UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO MAGISTRSKA NALOGA ZGODOVINA INDONEZIJE STAREJŠA OBDOBJA Robin DEWA MENTOR: prof. dr. Janez MAROLT LJUBLJANA, maj 2011 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja KAZALO 1. PRVI HOMININI V AFRIKI 13 2. ŠIRJENJE HOMININOV IN PRVI JAVANSKI HOMININI 15 2.1. NASTANEK HOMO ERECTUSA 15 2.2. HOMO ERECTUS V INDONEZIJI 16 2.3. MEGANTROP- PODVRSTA JAVANSKEGA HOMO ERECTUSA 21 3. NASTANEK VRSTE HOMO SAPIENS, SELITEV IZ AFRIKE, IZBRUH TOBE IN RAZVOJ DO POTOPA OBMOČJA SUNDE 31 3.1. NASTANEK VRSTE HOMO SAPIENS............................................................................................................. 31 3.2. SELITEV MODERNEGA ČLOVEKA IZ AFRIKE IN IZBRUH VULKANA TOBE 32 3.3. MODERNI ČLOVEK IN DRUGI HOMININI 37 3.4. HOMO FLORESIENSIS 45 3.5. POSELITEV VZHODNE INDONEZIJE 52 4. POTOP SUNDE, INDONEZIJSKE ATLANTIDE 57 4.1. POTOP SUNDE IN PLATONOVA ATLANTIDA 57 4.2. POSLEDICE POTOPA SUNDE 63 5. NASTANEK IN SELITEV AVSTRONEZIJCEV NA AZIJSKO-PACIFIŠKEM OBMOČJU S KULTURAMA NUSANTAO IN LAPITA 67 5.1. NUSANTAO IN NASTANEK AVSTRONEZIJCEV 67 5.2. LAPITSKA KULTURA 80 5.3. KALIMANTAN 81 5.4. SUMATRA 86 5.5. JAVA 89 5.6. BALI 92 5.7. NUSATENGGARA 97 5.8. SULAVEZI 99 5.9. VZHODNI TIMOR 101 5.10. MALUKU 103 5.11. PAPUA 104 5.12. AVSTRONEZIJSKA POSELITEV MELANEZIJE IN POLINEZIJE 112 5.13. AVSTRONEZIJSKI PRENOS RASTLIN, ŽIVALI IN TEHNOLOGIJE 118 5.14. AVSTRONEZIJSKA POSELITEV MIKRONEZIJE 123 5.15. AVSTRONEZIJCI IN AVSTRALIJA 124 6. STIKI AVSTRONEZIJCEV PO EVRAZIJI 126 6.1. AVSTRONEZIJCI IN AZIJA 126 6.2. AVSTRONEZIJCI IN BLIŽNJI VZHOD 128 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 6.3. AVSTRONEZIJCI IN EVROPA 129 7. AVSTRONEZIJCI IN AFRIKA 131 7.1. AVSTRONEZIJSKO ŠIRJENJE RASTLIN V AFRIKI 131 7.2. AVSTRONEZIJCI V VZHODNI AFRIKI IN POSELITEV MADAGASKARJA 133 7.3. AVSTRONEZIJCI IN JUG AFRIKE 139 8. AVSTRONEZIJCI IN AMERIKI 143 9. ANTIČNO SREDOZEMLJE IN INDONEZIJA 152 9.1. EGIPČANSKI, FENIČANSKI IN IZRAELSKI STIKI Z INDONEZIJO 152 9.2. GRŠKI STIKI Z INDONEZIJO........................................................................................................................ 155 9.3. RIMSKI STIKI S KITAJSKO IN INDIJO 157 9.4. RIMSKI STIKI Z INDONEZIJO 164 9.5. ŠIRJENJE KRŠČANSTVA V AZIJO 176 10. NASTANEK HINDUISTIČNIH IN BUDISTIČNIH DRŽAV V INDONEZIJI 181 10.1. INDIJSKI VPLIV V INDONEZIJI 181 10.2. PRVE HINDUJSKE DRŽAVE V INDONEZIJI 184 10.3. IZBRUH KRAKATAUA-MRAČNI SREDNJI VEK 188 10.4. DRŽAVA SRIVIJAYA IN ŠIRJENJE BUDIZMA TER MALAJSKEGA JEZIKA 192 10.5. DRŽAVA MATARAM S SPOMENIKOMA BOROBUDUR IN PRAMBANAN 202 10.6. PRVA DRŽAVA NA BALIJU 247 10.7. KULTURA MINAHASOV NA SULAVEZIJU 248 11. RAZVOJ DRŽAV NA PODROČJU INDONEZIJE DO PROPADA MAJAPAHITA V 16. STOLETJU 250 11.1. PRESELITEV SREDIŠČA JAVE NA VZHOD 250 11.2. SUMATRANSKI BUDISTIČNI UČITELJ SERLINGPA 251 11.3. NOVE DRŽAVE NA SUMATRI 255 11.4. RAZVOJ BALIJA DO JAVANSKE OSVOJITVE 264 11.5. RAZVOJ JAVE DO MAJAPAHITA 273 11.6. MAJAPAHIT 292 11.7. DRŽAVE NA SULAVEZIJU 317 11.8. DRŽAVE NA KALIMANTANU 325 12. ISLAMIZACIJA IN KITAJSKI VPLIV V INDONEZIJI DO PRIHODA EVROPEJCEV 327 12.1. ŠIRJENJE ISLAMA V INDONEZIJO 327 12.2. KITAJSKI VPLIV V INDONEZIJI IN ZHENG HEJEVA POTOVANJA 346 13. EVROPSKI STIKI Z INDONEZIJO IN ZAČETEK PORTUGALSKE KOLONIZACIJE 362 13.1. KRALJESTVO DUHOVNIKA JANEZA 362 13.2. STIKI PRAVOSLAVNEGA SVETA Z INDONEZIJO 364 13.3. EVROPSKI POPOTNIKI, MISIJONARJI IN TRGOVCI V INDONEZIJI 367 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 13.4. ZAČETEK PORTUGALSKE KOLONIZACIJE V INDONEZIJI 378 14. SEZNAM LITERATURE 390 15. KAZALO SLIK 437 16. SLOVARČEK POMEMBNEJŠIH IZRAZOV 448 PRILOGE V OBLIKI ZEMLJEVIDOV 1. ZEMLJEVID MAJAPAHITA IZ 14. STOLETJA 2. ZEMLJEVID JV AZIJE Z DELOM INDIJE IN KITAJSKE 3. VZHODNA POLOBLA V LETU 400 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja IZJAVA: Študent Robin Dewa izjavljam, da sem avtor tega magistrskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom prof. dr. Janeza Marolta. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja PROLOG: Za magistrsko nalogo z naslovom Zgodovina Indonezije starejša obdobja, sem se odločil v smislu nadaljevanja tematike diplomske naloge. Ker imam korenine v Indoneziji, me to področje še posebej zanima, poleg tega je ta del zgodovine v slovenskem prostoru še precej neznan V zadnjem času je, predvsem z razvojem interneta, dostopnost literature in najnovejših raziskav s tega področja vedno boljša, tako da prihajajo znanstveniki do spoznanj, ki na glavo postavljajo dosedanja dejstva. Prvotni koncept magistrske naloge, ki sem si ga zamislil že pred leti, sem moral zato v veliki meri spremeniti in dopolniti, kar je pripeljalo do večletnega zbiranja podatkov. Indonezija je otoška republika v jugovzhodni Aziji, ki meri 1.919.440 km2. Ima okoli 240 milijonov prebivalcev in je neodvisnost pridobila 17. avgusta 1945 kot bivša nizozemska kolonija. Ime države pomeni indijski otoki, domači izraz za državo pa je Nusantara (zunanji otoki). Sestavlja jo okoli 18.000 otokov, med katerimi so drugi največji otok na svetu Nova Gvineja (indonezijsko Papua, včasih Irian), ki si ga Indonezija deli s Papuo Novo Gvinejo, tretji največji otok na svetu Borneo (indonezijsko Kalimantan), ki si ga Indonezija deli z Malezijo in Brunejem ter šesti največji otok na svetu Sumatra, ki v celoti pripada Indoneziji. Pomembni otoki so še Java, Celebes (indonezijsko Sulavezi), Timor, ki si ga Indonezija deli z Demokratično republiko Vzhodni Timor, Moluški otoki (indonezijsko Maluku) ter Bali. Za Indonezijo so značilni vulkani, tropski pragozd ter naravna bogastva, predvsem rude in nafta. Indonezijsko področje je odigralo pomembno vlogo v zgodovini. Ena izmed prvih sledi selitve homininov (vrste Homo erectus ali morda še kakšne prej) iz Afrike vodi prav v Indonezijo, kjer najdemo t. i. javanskega človeka že pred 1,8 milijona let. V Indoneziji se je vrsta Homo erectus razvila v t. i. velikane megantrope, ista ali pa še starejša vrsta homininov pa v pritlikavce iz Floresa, z vzdevkom hobit. Zadnje raziskave so pokazale, da so bili hominini, še posebej Homo erectus, veliko bolj razviti, kot se je do sedaj domnevalo. Tudi podnebne spremembe, tema, ki je zelo pomembna v sedanjem času, ter katastrofe, ki so se zgodile na območju Indonezije, so imele vpliv na celotno človeštvo. Eksplozija vulkana Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tobe na Sumatri pred približno 74.000 leti je skoraj povzročila izumrtje modernega človeka zaradi podnebnih sprememb po vsem svetu. Pred okoli 12.000 leti je prišlo do potopa sundskega območja, ki je povezovalo večji del današnje Indonezije s celinsko Azijo. To naj bi bila po mnenju vse številnejših znanstvenikov Platonova Atlantida, saj je v tistem času to območje najbolj ustrezalo opisu. To dogajanje je sprožilo tisočletne selitve beguncev iz tega območja, ki so se končale s selitvijo Avstronezijcev, kar je bila največja svetovna selitev modernih ljudi pred evropsko kolonizacijo v novem veku. Malo znano dejstvo je, da so Avstronezijci med selitvami prišli v Oceanijo, Ameriko, Indijo, Afriko ter na Bližnji vzhod, prav tako pa tudi dejstvo, da so že v starodavnih časih obstajali stiki med različnimi civilizacijami različnih predelov sveta. Tudi mitologija o raju na vzhodu in vesoljnemu potopu, ki ga je preko bližnjevzhodnih Sumercev in Judov prevzelo krščanstvo, naj bi izvirala iz tega območja. Malo znani so podatki o stiku Sredozemlja z območjem Indonezije že v davnih časih, od kralja Salomona, Aleksandra Velikega in Rimljanov dalje, ki so s svojimi trgovci prišli v Indonezijo. Že vsaj v 7. stoletju so bližnjevzhodni nestorijanski misijonarji zanesli krščanstvo v Indonezijo, iz srednjega veka pa je v Evropi prisotna ideja o krščanskem kraljestvu Duhovnika Janeza na Daljnem vzhodu. Sam izraz mračni srednji vek ima povezavo z Indonezijo in sicer z izbruhom vulkana Krakataua v letu 535 ali 536, ki je sprožil obdobje teme, mraza ter podnebnih sprememb po svetu. Indonezijsko področje je takrat postalo prežeto z indijskim vplivom preko hinduizma in budizma, ki sta pripomogla k ustanovitvi prvih večjih držav na področju Indonezije. Ker je bilo področje današnje Indonezije že od davnine izjemno bogato z dragocenimi rudami, začimbami, prehrambenimi izdelki in drugim blagom, je stoletja privlačilo številne evropske, arabske, indijske, kitajske in druge trgovce, popotnike in duhovne ljudi. Indonezija je veljala za najbogatejše področje starega sveta. Ravno dostop do teh bogastev, ki ga je ovirala takratna islamska prevlada, ki je prodrla tudi v Indonezijo (Indonezija je danes najštevilnejša islamska država na svetu), je sprožil začetek evropske kolonialne politike raziskovanja in brezobzirnega osvajanja, ki je popolnoma spremenilo podobo sveta, s še danes vidnimi posledicami. Tudi Kolumbova pot, ki je nenazadnje privedla do evropskega odkritja Amerike, je bila prvotno namenjena odkritju oddaljenih otokov začimb in dragocenih kovin. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V magistrskem delu sem tako poskusil zbrati najnovejša dognanja in narediti novo sintezo zgodovine področja Indonezije, kar je bil spričo ogromnega števila podatkov precejšen izziv. Tudi v tujini večina novih podatkov še ni vključena v splošni zgodovinski pregled starodavne Indonezije. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ZAHVALA: Na koncu bi se iskreno zahvalil svojemu mentorju prof. dr. Janezu Maroltu za njegovo neprecenljivo pomoč v obliki koristnih nasvetov pri pisanju te naloge, pregledu vsebine, popravi slovničnih napak in nenazadnje dolgoletne potrpežljivosti glede dokončanja teksta. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja HISTORY OF INDONESIA ANCIENT PERIODS SUMMARY Indonesia is the Republic in Southeast Asia and is the largest archipelago in the world. It is very rich in history and some of the important world events took place there. It was one of the first places to be colonized by ancient hominin migration out of Africa ca. 2 million years ago (Javanese Homo erectus specimen, Homo floresiensis or Hobbit as well as the area of ancient natural catastrophes such as volcano eruptions, tsunamis and floodings which affected the history of humankind (Toba volcano eruption 74000 BCE, Sundaland or Indonesian Atlantis drowning around 12000 BCE and Krakatau volcano eruption around 535 AD). Littleknown ancient migrations started from this area as Indonesia is the homeland of Austronesians with Austronesian languages widely dispersed throughout the islands of Southeast Asia and the Pacific, with a few members spoken on continental Asia and Madagascar. Ancient transcontinental migrations are described with a focus on Austronesian traces in Americas, Pacific, Mainland Asia, Middle East and even Europe. As a rich source of spices, resins, plants and minerals, the present-day area of Indonesia attracted numerous traders from all over the Old World, and as the source of myths of Paradise, Garden of Eden and other religious themes, Indonesia attracted various travellers and pilgrims of various religions too. Indonesia was greatly influenced by Hinduism and Buddhism but later on Islam took over and has become the main religion in Indonesia now. Indonesia had two great empires in the Middle Ages, Srivijaya and Majapahit, which included areas of neighbouring states. Javas magnificent Borobudur is the biggest Buddhist temple in the world. Muslim influences came from various sources, mostly Arabian, Indian and Chinese. Zheng Hes voyages both to Indonesia and elsewhere are described as well as his legacy. First Christian communities in Indonesia did not arise from European missionaries but from the missionary activities of the Assyrian Church of the East (commonly known as Nestorian Christianity) based in the present-day Iraq. European contacts with Indonesia are described up to the Portuguese conquests in the 16th century, including first Slovene contacts with Indonesia via travels of Odoric of Pordenone. Wherever and whenever possible, the most recent sources for this Master Degree Thesis were used. The aim of the Master Degree Thesis is also to present a short overview and the new Zgodovina Indonezije: starejša obdobja synthesis of the recent findings, especially in the areas of archaeology and genetics, which challenge some up-to-now prevalent models which have held sway for last decades. The synthesis based on the most up-to-date findings in relation with the ancient history of Indonesia and neighbouring areas has not been written yet. The view that hominins developed in savannah has recently been challenged with new proofs of hominin adaptation to tropical rainforest and aquatic environments. Ancient hominins were far more advanced than previously thought especially in the crossing of the seas. Prehistoric inhabitants of Southeast Asia were sufficiently advanced to be able to voyage intentionally eastward as far as the Solomon Islands as long as thirty thousand years ago. Genetically, the people of Polynesia had ancestors who had lived for a long period in current day eastern Indonesia. Periods of climate changes and natural catastrophes played very important roles in the past and these topics are becoming increasingly important in our modern world. The geographic and numeric centre of gravity of the Austronesian language family is in island Southeast Asia, which has therefore always been seen as its dispersal homeland. The prevalent out of Taiwan model, popularly known as the express train to Polynesia, based on the combined evidence of archaeology and linguistics, which proposes a common origin for all Austronesian-speaking populations, in an expansion of rice agriculturalists from south China/Taiwan has been recently challenged by earlier Holocene outmigration from the former continent of Sundaland (mostly in present-day Indonesia) where postglacial flooding of Sundaland prompted some former inhabitants to migrate from around ten or eleven thousand years ago. Some of these people were probably speakers of later Austronesian languages. Reduction of land area in Southeast Asia during the periods of rising sea level after the Ice Ages caused increased population density that led people to to depart in many directions in search of new lands. Some of the migrants out of Southeast Asia who were fleeing from postglacial flooding ended up in different parts of Eurasia, eventually to settle and account for many of aspects of populations and cultures that are recognized today. Therefore, the role of Indonesia in the history has been much more important than acknowledged. Finally, History of Indonesia-Ancient Periods as the first presentation of Indonesian history in Slovene language aims to encourage further studies in this field by Slovene historians, archaeologists and other related scientists. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja HISTORY OF INDONESIA ANCIENT PERIODS ABSTRACT Indonesia is one of the most populated countries in the world and with rich past. The Master Degree Thesis describes the dawn of hominins with a focus on migrations Out of Africa, Javanese hominins, natural catastrophes such as Toba eruption, the drowning of Sundaland and Krakatau eruption and their impacts on both regional and international development of societies, ancient transcontinental contacts, ancient cultures,religions, trade networks and aspects of daily lives in Indonesia, short histories of Indonesian empires such as Srivijaya and Majapahit, final Islamization in Indonesia and beginnings of European colonization in Indonesia with the arrival of the Portuguese. Slika 1: Indonezijske pokrajine, http://www.taiwandna.com/JavaIndonesia_provincesMap.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Keywords: hominin, Homo erectus, Meganthropus, Homo Floresiensis, Toba volcano eruption, Krakatau volcano eruption, Merapi volcano eruption, Nusantao, Austronesian, Lapita, Java, Sumatra, Bali, Papuan, Pacific, Madagascar, Indo-Roman Rouletted Ware, Srivijaya, Mataram, Majapahit, Prester John, Hinduism, Buddhism, Prambanan, Borobudur, Nestorianism, Islam, Zheng He Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 1. PRVI HOMININI V AFRIKI Obstajata dve teoriji o izvoru človeka. Prva se imenuje teorija o stvarjenju človeka ali kreacionistična teorija, ki je prisotna v okviru različnih verstev, druga pa teorija razvoja človeka ali evolucionistična, ki je danes v veljavi v moderni zahodni znanosti. Izraz hominin označuje opice, moderne ljudi in izumrle človečnjake.1 Najstarejše vrste homininov so iz Afrike, kot npr. Sahelanthropus tchadensis ali Toumai iz Čada, starosti 7 milijonov let, ki naj bi že imel človeške zobe in je hodil po dveh nogah, Ororrin tugenensis iz Kenije, starosti 6 milijonov let ter etiopski vrsti Ardipithecus ramidus in A. kadabba, starosti med 5,5 in 4,4 milijona let, ter avstralopiteki kot so Australopithecus anamensis iz Etiopije, starosti 4,1 milijona let, Australopithecus afarensis iz Etiopije, starosti od 3,6 do 2,9 milijona let, Australopithecus garhi iz Etiopije, starosti 2,5 milijona let, Australopithecus sediba iz Južnoafriške republike, starosti med 1,78 do 1,95 milijona let ter A. africanus in A.bahrelghazali. Vitki avstralopiteki se razvijejo v robustno vrsto Paranthropus robustus, ki je že uporabljala bolj napredna orodja in ogenj (nahajališče Swartkrans, J Afrika). Poleg te vrste sta obstajali še vrsti Paranthropus boisei (med 2,3 in 1,4 milijona let) in Paranthropus aethiopicus (med 2,7 in 2,3 milijona let). V tem času se razvijejo še vrste Kenyanthropus platyops (od 3,5 do 3,3 milijona let) ter prve afriške vrste Homo, kot so Homo habilis (od 2,3 do 1, 6 milijona let), Homo rudolfensis (od 2,5 do 1,9 milijona let) Homo ergaster in Homo gautengensis, ki so obstajale vzporedno z avstralopiteki.2 Pred več kot 3 milijoni let je prišlo do suše v Afriki, pred 2,75 milijona let pa do pleistocenske poledenitve zaradi zaprtja indonezijskega morskega prehoda. Pred petimi milijoni let se je otok Nova Gvineja (Papua) premaknil na sever, skozi območje današnje Indonezije so tekli 1 Lee Berger: Viewpoint: Is it time to revise the system of scientific naming?, 4.12.2001, http://news.nationalgeographic.com/news/2001/12/1204_hominin_id.html 2 Dennis O Neil: Discovery of early hominins, 14.10.2010, http://anthro.palomar.edu/hominid/australo_1.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja hladni severnopacifiški tokovi, kar je povzročilo ohladitev Indijskega oceana in zmanjšanje padavin v Afriki.3 Slika 2: Smeri vetrov v Indoneziji, http://hopsea.mnhn.fr/pc/thesis/Emil_Robes_2007.pdf 3 Mark A. Cane/ Peter Molnar: Late Cenozoic Closing of the Indonesian Seaway, 10. 5. 2001, http://www.nature.com/nature/journal/v411/n6834/full/411157a0.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 2. ŠIRJENJE HOMININOV IN PRVI JAVANSKI HOMININI Prva vrsta homininov, ki se je selila iz Afrike, naj bi bili neznani nizkorasli predniki vrste Homo floresiensis iz Floresa, Indonezija, ki naj bi se selili pred morda 2 milijonoma let, okoli 100.000 let pred pojavom vrste Homo erectus, o čemer priča okoli 40 nedavno odkritih kamnitih orodij iz nahajališča Wolo Sege na Floresu med več kot 1 milijonom let starimi vulkanskimi depoziti in 1, 8 milijona let staro matično podlago.4 Na Kitajskem so našli zgornji sekalec iz Yuanmouja, JV Kitajska, starosti 1,7 milijona let, kamnite predmete iz Nihewana, starosti od 1,8 do 1,95 milijona let, kamniti predmeti iz Renzidonga pa so stari morda do 2,25 milijona let.5 Na področju Bukit Bunuha v Maleziji so v kamnini suevit našli ostanke sekire, starosti 1,83 milijona let. Suevit je nastal zaradi padca meteorita v tistem času, kar je bil morda vzrok za selitev Homo erectusa še dlje na jug v Indonezijo.6 2.1. NASTANEK HOMO ERECTUSA Kmalu zatem, ko se je Homo erectus pojavil v Afriki (Koobi Fora, Kenija, pred 1,88 milijoni let), se je razširil na vzhod v Perning, Mojokerto, Java, pred 1,81 milijona let in v Dmanisi, Gruzijo, s podvrsto Homo georgicus pred 1,77 milijona let. Širitev vrste Homo so omogočili višja rast, večji možgani, naprednejše orodje in povečano mesojedstvo. Erectus se je razširil tudi po Afriki (orodja iz alžirskega nahajališča Ain Hanech, starosti 1, 8 milijona let ter ostanki Homo erectusa in orodij iz Swartkransa, JAR, starosti 1,7 milijona let). Homo erectus se je znal prilagoditi različnim področjem in podnebjem.7 4 Michelle Webster:Scientist find hobbit could be two million years old, 18. 3. 2010, http://www.illawarramercury.com.au/news/local/news/general/scientists-find-hobbit-could-be-two-millionyears-old/1779441.aspx 5 Steve Webb: The First Boat People, Cambridge Studies in Biological and Evolutionary Anthropology, No. 47, junij 2006, http://www.cambridge.org/catalogue/catalogue.asp?isbn=9780521856560&ss=exc 6 Mohamad Abdullah: USM discovers concrete evidence that can change the history of early man, 29. 1. 2009, http://www.researchsea.com/html/article.php/aid/3937/cid/6/research 7 Sabrina Christiene Curran: Hominin Paleoecology and Cervid Ecomorphology, april 2009, http://conservancy.umn.edu/bitstream/50803/1/Curran_umn_0130E_10295.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V Evropi naj bi se prvi hominini pojavili v Franciji (orodja iz Saint Ebleja v pokrajini Auvergne, starosti morda do 2 milijona let ter orodja iz Chilhaca, starosti 1,9 milijona let), na sever pa naj bi hominini prišli celo do Sibirije z vsaj 1,8 milijona let starimi orodji iz Diringa.8 Slika 3: Kamnita orodja iz Wolo Segeja, Mark W. Moore, http://news.sciencemag.org/sciencenow/2010/03/hobbit-ancestors-arrived-on-flor.html 2.2. HOMO ERECTUS V INDONEZIJI Najstarejšega indonezijskega Homo erectusa predstavlja 1,8 milijona let stara lobanja šestmesečnega otroka, ki je umrl na področju starodavne obalne delte pri Perningu.9 Rast in razvoj možganov otroka iz Perninga pri Mojokertu, Java, že kažeta nekatere značilnosti kasnejšega Homo sapiensa.10 Ob rojstvu naj bi imel prostornino možganov okoli 316 cm3, kar ni zelo različno od današnjega človeka, a ni jasno glede umskih sposobnosti takratnih homininov.11 8 Paul G. Bahn: Europe, the first colonization of Homo habilis, Homo erectus, 2010, http://www.jrank.org/history/pages/6076/Europe-First-Colonization.html 9 Frank Huffman et al.: Relocation of the 1936 Mojokerto skull discovery site near Perning, East Java, Journal of Human Evolution 50, 2006, http://www.utexas.edu/cola/depts/anthropology/projects/huffman/RelocatingMojokerto.pdf 10 Antoine Balzeau et al: Internal Cranial Features of Mojokerto Child Fossil, Journal of Human Evolution 48, 21. 1. 2005, http://www.hominides.com/data/pdf/Balzeauetal2005.pdf 11 Jean Jacques Hublin, Helene Coqueugniot: Absolute or proportional brain size, Journal of Human Evolution 50, 2006, http://www.eva.mpg.de/evolution/staff/hublin/pdf/Hublin-Coqueugniot-2006.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Velikost njegovih možganov ustreza današnjemu 10-mesečnemu otroku. V zgodnjem Homo erectusu pride do hitrega razvoja možganov, tako da so imeli nekateri, kot npr. primerek iz Perninga, večje možgane od današnjih ljudi glede na starost.12 Lobanja otroka iz Perninga ima okoli 72% kapaciteto povprečnega odraslega Homo erectusa primerkov Sangiran 2, 4, 10, 12, 17, Trinil 2 in Sangiran IX.13 Slika 4: Lobanja otroka vrste Homo erectus iz Perninga, http://www.hominides.com/data/images/illus/crane-enfant-mojokerto.jpg Homo erectus in Homo habilis v Evraziji sta bila sočasna Homo ergasterju v Afriki, ki je živel v času pred 1,8 in 1,3 milijona let.14 Od 23 lobanjskih značilnosti je 18 enakih med najdbami iz Dmanisija in Sangirana, 15 enakih med Dmanisijem in Afriko ter 11 enakih med Sangiranom in Afriko. Izven Afrike je prišlo do mešanja vrst med primerki iz Dmanisija in Sangirana (primerki Sangiran 17, Dmanisi 2700,2280 in 2882 ter kenijski primerek KNM ER 3733).15 Med fosili Homo erectusa so primerki Zhoukoudian III, Sangiran 4 in Ngandong 12 najbolj podobni modernim ljudem, afriški OH9 pa je podoben poznejšim primerkom iz Ngandonga in Sambungmacana. Primerki Sangiran 4, Zhoukoudian III in Sambungmacan 3 so si 12 Steven R. Leigh: Brain ontogeny and life history in Homo erectus, Journal of Human Evolution 50, 2006, https://netfiles.uiuc.edu/sleigh/www/leigh2006he.pdf 13 Helene Coqueugniot et al.: Early brain growth in Homo erectus and implications for cognitive ability, 16. 9. 2004, http://www.eva.mpg.de/evolution/staff/hublin/pdf/Coqueugniot_et_al_04_Nature.pdf 14 Manjil Hazarika: Homo erectus/ergaster and Out of Africa, 30. 6. 2007, http://eaa.elte.hu/Hazarika.pdf 15 Jason Stewart: Wide spread interbreeding among early Homo, 22. 4. 2005, http://thunderandwalls.com/education/564/final_poster.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja podobni, Sangiran 4 in Sangiran 17 pa se zelo razlikujeta zaradi časovne razlike med njima okoli 400.000 let.16 Na Javi je preko 100 nahajališč homininskih fosilov. Nahajališča Kendungbrubus, Sangiran, Ngangdong, Sambungmacan, Ngawi, Mojokerto in Patiayam predstavljajo okoli 75% vseh nahajališč Homo erectusa na svetu. Obstajajo tri stopnje razvoja Homo erectusa na Javi robustna skupina, skupina Trinil-Sangiran ter skupina Ngandong. Najstarejša je robustna skupina iz Pucanganske serije iz spodnjega pleistocena, sledi ji skupina TrinilSangiran iz serije spodnjega in srednjega Kabuha iz obdobja srednjega pleistocena, zadnja pa je skupina fosilov iz Ngandonga, Sambungmacana in Ngawija, prav tako iz srednjega pleistocena. Fosilni hominini pucanganske serije so starosti med 1,8 do 1,7 milijona let, hominini vmesnega sloja Grenzbank med pucangansko in kabuško vrsto so starosti okoli 1,6 do 1,5 milijona let, hominini kabuške vrste, ki predstavljajo večino vseh sangiranskih homininov, pa so starosti od 1,5 do 1 milijona let. Hominini iz Notopura so stari med 200.000 in 35.000 let, iz Kedungbrubusa 800.000 let, 12 ngandonških lobanj vsaj 300.000 let, sambungmačanski ostanki več kot 300.000 let, nahajališče Patiayam pa okoli 850.000 let. Lobanjske lastnosti primerkov iz Ngandonga, Sambungmacana in Ngawija so bolj razvite od primerkov iz območij Trinila in Sangirana. V srednjem pleistocenu naj bi živelo okoli pol milijona pripadnikov Homo erectusa z življensko dobo nekaj nad 20 let.17 S prvimi hominini so povezana obdobja favne. Najstarejše obdobje favne, Satir, je trajalo od približno 2-1,5 milijona let, tej sledi Trinil-Ci Saat favna, nato Trinil H. K. (med 1,5 milijona let 800.000 let), Kedung Brubus (od 800.000 dalje), Ngandong, Punung in Wajak (slednji favni sta povezani s kasnejšim Homo sapiensom, favna v obdobju Homo erectusa pa s pritlikavim slonom stegodonom.18 Najstarejše sangiranske lobanje, Sangiran 4, 27 in 31 so starejše od 1,6 milijona let. Kamnita orodja v vmesnem sloju (Grenzbank) med sangiransko in bapanško formacijo ter v zgornjih pleistocenskih nanosih v Sambungmacanu kažejo olduvajski tip orodij. Večina ostankov 16 Claire E. Terhune et al:Variation and diversity in Homo erectus, 29. 1. 2007, http://drs.asu.edu/fedora/get/asulib:131205/PDF-1 17 Pathmanathan Raghavan et al.: Homo Erectus Was Our Stone Age Mechanical Engineer An Indigenous Species of Asia 2003, http://medind.nic.in/jae/t03/i1/jaet03i1p16.pdf 18 John de Vos: The Dubois collection, 2007, http://www.repository.naturalis.nl/document/43875 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja lobanj in čeljusti najzgodnejših primerkov iz Sangirana je zelo robustna, se pa skupina razlikuje glede na različno lobanjsko prostornino.19 Najstarejših lobanjskih svodov je malo in so poškodovani, prostornino se da določiti le pri primerku Sangiran 4 (908 cm3). Najstarejši obraz ponazarjata poškodovani Sangiran 27 in čeljust Sangiran 4. V povprečju je prostornina lobanje več kot 1000 cm3. Majhna raznolikost v mlajših čeljustih Homo erectusa predstavlja genetski zdrs v majhni in izolirani populaciji ter tudi krajše časovno obdobje primerkov iz Sambungmacana in Ngandonga v primerjavi s starejšimi primerki (npr. primerek Ngandong 1, starosti okoli 80.000 let). Vidna je tudi razlika med javanskim in kitajskim Homo erectusom.20 Kar se tiče razvoja lobanjske prostornine javanskih homininov, ima primerek iz Perninga, starosti 1,8 milijona let, 650 cm3, primerek Sangiran 17, starosti 1,7 milijona let, 1004 cm3, primerek iz Sambungmacana, starosti 1,3 milijona let, 1100 cm3, primerek Trinil 2, starosti 1,2 milijona let, 940 cm3, primerek Sangiran Kabuh 10, starosti 1,2 milijona let, 885 cm3, primerek Sangiran Kabuh 12, starosti 1,1 milijona let, 1059 cm3, primerek Sangiran Kabuh 3, starosti 900.000 let, 880 cm3, primerki iz Sola, starosti 250.000 let, pa med 1013 in 1251 cm3.21 Homo erectusu se je tako skozi stotisočletja povečala prostornina možganov na 1250 cm3 (povprečje modernega človeka je okoli 1350 cm3), medtem ko je višina ostala približno enaka današnjemu človeku.22 Plio-pleistocensko okolje na Javi je bilo drugačno od afriškega. Bilo je vezano na bližino morja, jezer, vulkanov in tropskega pragozda. Najstarejši fosili iz Perninga in Mojokerta kažejo življenje v obalnem okolju morske delte, kjer so bile prisotne mangrove, ob rekah, ki so jih omejevala močvirja, ter v gorskih gozdovih. Pokrajina Mojokerta je bila precej odprta 19 Susan Anton, Carl C. Swisher: Early dispersals of Homo from Africa, 10. 