Osimski sporazumi (10. 11. 1975), ki sta jih republiki Jugoslavija in Italija podpisali dva dneva pred 55-letnico rapalske mirovne pogodbe (12. 11. 1920), so za obe državi podpisnici v prvi vrsti zaključno poglavje v urejanju medsebojnih državnih meja. Sporazumi so zaključek problema, ki ga mirovna pogodba, sklenjena med Italijo in 21 državami protifašistične koalicije (10. 2. 1947), ni uspela rešiti predvsem zato, ker se pogodba ni v celoti uresničila (neimenovanje guvernerja Svobodnega tržaškega ozemlja). Poleg osrednjega določila (meja na kopnem in morju), vsebujejo Osimski sporazumi še gospodarski del (pospeševanje sodelovanja med državama) ter protokol o skupni prosti coni. Osimski sporazumi so utrdili tudi zahodno mejo sedanje slovenske države, so zato del procesa – pravzaprav njegovo zadnje poglavje – zedinjevanja Slovenije, in priključevanja zahodne Slovenije oziroma Primorske k matični domovini...