Avtor prikazuje delovanje Centralne komisije za proučevanje in ohranjanje
umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Kranjskem od leta
1873 dalje, potem ko je vključila v svoj program tudi varstvo arhivskega
gradiva. Njeno delovanje je bilo povezano z nastankom deželnega arhiva
(1887), sicer pa je pospeševala preglede in inventariziranje arhivov,
ki so ga opravljali konservatorji in korespondenti Komisije.