6. 2004, http://www.nyu.edu/gsas/dept/anthro/programs/csho/Content/Facultycvandinfo/Anton/ARA04scaccs.pdf 20 Susan C. Anton: Natural History of Homo erectus, 5.9.2003, http://www.nyu.edu/gsas/dept/anthro/programs/csho/Content/Facultycvandinfo/Anton/Yearbook2003.pdf 21 Lee Sang Hee/Milford Wolpoff: The Patern of Evolution in Pleistocene Human Brain Size, 29. 2. 2003, http://www-personal.umich.edu/~wolpoff/Papers/Brain%20Size.pdf 22 Robert Bednarik: Cognition and symbolism in human evolution, Semiotix Course 2006, http://www.chass.utoronto.ca/epc/srb/cyber/rbednarik1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja in travnata. Ostanki iz Sangirana kažejo na življenje homininov ob rečnih nanosih, ki jih obkrožajo vulkani in nevulkanska višavja, ob sladkovodnih močvirjih in jezerih v nižavju ter v vlažni travnati pokrajini in savani v malce višjih predelih. Fiziografski pogoji pliocena in pleistocena so bili podobni poznopleistocenskim in holocenskim pogojem. Prebivalci so bili lovci in nabiralci.23 Na vzhodu Jave so živele številne sedaj izumrle živalske vrste (pritlikavi slon Stegodon trigonocephalus, sorodnik povodnega konja Hexaprotodon sivalensis soloensis, prašič vrste Sus brachygnathus, antilopa vrste Duboisia santeng, krokodil vrste Crocodilus ossifragus, želva Geochelone atlas, jelenjad vrste Cervus lydekkeri ter Cervus kendengensis iz okolice Trinila ter tudi prednik današnjega goveda vrste banteng Bibos palaeosundaicus).24 Ob obali delte Mojokerta so bile mangrove ter gore, območja ob reki so bila porasla z gozdovi, delta pa je bila večinoma travnata. V delti so med drugim poleg Homo erectusa podvrste Mojokertensis živele različne srne, prašiči, stegodoni (pritlikavi sloni), ribe in druge živali.25 Najstarejša kamnita orodja iz kremenjaka na Javi so iz Sangirana, stara vsaj okoli 1,6 milijona let in podobna orodjem iz kraja Majuangou na Kitajskem, starosti 1,66 milijona let. Sangiranska orodja so manjša od takratnih kamnitih sekalcev iz Afrike.26 Najstarejše orodje iz školjk na svetu je prav tako iz Sangirana, staro okoli 1,5 milijona let, ki so ga uporabljali za rezanje mesa ubitih živali. Školjke so pripadale rodu Tridacna, ki je pogost v JV Aziji.27 23 Sabrina Christiene Curran: Hominin Paleoecology and Cervid Ecomorphology, april 2009, http://conservancy.umn.edu/bitstream/50803/1/Curran_umn_0130E_10295.pdf 24 Christine Hertler: Fossil Javanese animal research,10. 12. 2008, http://dearkitty.blogsome.com/2008/12/10/fossil-javanese-animal-research/ 25 O. Frank Huffman, Yahdi Zaim: Mojokerto Delta, 2003, http://www.utexas.edu/cola/depts/anthropology/projects/huffman/9-MojokertoDelta.pdf 26 John Hawks: Earliest Stone Tools On Java, 24. 4. 2006, http://johnhawks.net/weblog/reviews/archaeology/lower/sangiran_tools_science_report_2006.html 27 Kildo Choi, Dubel Driwantoro: Shell tool use by early members of Homo Erectus in Sangiran, januar 2007, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WH8-4K0FMSY1&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&view=c&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersio n=0&_userid=10&md5=26c0dcab6e2e0ea397752f8127f146182006, Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Sedimenti iz Bapanga (Kabuha) kažejo, da je Homo erectus živel v dolini Solo pred več kot 1,5 milijona let (lobanja S17 iz Pucunga, zatilnični deli primerka S39 ter sekalec iz Sendangbusila).28 Slika 5: Najstarejša kamnita orodja iz Sangirana starosti 1,6 milijona let) skupaj z modernim indonezijskim kovancem, http://www.sciencemag.org/content/312/5772/361/F1.medium.gif 2.3. MEGANTROP- PODVRSTA JAVANSKEGA HOMO ERECTUSA Iz javanske vrste Homo erectus se je razvila tudi veja velikanov t. i. Homo erectus palaeojavanicus ali Meganthropus palaeojavanicus. V kategorijo megantropovih fosilov spadajo primerki Sangiran 5, 6, 8, 9 in 31. Vsi ponazarjajo ostanke mandibul, razen primerka 31, ki ponazarja delno lobanjo. Medtem ko je bila prostornina lobanje primerka Sangiran 12 1059 ccm, je imel primerek Sangiran 31 prostornino blizu prostornine današnjega človeka, ki je okoli 1350 cm3. Delna lobanja Sangiran 31 je podobna Sangiran 4 in ima zelo velik obraz z masivnimi ličnicami. Megantropi naj bi bili visoki do 2,7 metra, kar je tudi velikost Goljata 28 Larrick Roy et al.: Early Pleistocene ages for Bapang formation hominins, 2001, http://www.pnas.org/cgi/reprint/98/9/4866.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja iz Biblije in se ujema tudi s prikazom velikanov 'nefilimov' iz Biblije pred potopom, ki naj bi tehtali med 340 in 450 kilogrami. Primerek Sangiran 31 naj bi bil starosti 1,6 milijona let.29 Med megantropove ostanke spadajo še primerki Sangiran 33 (ki ima podobno spodnjo čeljust kot primerka Sangiran 9 in Sangiran 8), primerek Sangiran XX, ki je po velikosti spodnje čeljusti in obliki zob podoben primerku Sangiran 6, in močno poškodovana čeljust Bk 8606. Delno ohranjena lobanja Sangiran 31 je za 200% širša od običajnih primerkov Homo erectusa ter za 134% težja. Sistem za žvečenje je še posebej velik in se lahko primerja z vrsto Parantropus.30 Celotna morfologija primerka Sangiran 31 je drugačna od vseh ostalih primerkov javanskega Homo erectusa. Primerek Sangiran 27 ponazarja skoraj popolni lobanjski svod, ki je potlačen, nebo v ustih in zobovje pa sta v tipični velikosti megantropa.31 V primerjavi z večjimi čeljustmi primerka D 2600 iz Dmanisija in manjšimi čeljustmi dmanisijskega primerka D 211, ima megantrop večjo čeljust.32 Homo erectus se je prehranjeval glede na možnosti iz okolja. Primerek Sangiran 27 v vlažnem, močvirskem okolju, je bil pretežno mesojedec, primerek Arjuna 9 pa je bil nekaj vmes med vsejedcem in vegetarijancem, ostali pa so bili večinoma vsejedci, razen primerka iz Song Terusa 5876 A/B, ki je bil večji mesojedec kot Sangiran 27 in je užival tudi posušene ribe.33 29 Peter Line: Giants in the land: an assessment of Gigantopithecus and Meganthropus, april 2006, http://www.creationontheweb.com/images/pdfs/tj/j20_1/j20_1_105-108.pdf 30 Cameron Mc Cormick: Meganthropus at last, 29. 5. 2007, http://cameronmccormick.blogspot.com/2007/05/meganthropus.html 31 Donald E. Tyler, Laura Putsche: The Earliest Humans In Southeast Asia, 20.-23. 7. 2004, http://humanitiesconference.com/ProposalSystem/Pre sentations/P001363 32 Matthew M. Skinner et al.: Mandibular size and shape variation of the hominins at Dmanisi, Journal of Human Evolution 51, 16. 1. 2006, http://www.eva.mpg.de/evolution/pdf/SKINNER_ET_AL_JHE_2006_DMANISI.pdf 33 Alex Yi Chuang Lee et al.: Preliminary Examination of Buccal Dental Microwear in Javanese hominids, BIPPA, vol. 24, 2004, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/120/110 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 2.4 RAZVOJ HOMO ERECTUSA VSE DO IZUMRTJA Kar se tiče raznolikosti primerkov Homo erectusa, so si primerki iz nahajališč Ngandong in Sambungmacan podobni, z izjemo primerka Sangiran 4. Homo erectus OH 9 (hominid iz Olduvaija, starosti 1,2 milijona let) naj bi bil podoben primerkoma Ngandong 7 in Ngandong 12. Sangiran 4 je najbolj podoben primerkoma Zhoukoudian III in Sambungmacan 3, obenem pa je Sangiran 4 najmanj podoben primerku Sangiran 17, tudi zaradi okoli 300.000 letne razlike med njima. Dmanisijski primerki so v zobovju in spodnji čeljusti podobni javanskim primerkom.34 Sangiran 27 je edini okostnjak Homo erectusa z obrazom, starosti 1,66 milijona let, ima pa bolj robustno morfologijo, kot so jo imeli v tistem času primerki iz Dmanisija in Turkane, čeravno ima podobne zobne značilnosti kot primerek Dmanisi 2282.35 Značilnosti spodnje čeljusti ločuje indonezijske primerke Homo erectusa od ostalih azijskih in afriških primerkov, z izjemo primerkov OH 9 in WT 15000. Primerka Sangiran 17 in Sambungmacan 1 imata morfologijo, ki se ohrani v kasnejših primerkih iz Ngandonga.36 Pri Homo erectusu je bilo več raznolikosti glede velikosti in fizičnih značilnosti, kot pa pri modernem človeku. Megantropi so bili precej večji od druge največje vrste Boisei, ki je bila velikosti gorile. Megantrop je imel nekajkrat večjo gostoto kosti, mišična masa pa je bila podobna opičji mišični masi zaradi velikega okostja. Po drugi strani je imel Megantrop manjše možgane od običajnih primerkov Homo erectus.37 Starejši Megantrop je imel spodnjo čeljust večjo kot kasnejši primerki iz formacije Bapang (npr. Sangiran 4). Mlajši sangiranski hominini iz formacije Bapang so predstavniki klasičnega H. Erectusa (Sangiran 17, Sangiran 2, starosti 800.000 let), ngandonški hominini pa imajo 34 Claire E. Terhune et al.:Variation and diversity in Homo erectus: a 3D geometric morphometric analysis of the temporal bone, 29. 1. 2007, http://drs.asu.edu/fedora/get/asulib:131205/PDF-1 35 Etty Indriati, Susan C. Anton: Earliest Indonesian facial and dental remains from Sangiran, Java: a description of Sangiran, 27, 4. 2. 2008, http://ci.nii.ac.jp/naid/130000091325/en 36 Ken Mowbray et al.: Mandibular Fossa of Homo erectus, 13. 2. 2002, http://www.nycep.org/ed/download/pdf/Mowbray_etal_2002.pdf 37 J.Lyon Layden: Meganthropus robustus, 29. 5. 2007, http://prehistoricfantasy.blogspot.com/2007/05/meganthropus-robustus_29.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja večjo lobanjo kot iz Trinila ali Sangirana. Večina lobanj iz Ngandonga nima lobanjske osnove, kar priča morda o kanibalizmu ali obredu odstranjevanja. Iz Kedung Brubusa je vitka spodnja čeljust z delno ohranjenim kočnikom, ki pripada mladoletni osebi.38 Slika 6: Fotografija nizozemskega arheologa Von Koenigswalda junija 1932 njegovega kolega Ter Haara, ki je odkril lobanjo hominina Ngandong VI, http://www.paleoanthro.org/journal/content/PA20100001.pdf Primerek SM3 iz Sambungmacana je podoben primerkoma iz Ngandonga in Sambungmacana 1. Je vmesna stopnja med fosilnimi in modernimi primerki in verjetno predstavlja žensko. Vsi primerki iz Sambungmacana, SM1, SM2 in SM3, so stari med 1 milijonom in sto tisoč let.39 38 Christine Hertler, Yan Rizal: Excursion guide to the pleistocene hominid sites in central and east java, marec 2005, www.uni-frankfurt.de/fb/fb15/institute/inst-1-oeko-evo-div/AK-Schrenk/downloads/1-Java.pdf 39 Eric Delson et al.:The Sambungmacan 3 Homo erectus calvaria, The Anatomical Record 261, 2001, http://www.nycep.org/nmg/pdf/Delson_et_al_%20sm3.pdf2001 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Primerek SM3 ima precej značilnosti kasnejših homininov, kot sta npr. velika asimetrija z levo zatilnico ter levo-desno volumetrična cerebralna asimetrija.40 Pred okoli 900.000 leti Homo erectus že doseže Flores. Indonezijski Homo erectus je prvi svetovni pomorec, ki iz Balija prečka morje na otoke Nusatenggara in naprej v Timor, morebiti pa doseže že Avstralijo. Eksperimenti so uspešno pokazali pot z bambusovimi splavi od Balija do Lomboka, od zahodnega Timorja do Darwina v severni Avstraliji ter do Sumbawe s takratno tehnologijo gradnje plovil.41 Eksperiment je pokazal tudi možnost prečkanja preliva Ales med Lombokom in Sumbawo s plovilom iz zelenega bambusa namesto običajnega posušenega. Splav je bil težak 1100 kg, na njem je bilo 8 oseb, lahko pa bi jih bilo tudi 12. Za prečkanje je splav potreboval 10 ur in 25 minut.42 Slika 7: Homo erectus je na poti do Floresa moral prečkati Wallaceovo črto, http://3.bp.blogspot.com/__wX94Pgmirc/TTXMzLz_TRI/AAAAAAAABag/tzkY4XxomHU/ s1600/sailing-erectus.jpg 40 Douglas C. Broadfield et al.: Endocast of Sambungmacan 3,The Anatomical Record 262, 2001,http://www.columbia.edu/~rlh2/SM3EndoAR2001.pdf 41 Robert Bednarik: The Maritime dispersal of Pleistocene humans, november 2004, http://mc2.vicnet.net.au/home/mariners/shared_files/dispersal.pdf 42 Robert Bednarik: First Mariners BBC project, marec 2008, http://mc2.vicnet.net.au/home/mariners/web/lombok.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Prečkanje morja s čolni ali splavi do Floresa je bilo istočasno prečkanju Gibraltarske ožine med Afriko in Evropo ter prihodom kulture orodij tipa Acheulean tako v Španijo (pred okoli 900.000 leti v Cueva Negro ter pred 780.000 leti v Zamborino) kot tudi v Indonezijo (pred 800.000 leti v Ngebung, Java).43 Slika 8: Mandibula megantropa Sangiran 6, http://ma.prehistoire.free.fr/II_06.jpg Ob opazovanju slonov, ki so bili sposobni iz celine zaplavati do bližnjega otoka, se je tudi Homo erectus odločil za prečkanje morja. Nekaj vrst slonov je tako prečkalo morje in doseglo različne otoke, kjer so se pomanjšali kot stegodoni na Floresu. Homo Erectus je po kopnem prišel do vzhodnega roba Jave, ki je bil obenem vzhodni konec takratne Sunde (Sundaland). Občasno so nizke gladine morja omogočile nastanek Sahula (prazgodovinsko združene Nove Gvineje in Avstralije), vseeno pa je ostalo med Sundo in Sahulom območje oceana. Wallaceova črta je predstavljala vmesno področje med Balijem in Borneom na zahodu ter Papuo na vzhodu. Otoki Wallacee niso bili nikoli povezani ne s Sundo na zahodu ne s Sahulom na vzhodu. Homo erectus je ribaril v morju s splavi, kar pomeni, da so bili prvi oceanski splavi verjetno iz bambusa z dodatkom drugih dreves. Pomorska naselitev je bila potrebna za prečkanje preliva med Balijem in Lombokom, kasneje pa tudi 9 km prehoda med Sumbavo in Floresom. Prečkanje Lomboškega preliva je bilo prvo načrtno prečkanje morja 43 Luis Aldamiz: Acheulean much older than thought in Europe, 6. 9. 2009, http://leherensuge.blogspot.com/2009/09/acheulean-much-older-than-thought-in.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja z namenom naselitve. Do Timorja je Homo erectus prišel iz Alorja, kar je pomenilo 60-100 km poti po morju.44 Na Floresu so na nahajališču Mata Menge našli kamnita orodja stara do 880.000 let. V bližini so na mlajšem nahajališču Kobatuwa, starosti okoli 700.000 let našli še orodja iz andezita in roženca, sekače, rezila in drugo. Prodnata orodja so našli še v Liang Mikaelu pri Labuanbaju,otoku Rinca ter na manjših nahajališčih področja Soa kot npr. v Boa Lesi.45 Kmalu nato je prišlo do prvega izbruha vulkana Tobe na Sumatri, ki je povzročil izmet v razdalji 4000 km. Ta izbruh pomeni prehod iz ledene v medledeno dobo, ko ni bilo ledu in je prišlo do segrevanja.46 Vulkan je bruhal pred 840.000 leti, na kar kaže sloj piroklastični material v Indijskem oceanu. Prostornina izbruha, ki je ustvaril sloj D v južnokitajskem morju, je bila precej manjša kot pri kasnejšem izbruhu Tobe pred 75.000 leti.47 Velikost homininov se je manjšala. Vegetarijanski hominin Gigantopitek (Giganthopitecus blacki) naj bi bil največji primat, ki je živel v JV Aziji 300.000-400.000 let nazaj in ga imajo za prednika bigfoota. Njegova velikost naj bi bila med 2,7 in 3,7 m, teže pa med 270 in 545 kg.48 Najstarejši hominini so bili povezani z gozdnim okoljem in so znali dobro plezati, obenem pa so se s plavanjem, potapljanjem in obalnim nabiranjem školjk prilagodili na morsko okolje. Morski proteini s polinenasičenimi maščobnimi kislinami so omogočili hitrejši razvoj možganov. Že nahajališče Perning je ležalo ob obalni delti in s školjkami nudilo 44 Bennett Blumenberg: Homo Erectus Crosses The Open Ocean, 6. 5. 2009, www.environmentalgraffiti.com/ecology/home-erectus-crosses-open-ocean/10658 45 Jatmiko: Discoveries of Palaeolithic tools in Flores, Archaeology: Indonesian Perspective, LIPPI Press, Jakarta, 2006 46 Lee Meng Yang et al.: First Toba Supereruption Revival, januar 2004, http://geology.geoscienceworld.org 47 Phil Shane et al.: First Toba supereruption revival:comment, junij 2004, http://lists.allenpress.com/GSA/i00917613-31-6-e54.pdf 48 David Pratt: Human Origins-the ape-ancestry myth, februar 2004, http://www.api.sg/research/MYbigfoot/human_origins.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja dragocen vir hrane, na območju Sangirana pa sta bila prisotna enocelični morski plankton in črna glina z morskimi školjkami.49 Za javanskega Homo erectusa je bilo značilno podaljšanje osrednje lobanjske osnove (lobanja Sangiran 17 je imela značilnosti kasnejših ngandonških homininov).50 Obstaja alternativna teorija o prvotni hoji po dveh nogah, po kateri je današnji vitki človek začetna stopnja vseh primatov. Homo erectus in neandertalec sta drugačna od današnjega človeka, ker sta se morala v času plio-pleistocena prilagoditi morskemu in jezerskemu okolju. V obdobju katastrof je prišlo do dehumanizacije, ko so hominini ostali v bližini morij in jezer zaradi hrane. Telesa neandertalcev in Homo erectusa so bila sprva prilagojena za hitro plavanje in potapljanje (upognjeno ozko čelo, goste kosti) ter za poselitev območij mangrov in otokov.51 Ob prehodu iz spodnjega v srednji pleistocen pred okoli 800.000 leti je prevladovala savana z bolj suhim obdobjem, kar je homininom omogočilo razširitev. Na kraškem območju Pacitana so bila najstarejša jamska bivališča v obdobju vlažnega podnebja.52 Na zahodu Jave so v Rancahu našli sekalec starosti preko 700.000 let.53 Razvoj zobovja kaže zmanjšanje krone, nato pa koreninskega sistema.54 49 Marc Verhaegen et al.: The original eco niche of the genus Homo, Ecology Research Progress, 2007, http://users.ugent.be/~mvaneech/Verhaegen%20et%20al.%202007.%20Econiche%20of%20Homo.pdf 50 Yosue Kaifu et al.: Cranial morphology of Javanese Homo erectus: New evidence for continuous evolution, specialization, and terminal extinction, 15. 7. 2008, http://www.labmeeting.com/paper/5411177/kaifu-2008cranial-morphology-of-javanese-homo-erectus-new-evidence-for-continuous-evolution-specialization-andterminal-extinction 51 Franois de Sarre: Water habbits in Homo erectus and possible survival, 18. 5. 2003, http://pagespersoorange.fr/initial.bipedalism/22.htm#2b 52 Anne Marie Semah et al.:Relationships between hominids environments and behaviour during the quarternary in Java, 2007, http://www.issap2007.com/files/cfp/Anne-Marie%20S%E9mah%20%20Relationship%20between%20Hominid's.pdf 53 Jim Bogard et al.: Age of an Indonesian fossil tooth, ORNL/TM-2004/85, april 2004, http://www.ornl.gov/~webworks/cppr/y2004/rpt/120116.pdf 54 Yousuke Kaifu: Advance dental reduction in Javanese Homo erectus, 2006, http://www.jstage.jst.go.jp/article/ase/114/1/114_35/_article Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Analiza Homo erectusa iz Poloya pri Solu je pokazala asimetrično delitev leve in desne možganske polovice, kar naj bi predstavljalo vezni člen med starejšo in mlajšo vrsto Homo erectusa.55 Enajst mlajših homininskih lobanj iz Ngandonga ima večjo prostornino lobanje, a še vedno tipično morfologijo Homo erectusa.56 Oblike čeljusti pri primerkih iz Ngandonga in Sambungmacana kažejo, da sta v pleistocenu na Javi bivali različni homininski skupini.57 Po drugi teoriji naj bi moderni človek sobival z drugimi hominini. Oktobra 1891 je Nizozemec Dubois v Trinilu našel del fosilizirane lobanje (T2), avgusta 1892 pa je med izkopavanji našel človeško stegnenico (T3) nedaleč od nahajališča fosilizirane lobanje T2. Najdbi sta bili stari preko 800.000 let. Stegnenica je bila različna od lobanje, kar naj bi dokazovalo sobivanje današnje človeške vrste s Homo erectusom pred 800.000 leti. Poleg tega so v Trinilu našli še stegnenice T6, T7, T8 in T9, ki izvirajo ali iz srednjega pleistocenskega obdobja Kabuh (starosti od 0,7 milijona do 1,3 milijona let) ali pa iz zgodnjega pleistocenskega obdobja Pucangana (starosti od 1,3 milijona do 1,8 milijona let).58 Analiza trinilskih kočnikov je pokazala odprto področje Trinila.59 Pozni hominini iz Ngandonga (Ngandong 1, 6, 7, 10, 11, 12) se močno razlikujejo od zgodnjih in so izumrli v času prihoda modernega človeka. Lobanje primerkov iz Ngandonga 55 Christine Hertler: Excursion guide to Pleistocene hominid sites in Central Europe, julij-avgust 2006, www.unifrankfurt.de/fb/fb15/institute/inst-1-oeko-evo-div/AK-Schrenk/downloads/2 Neandertaler.pdf 56 Samuel Marquez et al.: New fossil hominid calvaria from Indonesia-Sambungmacan 3, the Anatomical Record 262, 27. 2. 2001, http://www3.interscience.wiley.com/cgi-bin/abstract/77005162/ABSTRACT 57 Arthur Durband: Mandibular Fossa Morphology in the Ngandong and Sambungmacan Fossil Hominids, oktober 2008, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18521904Durband AC 58 Michael Cremo, Richard Thompson: The hidden history of the human race, februar 2007, http://newmexico.indymedia.org/uploads/2007/02/michael_a._cremo___richard_l._thompson__the_hidden_history_of_the_human_race__1998_.pdf 59 Tanya M. Smith et al.: Taxonomic Assessment of the Trinil Molars. Using Non-Destructive 3D Structural and Development Analysis, 2009, http://www.paleoanthro.org/journal/content/PA20090117.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ter primerkov Sambungmacan 1 in Ngawi 1 predstavljajo homogeni tip Homo soloensis v okviru Homo erectusa.60 Popolna lobanja zadnjega primerka Homo erectusa, Ngandong 7, starosti 27.000 let, kaže podobnost z ostalimi primerki iz Ngandonga 1, 2 in 12 in Sambungmacana.61 Obenem zadnji ostanki javanskega Homo erectusa kažejo prisotnost kanibalizma. Razbiti obrazi in odprti spodnji deli lobanj so morda trofeje lobanj lovcev na glave.62 Slika 9: Paleolitska nahajališča homininov na vzhodu Jave, http://whatsasianroom.com/Jawa-history.ppt 60 Arthur Durband: The View from Down Under: A Test of the Multiregional Hypothesis of Modern Human Origins using the Basicranial Evidence from Australasia, 2007, http://hrcak.srce.hr/file/42576 61 Antoine Balzeau et al.: Computer tomography scanning of Homo erectus crania Ngandong 7 from Java, JMS 35, 2003, http://ojs.lib.unair.ac.id/index.php/bik/article/view/1277/1276 62 Marvin L. Lubenow: Alleged Evolutionary Ancestors Coexisted with Modern, Humans, 1. 4. 1997, http://www.icr.org/index.php?module=articles&action=view&ID=415 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 3. NASTANEK VRSTE HOMO SAPIENS, SELITEV IZ AFRIKE, IZBRUH TOBE IN RAZVOJ DO POTOPA OBMOČJA SUNDE 3.1.NASTANEK VRSTE HOMO SAPIENS Moderni človek (Homo sapiens) se je prav tako pojavil v Afriki. Trenutno najstarejši ohranjeni primerek modernega človeka je iz doline Omo v Etiopiji, starosti okoli 195.000 let, njegova najstarejša kamnita orodja pa so iz Gademotte, Etiopija, starosti 276.000 let. Že pred 300.000 leti je prišlo do preskoka iz velikih in grobih sekir tipa Acheulian v prefinjene raznolike konice in rezila srednje kamene dobe.63 Mitohondrična Eva, predniška mati vseh ljudi, naj bi v Afriki živela pred 150.000 leti, ykromosomski Adam, predniški oče vseh ljudi, pa v Afriki pred 60.000 leti. To ne pomeni, da v njunem času ni bilo drugih moških ali žensk, temveč, da sta le onadva proizvedla neprekinjeni liniji ženskih in moških potomcev, ki so nosili njune linije naprej vse do današnjega časa, zato imajo vsi sedanji ljudje v sebi te zapise.64 63 Kate Ravilious: Humans 80,000 Years Older Than Previously Thought?, 3. 12. 2008, http://news.nationalgeographic.com/news/2008/12/081203-homo-sapien-missions.html 64 Krishna Kunchithapadam: What if anything is a Mitochondrial Eve? 1. 5. 2000, http://www.talkorigins.org/faqs/homs/mitoeve.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 10: Linija mitohondrične Eve, http://64.40.115.138/file/lu/6/52235/NTIyMzV9K3szNDE0OTY=.jpg?download=1 3.2. SELITEV MODERNEGA ČLOVEKA IZ AFRIKE IN IZBRUH VULKANA TOBE V obdobju med 130.000 in 80.000 leti pred sedanjostjo se je Homo sapiens začel seliti iz Afrike najprej na Bližnji vzhod (tabunska kultura z nahajališči Qafzeh in Shkul v Izraelu), nato pa ob južni obali Indijskega oceana v Azijo. Med obdobjem pred 74.000 in 75.000 leti je prišlo do izbruha vulkana Tobe na Sumatri. Vulkanski izbruh naj bi se zgodil julija. Izbruh je trajal devet do štirinajst dni. Dogodek je prekril večji del Indije s pepelom debeline 3-6 m, dele Malezije pa celo z debelino pepela do 9 metrov. Področje Indonezije, razen Sumatre, ni bilo hudo prizadeto, tudi ne otočje Mentawei, 350 km jugozahodno od Tobe, ker se je izbruh zgodil v času poletnega monsuna in se je širil na sever. Vulkanskega izbruha je bilo za vsaj Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 2800 km3. Temperatura lave naj bi bila 750 stopinj Celzija, na površini naj bi bilo okoli 550 stopinj Celzija, v nekaj dneh pa naj bi se ohladila na 100 stopinj Celzija. Ven je šlo veliko zelo lahkega vulkanskega stekla, ki je plavalo na vodi. Tudi živalstvo in rastlinstvo je bilo uničeno, posledice sta utrpela tudi Bližnji vzhod in vzhod Afrike. Prišlo je do hitre ohladitve severne poloble, na Grenlandiji se je na primer temperatura v 160 letih po izbruhu Tobe znižala za 16 stopinj Celzija, v Sredozemlju pa je namesto zgodnjega Homo sapiensa zopet zavladal na zimo bolj odporni neandertalec. Raziskava gladine morja pri Huonu (Papua Nova Gvineja) je pokazala, da se za razliko od podnebja gladina morja ni bistveno spremenila po izbruhu Tobe. Preživelo naj bi le nekaj tisoč predstavnikov takratnih ljudi po svetu, predvsem na vzhodu Afrike, južno od ekvatorja.65 Izbruh Tobe je povzročil podnebno ohladitev, ki je povzročila vulkanske zimske pogoje zaradi prahu in aerosolov. Vulkanska zima naj bi skrčila prebivalstvo na tako nizko število, da je prišlo do t. i. genetskega zdrsa ter raznolikosti ljudi zaradi prilagoditve na lokalna okolja.66 Vpliv eksplozije naj bi trajal manj kot štiri leta, ohladilo pa naj bi se za največ deset stopinj Celzija. Zimzeleni in listnati tropski gozdovi so se zelo zmanjšali, a so si v naslednjih desetletjih opomogli. Eksplozija je imela tristokratno moč vulkana Pinatuba, Filipini, iz leta 1991.67 O dogajanju v takratnem času nam povedo orodja iz kremenovih prodnikov iz Kota Tampana, Malezija, ki so jih izdelali ljudje pred 74.000 leti, obdobja okoli izbruha Tobe, zato predstavljajo enega najstarejših dokazov selitve iz Afrike. V Kota Tampanu sicer niso našli okostnjaka sodobnega človeka, našli pa so ga v Liujiangu v Guangxiju, Kitajska, starosti vsaj 70.000 let.68 65 GeorgeWeber: Toba Volcano, 1. 2. 2006, http://www.andaman.org/BOOK/originals/WeberToba/ch5_bottleneck/textr5.htm 66 Matthias Doerries:The Winter Analogy Fallacy, History of Meteorology 4, 2008, http://www.meteohistory.org/2008historyofmeteorology4/3dorries.pdf 67 Alan Robock et al.: Did the Toba Volcanic Eruption of 74k BP Produce Widespread Glaciation, marec 2009, http://climate.envsci.rutgers.edu/pdf/Toba6revised.pdf 68 Stephen Oppenheimer: Dating the Arrival of Anatomically Modern Humans in East Asia: Who made the Kota Tampan tools and when?, 16. 3. 2008, http://mathildasanthropologyblog.wordpress.com/2008/03/16/people-inasia-before-toba/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Navkljub izbruhu Tobe so nekatere skupine ljudi uspele preživeti na prizadetih območjih, kot npr. v Jwalapuramu v dolini reke Jurreru v Andri Pradešu, Indija, o čemer priča kontinuiteta kamnitih artefaktov pred in po izbruhu vulkana Tobe.69 Slika 11: Izbruh vulkana Tobe pred okoli 75.000 leti v primerjavi z izbruhi vulkanov v kasnejšem času, http://www.pixeletphotomagz.com/id/wp-content/uploads/2011/03/MountToba-Eruption.jpg Glasba pigmejcev Biaka in grmičarjev Kung, ki temelji na vokalih, plosku rok, jodlanju, vzklikih oh in ah, se je razširila iz Afrike ob izbruhu Tobe. Prvi izseljenci so s seboj odnesli inštrumente kot npr. panove piščali, rogove, režaste bobne in membranofone, kar je vidno glede na razporeditev različnih glasbil po svetu, na katerih so izvajali prvotno grmičarskopigmejsko glasbo. Y-kromosomske skupine C, D in K ter mtDNK N so se razvile v JV Aziji, prav tako tudi skupina M, ki je poselila južno Azijo po izbruhu Tobe. Na vzhodni obali 69 Philip Endicott et al.: Evaluating the mitochondrial timescale of human evolution, 2009, http://www.simonho.org/papers/tree09_endicott.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Indonezije, Pacifiku in azijski celini (Sunda in Sahul) ljudje ob izbruhu Tobe niso bili prizadeti, zato so ohranili haploskupino B3 s polifoničnim himničnim petjem.70 Sodobni človek se je v Indoneziji pojavil pred vsaj 80.000 leti v Punungu na Javi, kjer so našli štiri njegove zobe. Raziskava pomorskega peščišča na območju Sulujskega morja kaže dramatično naraščanje ogljika pred okoli 50.000 leti, kar je povezano s prihodom človeka, koncentracije oglja pa se povečajo tudi pred 70.000 leti na peščišču Bandskega morja, kar je povezano z naselitvijo Avstralije. S podnebnimi spremembami je povezano tudi južno nihanje ali oscilacija El Nio. To je dvostopenski pojav v tropskem Pacifiku, ko segrevanje preide iz zahodnega Pacifika v vzhodni. Na Javi južna oscilacija povzroča suše, gozdne požare ter zaustavitev rasti in razmnoževanja dreves. Na območju gorovja Gunung Sewu na Javi paleolitsko obdobje kulture Tabuhan ponazarja premik v smer poselitev jam pred 70.000 leti. Orodja prevladujejo na nahajališčih Song Terus, Song Keplek in Braholo in so podobna orodjem iz Niaha, Tabona in Leang Sakapaa na Sulawesiju.71 70 Victor Grauer: Articles now available for download, 20.7.2009, http://music000001.blogspot.com/ 71 Emil Robes: Palynological investigation of a laminated sediment core from lake Guyang Warak, Java, Indonesia, 7. 7. 20007, http://hopsea.mnhn.fr/pc/thesis/Emil_Robes_2007.