Avtor poskuša v prispevku definirati korenine in razvoj
tokov »meščanske morale« na Slovenskem med 16. in 18. stoletjem.
Pri tem se osredini na pedagoške (bonton, vzgoja) in
teološke zapovedi (pridige, kateheza) in splošna pastoralna
vodila, s katerimi sta v procesu absolutizacije družbe posvetna
in cerkvena oblast od 16. stoletja želeli disciplinirati
telesa in duše vernikov/podanikov. Avtor ugotavlja točke
premikov formalne obravnave spolnosti od poznosrednjeveške
tolerance k poudarjanju grešnosti v času protestantske
reformacije sredi 16. stoletja. Temu je sledilo stoletje vzpostavljanja
nove katoliške kateheze na tridentinski osnovi
in v baročni barvitosti, ki pa je v prvi tretjini 18. stoletja že
dobivala prepoznavne poteze katoliškega rigorizma, ki je bil
značilen za podalpske habsburške dežele v zadnji tretjini stoletja
in je sooblikoval moralo 19. stoletja, vključno z najbolj
prepoznavno posledico – meščansko dvojno moralo z izključevanjem
spolnosti in čustev iz javnega govora.