V prvih desetih letih po končani drugi svetovni vojni so potekale pogoste upravnoteritorialne reforme. V okviru teh sprememb so se kot ena od lokalnih upravnoteritorialnih enot oblikovala tudi mesta. Njihov razvoj je bil dokaj zapleten, saj je bilo v desetih letih uzakonjenih kar nekaj vrst upravnoteritorialnih enot, ki so predstavljale mesto: od spomladi 1945 do maja 1949 Ljubljana kot glavno mesto republike, okrožno mesto in mesto izvzeto iz oblasti, Celje in Maribor kot okrajni mesti oziroma mesti izvezi iz okrajev. Enak status so med leti 1950-1952 pridobila še mesta Jesenice, Kranj in Bled. Od aprila 1952 do junija 1955 pa so bila mesta: (Ljubljana, Celje in Maribor), mestne občine s posebnimi pravicami v sestavi okrajev (sprva 13, od marca 1954, ko sejim je pridružilo še Celje pa 14) in mestne občine v sestavi okrajev (31), ki so bila po statusu izenačena z občinami.