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 12: Selitev modernega človega glede na y-kromosomsko skupino, http://www.andros.si/images/mapa-selitve.jpg Homo sapiens je z orodjem srednjepaleolitskega tipa v času deževnejše dobe v Severni Afriki med 140.000 in 110.000 leti pr. Kr. šel iz Afrike preko Bližnjega vzhoda vse do Kitajske, kjer je dosegel območje Huanglong z nahajališčem Xinglondong, starosti do okoli 120.000 let. V Indiji sta iz tistega časa nahajališči Son Belan, starosti med 75 in 85.000 let ter Samnapur okoli 74.000 let, v centralni Aziji in Sibiriji pa nahajališči orodij Kara Bom na Obu, starosti 62.000 let ter Baigara na Irtišu, starosti 48.000 let.72 72 James Harrod: Knocking down the straw man once again, 17. 2. 2010, http://www.originsnet.org/kdstrwman.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 3.3.MODERNI ČLOVEK IN DRUGI HOMININI Raziskave genetskih skupin na y-kromosomu, ki ga dedujemo po moški strani in mitohondrijske DNK (mtDNK), ki jo dedujemo po ženski strani, kažejo, da se je iz obale Rdečega morja iz Afrike selila skupina L3, ki se je na poti v JV Azijo začela deliti. Nastali sta mtDNK skupini M (Manju) v Indiji in mtDNK skupina N (Nasreen) v Perzijskem zalivu. Od moških y-kromosomskih linij prideta dve liniji, C (Cain) in S (Seth), na področje Indonezije, ki sta ustvarili orodja iz nahajališč Cabeng, Sulavezi, in Pacitan, Java, pred 74.000 leti. Območje otočij Maluku in Nusatenggara je predniško območje avstralske linije C. V Indoneziji se razvije oblika zobovja sundadontizem, iz nje pa sinodontizem s povečanjem določenih zobnih oblik ter manjšo velikostjo zob. K sinodontom spadajo prebivalci vzhodne Azije ter Amerik. Sinodontizem se je razvil v vzhodni Aziji s selitvijo prejšnjih sundadontov (jugovzhodnoazijski liniji B in F) na sever. V času poledenitvenega maksimuma se razširi kopno na račun morja z obsežnima ozemljema na področju Indonezije (Sunda in Sahul), takrat pa se tudi Sibirija in Aljaska združita v Beringijo.To je obdobje nastanka in ekspanzije mongolidov v vzhodni in JV Aziji, še posebej južnih mongolidov, ki so nastali na območju otoške JV Azije pred več kot 18.000 leti. Tipični y- kromosomski označevalec H (Ho) prevladuje v Indokini in otoški JV Aziji vse do Wallaceove črte, ki poteka od severa proti jugu zahodno od Sulavezija in ki nakazuje meje malajskega kopenskega mostu v pleistocenu, ko je bila gladina morij za več deset metrov nižja od zdajšnje. Linija B4, starosti 75.000 let, ki je najbolj prisotna v JV Aziji in Oceaniji, je že zelo zgodaj šla v južno Ameriko.73 Že Homo erectus je dosegel Ameriko. V Braziliji je na področju Serra De Capivara nahajališče Pedra Furada s sledovi ognjišč in kamnitimi orodji, starimi 100.000 let.74 V Mehiki so kamniti artefakti iz Huetlayaca starosti vsaj med 80 in 220.000 let, sulične osti iz Valsequilla pa so stare okoli 250.000 let.75 73 Stephen Oppenheimer: Out of Eden, 2003, Robinson Publishing, 29. 7. 2004, str.160-411 74 Niede Guidon: Pedra Furada, A Revision, december 2006, http://www.fumdham.org.br/fumdhamentos7/artigos/18%20NG.pdf 75 Fernando S. Gallegos: An Alternative Historical Perspective, 4. 3. 2009, http://www.propheticmystic.com/Articles/HistoryUnknownPDF.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Na območju jezera Chapala v Mehiki so našli ostanke kostnega grebena nad obrvmi, ki je pripadalo verjetno Homo erectusu, starosti med 50 in 80.000 let.76 Industrija jeder in mikrolitov v Topperju, Južna Karolina, ZDA, je stara vsaj 50.000 let. Z orodji so obdelovali les in druge organske materiale. Našli so tudi kamnito strgalo za odiranje kož, kamnita dleta in številne luske.77 V Kaliforniji (Calico) so našli kamnite artefakte starosti med 135 do 200.000 let.78 V Indoneziji so strgala, praskala, amorfni odbitki in nazobčana orodja Homo erectusa iz nahajališča Song Terus (starosti med 200.000-80.000 let) nadomestila pačitanska (po nahajališču Pacitan na Javi) prodniška jedrna kamnita orodja, (ki jih je izdeloval morda še Homo erectus), s sekači, ročnimi in križnimi sekirami in luskami, ki pripadajo javanskim razmeram prilagojeni kulturi Acheulian, določene sekire pa so podobne najdbam iz območja reke Youjiang v Guangxiju, Kitajska.79 Slika 13: Prvo mešanje modernih ljudi z neandertalci je bilo v južni Aziji, drugo pa mešanje današnjih Melanezijcev z denisovanci Homo denisova) v Indoneziji, ki so bili podobni Homo erectusu soloensisu, http://4.bp.blogspot.com/_x6Y4ZgFsZdY/TRZd7RqFKVI/AAAAAAAAAes/ehJAAa1LrgI/s 1600/OoA_admixture.png 76 Tim Jones: Furrowed Brows Over Lake Chapala, Mexico, 1. 3. 2007 http://remotecentral.blogspot.com/2007/02/furrowed-brows-over-lake-chapala-mexico_28.html 77 Liz Mitchell: Archaeological treasure trove surfaces in S.C., 18. 6. 2009, http://www.topix.com/county/allendale-sc/2009/06/archaeological-treasure-trove-surfaces-in-s-c 78 Christopher Hardacker: Calico redux: artifacts or geofacts?, 2009, http://earthmeasure.com/pdf/CalicoRedux.pdf 79 Martha R. Bakara: Reexamination and meaning of the Pacitanian assemblages in the context of southeast Asian prehistory, 2007, http://hopsea.mnhn.fr/pc/thesis/M2_Martha_BAKARA.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 14: Pačitanska jedrna orodja, http://anthropologylabs.umn.edu/Moore___Brumm_2006_Flores.pdf Homo erectus je izdeloval orodja iz materiala, ki ga je našel izven območja svojih bivališč in ga prenašal v jame (jedra in odbitki iz siliciziranih kamnin iz Ngandonga, starosti okoli 135.000 let), kasnejša pacitanska orodja iz okolice rek pa kažejo, da so prebivalci živeli ob rekah in ne več v jamah. Med obdobjem pred 50.000 in 45.000 leti se po vsej JV Aziji kažejo podobnosti kamnitih artefaktov (spodmol s kremenjakovimi artefakti v Lang Rongrienu na Tajskem, ter v jamah Niah v Maleziji in Tabon na Filipinih, kjer prevladujejo majhni amorfni odbitki). Tem sledijo nahajališča, kot so jama Lene Hara (Vzhodni Timor, starosti okoli 35.000 let, s 400 malimi nepredelanimi artefakti), jama Golo (otok Gebe, Maluku, starosti 32.000 let, kjer je prisotna najstarejša kamnita tehnologija s cepičem v Sahulu), spodmol Leang Burung 2 (Sulawesi, starosti 31.000 let z nepredelanimi in neuporabljenimi odbitki), jama Leang Sakepao 1 (Sulawesi, starosti 30.000-20.000 let, veliki do srednje veliki artefakti iz nespremenjenih ali delno spremenjenih kalupov iz kremenjaka), spodmol Hagop Bilo (Sabah, Malezija, pred 17.000 leti, z majhnimi amorfnimi artefakti), jama Liang Nabulei Lisa (starosti med 16.000-12.000 let, z majhnimi amorfnimi nepredelanimi artefakti), jama Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Daeo, (otok Morotai, Maluku, pred 15.500 leti) ter spodmol Pia Hudale (otok Roti, pred 12500 leti). V Liang Bui in Mata Mengi na Floresu niso transportirali kamnolomska jedra, ki pa so prisotna na nahajališču Leang Sakepao 1 na Sulaveziju, ker je nahajališče blizu vira gradbenih enot iz kremenjaka.Vir materiala za artefakte nahajališča Leang Burung 2 je bil oddaljen 15 km, zato velikih jeder tja niso selili. Velike delavnice kamna so bile na rečnih terasah in rečnih prodiščih, kjer so bili viri surovin, manjša kamnita orodja pa so bila predvsem v jamah in spodmolih.80 Kamnite luske Homo erectusa iz Beruja (Sulavezi) so stare več kot 31.000 let.81 Poleg kamnitih orodij so v JV Aziji in na Pacifiku razvijali tudi orodja iz bambusa in školjk. 32.000 let stara školjčna orodja iz jame Golo so bila kompleksnejša od kamnitih, saj so bile azijske kamnine slabše od kvalitetnega evropskega kremena.82 Današnji človek je vstopil v Indonezijo na območju severozahodne Sumatre, nato pa je šel naprej vse do področja, kjer je danes dno Javanskega morja, nato pa do južne obale Kalimantana in na vzhod do obale takratne Sunde. Na območje Wallacee so lahko šli le s plovili in sicer do Sulavezija, od tam pa do Halmahere ali južnega Malukuja in do polotoka Doberai na Papui, takratni celini Sahul (Avstralija, Nova Zelandija in Papua). Alternativna pot je šla skozi Javo, Bali in Nusatenggaro do Timorja in Avstralije. Zaradi bogatega okolja mangrov, savan in tropskega gozda se je selitev sodobnih ljudi upočasnila prav v Indoneziji in so zato v Sahul prišli kasneje.83 Dokaz o migraciji iz Indonezije v Avstralijo po severni poti so upodobitve beloobraznih netopirjev, imenovanih leteče lisice v Kalumburuju, področje Kimberley v Avstraliji, v okviru skalne umetnosti tipa Bradshaw (Gwion Gwion). Upodobitve netopirjev so stare med 20.000 in 25.000 let. Ti netopirji niso več prisotni v Avstraliji, so pa najbolj podobni vrsti netopirjev 80 Mark Moore, Adam Brumm: Stone artifacts and hominins in island Southeast Asia, 2007, http://anthropologylabs.umn.edu/Moore___Brumm_2006_Flores.pdf 81 Gert D. van den Bergh et al.: The Late Quaternary palaeogeography of mammal evolution in the Indonesian Archipelago, 2001, http://www.coraltrianglecenter.org/downloads/van%20den%20Bergh.pdf 82 Anna Salleh: Shells Offer New Take on Human Evolution, 30. 3. 2009, http://dsc.discovery.com/news/2009/03/30/shell-tools-archaeology.html 83 Julie Field et al.:The southern dispersal hypothesis and the South Asian archaeological record: Examination of dispersal routes through GIS analysis, 2007, http://anthropology.osu.edu/docs/faculty/2007_field_petraglia_lahr_jaa.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Styloctenium wallacei iz Sulavezija in Malukuja, kar kaže na možni poti v Avstralijo v času ledene dobe.84 Timor je služil kot odskočna deska južne poti človeka skozi Wallacee v severozahodno Avstralijo. Spodmol Jerimalai (Vzhodni Timor) s človeško poselitvijo starosti 42.000 let predstavlja najstarejšo kolonizacijo JV Azije vzhodno od Sundske police, saj sta kasnejši jamski nahajališči Lene Hara na Timorju in Lua Meko na Rotiju stari le 35.000 oziroma 24.000 let. V Jerimalaiu so številna jedra in luske, nima pa človeških ostankov. Prebivalci so se prehranjevali z morsko prehrano, glodalci, kuščarji in kačami. Po severni poti poselitve Wallacee in Sahula si sledijo jama Niah na malezijskem delu Bornea, starosti 42.000 let, Leang Burung, Sulavezi, starosti med 30.000 in 35.000 let, jama Golo v otočju Maluku, starosti 37.000 let, Liang Lemdubu, na otočju Aru, starosti 28.000 let, ter Lachitu, Papua Nova Gvineja, starosti 40.000 let, medtem ko so npr. avstralska nahajališča starejša (nahajališče Mungo staro okoli 60.000 let, Nauwabila 1 57.000 let ter Malakunanja II 55.000 let). V času zadnjega poledenitvenega maksimuma je na Sundi obstajal t. i.. savanski koridor, z ozkim celinskim mostom med današnjim Malajskim polotokom, Sumatro in severno obalo Jave. Takrat je bila gladina morja 40 metrov nižja od današnje, severna in južna pot v Sahul pa sta se takrat ločili v savanskem območju med Javo in Borneom.85 84 Paul Rincon: Rock painting reveals unknown bat, 4. 12. 2008, http://news.bbc.co.uk/2/hi/sci/tech/7765136.stm 85 Sue O Connor: New Evidence from East Timor contributes to our understanding of earliest modern human colonisation east of the Sunda Shelf, Antiquity vol. 81, no. 313, september 2007, 523-535 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 15: Poselitev Indonezije, Nove Gvineje ter Avstralije s strani modernega človeka, http://accessscience.com/loadBinary.aspx?aID=24535&filename=YB090047FG0010.gif V času med 30.000 in 19.000 leti pred sedanjostjo so našli podobne luske na Roteju (Lua Meko) in Timorju (Lene Hara), v obdobju pred 19.000 in 1500 leti so orodja le na Lua Meku, v obdobju pred 14.000 in 5000 leti pa so dodatna nahajališča na Roteju (Lua Manggetek pred 13700 leti, Pia Hudale pred 11300 leti), Sawuju (rezila z Lie Madire) ter Timorju (Niki Niki na zahodu Timorja ter na vzhodnem Timorju nahajališča Lie Siri in Uai Bobo ter Gassi Issi, slednji z enim retuširanim orodjem).86 86 Mahirta: Stone technology and the chronology of human occupation on Rote, Sawu and Timor, 2009, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/700/662 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Med najstarejše potomce priseljencev v JV Aziji spadajo plemena na Andamanskem otočju (Indija), s podobnostmi z avstronezijsko skupino jezikov. Bojigngiji na južnih Andamanih imenujejo hrano akana (protoavstronezijsko kanen).V jeziku ljudstva Aka Kede je trava chemil,v protoavstronezijščini pa cemel. Protoonganščina in protoavstronezijščina naj bi imeli predniški protoavstronezijskoonganski jezik.87 Medtem je moderni človek prišel v Evropo iz Indije (MtDNK skupina U 8 iz 56.000 let stare U se pred 50.000 leti pojavi v Evropi, y-kromosomska skupina I pa na nahajališču Bacho Kiro) preko Centralne Azije in Bližnjega vzhoda. Najprej je bila bohunicijska kamnita kultura (starosti med 48.000 in 40.000 let), z artefakti tipa Levallois na nahajališčih na Češkem (Hradsko, Brno/Bohunice), v Bolgariji (Bacho Kiro s 45.000 let starim ostankom čeljustnice in jama Temnata), na Poljskem (Dzierzislaw) in v Ukrajini (Shliyak z artefakti starimi 44.000 let). Povezana je bila z emiransko kulturo modernega človeka na Bližnjem vzhodu ter szeletiensko kulturo neandertalcev. Sledila je protoaurignacienska kultura pred 45.000 leti s povezavo z ahmariansko kulturo Bližnjega vzhoda, v katero spada čeljust s petimi kočniki in ohranjena lobanja modernega človeka iz romunske Pestere cu Oase (starost 42.000 let), orodja in človeški ostanki iz nahajališča Kostenki na Donu v Rusiji, starimi med 40.000 in 45.000 let ter artefakti iz LAbrede in El Castilla v Španiji, starosti 44.000 let.88 Iberski polotok je bil zadnje prebivališče neandertalcev. Zobovje in lobanja petletnega neandertalca, imenovanega LV1, iz Abriga do Lagar Velha na Portugalskem, starosti okoli 24.500 let, kažeta mešano neandertalsko-človeško poreklo, kar dokazuje, da sta se vrsti med seboj parili, saj je še danes od 1-4% genov neandertalcev v genomu modernih ljudi. Portugalsko nahajališče je istočasno neandertalskemu nahajališču v jami Gorham v Gibraltarju, mlajši pa sta zadnji evropski nahajališči neandertalca v Španiji (Esquilleu in La Carihuela), starosti 21.500 let. Gorham in Esquilleu vsebujeta še tipična neandertalska musterienska orodja. Za izumrtje neandertalca je kriv tudi zadnji poledenitveni maksimum 87 Juliette Blevins: A Long Lost Sister of ProtoAustronesian?, junij 2007, http://email.eva.mpg.de/~blevins/pdf/webpub2007a.pdf 88 John Hoffecker: The spread of modern humans in Europe, 1. 7. 2009, http://www.pnas.org/content/106/38/16040.full Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pred okoli 21.000 leti, ki je povzročil izumrtje lovnih živali, kot so npr. mastodonti in sedaj izumrle vrste tigrov.89 Slika 16: Poselitev Evrazije s strani različnih y-kromosomskih in MtDNK skupin, https://lh4.googleusercontent.com/fHDjiGAe5WA/TXFeyj8UIII/AAAAAAAAAZw/XLIGDiutHPU/s1600/Peopling+of+Eurasi a.jpg 89 Tim Jones: Abrigo do Lagar Velho Dental Study Neanderthal Hybrid Debate Continues, 10. 1. 2010, http://anthropology.net/2010/01/10/abrigo-do-lagar-velho-dental-study-neanderthal-hybrid-debate-continues/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 3.4. HOMO FLORESIENSIS Homo sapiens je ob prihodu v Indonezijo na otoku Flores naletel na pritlikavo vrsto Homo floresiensis, katerih predstavnike znanstveniki imenujejo hobiti, po vzdevku za izmišljena, majhna in človeku podobna bitja iz Tolkienovega Srednjega sveta. Ostanki vrste so stari med 95.000 in 13.000 let. Napredna orodja Homo floresiensisa kažejo na neodvisen in drugačen razvoj možganov kot pri Homo erectusu, neandertalcu in sodobnemu človeku. Hobit ima velikost možganov podobno šimpanzom in avstralopitekom (okoli 417 cm3), kar je enakovredno spodnjemu robu avstralopitekov (410-530 cm3), možgani pa so podobni možganom znamenite Lucy (Australopithecus afarensis), ki je imela prostornino možganov 438 cm3 in je stara 3,2 milijona let. Otoška pritlikavost hobita je nastala zaradi omejenih virov hrane (manjši posamezniki potrebujejo manj hrane), pomanjkanja plenilcev (večja velikost je obramba zoper plenilce) ter zaradi termodinamične prednosti manjših teles v tropskem pragozdu. Predniki Homo floresiensisa so se zaradi arhaične oblike zapestja in omejitev glede ročnih del ločili od glavnih homininov že zelo zgodaj.90 Našli so LB2 (izoliran zob), LB3 (majhna podlahtica), LB4 (otrok z lahtno kostjo in golenico), LB5 (vretence in dlančnica odrasle osebe), LB6 (ročne kosti, čeljust in lopatica, LB7 (kost palca odrasle osebe), LB8 (golenica) in LB9 (stegno).91 Stegnenici LB1 in LB2 (280 mm) sta po dolžini podobni stegnenici AL 288-1 (Lucy). Skoraj vse kosti LB LB1, LB6, LB4, LB8, LB5, LB7, LB9, LB12 in LB13 so mlajše od 20.000 let. Primerki LB2/1, LB3, LB10, LB11 in LB14 so starejši od 20.000 let. LB14, del sklepne ponvice kolčnega sklepa, je starosti med 18.200 do 41.000 let. LB2 je starosti med 74.000 in 37.700 let. LB11 pa predstavlja delce medenice in kosti.92 Ostanki vrste Homo floresiensis pripadajo le 5 ali 6 oziroma do 12 posameznikom.93 90 William Moore: Hobbits of Flores: Implications for the pattern of human evolution, 16. 2. 2009, www.wsws.org/articles/2009/feb2009/hobb-f16.shtml 91 Colin Groves: The homo floresiensis controversy, december 2007, http://arts.anu.edu.au/grovco/Hayati%20hobbit.pdf 92 John Hawks: The forelimb and hindlimb remains from Liang Bua cave, 18. 12. 2008, http://johnhawks.net/weblog/fossils/flores/jungers-larson-hindlimb-forelimb-2008.html 93 Elizabeth Culotta: A Wee Bit of Hobbit News, 14. 2. 2009, http://blogs.sciencemag.org/newsblog/2009/02/awee-bit-of-hobbit-news.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Hobitova noga ima zelo majhen palec. Pomanjšani možgani (tretjino velikosti človeških možganov) so podobni pomanjšanju starodavnih povodnih konjev na Madagaskarju, ki so izšli iz normalno velikih prednikov iz Afrike in ki so se jim zaradi prilagoditve na otoško okolje zelo pomanjšali možgani.94 Hobitova noga je daljša od človeške in je v sorazmerju s telesom podobna pigmejskim šimpanzom, poleg tega pa je dobro zasnovana za hojo in slabo za tek.95 Oblika hobitove noge kaže, da je bil Homo habilis morda prednik hobitov, saj je prehod iz Homo habilisa v hobita zahteval malo sprememb, otoška pritlikavost pa bi bila težko povezana s številnimi značilnostmi primitivnega okostja.96 Hobitovi možgani se nahajajo v zelo položni lobanji. Prisotna je majhna sprednja ušesna mečica, nenavadno razširjeno cerebralno podnožje ter nenavadni trikotno oblikovani okcipitalni sinusi.97 Hobitov prednik je bil bolj primitiven od večine indonezijskih Homo erectusov, od katerih je še najbolj podoben najstarejšim primerkom iz Sangirana ter primerkom Homo habilisa iz Turkane ter Homo erectusa z Dmanisija, saj so najmanjše lobanje javanskega Homo erectusa precej večje od hobitove lobanje.98 94 Marlowe Hood: Studies say 'hobbit' previously unknown species, 7. 5. 2009, http://news.yahoo.com/s/afp/20090507/sc_afp/scienceanthropologyindonesiahobbits 95 William L. Jungers: Hobbit Foot Like No Other In Human Fossil Record, 6. 5. 2009, http://esciencenews.com/sources/newswise.scinews/2009/05/06/hobbit.foot.like.no.other.in.human.fossil.record 96 Bruce Bower: Hobbit foot, hippo skulls deepen ancestral mystery, 6. 5. 2009, www.sciencenews.org/view/generic/id/43519/title/Hobbit_foot,_hippo_skulls__deepen_ancestral_mystery 97 Ralph L. Holloway: The Human Brain Evolving, oktober 2008, http://www.columbia.edu/~rlh2/2008humanbrain.personalretro.pdf 98 Karen L. Baab, Kieran P. McNulty: Size, shape, and asymmetry in fossil hominins: The status of the LB1 cranium based on 3D morphometric analyses, 23. 7. 2008, http://www.karenbaab.com/uploads/1/5/6/4/1564155/baabmcnulty2008_size_scaling_asymmetry_lb1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Vseeno je imel hobit številne znake kompleksnih oblik razmišljanja (kot npr. razširjene frontalne mečice ter povečan predel za zbiranje informacij iz ločenih območij), ki so mu omogočili kreativno in inovativno razmišljanje.99 Sedem možganskih značilnosti, mere udov in roke hobita spominjajo na avstralopiteke, živčevje pa kaže napredno inteligenco v zelo majhnih možganih.100 Tudi ramena, zapestje, čeljust, višina in zobje hobita spominjajo na avstralopiteke.101 Zmanjšanje porabe energije za metabolizem in zmanjšanje porabe kisika na kilogram teže telesa, je hobit dosegel s skrčenjem možganov.102 Raziskava 11.667 kamnitih orodij iz Liang Bue v obdobju 100.000 let je pokazala, da je tudi moderni človek kasneje izdeloval enaka orodja. Še preden so hobiti izumrli, so se sodobni ljudje od njih učili izdelovati orodje.103 Ko so ljudje prišli v stik s Homo floresiensisom, je prišlo do bolj preprostega razvoja jezikov Keo, Rongga in Ngada na Floresu, saj so ostali jeziki Floresa veliko bolj kompleksni. Zgodnjega prednika teh jezikov so sodobni ljudje uporabljali kot jezik za sporazumevanje s hobiti.104 99 Bruce Bower: Evolution may have endowed a controversial species with small but humanlike brains equipped to support advanced thinking, 3. 4. 2009, www.sciencenews.org/view/generic/id/42469/title/Hobbit_brain_small,_but_organized_for_complex_intelligenc 100 Jennifer Pinkowski: The Hobbit: Out of Africa, 21. 4. 2009, www.time.com/time/health/article/0,8599,1892606,00.html 101 Clara Moskowitz: Controversial Hobbit Looks Tiny in Person, 22. 4. 2009, www.livescience.com/history/090422-hobbit-cast.html 102 Christoph Zollikofer, Marcia Ponce de Leon: Early Homo from Dmanisi and its relationship to African and Asian Homo erectus, 2. 12. 2008, https://www.zora.uzh.ch/4420/2/Zollikofer_and_PoncedeLeon_manisi%2BAsianErectusV.pdf 103 Elizabeth Culotta: Did Humans Learn From Hobbits?, 17. 4. 2009, http://sciencenow.sciencemag.org/cgi/content/full/2009/417/3 104 Bjorn Oestman: Contact with hobbits simplified languages?, 2. 4. 2009, http://pleion.blogspot.com/2009/01/contact-with-hobbits-simplified.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Homo floresiensis je imel obliko rok za daljše, spretno plezanje po drevesih.V sorazmerju z njegovo težo, je imel močnejše ude kot Homo erectus in moderni človek. Tako je primerljiv z avstralopiteki in Homo habilisom.105 Med avstralopiteki je možni hobitov sorodnik vrsta Australopithecus gaarhi, ker ima podobno razmerje dolžine nog glede na dolžino rok ter podobno lobanjsko kapaciteto.Morda je bil tako Australopithecus gaarhi prvi, ki je zapustil Afriko pred 2,3 milijona do 2 milijonov let pred vrsto Homo.106 LB1 kaže podobnost v kosteh še s 67.000 let staro kostjo hominina iz jame v Callau na Filipinih, tako da je morda hobit prišel tudi na Filipine.107 LB1 je preprostejši v primerjavi z modernim človekom v zapestju in nadlahtnici. Oblika lobanjskega svoda LB1je bolj podobna manj lobanjskim oblikam Homo habilisa in Homo erectusa iz Dmanisija in Afrike, čeljusti primerkov LB 1 in LB 6 so tudi bolj podobne neazijskim Homo erectusom.108 Vzrok za posebno oblikovano zapestje je morda mutacija v pericentrinskem genu. Te mutacije običajno povzročajo kostne anomalije roke in zapestja.109 Navkljub posebnemu zapestju pa je bil Homo floresiensis dober izdelovalec raznovrstnih kamnitih orodij. Prehrana je bila večinoma rastlinska, od mesa pa so jedli male stegodone, velike podgane ter komodoške varane.110 105 Bruce Bower: Hobbit debate goes out on some limbs,20.4.2010, www.sciencenews.org/view/generic/id/58410/title/Hobbit_debate_goes_out_on_some_limbs 106 Graeme O'Neille: Here, there be dragons, 13. 6. 2008, http://www.biotechnews.com.au/index.php/id;1206205604;pp;3;fp;2;fpid;1 107 Julien Riel Salvatore: Humans in the Philippines 67.000 years ago, 11.6.2010, http://averyremoteperiodindeed.blogspot.com/2010/06/humans-in-philippines-67000-years-ago.html 108 Adam D. Gordon et al.: The Homo floresiensis cranium (LB1): Size, scaling,and early Homo affinities, 8. 2. 2008, http://home.gwu.edu/~agordon/Gordonetal2008PNAS.pdf 109 Anita Rauch et al.: Is the Homo Floresiensis phenotype due to mutations in the PCNT gene?, 8.1.2008, http://anthropology.net/2008/01/08/is-the-homo-floresiensis-phenotype-due-to-mutations-in-the-pcnt-gene/ 110 Leigh Dayton: Hobbits Mastered the use of Stone Tools, 9. 10. 2007, http://www.theaustralian.news.com.au/story/0,25197,22554319-30417,00.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Pomanjšanje velikosti možganov pri Homo floresiensisu, če bi imel težo med 16 in 24 kg, kaže na izvor iz Homo georgicusa ali Homo habilisa.111 Hobiti so imeli zelo dolge noge glede na njihovo zelo nizko postavo, zato so prehodili krajše razdalje na čuden način. Nožni prsti kažejo opičje proporcije.112 Homo floresiensis je užival malo kuhane hrane, zato je vsebina hrane razjedala zobe (prah, umazanija) in po 6-7 letih se je sklenina krone izrabila.113 V primerjavi z modernim človekom in Homo erectusom so zobje LB1 veliki (megadont), niso pa veliki v primerjavi s Homo habilisom. Veliki zobje so nekaj običajnega pri pritlikavih otoških sesalcih, saj se zobje počasneje zmanjšajo kot lobanja. Po možganih je hobit bližje Homo erectusu iz Sangirana kot Homo habilisu, primerjava z lobanjama modernega človeka na Floresu iz nahajališč Liang Toge in Liang Momera okoli 4000 let pred sedanjostjo pa kaže na specifičnost hobita.114 Prednikom hobita iz avstralopitekov ali Homo habilisa naj bi pripadala 1,1 milijona let stara orodja iz Floresa (Tangi Talo) ter do 2 milijona let stara orodja iz Sulavezija.115 Že v Bibliji (1 Mz 5 in 1 Mz 11) je nakazana razlika med obdobjem trajanja življenja v obdobju pred vesoljnim potopom in po potopu, kar govori o heterokroniji, oziroma različnem časovnem razvoju glede na različno človeško vrsto. Do razlik je prišlo tudi preden so ljudje v času selitev prišli na končni cilj, ki so si ga izbrali tam, kjer jim je glede na njihovo 111 Stephen H Montgomery et al.: Reconstructing the ups and downs of primate brain evolution: implications for adaptive hypotheses and Homo floresiensis, 27. 1. 2010, http://www.biomedcentral.com/content/pdf/1741-70078-9.pdf 112 Ewen Callaway: Flores hobbit walked more like a clown than Frodo, 16. 4. 2008, www.newscientist.com/channel/being-human/dn13692-flores-hobbit-walked-more-like-a-clown-than-frodo.html 113 Peter Brown: Professor Maciej Henneberg's claims about the teeth of Homo floresiensis, april 2008,http://www-personal.une.edu.au/~pbrown3/Henneberg%20hobbit%20claim.htm 114 G. A. Lyras et al.: The origin of Homo floresiensis and its relation to evolutionary processes under isolation, Anthropological Science Vol. 117 (1), 33-43, 2009 115 Robin Mc Kie: How a hobbit is rewriting the history of the human race, 21. 2. 2010, http://www.guardian.co.uk/science/2010/feb/21/hobbit-rewriting-history-human-race Zgodovina Indonezije: starejša obdobja morfologijo najbolj ustrezalo.V primeru morfologije hobita, se je le-ta najbolje počutil v vročih, nižjih področjih ekvatorskega podnebja.116 Homo floresiensis za razliko od modernega človeka nima brade, temveč naprej potisnjeno čeljust kot pri mladih opicah, močne obrvi in gosto lobanjo, kar so tudi značilnosti Homo erectusa. Spolna zrelost je bila dosežena hitro, pri 12 letih, kar je bila selektivna prednost v tem okolju. Do evolucijskih sprememb je prišlo preko prilagoditve z namenom kolonizacije novih vrst okolja kot npr. lagun in mangrov. Možgani LB1 kažejo zelo razvito sprednjo mečico, ki predstavlja center za refleksijo ter razvite centre za spomin in čustva, viden pa je tudi del lunate sulcus, tipičen za Homo sapiensa. V skladu s teorijo prvotne hoje po dveh nogah (bipedalizma), človek hodi pokončno, ker ima velike možgane. Hobit je bil specializiran za vodno okolje, kar kaže oblika njegovih nog, ki je bila prilagojena na blatno in skalnato dno v vodi. Zaradi pritiska okolja je Homo floresiensis razvil hitrejšo rast fetusa in skrajšanje mladostnega obdobja. Homo floresiensis naj bi bil prvotno bolj morski tip, kasneje pa se je umaknil v gozd tako kot javanski megantrop, ki je bil prvotno plavalec, naseljen ob velikih rekah in morju. Ljudem podobna bitja v Indoneziji naj bi bila Orang Pendek na Sumatri, Ebu Gogo na Floresu in Batutuk na Kalimantanu.117 Hobitova nizka rast ni bila posledica mikrocefalije, ki je bolezen živčnega sistema, pri katerem je obod glave dvakrat manjši od povprečja za osebe iste starosti in spola. Tudi struktura ključnih kosti dlani kaže, da so bili hobiti svoja vrsta. Moderni ljudje imamo zelo dobro razvit pincetni prijem s palcem in kazalcem, a to ni priročno za visenje na vejah dreves ali trenje oreščkov. Posamezniki, ki v naravi poseljujejo prostorsko omejena področja z omejenimi naravnimi viri, kažejo težnjo k razvoju manjših telesnih dimenzij in to se je zgodilo tudi vrsti Homo floresiensis.118 Vaščani Rampapase pri Liang Bui, govorijo o časih, ko so njihovi predniki jedli surovo meso živali. Izvirali naj bi iz plemena majhnih ljudi, ki niso poznali nožev in ki niso znali zanetiti 116 Kurt Wise: The Flores skeleton and human baraminology, Occasional Papers of BSG, november 2005, http://documents.clubexpress.com/documents.ashx?key=xKe00mu9OY3ll3WqT1BnsUJNp4VySHY28lRVOiG PUpI%3D 117 Francois de Sarre: Homo Floresiensis: A Little Woman on Flores Island Gives Evolution its right Sense, 2006, http://pagesperso-orange.fr/initial.bipedalism/24h.htm#8 118 Vesna Markelj: Prilagoditev človeške vrste na različne dejavnike okolja in značilnosti izoliranega razvoja na Madagaskarju, marec 2009, http://geo.ff.unilj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200903_vesna_markelj.