znašel tudi med zaporniki, ko so odkrili njihovo sodelovanje z osvobodilnim gibanjem ali nedovoljeno pomoč jetnikom. V pomoči jetnikom in sodelovanju z osvobodilnim gibanjem se je najbolj angažiralo osebje sodnega zapora v Ljubljani, zlasti v prvem letu okupacije. Represija, namenjena zatiranju narodnoosvobodilnega gibanja, je povzročila veliko spremembo v številu, strukturi in položaju zapornikov in to v vseh delih okupiranega slovenskega ozemlja. Upoštevaje le tiste, ki so bili v zaporih dlje kot dva meseca, je bilo v zaporih okoli 64.000 ljudi na območju, ki so ga zajemale povojne statistike LR Slovenije; po drugih kriterijih, ob upoštevanju dejstva, da je bila mnogim ljudem odvzeta prostost za daljši čas, niso pa medtem bili v zaporih (del izgnanih, 422 del interniranih, del konfiniranih) se število ljudi, ki so bili prizadeti z odvzemom prostosti, dvigne na okoli 120.000 prebivalcev, kar bi pomenilo okoli 8 % prebivalstva. Kar okoli 90% je k njihovemu številu prispevala kriminalizacija političnih dejanj in odpora proti okupaciji.

Tako imenovani politični zaporniki so bili člani in simpatizerji odporniških političnih organizacij, ki so bile vključene v osvobodilno gibanje, kršilci omejitvenih odredb okupacijskih oblasti. Pomemben del zapornikov so bili tudi tudi ujeti ali aretirani partizani. Postopek proti njim se, razen da je bil strožji zaradi pravne opredelitve njihovega ravnanja kot oboroženega upora ali pripadanja oboroženim tolpam, ni razlikoval od tistega proti civilnim osebam in so bivali v enakih razmerah in istih zaporih kot ostali politični jetniki. Politični jetniki so bili med preiskovalnim postopkom pogosto mučeni, ne glede na to katera policija jih je zasliševala. Mučenje zapornikov pri nemški tajni državni policiji je bilo eden od uradnih postopkov (»poostreno zaslišanje«), ki ga je odobraval komandant varnostne policije in varnostne službe. Prav surovost preiskovalnega postopka in strah pred usmrtitvijo sta označevala življenje političnega preiskovalnega jetnika, poleg neznosnih bivanjskih razmer zaradi prenapolnjenosti zaporov. Obsojencev na prestajanju kazni je bilo v zaporih mnogo manj kot zapornikov v preiskovalnem postopku, saj je večje število obsojenih, okoli 3.500, doseglo v svojem 21-mesečnem sodnem poslovanju italijansko vojaško vojno sodišče 2. armade v Ljubljani. Nemška posebna sodišča so obsodila na Slovenskem okoli 500 oseb.

Večina od obsojenih jetnikov je bila odvedena na prestajanje kazni v matične države okupatorjev. Okoli 750 obsojenih pred vojaškim vojnim sodiščem na kazni daljše od pol leta je bilo poslanih v zapore in kaznilnice v Italijo; njihovo premeščanje je trajalo od decembra 1941 do septembra 1943. Tedaj so bili razporejeni v okoli 50 kazenskih zavodov od Tranija pri Bariju in Neaplja na jugu Italije do Alessandrije, in Benetk na severovzhodu. V kazenske zavode v Nemčijo zunaj območja višjega deželnega sodišča v Gradcu sta bili avgusta 1944 poslani v kaznilnici Aichach in Kassel-Wehlheiden le dve skupini obsojencev z okupiranega območja. Obsojeni pred madžarskimi vojaškimi in civilnimi sodišči so kazni prestajali v zaporih v Szombathellyju, Čakovcu, kaznilnicah v Budimpešti, Vacu, Komarnem, Sopron-Köhidu. Osrednji preiskovalni zapori v Ljubljani, Mariboru, Begunjah, Trstu so bili zaradi velikega števila zaprtih podobni velikim ranžirnim postajam, od koder so dnevno dovažali in odvažali po več desetin zapornikov in tudi več kot tisoč mesečno. Skozi ljubljanski sodni zapor je šlo od začetka vojne do italijanske kapitulacije okoli 8.500 zapornikov, od česar je bilo 7.700 političnih zapornikov. V sodnem zaporu v Mariboru je bilo v prvih treh letih vojne zaprtih 9.900 zapornikov. V sodni zapor v Trstu je bilo v obdobju po nastanku Operacijske cone Jadransko primorje pripeljanih 23.900 zapornikov.

