Do konca prve vojne je bila arhivska dejavnost v naših krajih tesno pavezana z razvojem v habsburški monarhiji. V 18. stoletju je sčasoma prišlo do delitve med zgodovinskim in upravnim arhivom. V praksi in teoriji je bilo moderno preurejanje po snovi in le počasi je prevladalo načelo ohranitve prvotne ureditve. To načelo je zagovarjal tudi ljubljanski arhivar Anton Aškerc, ki je začel z delom v arhivu leta 1898. Po prvi vojni, ko je bila večina slovenskih krajev v sestavi Jugoslavije, smo imeli vsega tri javne arhive, poleg deželnega arhiva v Ljubljani (ki se je leta 1926 preimenoval v državnega, ostal pa je še nadalje povezan z Narodnim muzejem) ter Mestnega arhiva ljubljanskega še banovinski arhiv v Mariboru od leta 1933 dalje. Državni arhiv pri Narodnem muzeju v Ljubljani je leta 1945 nasledil Arhiv Republike Slovenije. V letih 1955/56 seje začela tudi v Sloveniji izgrajevati mreža regionalnih arhivov. Zaradi zgodovinsko pogojenih razlik na področju arhivskega dela se je razvijala arhivistika ločeno po republikah, kar je prišlo do izraza pri lastni strokovni literaturi (od leta 1959) in strokovnih časopisih (od leta 1978). Razvoj stroke je ustvaril osnovo, daje bila s šolskim letom 1978/79 arhivistika vpeljana na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.