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ognja. Pritlikavi Paju je v gozdu pri lovu na divjega prašiča naletel na žensko, ki se je hotela z njim poročiti, zato mu je skuhala meso ubite živali. Paju se je poročil z njo ter pripeljal svoje ljudstvo iz jame Liang Bua v Rampapaso.119 Najgostejša poselitev jame Liang Bua je bila v času pred 74.000 in 61.000 leti ter v času povečanega dežja pred 18.000 in 13.000 leti. Stegodone so hobiti pripeljali v jamo in jih tam ubili. Prisotnost kamnitih orodij iz peskovnikov Wae Racanga pred 11.000 leti kaže, da so izdelovalci orodij nabirali kamne v reki in nato v jamah izdelovali orodja. Pred 11.000 leti je izbruh vulkana na Baliju s pepelom prekril Flores.120 Slika 17: Okostnjak Homo floresiensis LB 1, http://www.newswise.com/images/uploads/2009/03/20/fullsize/LB1_skeleton.jpg 119 Simon Elegant: Bones Of Contention, 30. 5. 2005, http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,501050606-1066965,00.html 120 Kira E. Westaway: Reconstructing the Quaternary landscape evolution and climate history of western Flores: an environmental and chronological context for an archaeological site, 7. 7. 2006, http://www.library.uow.edu.au./adt-NWU/public/adt-NWU20070117.170105 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 18: Kamnita orodja iz Liang Bue, http://www.andaman.org/BOOK/chapter49/Floresstonetools.jpg Tudi v jamah otokov Palaua (nahajališča Omedokel in Ucheliung), ki je bil poseljen pred 4500 leti iz Filipinov in Indonezije, je prišlo do otoškega pritlikavstva, a tu z ostanki modernih ljudi, starosti od 900 pr.Kr. do 1000 po Kr. (majhno telo, pomanjšani obraz, rotacija zob znotraj čeljusti ter pomanjkanje zobnega razvoja).121 3.5. POSELITEV VZHODNE INDONEZIJE V Indoneziji in Oceaniji naj bi pred 50.000 leti ljudje parakultivirali taro, sago, kokos, divji jam in banano (ko poberejo gomolj, rastlina ostane v prvotnem okolju, za razliko od protokultivacije, ki je udomačitev rastlin). Parakultivacija gomoljev je še danes prisotna med lovsko-nabiralnimi Anak Dalam na Sumatri, Orang Asli na Malajskem polotoku, Aeti na Filipinih, Penani na Borneu in Papuanci na Papui.122 Potovalni koridor med vzhodno Sundo ter Bismarckovim otočjem (Papua Nova Gvineja), je zaradi predvidljivih sezonskih obratov vetra in morskih tokov omogočal potovanje s čolni na vesla ali čolni, ki jih je gnal veter. Poselitev otoka Buka (Salomonovi otoki) pred 34.000 leti je zahtevalo pot po morju dolgo do 175 km, Manus v otočju Bismarck pa so poselili pred 25.000 leti, po poti, ki je od najbližjega otoka bila oddaljena med 200 in 230 km plovbe po morju.V tem času je bilo razvito ribarjenje v globokem morju, saj so tuno v Jerimalaiju lovili 121 Lee R.Berger et al.: Small-Bodied Humans from Palau, Micronesia, 12. 3. 2008, http://www.plosone.org/article/info:doi%2F10.1371%2Fjournal.pone.0001780 122 Richard Parker: Seashore foraging and fishing study, 8. 5. 2006, http://www.coconutstudio.com/Foraging%20Yams.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pred 42.000 leti. Makrofosili azijskega grenkega jama (Dioscorea hispida) ter oreščkov drevesa kepayang (Pangium edule) iz Niaha so stari med 40.000 in 46.000 let. Obe rastlini sta zahtevali intenzivno predelavo odstranjevanje črvov, vrenje ter zakop v zemljo za mesec dni ali več, preden sta postali primerni za človeško prehrano. S selitvijo iz Sunde na vzhod so se moški osredotočili na ribe, ženske pa na školjke (sledovi nabiranja školjk na nahajališču Lachitu pred 40.000 leti). Prekomerno nabiralništvo žensk ter prekomeren ulov rib moških sta prisilila skupnost na selitev še bolj vzhodno. 4500 km dolgo pot do Nove Irske je bilo s postopno selitvijo možno doseči manj kot v tisoč letih.123 V notranjosti tropskega gozda so lovsko-nabiralniške skupine uspele preživeti brez načrtnega poljedelstva. To nam kaže primer ljudstva Penan na Borneu, ki se uspešno prehranjuje s sagom (Eugeissona utilis)v tropskem gozdu. Današnji lovci nabiralci v notranjosti tropskega pragozda so včasih živeli ob rekah in obalah. Bateki iz malajskega polotoka imajo v pragozdovih dostop do divjega jama (Dioscorea sp), medu, divjih živali in rib skozi vso leto. Izkoriščanje nižinskih pragozdov za prehrano in ekonomske potrebe je vodilo v izsekavanje in požigalništvo za povečanje gostote površin z užitnimi rastlinami (sago, korenovke, oreščki itd). Že v zgodnjem holocenu so požigali tropski pragozd od Malajskega polotoka do Oceanije.124 Na otočju Maluku, ki leži v novogvinejskem centru udomačitve rastlin, so našli več kot 13.000 let stara orodja za trenje orehov vrste kenari iz nahajališč Tanjung Pinang na Morotaiju ter Um Kapat Papo na Gebeju.125 Podobna orodja so našli tudi severneje, na območju Sulavezija,v spodmolu Leang Sarru (otočje Talaud).126 123 J. F. OConnell et al.: Pleistocene Sahul and the origins of seafaring, marec 2008, http://www.anthro.utah.edu/PDFs/seafarin.pdf 124 Armand Salvador B. Mijares: The late Pleistocene to Early Holocene Foragers of Northern Luzon, BIPPA, 2008, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/648/636 125 GeoffreyHope, Simon Haberle: The History Of Human Landscapes Of New Guinea, 2005, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Hope&Haberle05.pdf 126 Daud Aris Tanudirjo: Long-Continuous or short-occasional occupation? The human use of Leang Sarru rockshekter in the Talaud islands, Northeastern Indonesia, BIPPA 2005, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/79/7 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Na otoku Gebe je izdelava kompleksnih orodij iz školjk vrste Turbo marmoratus privedla do razvoja modernega načina obnašanja.127 Iz tistega časa je pomembno nahajališče Liang Lemdubu, kjer so pred 18.000 leti pokopali voditeljico Sahulcev, ki je bila visoka in močna oseba in se je prehranjevala z valabiji. Umrla je v poznih dvajsetih letih življenja za rakom.128 Na indonezijskem delu Papue so Papuanci začeli s požigalništvom v Wameni pred več kot 33.000 leti, medtem ko se je na območju jezera Hordorli požigalništvo pojavilo šele pred 20.000 leti. Pred 11.500 leti so nastali pašniki na področju jezera Habbema ter v Ijombi na gori Jaya. Območje jame Kelangurr pred okoli 30.000 leti na višini 2850 m blizu Kwiyawagija v dolini Baliem je najstarejši dokaz iztrebljanja živalskih vrst (vrečarja vrste Maokopia rolandii, kenguruja vrsteThylogale hopeii).129 Požigalništvo je v Maji (Maluku), Supulahu (Papua) in Rawi na Sumatri potekalo pred pojavom savane.130 V času zadnjega poledenitvenega maksimuma so se gozdovi ohranili na področju Bandunga, območja Bandskega morja, Wande(Sulavezi) ter jezer Hordorli (Papua) in Sentarum (Kalimantan) ter se spustili v nižino do 800 m na območju Kerincija.131 127 Katherine Szabó et al.:Shell Artefact Production at 32,00028,000 BP in Island Southeast Asia. Thinking across Media? Current Anthropology 48:701-723, 2007, http://www.journals.uchicago.edu/doi/abs/10.1086/520131 128 Deborah Smith: Our own Amazon Princess, 10. 12. 2003, http://www.smh.com.au/articles/2003/12/09/1070732221505.html 129 Andrew S. Fairbairn et al.: Pleistocenes occupation of New Guineas highland and subalpine environments,World Archaeology Vol.38(3)371-386, Taylor and Francis, 2006, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Fairbairnetal2006.pdf 130 Simon Haberle, Marrie Pieere Ledru: Correlations Among Charcoal Records Of Fire, 11. 3. 2002, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WPN-45B665W38&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&view=c&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersi on=0&_userid=10&md5=2e3242923d20b90788c5a837ef563ab9 131 Geoffrey Hope et al.: 2004: History of vegetation and habitat change in Australasian Region, Quarternary 2004, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Hopeetal04.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 19: Okostnjak in lobanja ženske iz Liang Lemdubuja, http://www.smh.com.au/ffxImage/ urlpicture_id_1070732256655_2003/12/10/lemdubu_rhs,0.jpg Na kraškem področju jezera Ayamaru na Papui sta nahajališči v jamah Kria in Toe, starosti do 26.000 let. Okoli 80% tamkajšnjih živalskih ostankov pripada lokalni vrsti valabi kengurujev z imenom djief. Jami sicer lovci niso pogosto obiskovali.To kaže, da so ljudje v tropskih gozdovih živeli dosti pred razširitvijo poljedelstva, a zaradi pomanjkanja karbohidratov na tem področju ni prišlo do goste poselitve.132 V najstarejšem obdobju je bila poseljena le jama Toe z ostanki gorskih živali, ki so jih ujeli v njeni bližini (kuskusi, oposumi) in ki jih najdemo danes le v višjih predelih.133 Poledenitev v velikosti 3 km2 na najvišji gori Papue in obenem tudi Indonezije, Puncak Jayi, je ostanek bivših ledenikov, ki so nekoč pokrivali 2200 km2 Papue. Na območju gore Trikore je led napredoval pred 20.000 leti in pred okoli 14.000 leti, gozd enak današnjemu pa se je okoli jezera Habbema pojavil pred 10.000 leti. Datiranje močvirij in jezer v okolici gore Puncak Jaya kaže, da se je led začel umikati iz moren pred 15.100 leti in je nato zajezil jezero Hogayaku. Gorovje Merauke je bilo včasih del 1400 km ledenega zidu z izjemo območja gore Mandale ter doline Baliem. Led je bil prisoten na območju Nabireja, a ne v gorovju Arfak.134 132 Juliette Pasveer: The Djief Hunters, 2003, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/pasveer/_rk.html 133 Jelle Miedema, Ger Reesink: One Head, Many Faces, 2004 http://www.kitlv.nl/samplechapters/one.pdf 134 Geoffrey S Hope: Palaeoecology and palaeoenvironments of Papua, Palaeoworks 2007, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Hope_Ch2_7_2007.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Na izumrtje avtohtonih živali so vplivale tudi živali, ki jih je pripeljal človek s seboj, kot npr. prašiči, podgane, mačke in jelenjad. Avstronezijci so pred 20.000 leti iz Papue v otočje Bismarck zanesli kuskusa vrste Phalanger orientalis.135 S segrevanjem se je na nekaterih območjih v času poledenitvenega maksimuma led celo zmanjšal, kot npr. na območju gore Mandala.136 Po antropozofu Rudolfu Steinerju je izbruh Tobe uničil svetovno civilizacijo Lemurije, kjer so številni ljudje imeli magične moči ter vpogled v naravne zakonitosti in duhovna znanja. Ko si je človeštvo opomoglo, je začelo razvijati materialni del življenja (kulturo in človeško zavest), tako da je prišlo do razvoja civilizacije Atlantide. Nekateri ljudje so pridobili sposobnosti vodenja družbe, načrtovanja, računanja in analiziranja in niso več uporabljali magičnih moči. Razvil se je tonalni govor in z melodijo povezana petje in ples. Sčasoma so začeli sposobnosti zlorabljati (črna magija nad belo magijo), kar je privedlo do ponovnega propada družbe.137 Slika 20: Nahajališča Papue in okolice, http://geologi.iagi.or.id/wpcontent/uploads/2010/03/prehistoric-sites-of-papua-and-their-dates-year-before-presentpasveer-2004.jpg 135 Tom Heinsohn, Geoffrey S. Hope: The Torresian Connections,Zoogeography of New Guinea, Palaeoworks 2006, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Heinsohn&Hope2006.pdf 136 Geoffrey Hope et al.: An evaluation of snow line data across New Guinea during the last major glaciation and area-based glacier snowlines in the Mt. Jaya region of Papua, Palaeoworks 2005, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Prenticeetal05.pdf 137 Jennifer Gidley The Evolution of Consciousness as a Planetary Imperative: An Integration of Integral Views, maj 2007, http://integralreview.org/documents/Gidley,%20Evolution%20of%20Consciousness%20as%20Planetary%20Imperative%205, %202007.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 4. POTOP SUNDE, INDONEZIJSKE ATLANTIDE 4.1. POTOP SUNDE IN PLATONOVA ATLANTIDA Pred 17.000 leti je povezano področje Sumatre, Jave, Bornea ter Sundske police obsegalo 3,2 milijona kilometrov, kar je 1,5 krat več kot danes. Otoka Hainan in Tajvan sta bila povezana s Kitajsko, Šrilanka z Indijo, otoki Natuna, Anambas in Tambelan pa so bili del sundske police. Sulavezi je bil ločen od Bornea, Sahulska plošča pa je povezovala Avstralijo s Papuo ter obkrožala otočje Aru. Pleistocenski rečni sistem Sunde in Sahula je bil pred 17.000 leti veliko obsežnejši od današnjega. Na Sundski polici je bilo več velikih rečnih sistemov. Rečni sistem Melaškega preliva je bil tok med Malajskim polotokom in Sumatro, ki je šel severozahodno v Andamansko morje in imel kot pritoke številne današnje reke. Reka Sungai Kampar iz Sumatre je tekla severno skozi Singapurski preliv, kjer se ji je pridružila reka Johor in šla naprej proti severu skozi veliko območje Sundske police. Reka Sungai Kampar se je morda priključila na t. i. Severno sundsko reko, ki je bila največja reka in je tekla severno iz severovzhodne obale Sumatre, se priključila reki Kapuas iz Kalimantana in vstopila v morje severnovzhodno od otoka Natuna.Takrat je t. i. Vzhodna sundska reka tekla skozi območje, kjer je sedaj Javansko morje in vstopila v morje v bližini današnjega Balija. Ta veliki rečni sistem je obsegal vse moderne reke današnje severne Jave, južne obale Kalimantana in severnega dela vzhodne obale Sumatre. Precej manjša reka, s pritoki v JV Sumatri in na območju otokov Seribu v Javanskem morju, je tekla južno skozi Sundski preliv v Indijski ocean.138 V času taljenja ledu na koncu zadnje ledene dobe je začelo prihajati do svetovnih poplav.Poplavljeno naj bi bilo okoli 25 milijonov km2 področij po svetu, večinoma ob obali. Najhuje je bilo na območju Sunde, ki je bila v času ledene dobe eno izmed najprimernejših področij za življenje na svetu. Prišlo je do treh obdobij velikanskih poplav. Največji del Sunde je bil potopljen že pred okoli 14.000 leti, ostalo pa pred 11.600 leti in pred 8.000 leti. O tem poroča Platon v opisu Atlantide v delih Timaj in Kritias, ki ju je napisal okoli 360 pr. Kr. Deli govorita o obisku Solona v Egiptu okoli 600 pr. Kr., kjer naj bi od egipčanskega duhovnika izvedel o obstoju Atlantide. Atlantida naj bi bila večja kot antična Azija in Afrika skupaj (v tistem času je to označevalo področje Male Azije in Severne Afrike), uničena pa naj 138 Harold K. Voris: Maps of Pleistocene sea levels in Southeast Asia, 2000, www.fieldmuseum.org/research_collections/zoology/pdf/voris_2000.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja bi bila v enem samem dnevu in noči. Po nekaterih hipotezah naj bi bila velikost Atlantide približna velikosti izgubljenega ozemlja Sunde v času potopov. Po Platonu je bila Atlantida otok (Sunda) in obenem pot do drugih otokov (Sahul, ostali otoki Oceanije), od tam pa do druge celine (Ameriki), ki je obkrožala ocean. Od potopa je v Solonovem času po pripovedovanju Egipčanov minilo 9.000 let, kar znese obdobje okoli 11.600 pr. Kr., ko je bil drugi večji potop Sunde. O več potopih govori egipčanski duhovnik, ko pove Solonu, da se spomni le enega potopa, bilo pa jih je več. Obe deli, Timaj in Kritias, omenjata, da je morje zaradi potopitve postalo neprehodna gmota blata, ki preprečuje plovbo pomorcem. Južnokitajsko morje v bližini potopljenega območja Sunde je še danes zelo plitko in težko prehodno v nasprotju z Indijskim oceanom in Pacifikom. Delo Kritias omenja 'sveti otok direktno pod soncem', kar priča o ekvatorski legi, ko je v Indoneziji sonce točno nad glavo. Tekst pravi: "Zemlja je bila plodna, dvakrat na leto so pobirali plodove zemlje, pozimi so imeli padavine, poleti pa so dobivali vodo s pomočjo kanalov, ki so bili napeljani do izvirov vode." Slika 21: Zemljevid Sunde, indonezijske Atlantide, pred potopom in danes, http://1.bp.blogspot.com/_Tjt3fO3Cijo/TDBNTgTQbxI/AAAAAAAABpU/0b49vfksB0k/s16 00/Map_of_Sunda_and_Sahul.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Ta opis ponazarja azijski monsun, ko zima pomeni deževno obdobje, poletje pa sušno obdobje, ter opis namakanja. Tekst še pravi: "Bilo je veliko lesa za mizarje, ter veliko lesa raznih vrst za kakršnokoli delo. Zaradi plodne zemlje so obstajala najrazličnejša drevesa čudovite višine in lepote." To ponazarja tropsko področje in tropski pragozd. Omenja se veliko slonov na otoku in dovolj hrane za vse živali. Po Solonu naj bi bila vsa dežela zelo visoka in strma ob obali, okoli glavnega mesta pa naj bi bila ravnina. Sunda naj bi imela visoke gore na svoji južni obali, na območju današnje Sumatre in Jave ter tudi na vzhodu v Borneu, vsi trije predeli naj bi mejili na ocean, osrednji, sedaj potopljeni del, pa naj bi bila ravnina okoli prestolnice. Pomembno vlogo je imela trgovina. Platon pravi: "Zaradi veličine njihovega imperija so jim številne države pošiljale svoje blago, oni pa so si izgradili pristanišča." O dejanski razvejanosti trgovske mreže in poselitve kažejo najdbe iz časa po tretjem potopu, s podobnimi kipci od Mezopotamije do Nove Gvineje z vzhodnjaškimi potezami in talasemija, odpornost na malarijo, ki je prisotna od Sredozemlja, Afrike pa do Oceanije.V Kritiasu Platon omenja rudarstvo in podatek, da je bilo obzidje prestolnice iz različnih kovin.Uporabljali so bron, kositer in kovino orichalcum (neke vrste medenino ali zmes bakra in cinka, s katero so prekrivali obzidja). Še danes je na območju Indonezije in v okolici ogromno kositra in bakra. Prestolnica Atlantide je bila zgrajena v obliki mandale. Že sami Egipčani so omenjali svojo pradomovino nekje daleč na vzhodu, v morju vzhajajočega sonca, od koder so izhajali njihovi bogovi, npr. Oziris in Tot. Horu so pomagali premagati njegovega zlobnega strica Seta t. i. kovači, ki predstavljajo preddinastične zavojevalce, ki so prišli po morju iz vzhoda.139 Potop Atlantide je sprožil vulkanski izbruh Krakataua pred 11.600 leti, ki je povzročil ogromen cunami, ki je preplavil nižino Sunde. Med preživelimi se je ohranil in razširil mit o prvotnem raju (v vseh legendah raj leži na Daljnem vzhodu). Herkulova stebra, ki sta bila končna ločnica med starim in novim svetom (Ultima Thule), naj bi ležala med Sumatro in Javo, Sundski preliv pa naj bi bil veliki jarek ali Chasma Mega (v sanskrtu Vadava Mukha), ki ga omenja kasneje še Grk Heziod. Platon je postavil Atlantido v Atlantski ocean, ki je v antiki označeval vse oceane in je tako obkrožal vso zemljo. Ocean izvira iz sanskrtske besede acayana, ki pomeni obkrožati vse naokoli. Platon govori o dveh Atlantidah, prvotni Atlantidi ter o Atlantidi, ki jo imenuje prvotna Grčija. Današnji indonezijski otoki naj bi bili vulkanski vrhovi, ki so se ohranili nad gladino morja v času potopa prvotne Atlantide. Druga 139 Sunil Prasannan: Where was Atlantis?, 30. 10. 2004, http://www.freerepublic.com/focus/fnews/1262090/posts Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Atlantida je bila Indija med Gangesom in Indom s kulturami v Harappi in Mohendžo-daru. Prestolnica Pozejdonija je bilo sveto mesto, s sveto goro Atlas (hindujski Meru) v sredini. Vlažni in hladni monsunski vetrovi so omogočali plovbo. Ti vetrovi so antični Boreas iz Hiperboreje, legendarnega področja, kjer se nahaja Apolonov sončni otok. Platon omenja tudi tropske gozdove, palme, banane, kokos in dišave. Atlantida je cvetela v času, ko so bile temperature v povprečju od 5 do 10 stopinj Celzija nižje kot danes, zmerni pas pa so prekrivali ledeniki, tako da je civilizacija lahko vzcvetela edinole ob tropskem ekvatorju. Platon omenja 1,160.000 vojakov Atlantide, ki je imela okoli 20 milijonov prebivalcev, kar je glede na podnebje v tistem času Indonezija lahko imela. Tudi indijska mitologija je bila povezana z Indonezijo. Trikuto, trojno goro, na kateri leži rajska Lanka, predstavlja vrh gore Atlas (Krakatau), druga dva vrhova pa sta Sumeru (Kalianda) ter Kumeru (Gunung Karang). Grški pisci omenjajo tudi Kasiteride, otočje kositra, ki je ležalo za Herkulovimi stebri. Beseda kositer izvira iz dravidske besede kacita (bela kovina). Rimski pesnik Avien v delu Ora Maritima postavlja Kasiteride poleg Herkulovih stebrov in Sargaškega morja. Omenja tudi otočje Oestrymnides, kar pomeni isto kot je prevod imena za otočje Maluku v dravidščini. Južnoameriški Indijanci Guarani, ki naj bi izvirali iz Indonezije, pravijo, da so prišli iz potopljenega raja Yvymaraney (čista dežela) z ladjami preko Mlečnega oceana (Dia Alpikun Dihtalu), kar spominja na hindujske zgodbe. Z Atlantido je povezana tudi skrivnostna dežela Hanebut, s katero Egipčani trgujejo preko oceana. Keltski Mabinogion omenja, da je mitološki Hu Gadarn s Kimerijci prišel iz sumerske dežele Defrobani (Taprobane?), ki je bila na ekvatorju. Z ekvatorjem je bila prav tako povezana mitološka Hiperboreja, ki izvira iz izraza za monsunski veter na področju severne Indonezije.140 Homer omenja Etiopijo na Daljnem vzhodu, ki leži nasproti afriški Etiopiji. Diodor Sicilski iz 1. st. pr. Kr.omenja, da je Atlantida ležala na oddaljeni strani Zunanjega oceana in da v Atlantidi niso gojili ne pšenice in ne prosa, kar kaže na tropsko področje. Sanskrtsko ime za riž je yava, kar je tudi ime za indonezijski otok. V Bibliji se omenja Javan, sin Jafeta,ki živi na otočju Nežidov, indijski izraz yavana pa označuje tako Grke na zahodu kot tudi Javance na vzhodu. Vrt Hesperid (Hesperide, hčerke Atlasa, so skrbele za vrt, kjer so rasla zlata jabolka nesmrtnosti) je ležal na pobočju gore Atlas za oceanom na Daljnem vzhodu, kjer je vsak dan vzšlo sonce.140 140 Arysio dos Santos: True History of Atlantis, 2005, http://www.atlan.org/articles/checklist/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Heziod omenja, da je Zeus pred njimi ustvaril raso herojev, padlih v bitki pri Troji, ki je ležala za oceanom, in sedaj živijo na t. i. otokih blagoslovljenih, kjer imajo tri žetve na leto. V opisu rajskega vrta judovski pisatelj Ibn Ezra omenja, da le-ta leži na jugu na ekvatorju. Tudi Tomaž Akvinski ima raj na ekvatorju na točki, kjer je podnebje zmerno, raj pa je istoveten z Otokom blagoslovljenih in ognjenim nebesom. Tudi v srednjem veku so rajsko goro (kot na Beatusovem zemljevidu iz leta 776) postavljali na skrajni vzhod na področje med Seresom in Taprobano. Dante v svoji Božanski komediji omenja, da je bil zemeljski raj na črti ekvatorja. Po mezopotamski tradiciji je bil zemeljski raj JV od Mezopotamije. Rajski vhod straži pošast Humbaba, personifikacija bruhajočega vulkana, ki jo Gilgameš in Engidu hočeta uničiti.141 Prestolnica Atlantide naj bi ležala v Sundskem prelivu med Sumatro in Javo v okolici današnjega Krakataua.Ker se omenja, da je ležala na otoku, je bil ta otok del večtisočletne potapljajoče Sunde. Po Platonu naj bi prestolnica ležala okoli 5,7 milj v notranjosti, kar ustreza oddaljenosti Krakataua od Indijskega oceana v tistem času, opis lege pa ustreza Krakatau in sundski ravnini, saj Krakatau leži med dvema gorskima verigama, obrnjen na jug, s severozahoda pa ga sčitijo gore iz Sumatre. Platon omenja v Atlantidi sadež s trdo skorjo, ki daje meso, pijačo in mazilo, kar vse velja za kokos. Omenja vroče vrelce in pravi, da je Atlas na ramenih nosil nebesa, kar je simbolično opis vulkanskih vrhov v meglici. Platon omenja, da so Atlanti okoli 9000 pr.Kr. vdrli v Sredozemlje in se spopadli z Egipčani.142 Ime potopljenega kraljestva Atlasa je bilo v indijskih virih Borun Mahalaya Pradeš (Borun je Borneo, Mahalaja je Malaja, Pradeš pa je raj). Deset kraljestev Atlantide, ki so se imenovala po sinovih boga Pozejdona in boginje Klieto, se je v Platonovem delu imenovalo Atlas, Eumelus/Gadeirus, Ampheres, Evaemon, Mneseus, Autochthon, Elasippus, Mestor, Azaes in Diaprepes. Atlas je bilo območje Indonezije od Bornea do Malaje, Azaes je bila Burma/Mjanmar, Evaemon je bilo področje Dwarka ali Dwaravati v Indiji, Mestor je bila Sumatra, Eumelus je bila Himalaja, Autochton je bilo območje Hastinapura (Delhi) v Indiji, Elasippus je bilo območje okoli gore Kailash v Tibetu, Mneseus je bilo območje jezera Manasovar v Tibetu, Ampheres je bil razdeljen na zahodni (Iran, Kurdistan) in vzhodni del 141 Arysio dos Santos: Atlantis, the lost Continent finally found, 2005, http://books.google.com/ 142 Bill Lauritzen: The Invention of God, 2007, http://books.google.com/books?id=g6jE_6Po2kC&printsec=frontcover&dq=bill+lauritzen&hl=sl&sig=A32PKCVxm8sh12WIslQnv8CU8aM#PPA50,M1 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja (Indokina).Po potopitvi atlantskega raja boga Varune se je raj indonezijske Atlantide preselil v Indijo.143 Kako je takratno območje izgledalo, nam kaže zemljevid turškega admirala Pirija Reisa iz leta 1513, ki prikazuje stanje pred več kot 10.000 leti. Med drugim kaže paleolitske tokove in izlive rek Anambas in Molengraaff, na vzhodu je ponazorjen paleolitski tok reke Lupar na zahodu Bornea, ki gre na jug v obratni obliki črke j, na severovzhodu je prikazano ustje paleolitskega Barama, medtem ko reka, ki severneje teče na jug, predstavlja paleolitski tok reke Trusan.144 O potopu pričajo številni miti in legende ljudstev vsega sveta, tudi s področja Indonezije.V Amarasiju na JZ Timorja razlagajo obliko obale s tem, da je velika riba s svojim repom odbila del celine.V drugi zgodbi se je spremenila v kita in ustvarila jezero na otoku Kai Kecil. Neavstronezijski Alorčani govorijo o potopljenem otoku, iz katerega izvirajo. Prebivalci otoka Atauro, ki spada pod Vzhodni Timor, govorijo, da je številne jame v gorah ustvarila mogočna jegulja, ki so jo lovili njihovi predniki. Skupaj s Timorjem in Kisarjem naj bi bil Atauro v preteklosti del večjega kopnega območja. Nekoč naj bi obstajal velik otok Luondona Wetrili, čigar edini preostanek je otoček Luang Zgodba se je prenesla tudi na otočje Maluku in v Avstralijo (območje Arnhem Land). Obstajajo Aboridžini z imenom indonezijskega otoka Leti, čigar predniki naj bi od tam prišli dolgo pred Makasarji. Tudi zgodba Kulaboba in Manupa iz Papue Nove Gvineje nosi veliko podobnosti z zgodbo iz Timorja. Tanimbarski kultni heroj Atuf naj bi tako kot Kulabob s svojim kopjem presekal otočje Nusatenggara v času selitev na vzhod. Tanimbarski predniki naj bi zbežali na vzhod po veliki tragediji, ki je potopila njihovo pradomovino nekje na zahodu. Na Seramu in na Bandi se ista zgodba omenja v zvezi z zgodbo o potopu in princesi Boi Ratan. Nageji iz gorovja Floresa govorijo o praočetu plemena z imenom Dooybil, ki je bil rešen z ladjo pred potopom.145 143 Rajesh Mishra: Atlantis,the Indolantis, 3. 7. 2007, http://rajesh403.blogspot.com/ 144 Jean Pierre Lacroix, Robert Bywater: East Asian Shorelines on the Piri Reis Map of AH 919 (AD 1513), 2004, www.geocities.com/frank-herbert/PiriReis/PiriReis.pdf 145 Mark Isaac: Flood stories from around the world, 2. 9. 2002, www.talkorigins.org/faqs/flood-myths.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 22: Zemljevid turškega admirala Piri Reisa, http://www.mysteriousworld.com/Content/ Images/Journal/2002/Winter/Atlantis/PiriReis.gif 4.2.POSLEDICE POTOPA SUNDE Y-kromosomske haploskupine C, K, M, F in S v vzhodni Indoneziji so melanezijske in so znak prve človeške poselitve področja. Tudi y-kromosomski haploskupini S in E (slednja starosti 50.000 let) izvirata iz Indonezije. O2a-M95 je stara 60.000 let (O2a haploskupino ima več kot polovica Balijcev, na Baliju pa so še redke y-kromosomske haploskupine H kot xH1 in H2 ter J kot xJ1 in J2) in je avstroazijskega izvora s prihodom iz celinske JV Azije v času Sunde. 20% y-kromosomskih haploskupin Indonezije izvira iz Tajvana kot npr. O1a2, O3a3. O in N sta se pred 30-15.000 leti selili iz Sunde v SV Azijo neolitsko področje reke Yangzi in Srebrne reke na Kitajskem je morda naseljevalo ljudstvo Kradai, O1 je šla iz Sunde na Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tajvan). Haploskupini M in N sta stari med 50 in 70.000 let.Tudi haploskupina D je nastala v JV Aziji danes Andamanski otoki, Indija).146 Pomembno vlogo ima prav haploskupina E, ki se je dramatično razširila na tem področju v času globalnega segrevanja in potapljanja Sunde v času pred 15.000 in 7.000 leti in je dosegla Tajvan na severu in Bližnjo Oceanijo na vzhodu.147 Pred velikim poledenitvenim maksimumom ni bilo razlike v kamnitih orodjih med sedanjo celinsko JV Azijo (takratna severozahodna Sunda) ter sedanjo otoško JV Azijo, v času poledenitvenega maksimuma pa je prišlo do nastanka dveh različnih kamnitih kultur. Prva je bila hoabinhinska v celinski JV Aziji in večini Sumatre, druga kamnita kultura s tehnologijo rotirajočih se rezil iz velikih platformnih jeder, pa se je razvila po ostali Indoneziji. Hoabinhčani so prinesli najprej na Malajski polotok mtDNK haploskupini R9b in N9a, po poledenitvenem maksimumu pa so zanesli ti haploskupini še v otoško JV Azijo.Na Tajvan je na 4 vzhodna nahajališča prišla mtDNK haploskupina E1a iz juga.Tako je bila morska kultura že pred poledenitvenim maksimumom prisotna na območju sulavezijskega in sulujskega morja, ki se je v času naraščajočih gladin morja začela seliti skupaj s kulturo luskastih rezil.148 Sunda je bilo največje območje na svetu, ki se je s koncem ledene dobe potopilo. V Evropi se je to zgodilo na območju Doggerland, sedanjem južnem delu Severnega morja, ko so vode ločile britanske otoke od evropske celine. Dvig gladine morja je uničil številne skupnosti na Sundi, preživelim na JV Sunde, ki so bili z morsko kulturo povezani z bližnjo Wallaceo in so se prilagodili novim razmeram, pa je odprl nove obalne površine, saj je bila nova obala dvakrat večja od predpotopne obale.149 146 Tatiana M. Karafet et al: Major East-West Division Underlies Y Chromosome Stratification Across Indonesia, 7.3.2010, http://viewer.zoho.com/docs/odaScbj 147 Pedro Soares et al.: Climate change and post-Glacial human dispersals in Southeast Asia, 21. 