/
Dogodki
/
Konference
Judje so bili ena prvih skupin prebivalstva, ki so bili podvrženi načrtni represivni politiki nacistične Nemčije, katera se je naposled končala s holokavstom. S širitvijo nacističnega vpliva po Evropi se je širila tudi represivna politika do judovskega prebivalstva. Najbolj očiten odraz te politike so bili judovski begunci, ki so se zatekli tudi na slovensko ozemlje. Naposled je leta 1940 tudi jugoslovanska država sprejela dve protijudovski uredbi. Toda do odločilnega preloma pri odnosu do judovskega prebivalstva je prišlo šele aprila 1941, ko so sile osi napadle Jugoslavijo in si jo med seboj razdelile. Usoda Judov iz Slovenije je bila tedaj v prvi vrsti odvisna od tega, na katerem okupacijskem ozemlju so živeli. Na nemških okupiranih ozemljih na t. i. Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem so praktično vsi Judje že leta 1941 pobegnili proti Italiji ali pa so bili izgnani v Srbijo in na Hrvaško. Na italijanskem okupiranem ozemlju v t. i. Ljubljanski pokrajini jih je okupator večinoma interniral v Italijo, velik del tistih, ki so lahko ostali, pa je novi nemški okupator leta 1944 poslal v koncentracijska taborišča. Največja slovenska judovska skupnost je živela v Prekmurju, kjer jih je madžarski okupator obravnaval popolnoma v skladu s svojo protijudovsko politiko. Leta 1944 so tako tudi prekmurski Judje končali v nemških koncentracijskih taboriščih, od koder so se vrnili le redki.Avtor v svojem prispevku ne bo predstavil le najbolj očitnih oblik represije nad judovskim prebivalstvom kot je bilo izganjanje, zapiranje in pobijanje, temveč bo predstavil tudi problematiko zaplemb premoženja ter odvzemanje in kršenje državljanskih in človekovih pravic. Pri tem bo opozoril na razlike in podobnosti teh procesov na različnih okupiranih ozemljih Slovenije med drugo svetovno vojno, jih umestil v širši kontekst represije med drugo svetovno vojno, hkrati pa bo te procese primerjal s politično represijo in zaplembami premoženja po drugi svetovni vojni.