V Prekmurju, eni od narodnostno in religiozno najbolj pestrih pokrajin Slovenije,je represija med 2. svetovno vojno in po njej med drugim povzročila, da se je tako etnična kot verska podoba pokrajine delno spremenila. Zaradi holokavsta prekmurskega judovstva skorajda ni bilo več, zaradi nasilne izselitve v povojnem obdobju pa je izginila tudi tamkajšnja nemška manjšina. Dogajanja medvojno in po njej pa so imela posledice tudi na prekmurske Slovence in Madžare.Medvojna represija v Prekmurju se v glavnem veže na obdobje madžarske oblasti, saj so vojaki Rdeče armade osvobodili pokrajino ob Muri mesec dni pred koncem 2. svetovne vojne. V času madžarske oblasti so bili, poleg že omenjenih Judov, najmočneje na udaru primorski kolonisti. Poleg izgona Nemcevpa je povojno obdobje zaznamovala tudi represija nove komunistične oblasti nad delom madžarske manjšine. Ker bo v sklopu konference predstavljena represija nad Judi in Nemci na Slovenskem, se bom v razpravi osredotočil le na represijo nad slovenskim in madžarskim življem v Prekmurju, oz. na internacijo primorskih Slovencev v Sárvár in pripadnikov madžarske manjšine v taborišče Hrastovec, kot na dogodka, ki sta med Slovenci in Madžari v Prekmurju najmočneje označevala medvojno in povojno represijo.V obdobju med obema vojnama so v naselja s pretežno madžarskim prebivalstvom v okolici Dolnje Lendave (danes Lendava-Lendva) jugoslovanske oblasti na razlaščeno veleposestniško zemljo naselile predvsem Slovence in tudi nekaj Hrvatov s Primorske, iz Istre, notranjosti Slovenije in tudi Prekmurja. Po priključitvi Prekmurja k Madžarski leta 1941 so madžarske oblasti koloniste, ki pred 31. oktobrom 1918 niso živeli na področju Kraljevine Madžarske, internirali v taborišče Sárvár v Železni županiji. Za razliko od kolonistov iz Bačke in Baranje, ki so jih internirali že leta 1941, so koloniste iz Prekmurja tja odpeljali leta 1942. Madžarsko zunanje ministrstvo je namreč sredi leta 1941 navezalo stike z italijanskim zunanjim ministrstvom glede izročitve kolonistov Italiji kot državi, iz katere so prihajali. Ker pogajanja niso bila »uspešna«, so madžarske oblasti koloniste s Primorske in iz Istre 22. in 23. junija 1942 internirali v taborišče Sárvár, in to cele družine, po nekaterih podatkih 587 oseb, po drugih 589.Od teh je umrlo 35 oseb, približno ena tretjina (23 internirancev) v taborišču (zaradi lakote, mraza, bolezni), v drugih krajih Madžarske in NDH pa 12 oseb. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne, 9. in 10. julija 1945, je jugoslovanska (slovenska) komunistična oblast v koncentracijsko taborišče Hrastovec internirala 558 prekmurskih Madžarov, tudi v tem primeru celotne družine. Po mnenju številnih prekmurskih Madžarov, predvsem internirancev, je bila to povračilna akcija jugoslovanskih (slovenskih) oblasti zaradi internacije kolonistov v Sárvar. Po treh tednih internacije so predvsem za delo sposobne prepeljali v taborišče Sterntal (Strnišče pri Ptuju). Konec julija so zaradi tifusa, ki je izbruhnil v taborišču Hrastovec, domov poslali 31 otrok. Ostali internirani prekmurski Madžari, tako tisti, ki so bili v Hrastovcu, kakor tudi tisti v Sterntalu, pa so domovodšli konec septembra. Pri njihovi izpustitvi je zelo pomembno vlogo odigral tedanji podžupan Budimpešte Kővágó (Küronya) József, ki je po mamini strani imel lendavske korenine. Na podlagi njegovih podatkov je madžarsko zunanje ministrstvo interveniralo, kar je privedlo do posredovanja jugoslovanskih oblasti. Izkazalo se je, da o internaciji prekmurskih Madžarov niso bili seznanjeni ne v Beogradu, ne v Ljubljani in ne v Mariboru in je verjetno šlo za lokalno akcijo. Natančno število umrlih Madžarov v internaciji oz. zaradi posledic internacije za enkrat še ni znano, na podlagi raziskav med družinami interniranih pa jih je bilo kakšnih deset.