3. 2008, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/content/abstract/25/6/1209 148 David Bulbeck: MtDNA and Human Dispersals in Southeast Asia, 24. 5. 2008, http://dienekes.blogspot.com/2008/05/mtdna-and-human-dispersals-in-southeast.html 149 Paul Rodgers: Sundaland, 28. 5. 2008, http://www.newstatesman.com/blogs/paul-rodgers/2008/05/sundalandspread-taiwan Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 23: Beg prebivalstva iz potopljene Sunde, http://1.bp.blogspot.com/_yutCHs4NLCg/TBSDVf9CUI/AAAAAAAAACc/0sYmbE6j2kY/s1600/661px-Map_of_Sunda_and_Sahul.png Južni (avstrični) jeziki naj bi se govorili na območju današnje celinske ter otoške JV Azije pred potopom, po potopu pa so se na celini razvili avstroazijski, na otokih pa avstronezijski jeziki. Stičišče kasnejših Avstroazijcev in Avstronezijcev sta današnja Malezija in Vietnam. Na zahodu Bornea, ki so ga pred 10.000 leti narasle vode ločile od kopenske Azije, je potekala ločnica med kasnejšimi avstroazijskimi in avstronezijskimi jeziki. Ko je narasla gladina morja ločila Borneo od Malaje, je zahodno ustje predpotopne reke spremenilo smer in ima sedaj smer kot reka Kapuas. Najzgodnejša selitev Malajcev in ostalih severnobornejskih ljudstev v Malajo in Sumatro se je začela že pred 8000 leti, kar kaže izsekavanje gozda na območju Tobe. Avstroazijci so šli v Indijo pred 8000 leti, ko nastane Malaški preliv. V avstronezijskih zgodbah o potopu se pojavljajo tudi ločitev otokov od kopnega, konflikt z morskimi bogovi in morskimi kačami nagami (Maluku, Nusatengara, Bataki, Severna Nova Gvineja), poplava, ki sega do vrha gore, kamor se zatečejo preživeli, ter proso (Tajvan, Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Filipini, Južni Borneo, Sulavezi, Nias, Maluku Otočje Maluku je središče mita o nesmrtnosti, drevesa življenja, umiranja in vstajanja od mrvih. Izvor zgodb o nagah, ki jedo kokos, je v Avstroneziji. Seramska zgodba o Masori, ki zaradi ljubosumja ubije svojega brata Maapito, ima 5 elementov od 7 elementov zgodbe o biblijskem Kajnu in Abelu. Zgodba o Kulabobu (Avstronezijcu) in Manupu (Papuancu), ki sta bila otroka prvotnega para, govori o razlikah med Avstronezijci in Papuanci. Kulabob je izumil izdelavo kanujev, bil dober ribič, mag, izdelovalec posod, tetovaž ter odgovoren za duhovne zadeve, Manup pa je bil zakonodajalec, poljedelec, lovec in ribič. Manupova žena je zapeljala Kulaboba, ki je imel t. i. Kajnovo znamenje ali tetovažo. Ko je Manup izvedel za prevaro, je hotel Kulaboba ubiti, ta pa je zbežal z velikim prekooceanskim kanujem in po poti ustvarjal ljudi, živali, rastline in predmete ter širil avstronezijski jezik. Zgodbe o Kulabobu so šle na vzhod z Avstronezijci vse do SZ Nove Britanije. V vasi Kambot ob Sepiku je avstronezijska naselbina prisotna že iz 3800 pr. Kr., kar priča o vplivu avstronezijske kulture daleč pred lapitskim obdobjem. Na območju Sarawaka ljudstvo Berawan poudarja avstronezijsko tradicijo o poti duš preko morja do dežele mrtvih. Duša mora iti po reki Baram do nevidne reke Apek, ki je sedaj v morju in teče skozi deželo mrtvih.Mit odraža prazgodovinsko izgubo kopnega v času potopa in vrnitev mrtvih v deželo prednikov v potopljeni Sundi.150 Slika 24: Potopljene kamnite strukture na japonskem otoku Yonaguni, starosti 12.000 let, http://davidpratt.info/easter/yonaguni1.jpg 150 Stephen Oppenheimer: Eden in the East, the drowned continent of Southeast Asia, 1. 7. 1999, Phoenix Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5. NASTANEK IN SELITEV AVSTRONEZIJCEV NA AZIJSKOPACIFIŠKEM OBMOČJU S KULTURAMA NUSANTAO IN LAPITA 5.1. NUSANTAO IN NASTANEK AVSTRONEZIJCEV Pomorska kultura Nusantao se je razvila v otoški JV Aziji v nusantavsko pomorsko trgovskokomunikacijsko mrežo, ki je vključevala obale JV Azije, Kitajske, Koreje, Japonske in Amerik. Glavna skupina so bili Avstronezijci ali Protopolinezijci s posebnim označevalcem mitohondrijske DNK z imenom polinezijski motiv, z izvorom iz vzhodne Indonezije pred 17.000 leti, (različica polinezijskega motiva je prisotna v Amerikah).151 V nusantavski kulturi so bila tudi pomorska ljudstva, ki niso govorila kasnejše avstronezijske jezike, zato so bila različna ljudstva del te kulture.152 Avstronezijci so bili vse do konca 15. stoletja najbolj razširjena jezikovna skupina na svetu. Še sedaj so rasno raznolika najštevilčnejša jezikovna skupina na svetu s 1200 jeziki od Madagaskarja na zahodu, Tajvana na severu ter do Polinezije na jugu.153 V okviru avstronezijskih jezikov je več skupin (kot npr. tajvanska z devetimi podskupinami), od katerih je največja malajopolinezijska, ki se deli na zahodno malajopolinezijsko (s 24 podskupinami, vključno s palauščino in čamorščino v Mikroneziji) in centralno-vzhodno malajopolinezijsko skupino (s sedmimi podskupinami), ta pa se deli na centralno in vzhodno malajopolinezijsko skupino, slednja pa na južnohalmahersko-zahodno novogvinejsko skupino (z dvema podskupinama) ter na oceansko v Oceaniji (z 12 podskupinami). Tudi Taikadaiščina naj bi bila podskupina avstronezijščine.154 151 Paul Kekai Manansala: Nusantao Trade Network, 9. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/nusantaotrade-network.html 152 Catherine Flessen:The Nusantao maritime trading and communication network, oktober 2006, http://swimmingelephants.blogspot.com/2006/10/nusantao-maritime-trading-and.htm 153 Simon J. Greenhill et al.:The Austronesian Basic Vocabulary Database, 2008, http://language.psy.auckland.ac.nz/files/greenhill_et_al2008/greenhill_et_al2008.pdf 154 James J. Fox: Comparative Austronesian Studies, 19.-20. 8. 2004, http://rspas.anu.edu.au/people/personal/foxxj_rspas/Comparative_Austronesian_Studies.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Nusantavska kultura je razdeljena na štiri t. i. ušesne mečice: osrednjo, severno, vzhodno in zahodno. Zgodnja osrednja ušesna mečica od okoli 9000 pr. Kr. dalje obsega vzhodno obalo Vietnama, južno Kitajsko, JV Tajvan, obalo Kambodže, Siamski zaliv, vzhodno Malajo ter zahodno Indonezijo, okoli 5000 pr.Kr. pa gre na vzhod in ustvari pozno osrednjo ušesno mečico. Severna ušesna mečica gre od južne Kitajske navzgor proti jugu Koreje in vzhodu Japonske v Ameriko. Vzhodna ušesna mečica je razdeljena na zgodnjo vzhodno (otočja Maluku in Bismarck) ter pozno vzhodno (Wallaceo, Maluku in Oceanija). Zahodna ušesna mečica gre od zahodne Indonezije na zahod v Malezijo, na obalo Indije in Šri Lanke ter obalo vzhodne Afrike in Madagaskarja.155 Slika 25: Današnja razdelitev avstronezijske jezikovne skupine, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/fd/Austronesian_languages.PNG 155 Catherine Flessen: Models of Neolithic Movements of people in Southeast Asia and the Pacific, 14. 11. 2006, http://swimmingelephants.blogspot.com/2006/11/models-on-neolithic-movements-of-people.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 26: Selitve prednikov današnjih Avstronezijcev, http://www.cjcsysu.com/gjinfo/wendangf/online/FC10-589.pdf Slika 27: Drevo 400 avstronezijskih jezikov s starostjo proto-jezikov; protoavstronezijščina stara okoli 5310 let, protomalajopolinezijščina pa 4240 let. http://language.psy.auckland.ac.nz/files/greenhill.../Greenhill_and_Gray2009.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Pred 9000 leti so se začeli seliti Hoabinhčani iz Malajskega polotoka v današnjo vzhodno Indonezijo in tja zanesli kulturo školjčnih gomil.156 Nusantavci so se ukvarjali tudi s poljedelstvom, saj so iz jame Sakai v Maleziji ohranjeni ostanki riža starosti okoli 9300 let.V vzhodni Indoneziji in Filipinih so uporabljali orodja iz školjk, obenem pa razvili neolitska rezila.157 Avstroazijci (Senoji) so prišli na Malajski polotok s severa pred 5000 leti s poljedelstvom ter aslijskimi jeziki (protoaslijski jezik nastane v današnjih malezijskih zveznih državah Selangorju in Pahangu), ki so jih pred 2000 leti prevzeli tudi prvotni Semangi, ki so bodisi potomci Hoabinhiancev,ki so pred 10.000 leti prišli na Malajski polotok iz Indokine, bodisi aslijska skupina, ki se je prilagodila pragozdnemu lovsko-nabiralniškemu življenju. Senoji sprejmejo kasneje s prihodom avstronezijskih Malajcev iz Bornea veliko besed avstronezijskih jezikov.158 Hoabinška kultura uporablja preprosta orodja kot npr. motike, ki so eno izmed najstarejših poljedeljskih orodij, ter rebrasto lončenino in vrvi, ki so najstarejši primerki ročne preje na svetu. Nusantavci zanesejo školjčno kulturo tudi na jug Kitajske, kjer se razvije kultura Lungshan na jugu Fujiana, katere trikotna lončevina ter nožne zapestnice vplivajo na nahajališče Leang Buidane na Sulaveziju.159 Gojenje prosa in riža je povezovalo kitajske in avstronezijske jezike. Avstronezijci so bili v stiku z Avstroazijci in Hmong Mieni v južnem Junanu (Yunnan), Kitajska, in severnem Vietnamu že pred 4000 leti. Južni Yunnan je tako služil kot območje vplivanja Avstronezijcev na ostale jezikovne skupine.160 156 Paul Kekai Manansala: Sundaland, 8. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/sundaland.html 157 Paul Kekai Manansala: The Nusantao continued, 9. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/nusantaocontinued.html 158 Niclas Burenhult: Foraging and the history of languages in the Malay Peninsula, 24. 11. 2008, http://nickenfield.org/files/burenhult_hg_paper.pdf 159 Paul Kekai Manansala: Lungshanoid, http://sambali.blogspot.com/2006/11/lungshanoid-glossary.html 160 Roger Blench: Why we don't need Austric or other macrophyla in SE Asia: the southern Yunnan interaction sphere, 22. 7. 2009, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austroasiatic/Southern%20Yunnan%20interaction%20Sphere.p Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Proto Kra-Dai jezikovna skupina je vključevala jezike Dai, ki spadajo v jezikovno vejo Muish v okviru avstronezijskih jezikov. Predniki daisko govorečih ljudstev so se ločili od tajvanske skupine okoli 2000 pr. Kr. Dai jeziki so prisotni najvzhodneje v Guangxiju (ljudstvo Zhuang). Podobnost med Dai in Avstronezijci je tudi v tetoviranju, brušenju zob, glasbilu židovska harfa,kultu kač itd. Jezikovna skupina Dai naj bi izvirala iz južne Kitajske, v kitajskih virih se imenujejo kot Yue ali Bai Yue.161 Haploskupina O1a v Indoneziji, ki je prišla v otoško JV Azijo pred več kot 7500 leti, izvira iz prebivalstva Dai, O2a haploskupina pa je povezana z Avstroazijci.Območje Tonkina v Vietnamu je domovina precejšnjega števila očetovskih linij otoške JV Azije.162 Slika 28: Povezava med avstronezijsko in dajsko jezikovno skupino, http://www.taiwandna.com/AborigineDaicMap.jpg 161 Roger Blench: The Prehistory of the Daic (Tai-Kadai) speaking peoples and the Austronesian connection, 1.5. 9. 2008, http://www.rogerblench.info/Archaeology%20data/SE%20Asia/Leiden%202008/Prehistory%20of%20Daic%20 peoples,%20Leiden%202008_files/frame.htm 162 Hui Li et al.: Paternal genetic affinity between western Austronesians and Daic populations, 15. 5. 2008, http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?artid=2408594 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 29: Taj-kadajska kradai) jezikovna skupina, veja avstronezijščine, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/71/Taikadai-en.svg/433pxTaikadai-en.svg.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 30: Avstroazijski jeziki celinske JV Azije, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/6f/Se_asia_lang_map.png Slika 31: A- začetna poselitev Indonezije s strani modernih ljudi, B-paleolitski pretok s celino, C-avstronezijske haploskupine s celine, D- migracije v zgodovinski dobi dobi, http://massey.genomicus.com/publications/Karafet_2010_MolBiolEvol_v27_p1833.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tako je danes indonezijska genetika po kromosomih y večinoma starodavna melanezijska Dai (71%), preostanek pa predstavljata tajvanska avstronezijska (Paiwan, Ami)z okoli 14% ter papuanska kromosomska skupina y z okoli 15%. Starodavni Dai so izgledali kot današnji Melanezijci, saj so mongolidi prišli šele kasneje. Iz Tajvana so v Indonezijo prišli pred 4000 leti potomci Amijev in Pajvanov. Tudi prebivalci kulture Dong Son so izgledali indonezijsko (južni mongolidi z avstraloidnimi elementi). Izraz Avstraloidi genetsko označuje Aboridžine Avstralije in Papuance, antropološko Semange, avstroazijske Senoje, Tamilce in Ajnuje, antropometrično pa Melanezijce in Negrite.V obdobju pred 8000 pr.,Kr. so Avstraloidi poseljevali SV in JV Azijo.163 Zaradi večtisočletnega potapljanja Sunde so prebivalci iz potopljenih področij s pomočjo morskega toka Kuroshio prišli vse do Japonske. V vzhodni Sundi so živeli kasnejši Avstronezijci, ki so prispevali pomorsko tehnologijo, magijo, vero, astronomijo, hierarhijo in koncept kralja, v zahodni Sundi pa so živeli kasnejši Avstroazijci z znanjem poljedelstva in izdelovanja bronastih izdelkov. Tibetoburmanski jeziki so nastali iz zahodnega dela Sunde, ko so pluli po toku rek navzgor v celinsko Azijo. Prebivalci kulture Jomon, ki je bila del mreže Nusantao, so izhajali iz JV Azije, saj je primerek iz japonske Minatogawe, starosti 18.000 let, zelo podoben primerku Wajak I iz Jave. Avstronezijski ubežniki iz Sunde so na Japonsko prinesli uporabo pihalnikov, lubjaste skorje za oblačila, tetoviranje, poročne obrede, jezik in mitologijo. Severna ekspanzija Avstronezijcev je povezana s širitvijo širokolistnega zimzelenega gozda, ki se je širil na sever pred okoli 15.000 leti. Z otoplitvijo so nastale možnosti za poljedelstvo tudi v severnejših predelih. Avstronezijci so lahko na sever zanesli taro, jam, proso, stročnice, zelišče perilo, oreščke, koji (Aspergillus oryzae) za fermentacijo in pretvorbo riža v riževo vino, pitje čaja in glutinirane različice riža in prosa, tropske tehmike obdelovanja zemlje pa so morali prilagoditi zmernemu podnebju (na otoku Kyushu je južna vrsta prehrane prisotna že v obdobju pred 12.500 in 10.000 leti). Eno najstarejših džomonskih naselij Enohara (okoli 9000 pr. Kr.) kaže obliko hiš, ki je podobna timorskim, ter ostanke zemeljskih peči za kuhanje na kamnu, kar je značilno še za današnje Maore. Porast prebiva na Kyushuju je bila še posebej vidna v obdobju po 5500 pr. Kr., zadnjemu porastu globine morja. 163 Robert Lindsay: The Peopling of Indonesia, 16. 3. 2009 http://robertlindsay.wordpress.com/2009/03/16/thepeopling-of-indonesia/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Prebivalci Sunde so sicer bežali ob treh porastih gladine vode okoli 12.000 pr. Kr., 9500 pr. Kr. in 5500 pr. Kr.164 Tudi vsi japonski izrazi, povezani z rižem, so avstronezijskega izvora. Lobanjske in zobne analize kažejo, da so Džomoni, Ainuji in Okinavci podobni prebivalcem otoške JV Azije. Na Okinavi je rdeči riž akanokome najbližji javanskemu rdečemu rižu vrste bulu, 7% japonskega riža pa je še danes tropske variante javanica, ki izvira iz otoške JV Azije, prav tako pa taro in jam, ki so vsi potovali iz območja Indonezije. Prav tako je javanica najstarejša vrsta riža na Tajvanu in Filipinih.165 Besedišče avstronezijskega izvora na Japonskem je prisotno tudi na področju ribištva (riba- ika, ikan, roža- hana, buna, kit- isa, iti) več tisoč let pr. Kr., avstronezijskega izvora pa je tudi lončevina zgodnjega Jomona, uporaba pigmenta, brušenje zob itd.166 Na jomonskih nahajališčih so bile prisotne eksotične dobrine, ki so jih pridobili z menjavo. Gostije so bile eden poglavitnih medijev širitve dobrin in tehnik. Trgovina je potekala že v zgodnjem jomonskem obdobju, kar kaže prisotnost predmetov iz obsidiana in žada. Sistem je bil podoben kasnejšemu sistemu kula v Melaneziji ali sistemu potlach pacifiških Indijancev v severni Ameriki.Izmenjava dobrin ter obredi in pojedine, ki so bili del sistema izmenjave, so ohranjali povezave med vasmi.167 Južno obalo Kitajske je takrat naseljevalo avstronezijsko ljudstvo Yi, kot ljudstvo južnokitajskih kultur Dawenkou, Lungshan,Liangzhu in Hongshan. Ljudstvo Yi je izvajalo brušenje zob, deformacijo glav, živelo pa je v hišah na kolih v morju, kar je značilnost JV Azije. Najstarejša Dawenkou kultura je prva privedla do razslojevanja družbe z elitnimi 164 Edwina Palmer: Out of Sunda? Provenance of the Jmon Japanese, Japan Review, 2007, 19: 4775, http://shinku.nichibun.ac.jp/jpub/pdf/jr/JN1902.pdf 165 Wilhelm Solheim: Unraveling the Nusantao, 2006, http://books.google.si/books?id=SiOgq0OPT_MC&pg=PR16&lpg=PR16&dq=William+S.+Ayres+austronesian &source=bl&ots=tD4Wsm9xR6&sig=5htE_zD4aSufUtPzPxV33NMg57M&hl=sl&sa=X&oi=book_result&resn um=10&ct=result#PPA62,M1 166 John Maher: North Kyushu Creole, 6. 10. 2004, http://www.fukuokahistory.com/live/index2.php?option=com_content&do_pdf=1&id=25 167 Takamune Kawashima: Feasting and inter-village networks, Documenta Praehistrica XXXV, Neolithic Studies, Ljubljana, 2008, 204-215 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja obrednimi pokopi. Tej je sledila kultura Lungshan, ki je začela graditi utrdbe z zidovi, kultura Liangzhu ob reki Yiangzi pa je bila vključena v trgovino z žadom in nefritom.168 Tudi na Tajvanu, iz katerega so kasneje Avstronezijci delno poselili JV Azijo in ki je bil poseljen v obdobju pred 20.000 in 30.000 leti (človek iz Tso Chena iz JZ Tajvana), je bila prisotna avstronezijska kultura, morda že s kulturo Changpin iz vzhoda Tajvana pred 6000 leti, zanesljivo pa z vsetajvansko kulturo Dabenkeng pred 5000 leti. Kasnejša kultura San Pau Chu je severnoazijskega izvora, medtem ko je sočasna kultura južna Wu Chien Tsuo bila podobna kasnejši polinezijski. Na Tajvanu je tako obstajala različica kultur, saj haploskupino E2b zanesejo iz otoške JV Azije na Tajvan.169 V otoški JV Aziji so danes prisotne naslednje haploskupine in haplotipi: makrohaploskupina M z linijami E, M7c1c (8% prebivalstva, nastane pred 8000 leti na Borneu in je prisotna na Tajvanu ter majhnem delu Fidžija in Mikronezije, a ne na Kitajskem. Druge M7 podlinije izvirajo iz azijske celine in predstavljajo 4% prebivalstva otoške JV Azije), Q (prisotna na območju Papue in bližnje Oceanije s tremi podlinijami, ki vse izvirajo iz otoške JV Azije (največ na Alorju 30% prebivalstva ter na Ambonu 12% prebivalstva, podlinije pa sežejo vse do Bornea), D5 (prisotna v 3% prebivalstva otoške JV Azije, največ na Sulawesiju (do 10%, D5d1 podskupina pa se v otoški JV Aziji pojavi pred 4000 leti). Ostali tipi makrohaploskupine M niso povezani z drugimi predeli sveta in zajemajo M45 in M46, starosti med 40.000 in 70.000 let, ter redko M47. M21 d je prisotna pri Semangih, Mokenih (Mjanmar) ter v delu otoške JV Azije. Makrohaploskupina N ima haploskupino B (s podlinijami B4 in B5, od katerih večina linij otoške JV Azije spada pod B4a tip s polinezijskim motivom. B4a tip se pojavi pred 17.000 leti v otoški JV Aziji, B5a pa je prisotna s 4%prebivalstva otoške JV Azije) in haploskupino F z F1a, ki se pojavi že pred skoraj 34.000 leti (podlinija F3 je prisotna na Kalimantanu). Ostale so še pleistocenske linije N21, N22 ter R22. N21 pride iz Sumatre in je sedaj najbolj razširjena med domorodci Malaje, R22 pa pride iz območja med Lombokom in Alorjem na Nikobare (ljudstvo Šompen) B4a1a je prisotna pri 2% prebivalstva (14% Alor). Ima polinezijski motiv in je predholocenska, zato nima povezave s Tajvanom. M7c1c, D5 in Y2 (iz Filipinov na Borneo in Sumatro) ter F1a 168 Paul Kekai Manansala: The Yi peoples, 11. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/yipeoples_11.html 169 Hsiu-Man Lin: The biological evidence of the San Pau Chi people and their affinities, maj 2009, https://repository.unm.edu/dspace/bitstream/1928/9316/1/Hsiuman%20Lin.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja predstavljajo le okoli 20% prebivalstva otoške JV Azije. F1a1a izvira iz Indokine pred 9000 leti, prisotna je med Semangi ter do 5% na Sumatri, Baliju in vzhodni Indoneziji, pride pa pred 7000 leti v otoško JV Azijo. Tudi haplogrupa N9A6 izvira iz Indokine in je v otoški JV Aziji prisotna z 1%. Holocensko selitev iz Bližnje Oceanije predstavljata bližnjeoceanska haplogrupa P, ki je prisotna v majhnem obsegu na Sumbi in Sulawesiju, ter haplogrupa Q v vzhodni Indoneziji (29% Alor, 3% skupaj v otoški JV Aziji), ki na zahodu sega vse do Bornea in kaže migracijo korenovk in gomoljev v neolitsko Indonezijo iz Papue.170 E skupina izvira iz vzhodne obale Sunde in je predavstronezijska s 14% prebivalstva- prisotna tudi v Tajvanu, a ne na Kitajskem in Pacifiku).Podvrsti sta E1 (z E1a in E1b) ter E2. E1a je prisotna na Tajvanu in otoški JV Aziji, E1b le v otoški JV Aziji, nastali pa sta v obdobju pred 16.000 in 6000 leti. E linija se je razvila iz haploskupine M9 pred 35.000 leti, M9 skupina pa se je pred 15.000 leti začela seliti na sever proti Japonski in Koreji v času potapljanja Sunde. Podklada E1a1 je nastala med obdobjem pred 8900 in 11.050 leti, E1a1a pa med obdobjem pred 12.800 in 7.800 leti. Domovina haploskupine E je bila SV Sunda, E2a in E1a pa SZ Wallacea, del E skupine pa je šel na sever tudi v Tajvan.171 170 Catherine Hill et al.: A mitochondrial Stratigraphy for island Southeast Asia, AJHG, vol. 80, issue 1, januar 2007, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B8JDD-4R053VP5&_user=10&_coverDate=01%2F31%2F2007&_rdoc=5&_fmt=full&_orig=browse&_srch=docinfo(%23toc%2343612%232007%23999199998%23671860%23FLA%23display%23Volume)&_cdi=43612&_ sort=d&_docanchor=&_ct=22&_acct=C000050221&_version=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=8eba739c b2da4786db0224a4c8b05de0 171 Pedro Soares et al.: New molecular clock aids dating of human migration history, 4. 6. 2009, http://www.physorg.com/pdf163342792.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 32: Zemljevid y-haploskupin vzhodne in jugovzhodne Azije, http://i126.photobucket.com/albums/p104/kinnchii/deyap.gif Polni polinezijski motiv je prisoten le v vzhodni Indoneziji in ne v zahodni. MtDNK F je pogosta na Javi in Lomboku. V Indoneziji sta tudi papuanske mtDNK Q in P. 20% Malgašev ima polni polinezijski motiv, ki so ga prinesli Malajci, ki so se poročali s predniki Polinezijcev v vzhodni Indoneziji in obalni Papui Novi Gvineji, kar priča o trgovskih in suženjskih vpadih iz vzhodne Indonezije v PNG. Polinezijci so po zavzetju vzhodne Polinezije šli nazaj v Melanezijo in vzhodno Indonezijo in tako nadomestili številne melanezijske materinske linije.172 172 Erika Hagelberg et al.: A genetic perspective on the origins and the dispersals of Austronesians, 2008, http://hammerlab.biosci.arizona.edu/publications/Hagelberg_2008_PastHumanMigrationsInEastAsia_Chap16_p 356.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Kar se tiče razdelitve avstronezijskih jezikov, se je tajkadajščina ločila od avstronezijščine pred nastankom protomalajopolinezijščine. Protozahodna malajopolinezijščina ne obstaja, zato je zahodna malajo-polinezijska skupina direktno izšla iz protomalajopolinezijščine.V zahodni malajopolinezijski skupini je podskupina malajo-sumbavska, ki jo sestavljajo na eni veji malajščina, čamščina in balijsko-sasaško sumbavska skupina, na drugi veji malajosumbavske podskupine pa sta sundščina in madurščina, a brez javanščine. Jezikovna skupina Sama Bajau izvira iz jezikov Barito na Kalimantanu. Ačeški jezik spada v ačeškočamsko podskupino z elementi avstroazijskih jezikov. Protocentralnovzhodna malajopolinezijščina je obstajala zelo kratek čas, protovzhodna malajopolinezijščina še krajši čas, protocentralne malajopolinezijščine pa sploh ni bilo. Protojužnohalmaherskozahodna novogvinejska skupina in protooceanska sta bili hčeri ali protovzhodno malajopolinezijščine ali protocentralnovzhodne malajopolinezijščine, ki se je širila iz severa Filipinov v Indonezijo in do otočja Bismarck med 2300 in 1400 pr. Kr.173 Okoli 1700 pr. Kr. se v severnem Malukuju loči centralnovzhodna malajopolinezijska skupina od centralne malajopolinezijske skupine in postane prednik vzhodne malajopolinezijske skupine, ki vključuje južnohalmahersko-zahodnonovogvinejsko skupino ter oceansko skupino.174 Zahodna malajopolinezijščina je prišla na Borneo, centralnovzhodna malajopolinezijščina pa v severni Maluku in morda Sulavezi. Protozahodno malajopolinezijščino so govorili na severu Malukuja in južnih Filipinih, protocentralnovzhodno malajopolinezijščino pa na severu Malukuja. Protocentralna malajopolinezijščina se je s severa Malukuja širila do Sumbawe, kjer se je srečala s potomci protozahodno malajopolinezijščine.175 173 Malcolm Ross et al.: The Lexicon of ProtoOceanic, 22. 3. 2007, http://epress.anu.edu.au/pac_ling/lexicon/pdf/whole-book.pdf 174 Sue OConnor et al.: The Archaeology of Aru Islands, 2006, http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta22/pdf 175 I. Wayan Ardika: Austronesian Prehistory and Ethnogeneses of Indonesian People, 99-107, LIPI Press, Jakarta, 2006 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 33: Domovina polinezijskega motiva v današnji vzhodni Indoneziji pred 17.000 leti, http://class.csueastbay.edu/faculty/gmiller/3710/DNA_PDFS/mtDNA/mtDNA-Polynesia.pdf 5.2. LAPITSKA KULTURA Zgodnja lapitska kultura, ki se je pojavila v Bismarckovem otočju, je uporabljala protooceanščino, ki se je razvila iz protomalajopolinezijščine. Nosilci Lapite so bili tudi predniki vseh Melanezijcev v oddaljeni Oceaniji in zahodni Polineziji. Lapita je bila mešana kultura priseljenih Avstronezijcev ter lokalnih neavstronezijskogovorečih Melanezijcev. Lapitski elementi jugovzhodnoazijskega izvora so bili določena lončevina, domače živali,štirikotne sekire, obdelana kamnita dleta, različno okrasje iz školjk,pravokotne hiše na kolih, velike vasi, tetoviranje, plovila,jezik, noži iz bisernih školjk, trnki itd. Melanezijski del so bile določene kulturne rastline,obsidijanska orodja in sekire iz školjk vrste Tridacna.Nekatere stvari so bile že v predlapitskih časih skupne JV Aziji in Melaneziji, kot npr. nabiranje školjk, zemeljska ognjišča, požigalništvo, koralde iz školjk, trgovina in določene kulturne rastline. Oceanska skupina se je razvila s selitvijo vzhodnih Malajopolinezijcev iz Cendrawasija v otočje Bismarck. Protooceanski jezik in njegovi govorci so bili sprva vsiljivci na otočju Bismarck, kasneje pa so se jezika naučili prebivalci Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Bismarcka, ki so prej govorili neavstronezijske jezike in ki so bili tudi biološko različni od Avstronezijcev.Za poenotenje raznolikega prebivalstva so uporabili nov jezik ter novo ikonografijo materialne kulture, ki so jo kasneje zanesli naprej. Protooceanska skupina je bila matriarhalna, kjer so se otroci učili jezika mam in maminih sester, tako da se je uveljavila avstronezijska jezikovna skupina.176 Protooceanski jezik je tako nastal na otočju Bismarck z najstarejšimi sledovi kulture Lapita okoli 2000 pr. Kr. Razlika med protomalajopolinezijščino in protooceanščino je okoli 500 let, med protooceansko in protocentralnovzhodno malajopolinezijsko 350 ter med slednjo in protomalajopolinezijsko le 100 let. Protooceanščina in protomalajopolinezijščina sta si delili okoli 88% besedišča, protooceanščina in protocentralnovzhodna malajopolinezijščina okoli 93% besedišča, protocentralnovzhodna ter protomalajopolinezijščina pa okoli 98% besedišča. Protomalajopolinezijščina se je pojavila okoli 2000 pr. Kr., protomalajščina pa okoli 1000 pr. Kr. na zahodu Bornea med rekami Sambas, Kapuas in Pawan.177 5.3. KALIMANTAN Na Borneo je riž prišel najprej v Sarawak (nahajališče Gua Sireh pred 4500 leti), prej pa sta bili tu prisotni žitarici Jobove solze (Coix lacryma-jobi) in laški muhvič (Setaria italica). Neolitik je na Borneo prišel iz Malaje z drugačnim tipom lončenine.178 Pred prihodom Avstronezijcev je na vzhodu Kalimantana v gorovju Marang cvetela jamska umetnost z več kot 1500 negativnimi odtisi rok v tridesetih jamah, starosti med 6000 in 12.000 let, ki kažejo podobnost z aboridžinskimi slikami. Te jame so Gua Mardua, Liang Sara, Liang Ara, Gua Masri, Ilas Kenceng, Gua Tewet, Gua Thamrin in Gua Ham, Gua Misna, Liang Karim, Gua Tengkorak, Liang Jon, Gua Keboboh, Gua Batu Aji itd. Večina odkritij poslikav rok ni v jamah ob rekah, ki so bile poseljene že pred 12.000 leti, niti ne v visokih jamah, kjer so našli kosti in keramične žare pogrebnih obredov, ampak v težko dostopnih jamah, kar priča o posebnih obredih za izbrano peščico. Šlo naj bi za iniciacije 176 Stuart Bedford et al.:Oceanic Explorations, Lapita and Western Pacific settlement, Terra Australis 26, ANU E Press, 2007 http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta26/pdf/whole_book.pdf 177 Matthew Spriggs: The Neolithic and Austronesian expansion in the Island Southeast Asia and into the Pacific, 2008, http://www.anstudies.ntu.edu.tw/document/05222008_3.pdf 178 John Krigbaum: Neolithic subsistence patterns in northern Borneo reconstructed with stable carbon isotopes of enamel, 2003, http://www.clas.ufl.edu/users/krigbaum/6930/krigbaum_2003_jaa.