V takih razmerah je bilo življenje zapornikov v zaporih predvsem čakanje pred naslednjo postajo. Nekateri zaporniki so bili z nedokazano krivdo usmrčeni kot talci ali v povračilnih akcijah; drugi, obsojeni, so bili odvedeni v kaznilnice, kjer so bili še najbolj zaščiteni pred vojno vihro, tretji so bili preventivno ali kazensko odvedeni v koncentracijska taborišča. Sodne in policijske eksekucije obsojenih na smrt so bile sestavni del življenja v mnogih zaporih, saj so bila zaporniška dvorišča za nemške policijske oblasti primeren prostor za usmrtitve. Tako so še dodatno zastraševali zapornike in tudi okoliško prebivalstvo. Življenje v zaporih se je razlikovalo od tistega na svobodi, čeprav pod okupacijo. Imelo je vse slabosti, ki jih nalaga življenje v skupini.

Življenje je bilo utečeno in predpisanemu redu so se morali podrejati vsi, ne glede na prenapolnjenost zaporov. Označevala ga je utesnjenost bivanja v prenapolnjenem prostoru; v mnogih primerih so živeli zaporniki v razmerah, ki so bile daleč pod v mirnih časih predpisanimi normativi minimalnega prostora na zapornika. Tegobe izolacije, ki so jih čutili, so lažje premagovali tam, kjer so živeli v skupinah; to pa je bilo zaradi prenapolnjenosti zaporniških kapacitet običajno, v samicah so prestajali del kazni le obsojeni na najdaljše zaporne kazni. V italijanskih zaporih in kaznilnicah so si ponekod slovenski politični zaporniki upali zavračati določila hišnih redov glede obveznega dela in obiskovanja verskih obredov, s čimer so odnosi 424 z upravami in osebjem zaporov postali bistveno bolj napeti. Res pa je, da je to upiranje krepilo njihovo samozavest in notranjo homogenost skupin zapornikov. Okupatorjevi ukrepi so prizadeli tolikšno in takšno število ljudi, da se je spremenilo odzivanje prebivalstva na zapore in zapornike. Prejšnjemu nelagodju do zapornikov in odklanjanju stikov ni bilo več sledu; zapornike so sprejemali kot integralni del družbe v nenormalnih razmerah vojne. Mnogo več jih je bilo na različne načine pripravljenih pomagati zaprtim.

Svojci, pa tudi drugi - znanci, prijatelji, ustanove - so poskušali pomagati s posredovanji za zaprte, jih obiskovali, poizvedovali pri oblasteh o njihovi usodi. Iskali so zveze do političnih, vojaških in policijskih oblastnikov v njihovo korist, bili so pripravljeni na podkupovanja, tveganje pri ugledu in premoženju. Jetniki so z njihovim trudom v zapore dobivali pošto, pakete za življenjsko pomembno dopolnjevanje prehrane, obiskovali so jih in jim prinašali perilo, kar je vse izboljševalo počutje jetnikov v zavesti, da niso zapuščeni. Vse to seveda ne izključuje tudi koristoljubja, saj se je posredovanje v korist zaprtih v nekaterih primerih razvilo v donosno obrt, v kateri so sodelovali policijski funkcionarji, nadzorno osebje v zaporih in posredovalci. V posredovanja se je vključeval tudi Rdeči križ, ki je, kolikor mu je bilo dovoljeno, poskušal izboljšati tudi položaj zapornikov; prav iznajdljivo posredovanje Slovenskega Rdečega križa je omogočilo izpustitev skoraj vseh zapornikov, ki so po kapitulaciji Italije ostali v njenih zaporih in kaznilnicah.

Od novembra 1943 do maja 1944 so njegovi delegati s pravimi in ponarejenimi dovolilnicami policijskih oblastev dosegli izpustitev okoli 1.800 zapornikov. Le manjši del zapornikov je tako bil odveden v Nemčijo na delo oziroma v koncentracijska taborišča. Zanje se je zavzemalo tudi narodnoosvobodilno gibanje, saj je bil velik del zapornikov pripadnikov tega gibanja. Pomagala jim je posebna organizacija Ljudska pomoč oz. Slovenska narodna pomoč. Iz zaporov je na različne načine, s podkupovanjem in na nasilen način poskušala rešiti za gibanje najpomembnejše jetnike. Njeni pripadniki so z orožjem nekajkrat vdrli v zapore in rešili zapornike (iz zaporov v Sevnici, Škofji Loki, Celju, Šmarjah pri Jelšah, Begunjah).