Pojem totalitarizem se je začel uporabljati po letu 1923 za oznako fašističnega gibanja v Italiji, kasneje pa se je razširil na sorodne pojave v drugih državah.Totalnost naj bi ponazarjala oblast, ki se ne zadovoljuje zgolj z obvladovanjem političnega življenja v državi, temveč poskuša v svojo mrežo oblasti ujeti prav vse pore življenja, vse družbene podsisteme, od gospodarstva, medijev, kulture, športa, posega pa tudi v zasebno sfero in skuša vplivati na človekov način mišljenja, odločanja in delovanja. V znanstveno uporabo je pojem totalitarizem prišel po 2. svetovni vojni, po porazu fašizma in nacizma, ko je večji del vzhodne Evrope živel pod nadzorom Stalinove Sovjetske zveze. Hannah Arendt je leta 1951 izdala temeljno delo Izvori totalitarizma, v katerem je primerjala nemški nacizem in sovjetski stalinizem. Vzpon tovrstnih režimov je postavila v krog daljšega zgodovinskega razvoja in pojasnila načela, po katerih bi oblast v nekaterih državah lahko označevali kot totalitarno. Poudarila je, da to velja zlasti za Nemčijo pod Hitlerjem in Sovjetsko zvezo pod Stalinom, medtem ko je za Mussolinijevo Italijo opozorila, da ni povsem primerljiva s prej omenjenima in daje ni moč brez zadržkov uvrščati v kategorijo totalitarne oblasti. V naslednjih desetletjih so bile raziskave pod vtisom hladne vojne, pozornost pa je bila pogosto usmerjena v primerjave Sovjetske zveze pod Stalinom in po njegovi smrti v času destalinizacije. Vprašanje, katere režime lahko označimo kot totalitarne, se je vleklo skozi desetletja, več pozornosti pa je v strokovnih razpravah vnovič dobilo po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne v devetdesetih letih 20. stoletja.