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja šamanov preko posta, plesa, petja in molitve.Skupaj obstaja 57 različnih simbolov, ki so oblika komunikacijske kode. V Gua Tewetu je sredi stropa 11 rok v obliki družinskega drevesa, poleg pa sta dve roki v obliki kuščarja ali krokodila. V Ilas Kencengu imamo med drugim šamanovo simbolično pot, ko sreča srno in želvo, iz Liang Karima pa pikice, ki predstavljajo čebelji panj.179 Analiza vzorcev v obliki ročnih šablon kaže, da so prebivalci jame Gua Masri II, starosti okoli 10.000 let, imeli ločene ženske in moške predele poslikave in da so tudi ženske opravljale naloge šamank.180 Duhovno simboliko izraža tudi upodobitev velikega čebeljega gnezda ter t. i. čebeljega drevesa, pod katerega vejami je osem čebeljih gnezd iz jame Gua Tewet, saj so bile tako oddaljene jame namenjene stiku s predniki.181 Kultura vzhodnega Kalimantana je morda vplivala na kasnejšo lapitsko kulturo, saj je pogrebna žara višine 1 m iz Gua Karima zelo podobna lapitski lončenini, prav tako tudi črepinja iz Liang Jona iz okoli 800 pr. Kr, ki kaže podobnosti z lončenino lapitskega Fidžija in Nove Kaledonije. V Liang Jonu so odkrili tudi okostnjak v naravnost ležečem položaju, ki so mu ob smrti odsekali glavo, kar je tudi značilnost lapitskih grobišč iz Vanuatuja.V jamah Gua Tebok, Liang Jon in Liang Unaku so našli različne kosti živali (npr. želv, srnjadi itd.), ki so jih uporabljali za prehrano, pa tudi za kože in izdelovanje orodij.182 V gorovju Marang je tako mreža jam in skalnih zavetišč služila za prebivanje in pokopavanje umrlih, zloščena kamnita orodja kasnejših Avstronezijcev pa pripadajo luskam tipa Kutai.183 Naseljevanje je povzročilo požiganje. Prvo požiganje območja šote ob reki Mahakamu na območju Kutaia (vzhod Klimantana) se je pojavilo pred 8000 leti, bolj v notranjosti 179 Jean Michel Chazine: Hands Across Time (National Geographic, avgust 2005, http://ngm.nationalgeographic.com/ngm/0508/feature2/index.html 180 Jean Michel Chazine: Cave art: men and women each did their own thing, 7. 1. 2006, http://www.stonepages.com/news/archives/001685.html 181 Jean Michel Chazine: Stone age cave art artefacts, 16. 2. 2007, http://julienne.wordpress.com/2007/02/16/stone-age-cave-art-artifacts/ 182 Jean Michel Chazine: Recent Rock Art and archaeological discoveries in East Kalimantan, Yogyakarta Conference, 24. 9.-29. 9. 2005, www.pacific-credo.fr/uploads/images/chazine/TxtYogykta.pdf 183 Jean-Michel Chazine, Jean-George Ferrié: Recent archaeological discoveries in East Kalimantan, IPPA Bulletin 28, 2008, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/viewFile/637/625 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Kalimantana pa so sledovi oglja in izsekavanja pred 3000 leti, s širjenjem pridelovanja riža. Na območju Mahakama in Kutaija so pred 5400 leti sledovi oglja pri Enggelamu, pred 5200 leti na območju jezera Melintang, pred 5000 leti pri Sedulangu blizu reke Kedang Rantau, pred 3000 leti pa še na območju reke Sabintulung.184 Slika 34 Nahajališča jamske umetnosti na vzhodu Kalimantana, http://ngm.nationalgeographic.com/ngm/0508/feature2/images/mp_full.2.jpg 184 Geoffrey Hope et al.: The Stratigraphy and The Fire History of Kutai Peatlands, 2005, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Hopeetal05.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 35: Upodobitev rok iz Teweta, http://www.kalimanthrope.com/Images/borneo99/TEW002_510.JPG Na Kalimantanu so najpomembnejša avstronezijska nahajališča Nanga Balang na zahodnem Kalimantanu, Gua Babi v gorovju Meratus na jugu Kalimantana ter nahajališča na zgornjem toku reke Birang na območju Berau, vzhodni Kalimantan. Nanga Balang je bila preprosta naselbina od 1000 pr. Kr do 200 po Kr., kjer so našli različno orodje, orožje, lončevino in koralde. Na območju Gua Babi so živeli lovci nabiralci, ki so izdelovali preprosta orodja, živeli v raznolikem okolju in imeli stik s poljedelsko skupnostjo, ki je izdelovala lončenino. Na območju zgornjega toka reke Birang sta dve skalni zavetišči Kimanis in Liang Gobel ter jama Lubang Payau, vsi oddaljeni okoli 60 km od morja. Kimanis je najdaljše poseljeno območje, ki je služilo za bivanje in pokop.Lončevina se v Kimanisu pojavi po 2700 pr.Kr, orodja pa so večinoma luske.Prisotnost riževih zrn na lončevini odraža stik s kmetovalci. Območje zgornjega Biranga je avstralomelanezijsko, medtem ko je okoli njih avstronezijsko kmetovalsko in lončarsko prebivalstvo s preprosto lončevino,podobno lončevini nahajališč malezijskega dela otoka v Lubang Anginu, Gua Sirehu, Niahu in Baturongu.Lončevina Bukit Tengkoraka je podobna rdeče prevlečeni lončenini Leang Tuwo Manee iz Sulavezija in Uattamdija na Malukuju v zgodnjem ter tribarvni lončevini Kalumpanga (Sulavezi) v poznem obdobju, lončevina Madaia, Sabah, je podobna lončevini Leang Tuwo Manee in Leang Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Buidane (Sulavezi), otočje Talaud pa je bil eden izmed surovinskih virov obsidiana za Bukit Tengkorak.185 Topljenje in kovanje železa je sprožilo ekspanzijo malajskočamske jezikovne skupine Avstronezijcev iz Bornea. Protomalajočamski izraz za železovo rudo je bil bari, izraz besi pa je označeval izraz za obdelano železovo rudo. S selitvijo malajskočamske skupine iz JZ Bornea na Sumatro in Malajo vse do Vietnama se je ta beseda razširila naprej. Izposoja izrazov na področju obdelovanja železa se je začela pri ljudstvu Melanau (izraz za kopje besey) in potem pri ljudstvu Bidayuh (izraz za sekiro besis) preko trgovine z malajskočamsko skupino. Melanavi in Dajaki ne spadajo v malajočamsko skupino. Po iznajdbi besede besi so Malajci na Sumatri izumili besedo pande za obrtnika, ki izdeluje izdelke iz lesa, srebra, zlata in železa. Že v protoavstronezijščini se omenja izraz baris za koščke meteoritskega železa, ki je imel magični verski pomen, JZ Borneo pa je področje, kjer se je začelo obdelovanje železa v Indoneziji.186 Na Kalimantanu je bilo tudi več nahajališč megalitov. Med dolmeni in kamnitimi sarkofagi Long Pulunga sta dva megalita z antropomorfnima dvojčicama makama. Isti motiv najdemo le še na bobnu iz Pejenga ter nekaj ostankih prazgodovinskih bobnov moko, ki naj bi prav tako izvirali iz Balija (Sembirana ali Manuabe starosti okoli 2000 let), tako da sta tudi kalimantanska megalita morda starosti okoli 2000 let in označujeta začetek kovinarstva na oddaljenem območju rek Bahaua in Kerayana. Maski naj bi predstavljali par prednikov za blagoslovitev potomcev in za prehod v onostranstvo. Številne druge žare in dolmeni na območju Kerayana in Apo Kayana kažejo, da je kovinsko obdobje Kalimantana potekalo sočasno z ostalo Indonezijo.187 185 Karina Arifin: The Austronesian in Borneo, 146-163, lIPI Press, Jakarta 2006 186 Robert Blust: Borneo and iron, 2005, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/81/72 187 Herwig Zahorka:The mystery of the twin masks on the megaliths at Long Pulung in East Kalimantan, Borneo Research Bulletin, 1. 1. 2004, http://www.thefreelibrary.com/The+mystery+of+the+twin+masks+on+megaliths+at+Long+Pulung+in+East...a0134382058 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.4.SUMATRA Na Niasu so prvi sledovi poselitve iz mezolitske hoabinške jame Togi Ndrawa stari več kot 10.000 let, iz mezolitika so na severu Sumatre najdbe še iz Delija, Serdanga in Langkata, starejša pa so paleolitska kamnita orodja iz reke Muzoi na severu Sumatre. Prebivalci jame Togi Ndrawa so se preživljali s školjkami in mesom, barvilo iz hematita pa so uporabljali za pogrebne obrede in keramično prevleko.188 Na otoku Siberut so našli dve kamniti sekiri iz jame Boriai ter kamnite artefakte iz nahajališča na prostem Toinongonai, iste starosti kot orodja iz Togi Ndrawe.189 Na območju gorovja Barisan na jugu Sumatre se je v višavju Pasemah razvila megalitska kultura, povezana tudi s kasnejšo kulturo Dong Son iz Vietnama (od okoli 1000 pr. Kr. do leta 200), saj so v Pasemahu našli nekaj upodobitev kotlastega bobna tipa Heger I, podvrste Dong Son bobnov, ki je bila razširjena na območju Indonezije med leti 300 pr. Kr. in 200 in sovpada z zgodnjekovinsko dobo v Indoneziji (od 600 pr. Kr. do 2. stoletja). Na megalitih so številne upodobitve ljudi, kot npr. poveljnik iz Batugajaha, ki se pripravlja, da bo splezal na slonov hrbet, v roki pa nosi boben vrste Heger I, s katerim daje usmeritev svojim bojevnikom. Boben Heger I boben je upodobljen tudi na megalitu v Air Puaru. Na megalitu iz Tegurwangija je upodobljen bojevnik s peresnim pokrivalom, ki je različno od drugih pokrival bojevnikov iz Pasemaha, od katerih imajo nekateri tudi čelade. Ima tudi široko bronasto ovratnico. Te ovratnice so ščitile bojevnike v boju. Skulpture iz Pasemaha ponazarjajo tudi legendarne in mitološke figure, upodobitev oblačil, okrasja in opreme pa kaže na zgodnjekovinsko dobo. Kamnite grobne komore iz Kota Raye pri Pagar Alamu so obrnjene v smeri vzhod-zahod in so istočasne s skulpturami.190 Med ostalimi megaliti Pasemaha najdemo tudi megalite, kjer so upodobljeni moški, ki se bojujejo s tigrom, mama, ki nosi otroka, in moški, ki jaha konja. Na območju vasi Tanjung Telang je upodobljen kralj, ki ga je preklel heroj Si Pahit Lidah.V Tinggihariju so v 188 Lucas Partanda Koestoro/Ketut Wiradnyana:Megalithic traditions in Nias island,Unesco 2007, http://unesdoc.unesco.org/images/0015/001517/151795eo.pdf 189 Hubert Forestier et al.: Archaeology of the rainforest in Siberut, 119-129, LIPI Press Jakarta, 2006 190 Ian Caldwell: A rock carving and a newly discovered stone burial chamber at Pasemah, BTLV 1997, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3222/3983 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja megalitskih kompleksih upodobljeni prašič, kralj in puščavnik ter na 5-metrskem menhirju moški, ki stoji na drugem moškem in drži v roki otroka, ob tem menhirju pa so privezovali žrtvene živali. V vasi Pagar Alam Pagun je tigrov kamen, ki je varoval pred nezvestobo in nasiljem. Monolit v obliki slona iz Lahata je prekrit s sliko sove v rdeče beli barvi. V Karangdalamu menhir predstavlja plodnost, megalit v vasi Tegurwangi Lama pa predstavlja srečanje zgornjih in spodnjih svetov.191 Grobišči Muara Betung in Kunduran na jugu Sumatre spadata v zgodnjekovinsko obdobje. Žare, primarni razširjeni pokop in železni predmeti nahajališč ter veliki kamniti spomenik v Muara Betungu, pričajo o egalitarnosti naselja.192 Okoli 50 kotlastih bobnov kulture Dong Son (Heger I) so našli v Indoneziji. Med najpomembnejšimi najdbami so boben Makalamau iz otoka Sangeang pri Sumbawi z upodobitvijo kitajskih in kušanskih predstavnikov, boben z otoka Kai, ki ponazarja lov na srnjad in tigre, ter boben iz Salayara z upodobitvijo slonov in pavov. Na Baliju se je najkasneje v 1. stoletju razvil kotlasti boben tipa Pejeng, lokalne različice bobnov Dong Son z znamenitim bobnom, luno iz Pejenga, starosti vsaj 2000 let, ki je najlepši boben tega tipa. Sembiran in Manuaba sta bili središči izdelave. Pod vplivom kulture Dong Son so steklenička iz Ujung Pandanga, obredna sekira iz Sawuja ter sekire iz Rotija, na Javi pa so bobni tipa Heger 1 ali Pejeng v Plawanganu, Kradenanreju, Leuwiliangu in Pejatenu. Vzporedno je obstajala domača kultura izdelkov (lokalne stekleničke in zvonce so našli v Kerinciju in Lampungu, Sumatra, bronasti model iz kanuja v Dobu na Floresu ter kratki meči z železnimi rezili in bronastimi ročaji iz Prajekana, Lumajanga (Java) ter Gilimanuka (Bali).V vzhodni Indoneziji so znana nahajališča zgodnje kovinske dobe Leang Buidane, Uattamdi in Buwawansi na otoku Gebe ter žarno pokopališče Melolo na vzhodu Sumbe. Visokovratna steklenička z rdečim premazom okrogle oblike je znamenje zgodnje kovinske dobe in se pojavlja v Leang Buidaneju, Agop Atasu in Hagop Bilu v Sabahu, Gunung Piringu na 191 Khairul Saleh: Sumatras ancient megaliths give insight to the past, 15. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/07/15/sumatra%E2%80%99s-ancient-megaliths-give-insightpast.html 192 Soeroso: Recent discoveries of jar burial sites in South Sumatra, 1997, http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/befeo_0336-1519_1997_num_84_1_3825 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Lomboku, Liang Bui na Floresu, Batu Ejayi na Sulaveziju, Gilimanuku in Sembiranu na Baliju ter Anyarju na Javi.193 Megalit Pasir Angin pri Bogoru z monoliti izvira iz okoli 2000 pr.Kr, tumuli in kamnita grobišča iz Mingkika na južni Sumatri so iz 2.stoletja, medtem ko je na Sulaveziju najstarejša waruga iz nahajališča Tatelu II iz 1.stoletja pr. Kr.V Besukiju, vzhodna Java, so dolmeni pandusa v obliki majhnih kamnitih hišic, v Lahatu na jugu Sumatre pa so dolmeni kamnite komore, notranji zidovi pa so poslikani.194 Slika 36: Pomembnejša arheološka nahajališča na Sumatri, http://nsc.iseas.edu.sg/documents/working_papers/nscwps001.pdf 193 Peter Bellwood: Prehistory of the Indo-Malaysian Archipelago, 2006, http://epress.anu.edu.au/pima/pdf/ch09.pdf 194 Bagyo Prasetyo: Austronesian Prehistory from the perspective of the comparative Megalithic, 163-174, LIPI Press, Jakarta 2006 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 37: Bronastodobna posoda iz Jambija, Sumatra, Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/14431.JPG 5.5. JAVA Južnomongolidni Avstronezijci so le počasi nadvladali Avstralomelanezijce. Najstarejši mongolidski primerek Keplek 5 iz Jave iz okoli 5200 pr. Kr. naj bi živel skupaj z Avstralomelanezijci, primerek Tritis 1 iz okoli 500 pr. Kr. pa je mongolidski okostnjak iz prvotnega upognjenega pokopa. Nahajališče Anyer Lor v Bantenu z žarnim in razširjenim pokopom med 200 in 500 letom pa kaže čeljust 20-letne Avstralomelanezijke, kar pomeni, da so se v zahodni Indoneziji še dolgo ohranili. Sobivanje je bilo prisotno tudi v Wajaku na Javi, kjer so se prebivalci med seboj mešali. Prav tako kot Avstralomelanezijci, ki so bivali v jamah, so tudi mongolidi v začetku bivali v jamah in šele kasneje živeli na prostem. Najdbe iz Song Kepleka in Gue Brahola kažejo, da so se na odprto preselili pred 2000 leti z razvojem enakostraničnih sekir in osti puščic. Tudi nahajališče Melolo iz Sumbe kaže mešanico obeh skupin.195 195 Harry Widianto: Austronesian prehistory from the perspective of the skeletal anthropology, januar 2008, http://arkeologika.files.wordpress.com/2008/01/harry_austrosolo.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 38: Okostje najstarejše mongolidske osebe v Indoneziji iz Song Kepleka, http://whatsasianroom.com/jawa-history.ppt V goratih predelih Jave so se Avstralomelanezijci obdržali vsaj do 2500 pr.Kr., kar kažejo jame Braholo, Song Keplek, Song Gentong ter jame v Pugerju. Jamo Braholo so uporabljali pred 10.300 in 5000 leti. V Song Kepleku so več kot 6000 let staro truplo ženske, ki je umrla v starosti preko 50 let, položili v smeri SZ-JV, z glavo na jugovzhodu in obrnjeno proti vzhodu. V Song Gentongu je bil truplo obrnjeno v smeri S-J, ležalo pa je na hrbtu s pokrčenimi nogami in rokami pod brado. Truplo je bilo premazano z rdečo okro, ki je niso uporabljali v Braholu. V jami Marjan, Puger, so bila trupla obrnjena v smeri vzhod-zahod, z glavo na zahodu in obrnjeno na sever. Trupla so avstralomelanezijska. Song Terus so poselili pred 39.000 leti, na kar kažejo kamnita orodja.196 Na vzhodu Jave je imelo pomembno vlogo območje Keplek, kjer so izdelovali osti puščic iz različnih materialov(nahajališča na območju Gunung Sewuja, Sampunga, Dandera, Tubana, Situbonda in Pugerja). Tu začnejo z obdelovanjem železa (Gua Braholo in Gua Macan). Metode pokopa so podobne hoabinškim v Vietnamu in v Saravaku. Potekala je tudi trgovina med obalnimi in celinskimi prebivalci, saj so morske mehkužce našli v notranjosti na območju Dandera in Sampunga.197 196 Truman Simanjuntak: New light on the prehistory of the southern mountains of Java, BIPPA, 2001, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/272/262 197 Truman Simanjuntak, Indah Nurani Asikin: Early Holocene human settlement in eastern Java, 2004, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/105/95 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Hrib Padang na Javi je največje megalitsko svetišče JV Azije, ki ga sestavlja pet teras v obliki vzpenjajočega se kraja molitve iz obdobja med 3.500 pr. Kr. do 1500 pr. Kr. Kamni so težki med 90 do 600 kg, na prvi terasi pa se nahajajo t. i.. pojoči kamni, saj ko jih udarimo, proizvajajo melodične tone F, G, D in A. Največji kamen, imenovan kraljevi kamen, naj bi bil prestol kasnejšega kralja Prabu Siliwangija.198 Na območju Bondowosa je na tisoče megalitskih spomenikov, od tega samo na področju Grujugana več kot 400, v Maesanu in Pujeru okoli 140 velikih kamnov ter okoli 60 megalitov na področjihWringin, Tlogosari in Wonosari, V Wringinu je največji spomenik in sicer 6 m visoki menhir. Megalitsko obdobje se je začelo pred okoli 2000 pr. Kr. Nahajališča Bondowoso in Situbondo pripadata mlajšem obdobju, kjer so značilni izklesani kamni in izdelovanje kovin. Na teh nahajališčih so našli kenong kamne (ki so stali ob drogovih, na katerih so gradili hiše), dolmene, menhirje (prostore verskih obredov) ter kamnite krste sarkofage in grobne kamne pokopov.199 Na območju Kendenglembuja je prisoten že neolitski kulturni sloj z delavnico kamnitih orodij iz zelenosivega silificiranega glinenega kamna iz Kampung Ayara ob reki Sawojajar nedaleč od Kendenglembuja, na hribu Kambang pa je bilo naselje. Tudi v bližnjem Rejosariju je bila naselbina in delavnica kamnitih orodij, v Kendenglembuju pa so gojili proso. Javanski jezik, ki izvira iz JV Kalimantana iz območja Barito okoli 1500-1000 pr. Kr., so zanesli skozi Balijski preliv do izliva reke Kali Baru na JV obali Jave. Sekire Kendenglembuja so podobne sekiram iz Balija (Nusa Penida, Klusu). Neolitska nahajališča so bila še Nangabalang, Kalimantan (800 pr. Kr.), Minanga Sipakko, Sulavezi (okoli 570 pr. Kr.) in Punung Pacitan (okoli 100 pr. Kr.).200 Avstronezijci so sprva gradili hiše na kolih z različnimi strehami brez zidov, kar se je razširilo s kulturo Ban Kao iz Tajske v obdobju 2000-500 pr. Kr., predvsem v obliki lesenih škatlastih 198 Dalih Sembiring: The Padang Stones, A Megalithic Mystery 18. 2. 2009, http://www.thejakartaglobe.com/life-times/article/10272.html 199 Iman D. Nugroho: Monumental indifference to the care of megaliths, The Jakarta Post, 27. 2. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/02/27/monumental-indifference-care-megaliths.html 200 Sofwan Noerwidi: Archaeological research of Kendenglembu site, East Java, 12. 1. 2009, http://arkeologika.wordpress.com/2009/01/12/archaeological-research-of-kendenglembu-site-east-javaindonesia/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja osnov na kolih, zgradbe pa so uporabljali tudi za riževe skednje. Razvoj škatlastih zgradb je povezan z razvojem kovinskih orodij ter spremembami v poljedelstvu z uporabo železnih plugov pri sajenju in namakanju riževih polj na Javi do 1. stoletja, kar je prišlo verjetno iz Vietnama. Tudi spajanje s klinom in zatične luknje v zgradbah so prišli na Javo v 1. stoletju in tako so nove tehnike prevladale povsod razen na vzhodu Indonezije. Pod vplivom juga Kitajske so se pojavile strehe balustradnega tipa, v Nusatenggari in v posameznih delih Jave pa strehe z v zemljo zapičenimi stebri pod vplivom neolitske severne Kitajske. Z avstronezijsko selitvijo so prišle v Oceanijo še hiše na kolih z ogrodjem v obliki črke h.201 5.6.BALI V času paleolitika do okoli 200.000 pr. Kr. so bili prebivalci Balija lovci in nabiralci (preprosta kamnita orodja in orožja kot npr. kapak perimbas; ročne sekire; katerih primerke so našli v Sembiranu in Trunyanu). V času mezolitika, ki je na Baliju obsegal čas med 200.000 in 3000 pr. Kr. so bile poseljene jame Selonding in Karang Boma na hribu Pecatu. Orodja so izdelovali iz kosti živali, rib, jelenjih rogov in morskih školjk.V času neolitika (3000-600 pr. Kr.) je prišlo s prihodom Avstronezijcev do krčenja gozdov in džungle ter obsežnejšega kmetijstva, poleg tega pa so Avstronezijci izdelovali majhne ladje, keramiko ter boljša kamnita orodja kot npr. sekire in dleta. V času paleokovinskega obdobja od 600 pr. Kr. dalje so bili pomembni sarkofagi, bronasti bobni tipa nekara (npr. boben z imenom pejenška luna) ter čaščenje božanskih prednikov (predmeti skupaj z okostnjaki v sarkofagih v Marga Tengah in Payanganu na področju Gianyarja.202 V Pacungu so našli zob iz 1. st. pr. Kr., ki je pripadal indijskemu trgovcu iz SV Indije, ki se je za razliko od Balijcev prehranjeval s kopensko hrano. Tu je prevladovala sekundarna oblika 201 Ferenc Zámolyi: Tendencies of transience in the traditional architecture of Insular South-East Asia Sketching theories and possibilities of research in house Development, Journal of Comparative Cultural Studies in Architecture 2.3/2009, http://www.jccs-a.org/site/issue_files/2009_issue_files/jccs_zamoly.pdf 202 I. Ketut Naria: A Gidebook to Museum Bali, UPTD Museum Bali, 2003 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pokopa. Pripadnike višjega sloja so pokopavali v sarkofage in žare v obliki primarnega in sekundarnega pokopa. Med grobnimi pridatki so bile koralde različnih oblik in vrst, lončenina ter bronaste zapestnice. Umrle so pokopavali v smeri sever-jug z glavo obrnjeno proti jugu, medtem ko so danes trupla obrnjena v smeri sever-vzhod in jug-zahod z glavo obrnjeno proti severovzhodu.203 Izkopavanja v Sembiranu in Pacungu so pokazala številne črepinje lončevine tipov Arikamedu 1, Arikamedu 10, Arikamedu 18 in Arikamedu 141, tako da sta obe nahajališči najštevilčnejši v JV Aziji. Celotno skledo tega tipa so našli v Kobak Kendalu na Javi. Tudi pet steklenih korald izhaja iz Arikameduja. Indijske karneolske koralde so našli v Gilimanuku, Sembiranu in v sarkofagih (Nongan, Bona, Selasih, Margatengah, Pujungan in Ambiarsari). Zlata očesna pokrivala podobna pokrivalom iz Indije (Adichanallur), so našli v Gilimanuku in grobiščih s sarkofagi v Pangkungliplipu in Margatengahu, večina črepinj lončenine pa sicer izvira iz vietnamsko-filipinske kulture Sa Huyn Kalanay. Indonezija je izvažala visoke kositrno-bronaste sklede vse do Taxile v Pakistanu, sandalovino ter začimbe.204 Indijci so prihajali v Indonezijo iz različnih predelov.V Pacungu so bili vzorci na keramiki podobni vzorcem keramike iz Gilimanuka, Manikliuja in Jambeja na Baliju. Prebivalci so uživali sladkor, proso, žita, ribe, a še ne riža.205 Za Bali so bili najbolj značilni pokopi v kamnitih sarkofagih. Od 80 kamnitih sarkofagov na Baliju so jih 12 našli v okolici Gianyarja. Med njimi sta tudi sarkofaga iz Keramasa, Gianyar, (sarkofag v obliki posode z ostanki odraslega Avstronezijca ter manjši sarkofag v obliki jajca z ostanki otroka, oboje iz okoli 500 pr. Kr.206 Nahajališče Bondalem je obstajalo istočasno kot Sembiran, Gilimanuk oziroma Buni na Javi in je spadalo v zgodnje kovinsko obdobje. Tu so našli ostanke črepinj, steklenih korald (npr. 203 Marini Drawatik: The Burial System at Pacung, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/09_drawatik_burialpacung.pdf 204 I. Wayan Ardika: Archaeological Traces of the Early Harbour Town, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/07_ardika_harbourtown.pdf 205 I. Made Suastika: Traces of Human Life Style from the Palaeolithic Era to the Beginning of the First Century AD, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/08_suastika_traces.pdf 206 Andra Wisnu: Discovered remains may be ancestors to Balinese, 21. 1. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/01/21/discovered-remains-may-be-ancestors-balinese.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja rdeče steklene koralde vrste mutisalah ter zlata koralda), žarnih grobišč in okostnjakov, kamnite predmete kot npr. kamnite luske v grobišču ter ostanke kovinskih predmetov kot ostankov bronastih sekir in zapestnic. Za razliko od Sembirana tu ni bilo indijske ruletne lončenine. Podobno je bilo tudi pri sarkofaškem pokopu v Petangu na Baliju, ki je vseboval kamnite sekire skupaj z bronastimi predmeti. Glava umrlega je bila obrnjena proti gori kot zadnji poti duše umrlega.207 Slika 39: Zemljevid izkopavanj na severu Balija, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/03_hauser_history.pdf 207 I. Wayan Ardika: Archaeological research at Bondalem, Northeastern Bali, 2000, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/221/211 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 40: Najdbe Dong Son bobnov v JV Aziji, vključno z Balijem, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/2/2e/Dong_Son_bronze_drums.JPG Slika 41: 2000 let star sarkofag iz vasi Bitera pri Gianyaru, Bali, http://www.thejakartapost.com/files/images2/bali.img_assist_custom-510x340.JPG Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 42: Pokop v Gilimanuku, http://www.scribd.com/doc/36714924/Bali-Beyondmagazine-September-2010-edition Slika 43: Dongsonski boben z antropomorfnim likom z imenom luna iz Pejenga, Bali, http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/commons/thumb/7/7e/Bronze_age_drum_face_Bali.j pg/111px-Bronze_age_drum_face_Bali.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.7.NUSATENGGARA Pred 3500 leti poljedelski Avstronezijci pridejo na Sumbo in s tem v stik z nomadskimi domorodci. Današnji jeziki Sumbe izvirajo iz enega predniškega avstronezijskega jezika protosumbanščine. 35% besed izvira iz protoavstronezijščine, 65% besed pa iz razvoja avstronezijskih jezikov po naselitvi. Na Sumbi so prisotne različne haploskupine y kromosomov. Predavstronezijskega izvora so C-RPS4Y*, C-M38, K-M230, M-P34 in KM9*, le 16% y kromosomov Sumbe pa pripada avstronezijski skupini O, ki je najbolj prisotna na centru in vzhodu (25-45%), najmanj pa na zahodu Sumbe (5%).Po ustni tradiciji naj bi prvi Avstronezijci prišli na območje današnje vasi Wunga, od tam pa so šli na jug proti centru otoka, kasneje pa na vzhod. Bolj ko so bili oddaljeni od kraja pristanka, bolj so se Avstronezijci pomešali z domorodnimi Papuanci, tako da se je ohranilo malo avstronezijskih y-kromosomov.208 Jezik Rindi na otoku Sumba se je razvil preko protoavstronezijščine pred 5000 leti, protomalajopolinezijščine pred 4500 leti, protocentralnovzhodne malajopolinezijščine pred 4000 leti, ter nato preko protocentralnomalajopolinezijščine, protosumbaščine ter protovzhodnosumbaščine.209 Na Floresu so nahajališča Liang Panas in Liang Momer E, starosti od 3000 do 5000 let ter Gua Alo3, starosti okoli 3000 let. Primerka iz nahajališč Liang Momer E in Liang Panas sta bila višja od kasnejših primerkov iz Liang Toge in Gua Ala ter sta višja za 10 cm od današnjih moških Floresa. Kamnita kultura Liang Toge je povezana s toaleansko (Bola Batoe, Lompoa, Lamoncong). Upognjeni pokopi Liang Toge in Liang Momera so podobni pokopom v Niahu in Sampung Boneju v Gua Lawi na vzhodu Jave. Prebivalci Liang Toge in Liang Momer E so bili Melanezijci, podobni današnjemu prebivalstvu območij Manggarai, Maumere in Bajawa, šele okoli leta 300 pr. Kr. pa se mongolidi pojavijo na Floresu.210 208 J. Stephen Lansing et al.: Coevolution of languages and genes on the island of Sumba, 2007, http://www.u.arizona.edu/~mpcox/files/publications/Lansing_2007_PNAS_v104_p16022.pdf 209 Sean S. Downey et al.: Computational Feature-Sensitive Reconstruction of Language Relationships, 2008, http://hammerlab.biosci.arizona.edu/publications/Downey_2008_JQuantLing_v15_p340.pdf 210 Van Der Plas: Evolution of Homo Sapiens in Wallacea, 2007, http://www.palarch.nl/Palaeontology/ver_2007_1_1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Papuanski abujski jezik iz Alorja pripada timorsko-alorsko-pantarski veji transnovogvinejske jezikovne družine, prvič pa Alor omenja Pigafetta leta 1521 (oblačila prebivalcev iz drevesnega lubja, alorske pričeske, lov na glave ter oskrbo s hrano in vodo na trgovski poti do Timorja).211 Slika 44: Dongsonska situla iz Floresa, http://farm3.static.flickr.com/2613/3730056077_de08c12198_o.jpg 211 František Kratochvil: A Grammar of Abui, A Papuan Language of Alor, 30. 5. 2007, University of Leiden, https://openaccess.leidenuniv.nl/dspace/bitstream/1887/11998/2/Omslag+Deel+1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.8.SULAVEZI Pred prihodom Avstronezijcev je na Sulaveziju obstajala toaleanska avstralomelanezijska kultura. V zgodnjo toaleansko kulturo spadajo nahajališča od Leang Burung 2 do Leang Sarru, v srednjo toaleansko kulturo nahajališče Ulu Leang1, pozna toaleanska kultura od okoli 4000 pr. Kr. dalje pa je proti koncu izdelovala lončevino in je bila mešana avstronezijskoneavstronezijske kulture. Nahajališče Gua Pasaung je bilo pretežno toaleansko, Mallawa pred 2000 leti pa neolitsko avstronezijsko. Istočasno Mallawi je jamsko najdišče Leang Codong, ki predstavlja začetek dobe kovin na jugu Sulavezija z železno puščično ostjo, bronastimi predmeti ter steklenimi koraldami. Avstronezijske skupnosti kot Mallawa, Leang Codong in Tallasa so v notranjosti izsekavale gozd, kmetovale in izdelovale lončevino, Toaleanci v Gua Pasaungu ob obali pa so jo uvažali.212 Toaleanci so v jami Muna na Sulaveziju upodobili človeka, ki teče z zmajem. To je najstarejša upodobitev zmaja bhalamfotu na svetu, med 900 pr. Kr. in 5000 pr. Kr.213 V spodmolu Leang Leang so ročne poslikave iz okoli 3000 pr. Kr. Poleg rok so tu tudi upodobitve srnjadi vrste babirusa. Poleg jamskih slikarij so v jami Pettae našli še kamnita orodja kot luske, rezila, osti puščic, sekire ter živalske kosti, v Pettakereju pa še okostnjak ter upodobitve babiruse. Tu je bila tudi gomila z ostanki sladkovodnih školjk, živalskih kosti in kož, bolj odročni predeli jam pa so bili namenjeni pokopu.214 212 Budianto Hakim et al.: The sites of Gua Pasaung (Rammang-Rammang) and Mallawa, 2009, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/677/650 213 Wolfgang Bieck, Mong Hie: The first Kiteman: julij 2002, http://wolfgangbieck.gmxhome.de/Der-ersteDrachenflieger.html 214 Liz Price: Sulawesi cave of hands, 20. 