Bert Pribac’s Spiritual Development as Reflected in His Poetry

Avtor(ji): Pribac, Teja
Jezik: angleški
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2002
Založnik(i): Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Ljubljana
Soavtor(ji): Marjan Drnovšek (ur.)


  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/15069
    • dcterms:title
      • Bert Pribac’s Spiritual Development as Reflected in His Poetry
    • dcterms:alternative
      • Duhovni razvoj Berta Pribca, kot se odraža v njegovi poeziji
    • dcterms:creator
      • Teja Pribac
    • dcterms:subject
      • slovenski izseljenci
      • literarno ustvarjanje
      • Slovene emigrants
      • literary creativity
    • dcterms:abstract
      • During the great literary flourishing of the post war period a number of talented and prolific authors appeared, among whom some will be recorded as indispensable characters in the development of the Slovene literary tradition, while others will pass away unobserved, wrapped in the limpid veil of their intimate world. Who will fall into one group and who into the other, only time will reveal. However, each of the authors has given to the period a special personal touch, making it rich in vivacity and freshness. Among the authors who began to pave their way for a successful literary career was Bert Pribac.
      • Ker velikih literarnih ambicij ne zmorem izpeljati, je zame važna izpoved, vsebina in resnica o sebi in okolju, taka resnica kot jo ja z vidim in občutim. Samo to, kar imam, lahko razdam, da bi si domišljal kaj več, za to nisem imel ne časa ne vneme.« Tako se glasi skromna opazka, ki jo je Bert Pribac podal v razmišljanju o svojem literarnem ustvarjanju z naslovom »Zakaj pišem pesmi« (v: Svobodni razgovori, X/3, 1993, 8.). Kot Pribac sam pojasni, je poezija, ki jo ustvarja, odraz njegovih zaznav, občutij in pogledov na različna vprašanja o svetu in bitjih v njem, kar nam omogoči oblikovanje sorazmerno popolne slike njegovega duhovnega razvoja vse od zgodnje mladosti pa do pozne zrelosti. Mladostno igrivost in lahkotnost prekine prisiljena odločitev, da se odpravi po poti vseh blodnežev, beračev in večnih romarjev tega sveta. Posledično se v poeziji začetnega obdobja njegovega izseljenstva odražata globoka bolečina in beda, ki izhajata iz spoznanja o izgubi doma, prijateljev in vseh najbolj intimnih momentov lastnega bivanja. In ko še zadnje upanje na ustrezno zatočišče pod Južnim križem umre, se pesnik zateče k sanjam, ki mu nudijo tolažbo, saj le v sanjah lahko ponovno občuti atmosfero domačnosti ljubljene Istre, ki pa ni več stvarna Istra njegove mladosti, temveč močno idealizirana mentalna konstrukcija, osnovana na njegovih željah in upih.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Marjan Drnovšek (ur.)
    • dcterms:date
      • 2002
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:15059
    • dcterms:language
      • eng
    • dcterms:isPartOf