Po zedinjenju Italije leta 1861 so bili vsi državni arhivi podrejeni ministrstvu za
notranje zadeve. Z arhivskim zakonom z dne 29. 1. 1975 je bilo ustanovljeno
ministrstvo za naravno in kulturno dediščino, znotraj ministrstva pa poseben Centralni
urad za arhivsko dediščino. Pristojen je za organizacijo dela znotraj urada, varuje in
nadzoruje državne zgodovinske arhive, nadzoruje nedržavne arhive. Od urada so
odvisni Centralni državni arhiv v Rimu, Center za reprodukcijo, vezavo in restavracijo
v Rimu. 95 državnih arhivov, 40 sekcij državnih arhivov in 18 državnih nadzorstev.
Glavni nalogi arhivske uprave sta hranjenje arhivskega gradiva temadzor nad arhivi
javnih ustanov in privatnikov. Zaradi tega se arhivska služba v Italiji deli na ustanove
za hranjenje arhivskega gradiva (Centralni državni arhiv, državni arhiv in sekcije
državnih arhivov) ter na ustanove za nadzor (t.i. arhivistična nadzorstva).
Kot posvetovalni organi za arhivistiko se pojavljajo še nacionalni svet za naravno in
kulturno deščino. regionalne konference, regionalni komiteji in svet inštitutov.
Sedemnajst državnih arhivov organizira izobraževanje na t.i. šolah za arhivistiko,
paleografijo in diplomatike.