1. 2008, the Brunei Times http://www.bt.com.bn/en/travel/2008/01/20/sulawesi_cave_of_hands Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 45: Zmaj iz jame Muna, http://subvision.net/sky/planetkite/asia/indonesia/imgindonesia/indonesia_muna-cavekite_pic-wbieck.jpg V dolinah Napu, Bada in Besoa je iz tega časa veliko dolmenov in menhirjev visokih povprečno 2 metra (največji okoli 4 metre), nekateri sarkofagi pa so podobni sarkofagom iz Pejenga na Baliju. Najstarejše megalite so postavili že okoli 3000 pr. Kr. s stiliziranimi človeškimi obrazi z obrvmi in nosom v eni črti.215 Toleanska nahajališča so še Leang Tomatua Kucicang, Leang Sebang, jama Uleleba s človeškimi ostanki, čeljust iz jame Karassa, ostanki zob ter toaleanska orožja iz nahajališč Leang Cadang in Bola Batu iz okoli 2000 pr. Kr.ter najdbe iz jam Lampoa, Ara in Kalumpanga. Toaleanci so umrle pokopavali zunaj jam. Jamsko umetnost predstavljajo odtisi levih rok na rdečem ozadju, v kateri je upodobljen tudi sulavezijski prašič Sus celebensis.216 S toaleanskimi luskami iz Leang Burung 1 so že sekali travo in riž v obdobju med 800-500 pr. Kr. Te luske postanejo predniki kovinskih prstnih nožev, ki jih še danes uporabljajo na riževih poljih Sulavezija. Avstronezijci poselijo Sulavezi vsaj okoli 1600 pr. Kr. (nahajališče Leang 215 Marthen Welly: Lithic Lore Lindu, 8. 12. 2008, http://myindonesiajourney.blogspot.com/2008/12/lithic-lorelindu.html 216 Harry Widianto: Human arrival and its dispersal in Sulawesi during the Holocene, januar 2008, http://arkeologika.files.wordpress.com/2008/01/harry-sulawesi.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tuwo Manee v otočju Talaud, Sulavezi), sam Sulavezi pa z nahajališčem Kamasi okoli 1000 pr. Kr.217 Slika 46: Najdišča toaleanskih orodij v JV Aziji, http://www.andaman.org/BOOK/chapter25/Toalean.gif 5.9.VZHODNI TIMOR Papuanski timorski nahajališči Lene Hara s trnki, starimi 10.000 let ter dve zvrtani školjčni koraldi iz Matja Kuruja, stari okoli 9300 let, že pričata o pomorstvu.218 V Lene Hari so našli školjčni koraldi iz 3500 in 4500 pr.Kr z luknjami, ki sta bili verjetno del ogrlice tako kot danes školjčne ogrlice, ki se uporabljajo kot denar v Melaneziji. Podobne školjčne predmete so našli še v Lie Siriju, Bui Ceri Uatu ter Uai Bobo 1 in Uai Bobo 2, starosti od 5000 do 2000 pr. Kr.219 217 Adrian di Lello: A use-wear analysis of Toalian glossed stone artefacts from South Sulawesi,Indonesia, 2002, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/299/289 218 Kathrine Szabo, Sue O Connor: Migration and complexity in Holocene Island Southeast Asia, 2004, http://faculty.washington.edu/plape/pacificarchwin06/readings/OConnor%20and%20Szabo%20WA%202004.pd 219 Sue O'Connor et al.: Direct dating of shell beads from Lene Hará Cave, 2003, http://arts.anu.edu.au/arcworld/resources/papers/Spriggs/2003/OConnorSpriggsVeth2003.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Na Timorju so našli 88 obsidianovih artefaktov. Dve nahajališči obsidiana naj bi bili na vzhodu Timorja, ostala vira pa v Talasei in na otoku Lou v Papui Novi Gvineji, kamor so obsidianove predmete izvažali vse do Bukit Tengkoraka v Sabahu, Malezija.220 Papuanski Timorci so upodabljali prihod Avstronezijcev v obliki svoje skalne umetnosti. Risba iz Lene Kicija prikazuje avstronezijski čoln, skalne poslikave iz Tutuale pa predstavljajo prihod kasnejše bronaste kulture Dong Son.221 Večino prebivalcev Timorja sedaj sestavljajo Avstronezijci. Avstronezijski jezik Makuva na vzhodnem Timorju izvira iz otoka Kisar (jezik meher) na JZ Malukuja. Podoben je tudi jeziku Waimaa na Timoru, kar priča o lingvističnih stikih med vzhodnim Timorjem in JZ Malukujem. Avstronezijske značilnosti timorskega papuanskega jezika Fataluku so značilnosti jezika Makuva.222 Slika 47: Petroglif iz Lene Hara, starosti med 10-12.000 let, http://images.sciencedaily.com/2011/02/110211095557-large.jpg 220 Wal Ambrose et al.: Possible obsidian sources for artifacts from Timor: narrowing the options using chemical data, 24. 9. 2008, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WH8-4THJGRN2&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&_docanchor=&view=c&_searchStrId=981574716&_rer unOrigin=google&_acct=C000 221 Peter V. Lappe et al.: Rock Art: A Potential Source of Information about past maritime technology in southeast asia-pacific region, The International Journal of Nautical Archaeology, 2007, http://faculty.washington.edu/plape/pubs/IJNA%202007.pdf 222 Aone van Engelenhoven, Justino Valentim Cailoru: The Makuva Enigma, 2.-3. 6. 2006, http://www.fataluku.com/staff/papers/makuva_enigma.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.10. MALUKU Maluku so Avstronezijci poselili okoli 1500 pr. Kr. (Uattamdi, Kayoa), Ay pa 1200 pr. Kr.223 Okoli 1200 pr. Kr. so poselili tudi otok Gebe z nahajališčem gravirane lončevine iz Buwawansija, ki so jo kasneje našli tudi v Tanjung Pinangu na otoku Morotai iz okoli 200 pr. Kr. in ki še danes vplivata na današnjo lončevino v Mareju, Ternate.224 Prebivalce otočja Kei v Malukuju, ki so imeli naziv tuan tan, gospodar dežele, in so se imenovali ren, so že zgodaj obiskovali ljudje iz Balija, Sumbe, Maubisseja, Halmahere in Ternateja, ter jim tudi zavladali. Avstronezijski priseljenci so postavili hukum larvul ngabal, zakon rdeče krvi in kopja iz Balija, s prihodom dveh tujih dostojanstvenikov, ki sta ugotovila kaotično stanje Keija. Prve štiri točke zakona so ustoličile poglavarje iz vrst tujcev (mel).225 Pred 2000 leti je prišlo do večjih ogljikovih izpustov, saj je bilo v JV Aziji veliko izsekavanja in požiganja gozdov (75% gozdov) zaradi širjenja riževih polj, v osrednji in severni Evropi pa se je posek gozda za nova polja povečal za 25%, kar je privedlo do količine okoli 230 giga ton ogljika. Na področju Indonezije je takrat prišlo do največje izgube gozdov na svetu.226 Slika 48: Odlomek neolitske keramike iz Pulau Aya, http://courses.washington.edu/bandafs/Banda%20Archipelago2.jpg 223 Mahirta: The Prehistory of Austronesian dispersal to the southern islands of Eastern Indonesia, str. 129-146, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 224 Mahirta: The development of the Mare pottery tradition in the Northern Moluccas, 2000, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/244/234 225 Dedi Supriadi Adhuri: Concept of origin structure of Austronesians, str. 392-411, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 226 William F. Ruddiman: The anthropogenic greenhouse era began thousands of years ago, 2003, Netherlands, http://courses.eas.ualberta.ca/eas457/Ruddiman2003.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.11. PAPUA V Indoneziji je trenutno 726 živih jezikov, kar pomeni, da je Indonezija druga po številu živih jezikov na svetu, takoj za Papuo Novo Gvinejo, ki jih ima 867. 244 jezikov današnje Indonezije spada v papuansko skupino z 210 jeziki na zahodni Papui, 17 na Malukuju (Oirata, Galela, Loloda, Laba, Pagu, Modole, Kao, Sahu, Waioli, Gamkonora, Ibu, Tabaru, Tobelo, Tugutil, Makian West, Ternate, Tidore) in 17 na območju Nusatenggara Timur (Bunak, Wersing, Abui, Kamang, Kelon, Kabola, Hamap, Kafoa, Adang, Blagar, Lamma, Tewa, Nedebang, Tereweng, Retta, Kula, Sawila). Avstronezijci so s svojim jezikom vplivali na papuanske jezike s prevzemanjem besed za družinske člane(anak- Erai, mama-Kwime), obleke (baju-Biri, Foya, kain-Sawe, sarong-Sarmi), kovine (kemasan-Moi,besi-Tanahmerah), živali (binatang-Lamma, Kalondama, sapi-Abui, kuda-Abui), števnike (dua-Mapia, tigaLamma, lima-Irsam, enam-Mapia), rastline (kacang-Sarmi, jagung-Milu), pomorstvo (jangker, kapal-Sarmi) in druga področja, a avstronezijske besede predstavljajo le 3 odstotke besed v papuanskih jezikih. Vzroki za tako majhen odstotek so minimalni stiki s Papuanci v notranjosti ter kulturna izolacija.227 Najstarejši naseljenci Papue govorijo 23 ali več jezikov, od katerih je tudi prednik transnovogvinejščine. Ta jezik se začne širiti na zahod po uvedbi kmetijstva na vzhodnem višavju in gre do Timorja, Alorja in Pantarja ter na jug indonezijske Papue z jezikoma Inanwatan in Marind.228 Domovina transnovogvinejskih jezikov je dolina Upper Markham na vzhodu Papue Nove Gvineje (PNG). Zahodnopapuanski jeziki se nahajajo na severu Halmahere in vzhodno od nje ter na polotoku Doberai na Papui, majhna jezersko-ravninska skupina pa je na območju Taritatu Tariku ob reki Mamberamo.229 227 Multamia R.M.T. Lauder, Ayatrohaedi: The distribution of Austronesian and non-Austronesian languages in Indonesia, 361-389, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 228 Michael Dunn, Ger Reesink: Linguistic traces of the colonization of New Guinea, september 2007, http://lacito.vjf.cnrs.fr/colloque/diaporamas/Dunn&Reesink.pdf 229 William Foley: Languages Of New Guinea, 2006, www.latrobe.edu.au/rclt/StaffPages/aikhenvald%20downloads/LanguagesofNewGuinea.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 49: Y-kromosomske skupine na Novi Gvineji indonezijska Papua in Papua Nova Gvineja), http://mbe.oxfordjournals.org/content/24/11/2546.full.pdf Transnovogvinejska skupina jezikov se nahaja v višavju na obeh straneh Papue in Papue Nove Gvineje vse do vratu polotoka Doberai, obsega območja na vzhodnem Timorju, Alarju in Pantarju, največja raznolikost pa je med Doberaijem in Madangom. Tu so še jezikovne skupine Sepik, nižji Sepik-Ramu, Yuat, Toricelli ter vrsta manjših skupin, med katere spadajo jeziki Skou (na severni obali meje med Papuo in Papur Novo Gvinejo), jeziki zaliva Cenderawasih, zahodna papuanska skupina s 24 jeziki na severu polotoka Doberai, Yapenu in na severnih dveh tretjinah Halmahere. Na Halmaheri se pod vplivom Avstronezijcev razvije avstronezijski stavčni vrstni red osebek, povedek, predmet.230 Na jug Nove Gvineje pridejo Avstronezijci šele pred 2000 leti, zato papuansko govoreče prebivalstvo sprejme oceanske jezike po koncu protooceanščine. Prvi oceanski Avstronezijci so naselili nenaseljene otoke.V Papui so še danes različne jezikovne skupine nabiralcev saga oceanski Avstronezijci (Ali, Sissano), pripadniki jezikovne skupine Skou (Warapu), pripadniki vzhodnega čendravazijskega (Cendrawasih) zaliva (Bauzi), vzhodno malajopolinezijski Avstronezijci (Waropen) ter Transnovogvinejci (Asmati).231 Na Halmaheri (Maluku) in Doberaiju (Papua) najdemo avstronezijske jezike s papuanskimi značilnostmi in papuanske jezike z avstronezijskimi značilnostmi. Vzhodna Nusantara je 230 Andrew Pawley: Papuan Languages, 2006, http://ling.nthu.edu.tw/download/pacific_his/Pawley-ELLPapuan%20Languages.pdf 231 Malcolm Ross: Clues to the linguistic situation in Near Oceania before agriculture, 10.-12. 8. 2006, http://rspas.anu.edu.au/linguistics/projects/mdr/HuntGath_ppr.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja manjkajoči člen med protomalajopolinezijščino in protooceanščino. Oceanski jeziki so direktni potomci južnohalmahersko-zahodnonovogvinejskih jezikov Biak, Taba in Waropen. Papuanske jezikovne značilnosti so se pojavile v nekaterih avstronezijskih jezikih že pred pojavom protooceanščine pred 3500 leti. Severnohalmaherska avstronezijska jezika Galela in Pagu imata tako papuanski stavčni vrstni red.232 Originalni protozahodnopapuanski jezik je imel stavčni vrstni red osebek, predmet in povedek. Neavstronezijski jeziki Yapena so genetsko povezani z neavstronezijsko severno Halmahero in pripadajo zahodno papuanski jezikovni skupini.233 Avstronezici naj bi dosegli polotok Doberai okoli 1500 pr. Kr. in se naselili na območju Waigeo, Misool in v zalivu Cenderawasih. Avstronezijci zasedejo južno Halmahero (severna ostane papuanska) ter obalna področja Papue. Tako avstronezijski jeziki Raja Ampata spadajo v južnohalmahersko-zahodnonovogvinejsko skupino avstronezijskih jezikov.234 Avstronezijski jezik Biak južnohalmahersko-zahodnonovogvinejske skupine govorijo na otokih Biak, Supiori,Numfor, ob obali Yapena ter otokih ob polotoku Doberai in otokih Raja Ampat. Predniki Protooceancev in protojužnohalmahersko-zahodnonovogvinejskih jezikov so govorili protovzhodnomalajopolinezijčino na jugu Halmahere in v zalivu Cenderawasih. Tu so se razdelili na protojužnohalmahersko in protozahodnonovogvinejsko jezikovno skupino, katere današnja skupina jezikov je Sarera, v katero spada tudi jezik Biak.235 Avstronezijci so na Papuo pred 2500 leti prinesli žita (najprej proso v jeziku Numfor pokem, nato riž v jezikih Biak, Numfor, Windesi fas), kult ladij prednikov ter Dongson bobne. Pred 2200 leti se je Papua z ostalo Indonezijo povezala v trgovini z začimbami iz Malukuja, do leta 700 pa so do Papue prišli malajsko govoreči Orang Lauti. Plačilno sredstvo je bilo sprva srebro (indijska beseda salaka, kasneje indonezijska beseda za srebro postane 232 Marian Klamer et al.: East Nusantara as a Linguistic Area, 27. 2. 2007, http://home.medewerker.uva.nl/m.vanstaden/bestanden/3_reesinkklamervanstaden_in_press.pdf 233 Mark Donohue: The west Papuan phylum revisited, 2002, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:pEdJjSG2QQJ:rspas.anu.edu.au/~donohue/Saweru/YapenWPP.pdf+DonohueThe+west+Papuan+phylum+revisited, &hl=sl&gl=si 234 Alberta Remijsen: Word-prosodic systems of Raja Ampat languages, 9. 1. 2002, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/remijsen/_phd.pdf 235 Wilco van den Heuvel: Biak, Description of an Austronesian language of Papua, 9. 10. 2006, http://www.lotpublications.nl/publish/articles/001950/bookpart.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja perak iz kmerščine). Papuanci so ohranili indijsko različico v jeziku Biak sarah, v jeziku Numfor sarah, v jeziku Mafor sarak ter v jeziku Windesi serak preko centralnomaluškega jezika Haruku salaka), s tem pa so si pridobili tudi znanje metalurgije.236 Območje Wallacea je predstavljalo mejo avstronezijskim jezikom. Centralnomalajopolinezijska in južnohalmahersko-zahodnonovogvinejska skupina sta vzhodno od Wallaceove črte, zahodnomalajo-polinezijska skupina pa je zahodno od Wallaceove črte. Avstronezijci so bili neuspešni v prodoru v papuansko višavje, kjer je bilo razvito kmetijstvo (banane in druge kulturne rastline v Kuku že okoli 7000 pr. Kr.). Tudi riž in japonsko proso (Echinochloa frumentacea) sta se zaradi sušnega podnebja na vzhodu Indonezije uveljavila le do Wallaceove črte.237 Avstronezijci so z Malukuja zanesli malajsko pravokotno jadro v Papuo, saj so pluli iz severne Halmahere vse do zaliva Papua, obenem pa so v Cendrawasih zanesli laški muhvič (Setaria italica) ali beceng.238 Raziskava y kromosomov iz Doberaija kaže, da je 97,5% y kromosomov prebivalstva melanezijskih, 2'5% pa azijskih (O-M119 in O-M122) avstronezijskih, kar kaže, da je bil genetski azijski vpliv manjši, jezikovni pa večji. Na Doberaiju je prisotna ekspanzija transnovogvinejske skupine (M-P34 in K-M254) medtem ko lokalni haploskupini (C-M38 in K-M9) izražata zgodnejšo lokalno y-kromosomsko raznolikost. Prisotni sta tudi haploskupini M-28 in M-29.239 Haploskupina M-M4 predstavlja 75% vseh zahodnopapuanskih y- kromosomov, haploskupine C-M208, C-M38 in K-M230) pa predstavljajo še 19% y-kromosomov na indonezijski Papui. Haploskupina C-M208 je omejena predvsem na Danije in Lanije, M-M4 pa imajo skoraj vsi Yali, Uni, Ketengbani in Awyuji. Ekspanzija M-M4 se je začela pred 4400 236 Waruno Mahdi: Is West Irian part of Indonesia?, 1. 7. 2000, http://www.hamline.edu/apakabar/basisdata/2000/07/01/0021.html 237 Muray Cox: The genetic environment of Melanesia, 2008, http://hammerlab.biosci.arizona.edu/publications/Cox_2008_PopulationGeneticsResearchProgress_Chap2_p45.p 238 Waruno Mahdi: Irian Jaya-Anthropological and historical perspective, http://bakti.easternindonesia.org/gsdl/collect/pdf/index/assoc/HASH019e.dir/doc.pdf 239 Stefano Mona et al.: Patterns of Y-chromosome diversity intersect with the TransNew Guinea hypothesis, 10. 9. 2007, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/reprint/msm187v1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja leti. C-M38 je nastala pred 10.700 leti in je prisotna pri 9% prebivalstva indonezijske Papue, ter 14,7% prebivalstva Malukuja in 16,1% Nusatenggare. K-M230 je redka v indonezijski Papui, a bolj pogosta v Malukuju (20,6%). Nastala je pred 8200 leti, širiti pa se je začela pred 3500 leti. Haploskupina KM9 je prav tako redka, a je prisotna pri Korowai v več kot polovici primerov. Haploskupina O-M95 je prisotna predvsem v zahodni Indoneziji in je nastala pred 8800 leti in se začela širiti pred 4400 leti. Malo različnih y-kromosomov in veliko različnih mtDNK kromosomov pri Papuancih predstavlja patrilinealno ureditev, kjer vsi otroci pripadajo očetovemu klanu, žene pa prihajajo od zunaj. Ljudstva v višavju (Dani/Lani, Yali, Una in Ketengban) se ukvarjajo z vrtnarstvom, medtem ko so v nižini lovci-nabiralci. Haploskupine M-M4, KM230,C-M38, in C-M208 so nastale v Melaneziji pred avstronezijsko širitvijo. Skupine iz višavja in nižavja indonezijske Papue so si na podlagi y kromosomov bolj podobne med seboj kot pa s skupinami iz Papue Nove Gvineje, medtem ko so glede mtDNK indonezijske višavske skupine bolj blizu papuanskonovogvinejskim skupinam. Zahodno od Papue ne najdemo linij kot sta npr. M27, M29, zelo redke pa so linije P, Q in M28. Vzhodno od Wallacove linije ni B4c, B5, c, D, G in U linije. Avstronezijska O-M95, ki izvira iz JV Azije pred 8800 leti,se pojavi s prihodom Avstronezijcev. M4 in M 230 sta prisotni pri papuansko govorečih prebivalcih Malukuja, M119 in M122 pa na severu Papue Nove Gvineje. Genetski pretok v višavju Nove Gvineje med zahodno Papuo in Novo Gvinejo izvajajo ženske, med višavjem in nižino Nove Gvineje pa moški.240 Papuanci so zaslužni za najstarejši števni sistem na svetu, saj je desetiški sistem k njim prišel šele s prihodom Avstronezijcev (npr. Ekagi na zahodni Papui). Kot števni sistem je transnovogvinejska jezikovna skupina uporabljala telo. Papuanci so imeli šestiški sistem (ljudstvo Ndom na otoku Kolepom na zahodni Papui; 1 sas, 2 thef, 3 ithin, 4 thonith, 5 meregh, 6 mer, 7 mer abo sas, 8 mer abo thef, 9 mer abo ithin, 10 mer abo thonith, 11 mer abo meregh, 12 mer an thef (6x2), 13 mer an thef abo sas (6x2+1), 18 thondor, 20 thondor abo thef (18+2), 36 nif, 40 nif abo thonith (36+4)), dvojiški in druge števne sisteme vsaj 6000 pr. Kr. Avstronezijci vpeljejo desetiški sistem ob obali, ki ga uporabljajo v protoavstronezijščini okoli 5000 pr. Kr. Ni prišlo le do vpliva avstronezijskih števnih sistemov na neavstronezijsko prebivalstvo, temveč tudi obratno, saj imajo nekatera, sedaj avstronezijsko govoreča ljudstva dvojiški sistem ali spremenjeni desetiški sistem. 24 240 Manfred Kayser et al.: Reduced Y-Chromosome, but Not Mitochondrial DNA, Diversity in Human Populations from West New Guinea, Am. J. Hum. Genet. 72: 281-302, 2003, http://hpgl.stanford.edu/publications/AJHG_2003_v72_p281-302.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zahodnopapuanskih jezikov uporablja večinoma desetiški sistem pod vplivom kasnejših Avstronezijcev, nobeden pa nima dvojiškega. Včasih so imeli petiški in dvajsetiški sistem. Med transnovogvinejskimi jeziki ima v Papui jezik Nafri na obali Papue v bližini meje s PNG štiriški sistem. Nafri je ta števni sistem dobil verjetno od oceanskega avstronezijskega jezika Yotafa iz okolice Jayapure. Šestiški sistem je prisoten med transnovogvinejskimi jeziki Kimaghama, Riantana in Ndom na otoku Kolepom.241 Raziskava področja Aitape ob obali Sepika je pogosto odkrila upodobitev t. i. lapitskega obraza ali očesa.Tamkajšnja lončevina kulture Nyapin (od okoli leta 0-500 po Kr.) kaže velike podobnosti z lapitsko, ki je trajala od 1500 pr. Kr. do 300. Lapitski obraz naj bi v resnici predstavljal zeleno morsko želvo vrste Chelonia mydas, ki ima pomembno vlogo v mitu o stvarjenju iz Vanima, Papua Nova Gvineja, blizu indonezijske Papue.242 Na otoku Misool so na skalnih petroglifih upodobili delfine, tune, roke, želve in netopirje. Večina slik je v barvi okre, nekaj pa tudi v črni, sivi in rumeni barvi. Nekatere slike so izdelali s prsti, druge pa razpršili s pihanjem skozi usta.243 Tu se petroglifi nahajajo na klifih nad morjem in predstavljajo obredne alegorije na svetem kraju za izvajanje šamanskih obredov.244 Papuanske skupine so prve prišle v severno otoško Melanezijo in so genetsko bolj prispevale k današnjemu prebivalstvu Melanezije.245 Na Papuo so vplivali tudi Aboridžini, na kar kažejo kamniti kipi v okolici Jayapure ter lončevina v okolici zaliva Yos Sudarso in jezera Sentani. Petroglifi iz nahajališča Doyo Lama v okolici Sentanija so avstronezijski. Dongsonskega izvora so ostanki gonga, rezilo sekire, 241 Kay Owens: The work of Glendon Lean on the counting systems of Papua New Guinea and Oceania 2004, http://www.uog.ac.pg/glec/thesis/thesis.htm 242 Kris Hirst: The lapita face and its cultural context, http://archaeology.about.com/b/2006/12/21/the-lapita-faceand-its-cultural-context.htm 243 Marit Wechsler: Secret lakes and nearly forgotten petroglyphs, avgust 2007, http://www.misoolecoresort.com/newsAugust2007.html 244 Noemie Keller: Etno-archaeology mission report, november 2007, http://www.preciousplanet.org/en/news/news4.html 245 Keith Hunley et al.: Genetic and Linguistic Coevolution in Northern Island Melanesia, 31. 10. 2008, PLoS Genet. 2008 October; http://www.plosgenetics.org/article/info:doi/10.1371/journal.pgen.1000239 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja dve sekiri ter bakreni izdelek iz območja Asei pri Sentaniju. Izdelke iz JV Azije so uvažali preko zalivov Yos Sudarso in Cendrawasih.246 Na območju Indonezije so starodavne skalne poslikave večinoma na vzhodu (z izjemo Kalimantana, ki poleg skalne umetnosti vzhodnih jam vsebuje skalne poslikave tudi na zahodu na nahajališčih Batu Cap, Gua Tengkayu, Batu Baklil in Batu Kudok ter ob reki Kapuas z nahajališčem Liang Kaung), največ poslikav pa je na Papui. Papuanska skalna umetnost kaže določeno povezavo z vzhodno Indonezijo in Avstralijo. Avstralska legenda o Namarrgonu (aboridžinskemu mitološkemu heroju, ki je v Avstralijo prišel zaradi narasle gladine morja in je bil pozneje zadolžen za bliske, strele in viharje) je upodobljena na Papui (nahajališči skalnih poslikav Ginana II in Tumberawasi), morda pa tudi na nahajališčih Omborcene in Memnemnambe, če tam ni upodobljen otrok v maternici).V notranjosti Papue prevladuje skalna umetnost predvsem na področju doline Baliem z nahajališčem Supulah, ko so se obalni Papuanci pred Avstronezijci umaknili v notranjost. O povezavi med skalno umetnostjo z Vzhodnim Timorjem in zahodno Papuo pričajo legende Fatalukov, da sta prva prednika, mož in žena, prišla iz zahoda ter imela dva sina, od katerih je eden ostal na Timorju, drugi pa je šel ali v zaliv Cenderawasih ali v Avstralijo. Na območju jame Ili Kere Kere so avstronezijske poslikave stare okoli 3000 let. Večbarvne figure predstavljajo človeštvo, podobe v obliki želv ali abstraktne podobe pa božansko simboliko. V nišah so bile prve poslikave, med njimi tudi človeške figure v obliki črke S, ki v rokah nosijo loke, puščice kopja, druge slike pa predstavljajo ples, lov, jahanje konj, upodobljeni pa sta tudi dve ladji. 246 Anna Karina Hermkens: The Way of the Objects, 1997, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/hermkens/02.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 50: Petroglif iz Misoola, Papua, http://www.misoolecoresort.com/Hands-W.jpg V Sasero Oyomu so Papuanci upodobili divji jam (Monocotyledonous angiosperms), ki je bila takrat pomembna prehranska vrsta. Na območju zaliva Berau in v okolici Kaimane, vzhodno od polotoka Bomberai, so tudi upodobitve bumerangov (Tapuraramu), med njimi tudi takšnih, ki so jih Aboridžini uporabljali za lov rib. Avstronezijskega izvora so upodobitve plovila v Sosorraweruju ter rib v Memnemnambeju in Sorrai. Na območju Beraua je kar 36 nahajališč, od okoli 120 nahajališč skalne umetnosti na Papui. V jami Sosorraweru je upodobljena tudi ladja, ki prevaža boben tipa Donmg Son. Na območju Kaimane so najlepše upodobitve rib (nahajališča Netnarai, Sasere Inabo itd.). Poleg tega so ribe v rentgenskem aboridžinskem slogu upodobljene v Tumberawasiju, delfini in kiti v Sasere Inaboju ter želve na nahajališču Werfora III. Poleg tega so številne upodobitve velikega duha prednikov Matutua (upodobljen kot pol človek, pol kuščar), ki je obenem tudi simbol plodnosti. Na območju Berau so poslikave morda že iz tretjega tisočletja pr. Kr. Najstarejši tip poslikav naj bi bil t. i. tabulinetin (po nahajališču Tapuraramu, prisoten pa tudi na nahajališčih Sora in Afofo, temu pa so sledili še tipi Manga, Arguni ter Ota I in Ota II s podstilom Sosorraweru, kjer so bile poslikave v črni barvi in kjer so upodabljali tudi ladje.247 247 Karina Arifin, Philippe Delanghe: Rock art in West Papua, Unesco Publishing, 2004, str. 131, 142, 149, 155157, 161-195, 237-240 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.12. AVSTRONEZIJSKA POSELITEV MELANEZIJE IN POLINEZIJE M haploskupini y kromosomov, haploskupina M122 (60% Tonga in 35% Tahiti, ter malo na Samoi in Cookovih otokih) ter M 119, ki jo je malo v Indoneziji, v Polineziji pa je sploh ni, kažeta prihod iz JV Azije v Pacifik. Polinezijski motiv je najbolj pogost mitohondrijski DNK tip v Polineziji (75-90%) in Mikroneziji (25-50%).248 Tajvanska B4a linija obsega 8% prebivalstva na zahodu Indonezije do Lomboka, Q linija je prisotna na zahodu Papue s 64%, prisotna pa je tudi na Kalimantanu in na vzhodu Indonezije. Indonezijski označevalci v Vanuatuju so prisotni večinoma na prej neposeljenemu vzhodu Vanuatuja, na poti v Polinezijo.249 Haploskupina P se razširi med obdobjem pred 30.000 in 50.000 leti na Papui. Haploskupina Q je najbolj razširjena bližnjeoceanska podvrsta, njena podlinija Q1 pa je najbolj razširjena na Z Papue, Novi Britaniji in severnem Bougainvillu. Haploskupina B4a1a1 (polinezijski motiv) je redka v zahodni otoški JV Aziji in je ni med lapitskimi in zgodnjepolinezijskimi okostnjaki. Haploskupina E iz otoške JV Azije, s podvrstama E1a in E1b,iste starosti kot polinezijski motiv, gre do Bismarckovega otočja.250 Večina moških linij današnjih Avstronezijcev je iz pleistocena, iz otoške JV Azije in Melanezije, zelo malo linij pa izvira iz priseljenih neolitskih prebivalcev s severa. Prevzem avstronezijskih jezikov se je dogajal preko kulture in ne preko osvajanj. 99% kromosomov V Azije izvira iz haploskupine C (domovina južno od Filipinov) in M9. JV azijska klada se od melanezijske loči pred 12.000 leti. Haploskupina F ima izvor v Melaneziji. Ti haploskupini predstavljata 26% JV azijskih kromosomov ter 68% melanezijskih. Kromosomi severnega izvora so v celotni otoški JV Aziji prisotni le pri 43% prebivalcev.251 248 Stephen Oppenheimer, Martin Richards:Fast Trains, Slow Boats And the Ancestors of Polynesian Islanders, Science Progree, Vol. 84, No. 3, 2001, 157-181, http://www.scilet.com/Papers/sciprog/sc843/SPOppenheimer.pdf 249 P.Murray Cox:Genetic patterning at Austronesian contact zones, 2003, http://www.human-evol.cam.ac.uk/Members/Cox/pubs/ 250 Friedlaender Jonathan et al.:Melanesian MtDNA complexity, 28. 2. 2007 http://www.plosone.org/article/info:doi/10.1371/journal.pone.0000248 251 Cristian Capelli et al.: A predominantly indigenous paternal heritage for the Austronesian-speaking peoples of insular Southeast Asia and Oceania, 2001, http://hpgl.stanford.edu/publications/AJHG_2001_v68_p432.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Mešanje je bilo predvsem med melanezijskimi moškimi in azijskimi ženskami, kar kaže na materinsko naledstvo in matrilokalnost polinezijske družbe. 94% polinezijske mtDNA je azijskega izvora, 66% polinezijskih y kromosomov pa je melanezijskega izvora. Na splošno je polinezijski izvor 79% azijski, 21% pa melanezijski.252 V matrilokalnih avstronezijskih skupnostih so melanezijske moške sprejemali v družine njihovih azijskih žena, tako da so se azijski mtDNK označevalci povečali, azijski ykromosomski označevalci pa zmanjšali. Na Floresu je okoli 66% azijskih genov, na Alorju je med Avstronezijci 51%, na Papui Novi Gvineji pa le 14% azijskih genov.253 Na otočju Admiralties so danes Avstronezijci z azijsko mtDNK in melanezijskimi ykromosomi, kar priča o avstronezijski matrilokalnosti. Zamenjavi papuanskega jezika z avstronezijskim jezikom v otoški Melaneziji ni sledila večja genetska zamenjava, so se pa Avstronezijci mešali z Melanezijci pred kolonizacijo Pacifika. Papuanske skupine obalne Nove Gvineje in otoške Melanezije imajo več azijskih mtDNK kot pa azijskih NRY haploskupin, kar priča o neavstronezijski patrilokalnosti.254 Matrilokalni system Protooceancev je omogočal večji vpliv tistim ženskam, ki so bile potomke migrantk iz vzhodne Indonezije. 