Vse večji delež imigrantskih prilivov v države članice EU v devetdesetih letih zajemajo posamezniki, ki ne prihajajo na poziv delodajalcev. Ob koncu leta 2001 se ocene deleža tistih, ki se priseljujejo na osnovi pravic družinskega združevanja, begunstva ali pridobijo status bivanja iz humanitarnih razlogov, giblje med 60-80 % v posameznih državah. Mnogi med njimi ne pridobijo kmalu dovoljenja za delo, imajo težave z učenjem jezika ter priznavanjem izobrazbe ali pa dela ne iščejo. Takšen imigrantski trend izziva nacionalne vlade pri reševanju problemov relativno visokih in vztrajajočih stopenj brezposelnosti.