Eksodus iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja je del širšega fenomena eksodusa prebivalcev Dalmacije in Julijske krajine. Avtor najprej na kratko pokažena temeljne značilnosti migracijskega fenomena in pri tem izhaja iz razvoja, ki ga je koncept »eksodusa« naredil v zgodovinopisju. Sprva je bil to bojevit izraz, ki je bil usmerjen v to, da bi izrazil enopomenskost zgodovinske izkušnje, da bi v zadnjih zgodovinopisnih prispevkih postal splošna pojasnjevalna kategorija, ki je uporabljena za opisovanje posebne serije prisilnega preseljevanja evropskega prebivalstva, ki se začne sredi devetnajstega stoletja, in ki ga tako razločimo od bližnjih, a ne identičnih fenomenov kot so izgoni in deportacije. V nadaljevanju avtor analizira glavna spodbude, ki so pripeljale do eksodusa skoraj vsega italijanskega prebivalstva z območij, ki so po drugi svetovni vojni prišla pod nadzor jugoslovanskih oblasti. Začne s politično, družbeno in nacionalno revolucijo in njenim vplivom na istrsko stvarnost. Posebna pozornost jenamenjena »slovansko-italijanskem bratstvu«, ki je razumljeno kot selektivna strategija povezovanja, pa tudi delovanju organov ljudske oblasti. Mešanica notranjih omejitev politike »bratstva« in njenega propada je pri Italijanih rojevala občutek nezmožnosti preživetja, zaradi katerega je bila pravica do opcije dejansko odhod na varno. Uporabil jo je tudi precejšen del neitalijanskega prebivalstva, kar potrjuje trdoto pogojev takratnega tako materialnega kot političnega življenja v Istri. Podobni pogoji so bili tudi v coni B STO, kjer pa se je tem pogojem pridružila negotovost glede nadaljnje državne pripadnosti cone, ki je segla vse do oktobra 1954. To je v določeni meri zaustavilo množično izseljevanje, do kakršnegaje prišlo na območjih Istre, ki so bila z mirovno pogodbo že leta 1947 priključena k Jugoslaviji. Ob tem pa moramo upoštevati nekatere ključne trenutkev odnosih med italijanskim prebivalstvom in novimi oblastmi v coni BSTO: epuracija, stavka v Kopru jeseni 1945, prihod mednarodne razmejitvene komisije pomladi 1946, zaostritev preganjanja Cerkve, resolucija Informbiroja1948, volitve leta 1950. Avtor nato pokaže na nekatera področja, ki jih je treba še raziskati, kot so odnos med vojaško upravo in ljudsko oblastjo, notranja členitev same ljudske oblasti in graditev novega vodilnega razreda, ki je oblast prevzel leta 1945. Ob tem bo predložil prve izsledke raziskave, ki teče glede drugega vidika, o katerem se je veliko razpravljalo, to je o ravnanju proitalijanskih sil na tem območju,ki so bile povezane tako z organizacijami v coni A, kot z italijansko vlado.Gre za Istrski narodnoosvobodilni odbor (Comitato di liberazione nazionaledell’Istria), ki je imel sedež v Trstu, in za radijsko postajo Radio Venezia Giulia, ki ga je italijanska vlada vodila neposredno. V obeh primerih so bile te raziskave mogoče zahvaljujoč novemu pomembnemu arhivskemu gradivu. Na koncu se avtor ustavi na zadnji fazi tržaškega vprašanja, torej v letih 1953 in 1954, ki se je zaključila s podpisom Spomenice o soglasju oktobra 1954, in ki ji je sledila izselitev skoraj celotnega italijanskega prebivalstva cone B STO. Zadnje pojasnilo pa je namenjeno prisotnosti ezulov v tržaški vsakdanjosti.