Prehod pretežnega dela Slovenije iz avstrijskega v jugoslovanski državni okvir je bil pomembna prelomnica tudi v razvoju uprave in samouprave oziroma avtonomije. V Državi SHS je imela Slovenija federativni, deloma celo konfederativni položaj, izvršilne in zakonodajne funkcije pa je izvajala Narodna vlada za Slovenijo. Po prvodecembrski združitvi 1918 se je začel proces centralizacije oblasti v osrednjih državnih organih v Beogradu, omejene avtonomne pristojnosti pa je izvajala Deželna vlada za Slovenijo. Vidovdanska ustava, sprejeta proti volji večine slovenskih poslancev 28. 6. 1921, je utrdila centralizem. Toda zaradi odpora avtonomističnih strank, zlasti Slovenske ludske stranke, je vlada šele s 1.4. 1924 uspela dejansko razdeliti državo na 33 upravnih enot - oblasti. Tedaj je bila začasna Pokrajinska uprava za Slovenijo ukinjena, Slovenija pa razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, v katerih sta upravo prevzela velika župana s svojimi uradi. Februarja 1927 pa je končno začela delovati z ustavo in zakonodajo hudo omejena oblastna samouprava ki je prav na Slovenskem dosegla pomembne uspehe na socialnoekonomskem in kulturnoprosvetnem področju. Ukinitev ustave, parlamentarizma ter izvoljenih oblastnih in občinskih samoupravnih organov s kraljevo diktaturo 6. 1. 1929 je bila nova prelomnica v razvoju državnih ureditev na Slovenskem.