Avtoritarni in totalitarni režimi na različne načine obračunajo s posamezniki,skupinami, organizacijami, manjšinami, ki jim nasprotujejo in s tem ogrožajo njihovo oblast. Fašistični in nacistični režim sta represijo stopnjevala in ta je zagresijo ter okupacijo ozemlja drugih držav prerasla v množično ubijanje, v katerega so bile vpletene vse strani. To je po vojni »izzvenelo« v maščevanju zmagovalcev nad poraženci, pa tudi represiji, ki so jo proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom izvajale nove jugoslovanske komunistične oblasti. Iz tega obdobja je kar nekaj simbolnih prizorišč usmrtitev in pokopov, kotje Bazovica, strelišče na Opčinah pri Trstu, kaznilnici Stari pisker v Celju in Mariborski sodni zapori, pokopališče v Gradcu v Avstriji, Gramozna jama v Ljubljani, Teharje, Kočevski Rog, Huda jama. Italijanski fašistični režim je oktobra 1929, sedem let po svojem prihodu na oblast, izvedel prvo smrtno kazen nad pripadnikom manjšine – članom organizacije TIGR v Istri Vladimirjem Gortanom. Nekaj manj kot leto dni kasneje, septembra 1930, so bili kot teroristi obsojeni in v Bazovici ustreljeni štirje člani Borbe, tržaške veje organizacije TIGR. Strelski vod so sestavljali pripadniki fašistične Prostovoljne milice za državno varnost (Milizia volontaria perla sicurezza nazionale, MVSN). Te usmrtitve so široko odmevale v evropski in svetovni demokratični javnosti, Bazovica pa je že leta 1930 postala simbol protifašističnega odpora, danes pa je simbol boja primorskih Slovencev proti raznarodovanju. Po letu 1945 je Bazovica dobila še drug simbolni pomen. V t. i. bazoviško fojbo (jašek zapuščenega rudnika) naj bi bili domnevno vrženi mnogi odtistih, ki so jih maja 1945 na Tržaškem in Goriškem aretirale jugoslovanske oblasti in so bili nato usmrčeni ali so umrli v zaporih ter taboriščih za vojne ujetnike. Med pogrešanimi je veliko sodelavcev fašizma in kolaboracije, tudi pripadnikov prej omenjene MVSN, med njimi pripadnik strelskega voda, ki je leta 1930 izvršil smrtno kazen nad štirimi slovenskimi protifašisti. Vendar je med pogrešanimi tudi 93 pripadnikov finančne straže, ki so sodelovali v vstaji italijanskega Narodnoosvobodilnega odbora konec aprila 1945 v Trstu, in več protifašistov. Italijanska republika je leta 1992 bazoviško fojbo proglasila zadržavni spomenik. Na obeh simbolnih krajih, ki sta po nekem čudnem naključju, zelo blizu drug drugemu, vsako leto prirejajo spominske slovesnosti, ki so množično obiskane. Spominske slovesnosti so tudi na krajih povojnih usmrtitev. Iz zgodovinskega spomina pa v luči polemik o državljanski vojni in povojnih usmrtitvah vse bolj izginja vedenje o tem, da so med vojno največ smrti povzročili okupatorji. Naj spomnim le na enega od vrhuncev medvojne represije, na represijo nemškega okupatorja na slovenskem Štajerskem v letu 1942, z množičnimi streljanji talcev in deportacijami v koncentracijska taborišča. Tu bi izpostavila Hrastnik, ki je imel takrat kakšnih 6000 prebivalcev, in kjer je poleti 1942 gestapo aretiral večkot petdeset aktivistov OF. Sledila so streljanja. V Celju so 22. julija ustrelili sedem Hrastničanov, 30. julija sedemnajst, 15. avgusta petnajst in nato v Mariboru 2. oktobra še pet, skupaj torej 44. Med njimi je bilo 27 mlajših od 25 let, eden je bil ustreljen deset dni pred 18 rojstnim dnevom. Med njimi je bilo šest žensk, le ena je bila stara več kot dvajset let. Nato je gestapo aretiral njihove sorodnike in jih poslal v uničevalno taborišče Auschwitz, mlajše od 18 let pa v otroška taborišča, kjer je umrla deklica, stara leto in pol. Že leta 1942 je v Auschwitzu umrlo 24 sorodnikov ustreljenih, leta 1943 pa še devet. Skupaj 76 žrtev.