Po razpadu avstro-ogrske monarhije in po nastanku nove jugoslovanske države se Nemci
na Spodnjem Štajerskem nikakor niso mogli sprijazniti z novonastalimi političnimi
razmerami. Gojili so odkrit odpor do nove "južnoslovanske" države in si prizadevali, da bi
prišli v okvir "nemške Avstrije". To je vzpodbudilo slovenske oblasti, da so še ostreje in
odločneje izvajale načrtno politiko "nacionalizacije". Slovenci so hiteli z mrzličnim
"popravljanjem" starih krivic. Slovensko časopisje je zahtevalo "brezobzirno izčiščenje" vsega,
kar je nemškega, vsega, kar bi kakor koli spominjalo na staro Avstrijo in nekdanje nemško
gospostvo. V prvih povojnih letih je "etos maščevalnosti" povsem prevladal nad čutom
pravičnosti. V času po prevratu so se pojavljali tudi "razni elementi, ki sejejo med narod
nezadovoljnost proti Jugoslaviji" in ki "nalašč širijo grozovite neresnične vesti". Oblast je
pozivala ljudi, da ovajajo protidržavne elemente. To naj bi bila tako rekoč dolžnost vsakega
zanesljivega Slovenca. Razprava obravnava ovadbe zaradi protidržavnega govorjenja, ki so se
ohranile v dokumentih okrajnega sodišča Slovenske Konjice, in razne ekscese, ki so odražali
nacionalno nestrpnost v vsakdanjiku v novi državi po končani prvi svetovni vojni.