Na Slovenskem so se med obema vojnama s filmskim snemanjem ukvarjali le redki posamezniki, med njimi
najpomembneje Veličan Bester, Metod Badjura, Božidar Jakac in Josip Pogačnik. Med NOB so večino dokumentarnega
filmskega gradiva na Slovenskem posneli partizanski snemalci. Že pred koncem vojne so z
ustanovitvijo Oddelka za kinematografijo v okviru Prosvetnega odseka SNOS nastali prvi organizacijski zametki
povojne slovenske kinematografije.
Po osvoboditvi je nagel razvoj privedel do ustanovitve državnega podjetja za proizvodnjo filmov
"Triglavfilm". To podjetje je bilo, zadolženo za proizvodnjo umetniških, dokumentarnih in kulturnih filmov ter
Blmskega Obzornika. Posebne napore je od filmske proizvodnje zahteval petletni plan. Vedno večje zahteve,
zlasti po ideološki plati, je pred dokumentarni film postavljal socialistični družbeni sistem. Uvedba
socialističnega samoupravljanja pa je privedla do širših organizacijskih sprememb na področju slovenske
kinematografije.