1,7% polinezijske mtDNK in 65,6% polinezijskih y kromosomov je melanezijskega izvora.255 V protoavstronezijščini se je že pojavil izraz rumaq (hiša), ki je pomenil linijo, nasledstvo, v protomalajopolinezijščini pa se je pojavil izraz datu za voditelja klana, starešino.V 252 Manfred Kayser et al.: Genome-wide Analysis Indicates More Asian than Melanesian Ancestry of Polynesians, januar 2008 253 Murray Cox et al: Autosomal and X-linked single nucleotide polymorphisms reveal a steep AsianMelanesian ancestry cline in eastern Indonesia,13.4.2010, http://massey.genomicus.com/publications/Cox_2010_ProcRSocB_v277_p1589.pdf 254 Manfred Kayser et al.:The impact of the Austronesian expansion: evidence from mtDNA and Y-chromosome diversity in the Admiralty Islands of Melanesia, Molecular Biology and Evolution, 5. 4. 2008, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18390477 255 Jeff Marck: Proto Oceanic society was matrilineal, 2008, http://www.jeffmarck.net/publications/MarckJPS2008.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja protooceanščini se je za nasledno poglavarstvo uveljavil izraz qa lapa/ta lapat in še danes se izraz lapan uporablja za nasledstvenega poglavarja na otokih Admiralty.256 MtDNK linije prebivalcev otoka Karkar kažejo pleistocensko melanezijsko, avstronezijsko ter mešano karkasko (mtDNK haploskupine F1a1, M7b1 in E1 izvirajo iz otoške JV Azije) poreklo, otok je pa tudi kraj legend o avstronezijskem izdelovalcu ladij in nomadu Kulabobu in papuanskem poljedelcu Manupu.257 Na severu otoške Melanezije so se razvile linije K6-P79, K7-P117, M2-P87 in M2a-P22. Moški jugovzhodnoazijski vpliv je tu le 10%. O3-M122 je najbolj pogosta haploskupina O v Polineziji (več kot 50% v Tongi in 35% v Francoski Polineziji). Vse bližnjeoceanske haploskupine (M-M4, M2-P87, M2a-P22, K5-M230, K6-P79, and K7-P117) so se razvile pred 45.000 do 30.000 leti. Na Novi Gvineji sta se razvili K5-M230 in M-M4.258 Haploskupina C-M38, starosti okoli 10.600 let, prednjači v vzhodni Indoneziji, sega na zahodu vse do Floresa in Sulawesija, njena linija P 33 pa nastane v času poselitve zahodne Polinezije okoli 900 pr. Kr. (Nukuleka, Tonga). Avstronezijci so vzdolž obale severne Papue asimilirali posameznike linije M208 in šli nato v daljno Oceanijo.259 Samoa in Rapa Nui sta genetsko povezana z Javo in območjem Wallacee.260 Analiza kaže dve poti poselitve oddaljene Oceanije-južno skozi južni del Cookovega otočja do Tahitija in druga pot severno skozi sever Cookovih otokov do otočja Marquesas, od tam pa na jugovzhod v Rapa Nui.261 256 James J.Fox et al.: Origins,Ancestry And Alliance, ANU Press,1996, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/pdf/prelims.pdf 257 F. Ricaut et al.: Mitochondrial DNA Variation in Karkar Islanders, 28. 2. 2008, http://www.mitochondrial.net/showabstract.php?pmid=18307577&redirect=yes&terms=plos+genetics+Mitocho ndrial+DNA+Variation+in+Karkar+Islanders 258 Laura Scheinfeldt et al.: Unexpected NRY Chromosome Variation in Northern Island Melanesia, 5. 6. 2008, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/reprint/23/8/1628.pdf 259 Andrew Pawley: Why do Polynesian island groups have one language and Melanesian island groups have many? 5.-7. 9. 2007, http://lacito.vjf.cnrs.fr/colloque/diaporamas/Pawley.pdf 260 E. Gonzalez Perez et al.: Alu Elements Diversity in Rapa Nui, 2004, http://www3.interscience.wiley.com/journal/118548872/abstract 261 Murray P Cox et al.: A Polynesian motif on y-chromosome, oktober 2007, http://massey.genomicus.com/publications/Cox_2007_HumBiol_v79_p525.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Daljno Oceanijo poselijo preko otokov v t. i. potovalnem koridorju severne obale Papue pred 3500 leti iz Wallacee, predvsem njenega južnega dela.Lapitski okostnjaki kažejo podobnost z današnjim prebivalstvom vzhodne Melanezije, nekaj lastnosti, kot npr. visoka postava in čeljust, pa kaže podobnost z modernimi Polinezijci.262 Iz južnega Malukuja so šli preko Biaka, obalne Papue, Nove Irske do Salomonovih otokov.kjer je prišlo do mešanja Avstronezijcev in Melanezijcev. Iz južnega Malukuja so šli tudi na Novo Zelandijo, Havaje in otočje Marquesas v Francoski Polineziji. Razlika v lobanjah in zobovju (sinodontizem v SV in sundadontizem v JV Aziji) med SV in JV Azijo pa kaže dolgotrajni ločen razvoj področij.263 15 odstotkov polinezijskih mtDNK haplotipov je melanezijskega izvora, saj so Avstronezijci ob selitvi vzeli na svoje ladje več melanezijskih moških kot žensk.264 Analize kažejo, da je 65,8% polinezijskih y kromosomov melanezijskega izvora, medtem ko je skoraj 94% mtDNK Polinezijcev azijskega izvora. Melanezijske haploskupine se v Polineziji pojavijo prej kot azijske, ko Melanezijci poselijo Fidži, ki postane odskočna deska za poselitev Polinezije. Tudi lapitska materialna kultura je večinoma bolj melanezijska kot azijska.265 Avstronezijske trgovske diaspore, ki so prišle iz Indonezije v otočje Bismarck pred okoli 4000 leti, so se vključile v obsidiansko trgovsko mrežo. Pred 3500 leti se je ta process pospešil po katastrofalnem izbruhu vulkana Witori na Novi Britaniji, v neposredni bližini nahajališč obsidiana. Omejene ekonomske možnosti in omejen dostop do trgovine so sprožile selitev Avstronezijcev, ki so ustvarili lastne trgovske skupnosti v otočju Bismarck, oziroma se ustalili sredi domačih melanezijskih skupnosti in ustvarili t. i. obdobje zahodne Lapite.266 262 Michael Pietrusewsky: The initial settlement of Remote Oceania, 320-335 263 Michael Pietrusewsky:Craniometric variation in Southest Asia and Neighboring Regions, 2008, www.issap2007.com/files/cfp/Pietrusewsky%20Paper.pdf 264 Geoffrey Chambers Polynesian genetics and austronesian prehistory, Austronesian Diaspora and ethnogenesis of Indonesian, LIPI Press, 2005, 299-313 265 Manfred Kayser et al.: Melanesian and Asian origin of Polynesians, 21. 8. 2006, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/content/full/23/11/2234 266 Ian Lilley: Lapita as politics, 1999, http://horizon.documentation.ird.fr/exldoc/pleins_textes/pleins_textes_7/divers2/010020735.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Grobišče na otoku Efate v Vanuatuju, staro 3200 let, je najstarejše lapitsko grobišče Melanezije, kjer so poleg številnih okostij našli tudi grobno žaro, na robu katere so oblikovane ptice, kot da zrejo na človeške kosti, zaprte v posodi. Analiza kosov obsidiana, vulkanskega stekla, ki je bilo oblikovano v orodje za rezanje in strganje, kaže predmete kot del nujnega pribora za preživetje, ki so ga Lapiti v kanujih vzeli s seboj na pot. Analiza zobovja je pokazala, da je več Lapitov pokopanih na Efateju, tja prišlo od drugod. Imeli so kanuje, primerne za plovbo po oceanu, ko so prišli do konca verige Salomonovih otokov, saj je bilo najbližje kopno, otočje Santa Cruz, oddaljeno skoraj 370 kilometrov. Lapiti so se okoli 1100 pr. Kr. podali proti Fidžiju na vzhod, v smeri proti prevladujočim pasatnim vetrovom. Ko so bili enkrat na odprtem morju, so pomorščaki znali izslediti številne sledi do kopnega: morske ptice in želve, kokosove orehe in vejice, ki jih je plimovanje zaneslo na odprto morje, popoldansko kopičenje oblakov na obzorju, ki pogosto naznanja otok v daljavi, ter vulkanski izbruhi, ki bi pognali v zrak oblake dima. Potem so se na tem območju vse do Tonge, ki so jo dosegli okoli 800 pr. Kr., ustalili in šele po več kot tisočletju, so potomci Lapitov, današnji Polinezijci, šli iskat nova ozemlja na vzhodu. V tem času so pretirano izkoristili naravne vire otokov, ki so jih pred tem naselili, zato so številne živalske vrste izumrle. Medtem ko so v Mikroneziji bili v uporabi zglajeni kanuji s trikotnim jadrom, so bili v odročnih kotičkih Polinezije, kot npr. Havajih, Tahitiju in Novi Zelandiji, v uporabi preprostejše barke. Pomembno vlogo naj bi imel tudi El Nio, ki se je pogosto pojavljal v času lapitske širitve ter tudi v času druge ekspanzije med obdobjem pred 1600 do 1200 leti, ko je val Polinezijcev poselil še zadnje kotičke Tihega oceana. El Nio je lahko za cele tedne zaobrnil običajno smer pasatnih vetrov od vzhoda proti zahodu. Ko so dosegli Markizno otočje (Marquesas) v Francoski Polineziji, so imeli veter v hrbet vse do Havajev, za dosego Rapa Nuija, pa jim je ponovno prav prišel El Nio. Poleg tega pa so tudi pasati med poletnimi monsuni oslabeli in s tem omogočili Polinezijcem načrtno plutje proti vzhodu, saj so se ti podajali v skupinah ter z živino in pridelki z nekdanjih domov.267 267 Roff Smith: Drzni pomorščaki, National Geographic Slovenija, marec 2008 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 51: Obseg lapitske kulture, http://www.pasthorizons.com/wpcontent/uploads/2010/12/lapitaMap.jpg Vas Nukuleka v Tongi je najstarejši primerek Lapitov v zahodni Polineziji iz okoli 900 pr. Kr. Po nekaj stoletjih bivanja na otočju so prekomerno izkoristili tamkajšnje velike želve in školjke, novi naseljenci in blago iz Fidžija pa niso več prihajali. V tem času so izumili katamaran. Namesto z ladjami iz enega trupa in enega majhnega nosilca za ravnotežje, so prebivalci Tonge za daljše potovanje uporabili plovilo iz dveh enakih trupov, ki ju je med seboj povezovala večja plošča katamaran tongiaki. Obenem so se pomorci prilagodili kopnemu. Vasi so gradili na obali. Obkrožala so jih polja, na katerih so kolobarili z jamom Dioscorea), tarom Colocasia esculenta) in drugimi kulturnimi rastlinami. Rokodelci so izdelovali sekire iz bazalta, nože za zelenjavo iz polžjih hišic, ribiške trnke iz lupin školjk, igle za tetoviranje iz živalskih kosti, brusilni papir iz kože morskega psa, škatle iz lesa in podloge za ležanje (rogoznice) iz kokosovih vlaken. V stoletjih bivanja na Tongi in Samoi se je ustvarila zahodna celica Polinezijcev, ki so se ponovno podali na vzhod zaradi prenaseljenosti otokov okoli 200 pr. Kr. Tonga je tudi t. i. genetski vrat steklenice za Polinezijo, saj lahko vse skupine Polinezijcev sorodstveno povežemo z majhnim številom te skupine otokov. Del skupine je iz Tonge šel na sever in nato v velikem zahodnem loku v Melanezijo in Mikronezijo, drugi pa na vzhod v Cookovo otočje, Tahiti in druge otoke. T. i. jedci vode iz Tonge, navigatorji, so znali brati zvezde, opazovati naravne pojave. Podnevi so Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pomorščakom južnih morij pot do novih otokov kazali naravni pojavi, kot npr. oblaki in valovi, ponoči pa so se ravnali po zvezdah, npr. po zvezdi Antares. Tudi iz Tahitija so se kmalu odpravili naprej. Eden izmed vzrokov je bil tudi ta, da je v rodu vse podedoval prvorojenec in da za ostale ni ostalo nič. Mlajši poglavarjevi sinovi so okrog sebe morali zbrati privržence in poiskati nov otok.268 5.13. AVSTRONEZIJSKI PRENOS RASTLIN, ŽIVALI IN TEHNOLOGIJE Prisotnost Avstronezijcev označujejo tudi kokosov rak (Birgus latro), rastlina baringtonija (Barringtonia asiatica) kot strup za ribe ter rastlina Strongydolon asiatica (za začimbe in zdravilo), slednji se uporabljata za zastrupljanje rib ter ribiške muhe. Avstronezijski izraz nyiur za kokos prevzamejo tudi Rimljani (nux).269 Avstronezijci so pomanjkanje vitamina C zaradi pomanjkanja sveže zelenjave in sadja, kar bi sicer povzročilo skorbut in smrt, rešili s kokosom, ki je vir pitne vode kot tudi vitamina C. Na krajše poti so nosili majhne gojene vrste kokosa in jih zasadili na novih otokih, na daljše pa so nosili večje divje vrste kokosa, ki so jih lahko uporabili za hrano in pijačo. Pluli so z odličnim poznavanjem astronomije, problemu neviht pa so se izognili s kvalitetno oblikovanimi ladjami; bojnimi kanuji, ki so lahko prevažali do 80 ljudi, ter dvojnimi kanuji za raziskovanje in trgovino. Raziskava je služila odkrivanju novih, predvsem nenaseljenih otokov, da bi se lahko preselili s prenaseljenih otokov in s tem ubežali lakoti. Avstronezijski dvojni kanuji niso mogli prevažati veliko oseb, saj so morali imeti prostor še za kokose, tako da so Avstronezijci lahko svoje gene in jezik razširili in obdržali predvsem na nenaseljenih otokih. Na vzhodu Pacifika so prevladovali manjši koralni otoki s premalo vode, tako da niso mogli gojiti riža. Avstronezijski prvotni kolonisti Oceanije so bili bolj zdravi, saj dlje ko so odšli proč od azijske celine, več bolezni so pustili za seboj, obenem pa so v teku stoletij postali bolj ranljivi za bolezni, ki so jih kasneje prinesli Evropejci.270 Vseeno pa je ostala pri Avstronezijcih visoka prisotnost diabetesa tipa II, ki ga označuje alela SLC2A1, ki je bila posledica velikih pritiskov selekcije za energijsko učinkovitost v času 268 Cay Rademacher: Polinezija, GEO, april 2006, str. 122-142 269 Richard Parker: Coconuts, Coconut Crabs And Barringtonia, 8. 5. 2006, http://www.coconutstudio.com/Coconut%20Origins.htm 270 Raoul A. Robinson: Crop Histories, 2007, http://www.sharebooks.ca/eBooks/CropHistories.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja naseljevanja otokov na dolgih poteh, kjer so se soočali z mrazom, stresom in lakoto, v primerjavi s prej naseljenimi Melanezijci.271 Žlahtne vrste riža vrste japonica z neselekcioniranimi funkcionalnimi nukleotidnimi poliformizmi genov za udomačitev riža, kot npr. dominantna alela qSW5 za kontrolo širine semena riža, Wx za okus in qSH1 za krhkost semena riža, izvirajo iz Filipinov in Indonezije. Pripadniki predavstronezijske kulture so prinesli riž na Kitajsko in Japonsko, kjer so ga ob reki Jangcekjang (Yangzi) še dodatno selekcionirali okoli 7000 pr. Kr.272 Prvotna domovina udomačenega prašiča (Sus scrofa) je bila zahodna otoška JV Azija, odkoder se je potem vrsta razširila v Indijo, na Bližnji vzhod in na koncu v Evropo. Haplotipi novogvinejskih, havajskih, vanuatskih in halmaherskih prašičev spadajo v pacifiško klado evrazijskih prašicev. Halmahera je bila središče širjenja prašičev, pacifiških podgan in polinezijskega motiva v Pacifik, otoška JV Azija pa domovina prašičev vrst Sus celebensis, Sus barbatus in Sus verrucosus.273 Sulavezijski prašič Sus celebensis je bil udomačen na Floresu okoli 5000 pr. Kr., bornejski prašič Sus barbatus pa v tretjem tisočletju pr. Kr. (nahajališče Gan Kira pri Niahu). Filipinski prašič Sus philippensis je prišel iz Tajvana (nahajališče kosti prašičev iz Nagsabarana, Luzon, iz okoli 2500 pr. Kr.) in je šel naprej v Mikronezijo, t. i. Pacifiška klada prašičev Sus scrofa se je pojavila na Floresu pred 4000 leti, na Malukuju pred 3500 leti (otok Kayoa) ter pred 3300 leti v Melaneziji.274 Oblika zob in mtDNK divjih prašičev Papue kaže njihov prihod verjetno iz Vietnama, primerek prašiča iz jame Lobang Kudih pri Niahu iz časa med poznim neolitikom in kovinsko dobo (med 1950 pr. Kr. in 810 pr. Kr.) pa kaže podobnost z vrsto Sus scrofa papuensis iz 271 Sean Miles et al.: Identification of a candidate genetic variant for the high prevalence of type II diabetes in Polynesians, 28. 2. 2007, http://www.upf.edu/bioevo/2007BioEvo/BE2007-Johannes-EJHG.pdf 272 Takeshi Izawa et al.: Reply to "Japonica rice carried to, not from, Southeast Asia, Nature Genetics 40, november 2008, http://www.homepages.ucl.ac.uk/~tcrndfu/articles/Fuller&Sato%20NG08.pdf 273 Greger Larson et al.: Worldwide hylogeography of wild boar reveals multiple centres of pig domestication, Science Magazine, 11. 3. 2005, 1618-1621, http://www.sciencemag.org/cgi/content/abstract/307/5715/1618 274 Philip Piper et al.: a 4000-year old introduction of domestic pigs into the Philippine archipelago, Antiquity vol. 83, No. 321, str. 687-696, september 2009, http://antiquity.ac.uk/antiquityNew/projgall/piper/index.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Papue, ki spada v t. i. Pacifiški rod prašičev, povezanih z Lapito in polinezijsko širitvijo v Pacifik.275 Predlapitski prebivalci Halmahere so s selitvijo zanesli tudi pacifiško podgano (Ratus exulans) v Bližnjo Oceanijo, Lapiti pa zanesejo drugo vrsto pacifiške podgane Ratus praetor, ki izvira iz Papue in otokov Salawate in Gebe, severozahodno od polotoka Doberai na zahodni Papui, v bližnjo in oddaljeno Oceanijo.276 Tudi današnji piščanci izvirajo iz vrste divjega petelina (Gallus Ferrugineus) iz JV Azije, domači piščanec (Gallus Gallus) pa je že prisoten v Yangshao kulturi okoli 6000 pr. Kr. Avstronezijci pred 5000 leti zanesejo piščance v Oceanijo, pred 4500 leti v Indijo, Evropo pa dosežejo v bronasti dobi.277 Poljedelstvo otoške JV Azije in Pacifika kažejo zogleneli ostanki riževih zrn in luščin v Ulu Leangu pred 6000 leti, pandan in užitni gomolji v spodmolu Leang Burung okoli 3500 pr. Kr ter semena Celtis philippinensis, stara okoli 4000 let iz Aruja. V Niahu so med obdobjem pred 46.000 in 34.000 leti uživali divje gomolje vrst Cyrtosperma merkusii in Dioscorea alata, palm vrst Eugeissona, Colocasia esculenta, Dioscorea hispida in Pangium edule. V jami Toa na Papui so ostanki semen vrste Celtis in banan. Na območju spodmola Buai Ceri Uato Mane na območju Baucau so našli ostanke pacifiškega oreha (Dracontomelon dao), ki je v Sabahu prisoten okoli 200 pr. Kr., v bižnji Oceaniji pa že okoli 1800 pr. Kr., manga (izvor v JV Aziji), tara (Colocasia esculenta-izvor Papua), betlovega oreščka (Areca Catechu, ki izvira iz JV Azije), sladkorne palme vrste gamuti (Arenga pinnat), ki izvira iz Indonezije in Malezije, kokosa, kapoka (Ceiba pentandra, ki se v 10.stoletju omenja na Javi) kanarskega mandlja (Canarium indicum), ki izvira iz Melanezije, zlatega tuša (Cassia fistula, ki je prisoten v Leang Burungu že od okoli 1000 pr. Kr.), obalnega mahagonija (Calophyllum inophyllum), buče vodnjače (Lagenaria siceraria), velikega jama (Dioscorea alata z izvorom v Papui), azijskega grenkega divjega jama (Discorea hispida, z izvorom v JV Aziji iz pleistocena), 275 Thomas Cucchi et al.: New Insights into Pig Taxonomy,Domestication and Human Dispersal in Island South East Asia, International Journal of Osteoarchaeology 2008, http://www2.mnhn.fr/archeozooarcheobota/IMG/pdf/Cucchi_IJO_online.pdf 276 Elizabeth Matisoo-Smith: Origins and dispersal of Pacific peoples, 5. 5. 2004, http://www.pnas.org/cgi/reprint/0403120101v1.pdf 277 Richard Parker: Which came first, the chicken or the egg? neither, 27. 4. 2006, http://www.coconutstudio.com/Chickens.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja svečnega oreha (Aleurites moluccana iz JV Azije), banane (z izvorom v JV Aziji in Papui), sladkornega trsa (z izvorom na Papui), laškega muhviča (Setaria italica, ki je že v Uai Bobu okoi 1500 pr. Kr.) ter pomela (Citrus maxima, z domovino na celinski JV Aziji). Žitarica Jobove solze (Coix lachrymal jobi) se v Uai Bobo 2 pojavi že med obdobjem pred 17.400 in 14.200 leti in v Buai Ceri Uato Mane med obdobjem pred 7274 in 7200 leti. V Uai Bobo 1 se pred 6200 leti pojavijo že kokos, lagenarija, javanski poper ter celo ameriška koruza in kikiriki (Arachys hypogaea). Delček semena kikirikija je prisoten tudi v Lie Siriju. Fitoliiti iz Buai Cero Uato Mane kažejo prisotnost fig (Ficus carica var. Domestica) iz sloja med 5400 in 5100 pr. Kr., rastlin Intsia bijuga, starosti med 6224 in 6000 let, Terminalia cattapa pred 7300 leti, pandana (Pandanus tectorius) pred 8600 leti ter jamov vrste Dioscorea okoli 3900 pr. Kr. V sloju 15, starosti med 4480 in 4280 pr. Kr. so našli ostanke semena javanskega popra (Piper betle) ter ameriške paprike (Capsicum anuum), ki naj bi bila v tem času udomačena v Amerikah. Na nahajališču Telupunu so našli Colocasio esculento (1360-1160 pr. Kr.), kokos v sloju iz časa 2827-2516 pr. Kr., ter sadež Pometio pinnato (3069-2857 pr. Kr.).278 S selitvijo Avstronezijcev so se selili tudi protoavstronezijski izrazi za riževo rastlino (pajii, sedaj padi), oluščen riž (biras, sedaj beras) ter kuhani riž (sumai, sedaj nasi). Isti izraz bras se uporablja tako tudi v tibetanščini.279 Iz vlaken banan vrste abaca ter lubja papirnate murve so izdelovali blago, o čemer pričajo kamniti tolkači za izdelavo blaga iz lubja.280 Na območju od vzhodne Indonezije do Bismarckovega otočja je prišlo do križanja dveh vrst banan, Muso accuminato Banksii ter Muso balbisiano.281 278 Nuno Vasco da Silva Miranda de Oliveira: Subsistence archaeobotany, maj 2008, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Nuno_Vasco_Phd.pdf 279 Roger Blench: From the mountains to the valleys, 2002, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/Blench-CH02.pdf 280 Ian Gilligan: Clothing and Farming Origin-Indopacific Evidence, IPPA Bulletin, 2007 http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/101/91 281 Sasivimon Swangpol et al.: Utility of selected non-coding chloroplast DNA sequences for lineage assesment of Musa interspecific hybrids, Journal of Biochemistry and molecular biology, vol. 40, no. 40, July 2007, www.jbmb.or.kr/jbmb/jbmb_files/%5B40-4%5D0708010845_577.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Javanski poper (Piper betle) naj bi izviral iz Jave, betel in oreščki areca (Areca catechu) pa prav tako iz Indonezije (kitajski izraz bin lang, ki se omenja že leta 110 pr. Kr., je prevzet iz malajskega pinang). Uživanje betla naj bi bilo staro celo 13.000 let, njegovo žvečenje pa je puščalo madeže na zobeh. Najstarejši primer žvečenja betla je iz okostnjakov v jami Duyong na Palawanu, Filipini, iz okoli 2660 pr. Kr. Avstronezijci z Bornea so žvečenje betela zanesli v Sa Huynh kulturo med letoma 1000 in 500 pr. Kr. Tudi v Mikronezijo so Avstronezijci zgodaj zanesli žvečenje betla (3000 let staro nahajališče Chelechol ra Orrak na otoku Palau, kjer so našli rdeče madeže na zobeh umrlih). V Melanezijo so zanesli betel pred vsaj 3600 leti (otoki Mussau). Melanezijci so imeli svojo domorodno rastlino kava (Piper methysticum), ki izvira iz severnega Vanuatuja, in so jo z betlom skupaj širili po Pacifiku. Avstronezijci so zanesli betel tudi v Indijo pred razpadom protojužnodravidščine okoli 1500 pr. Kr, skupaj s kokosom in sandalovino. Zaradi razmeroma lahkega gojenja je areca palma postala tipična podoba na vaških dvoriščih. Areca je služila kot sredstvo za zmanjšanje apetita in proti fizični izčrpanosti, zato so jo lahko raznašali na dolge razdalje, farmakologija pa jo je zgodaj uvrstila na ajurvedski seznam. Žvečenje betla je za razliko od pitja pacifiške kave vključevalo ljudi ne glede na kakršne koli razlike.282 Bael (Aegle marmelos) izvira iz Indije, kruhovec (Artocarpus altilis) iz Papue, nangka iz Malajskega polotoka, bilimbi pa iz Malukuja. Rambai (Baccaurea motleyana) izvira iz Malezije in Indonezije, sladkorna palma (Borassus flabellifer) pa iz območja od Indije do Indonezije. Marijanska sliva (Bouea macrophylla Griff.) izvira iz severne Sumatre, Malaje in zahodne Jave, limeta pa iz Malaje (izaz limaw). Kafirska limeta(Citrus hystrix) izvira iz JV Azije, durian (Durio zibethinus) iz Bornea, indijska gosja jagoda (Emblica officinalis) in indijska sliva, (Flacourtia rukam) izvirata iz območja med Indijo in Pacifikom, mundu(Garcinia dulcis), mangosten(Garcinia mangostana L.),konjski mango (Mangifera foetida), kuwini (Mangifera odorata) ter noni (Morinda citrifolia) izvirajo iz celinske JV Azije, rambutan (Nephelium lappaceum), salak (Salacca zalacca) vodno jaboko (Syzygium aqueum), malajsko jabolko (Syzygium malaccense), javansko jabolko (Syzygium samarangense) izvirajo iz otoške JV Azije, rožno jabolko(Syzygium jambos) pa iz celinske JV Azije.283 282 Thomas J. Zumbroich: The origin and diffusion of betel chewing: a synthesis of evidence from South Asia, Southeast Asia and beyond, 2008, http://indianmedicine.ub.rug.nl/FILES/root/vol1/03/63116/ejim010301_zumbroich.pdf 283 Roger Blench: A history of fruits on the Southeast Asian mainland, 25. 4. 2007, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/BlenchSE%20Asian%20mainland%20fruits.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Čolni z dvojnimi prevesami, ki so nastali v Indoneziji okoli 1500 pr. Kr., so omogočali avstronezijsko širitev. Indonezijski čolni imajo po dvoje preves, vsako na eni strani, za plutje po relativno zaščitenih notranjih morjih. Ko pa so s čolni odpluli na odprt ocean, pa so prevladali tipi čolnov z enojnimi prevesami.284 Avstronezijci so z rdečo barvo poslikavali bolderje ob obali, rekah in v nedostopnih klifastih jamah od Malukuja pa vse do dela Polinezije.285 5.14. AVSTRONEZIJSKA POSELITEV MIKRONEZIJE Avstronezijci so poselili zahodno Mikronezijo (Palau, Mariane in Yap) iz vzhodne Indonezije in južnih Filipinov med 2500 in 1500 pr. Kr. Na otoku Palau so v Ngerchau našli veliki močvirski taro (Cyrtosperma chamissonis) še pred lapitsko kolonizacijo, ki je poselila Fidži okoli 1000 pr. Kr., z nahajališčem Bourewa na otoku Viti Levu. V Mikronezijo so prinesli vzhodnoazijsko vrsto prašiča pred 2000 leti.286 Vzhodno Mikronezijo (Karoline, Marshallovo otočje ter Kiribati) so poselili Melanezijci, tako da so današnji Mikronezijci mešanega porekla. Avstronezijci so v Mikronezijo prinesli statve za tkanje ter tehniko lovljenja rib z zmaji.287 V Mikroneziji so Avstronezijci križali avstronezijski divji kruhovec Artocarpus mariannensis iz Palaua in Marianov z melanezijskim kruhovcem Artocarpus altilis.288 Iz Doberaia na Papui so Avstronezijci potovali na sever do otokov Tobi, Pulo Anna, Sonsorol in nato na Palau, Yap in Guam z lapitsko keramiko.289 284 Daniel Abramovich: The outrigger, a prehistoric feedback mechanism, 14. 4. 2005, http://www.labs.agilent.com/personal/Danny_Abramovitch/pubs/outrigger_hist_mat3.pdf 285 Meredith Wilson:Rethinking regional analyses of Western Pacific rock art, 2004, http://austmus.gov.au/pdf/publications/1414_complete.pdf 286 Geoffrey Clark, Atholl Anderson: Colonisation and culture change in the early prehistory of Fiji, 2009, http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta31/pdf/16.pdf 287 Michiko Intoh:Cultural contacts between Micronesia and Melanesia, 1999, http://horizon.documentation.ird.fr/exl-doc/pleins_textes/pleins_textes_7/divers2/010020762.pdf 288 Glenn Petersen: Micronesia Breadfruit Revolution, julij 2006, http://www.britannica.com/bps/additionalcontent/18/21835493/Micronesias-Breadfruit-Revolution-and-theevolution-of-a-Culture-Area Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 5.15. AVSTRONEZIJCI IN AVSTRALIJA Okoli 1500 pr. Kr. so prišli Avstronezijci tudi na otoke v Torresovem prelivu, Avstralija. Na otoku Badu so v spodmolu Badu 15 sledovi avstronezijske naselitve. Na otoku Dauanu je skalna risba avstronezijskega kanuja in tudi lokalne legende govorijo, da so nekoč v davnini tja prišli svetlejši trgovci in se poročili z lokalnimi ženskami.290 Avstralski Aboridžini so Indonezijce, ki so prišli v Avstralijo, imenovali Baijini, ki se omenjajo od Avstralije pa do Madagaskarja, Komorov in Somalije. (Tamkajšnji Bajini so morjeplovci z ladjami v indonezijskem stilu in gojijo banane ter kokos.) Yolnguji iz Severnega teritorija Avstralije v svojih pesmih pravijo, da so Baijini prišli v Avstralijo pred sanjskim časom (dreamtime). Mati plodnosti in njen mož Wurag sta prišla v severno Avstralijo iz indonezijskih otokov, tako kot tudi brat Djanggawal in njegovi dve sestri, ki so prišli s kanuji. Baijini so prihajali v družinah, gojili riž ter gradili kamnite hiše. Imeli so svetlejšo kožo kot Aboridžini in so nosili saronge z vzorci. Njihove ženske so bile v pesmih Yiritja omenjane kot tiste, ki so sadile riž, kuhale, tkale, barvale blago, ribarile ter izdelovale zapestnice in ovratnice. Na območje Arnhem Land so Baijini prinesli koncept dveh kulturnih herojev, prihajali naj bi z ladjami ob severozahodnem monsunu v oktobru in novembru, vračali pa naj bi se na južnem vetru čez šest mesecev. Prihajali so zaradi trepangov, morskih kumar, ki so veljale za poslastico. Baijini naj bi bili častilci falusov in prednikov (obredno čiščenje kosti pokojnih od Afrike do Avstralije). Na nahajališču Matsulbi naj bi bilo eno izmed prvih njihovih taborov. Ko so zapustili Avstralijo, so odšli v Makasar na Sulaveziju. Kasnejši Makasani s Sulavezija naj bi ponovno prišli na to območje v 14. stoletju. V Avstralijo so pred 10. stoletjem prišli sumatranski Bataki, in sicer na sever in v Kimberley, kjer so imeli rudnike zlata in diamantov ter so pobirali začimbe. Sumatranci so vplivali na Aboridžine tudi preko svojih animističnih prepričanj: čaščenje prednikov, koncept tendi, kar je sumatranski in aboridžinski izraz za dušo, ki jo je potrebno nahraniti in povečati tudi preko kanibalizma, mitologija ognjenega jezera, kjer pristanejo slabe duše, obrezovanje in obred 289 Paul Rainbird: The Archaeology of Micronesia 2004, str. 76-86, http://books.google.si/books?id=jtMKeFTO9ZYC&pg=PP4&lpg=PP4&dq=rainbird+The+Archaeology+of+Mic ronesia&source=bl&ots=bB3cMDVGnx&sig=0dulH5RkJFtmo1Myj8Rk9p5H1wY&hl=sl&ei=r_d1SpHMGcSJ _gbR9dXoAQ&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1#v=onepage&q=&f=false 290 Bruno David et al.: Badu 15 and the Papuan-Austronesian settlement of Torres Strait, 2004, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Davidetal04.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja naraščanja yolngujski kunapippi, aboridžinska churinga in magična palica Batakov, sveta bataška kača Naga in aboridžinska Mavrična kača, itd. Bataki naj bi ustvarili kult ter jamske upodobitve Wandjin. Najpomembnejši pa je bil kult Wandjin v skalni umetnosti. Ta kult naj bi prišel iz Sumatre s tujci Wandjini, ki so pobili lokalno aboridžinsko prebivalstvo v Tunbaiju in se tam naselili. Bataški duhovnik (datu) nosi obleke in pokrivala, podobna oblekam in pokrivalom Wandjin. Datuji so kot božji predstavniki imeli nalogo obrednega žrtvovanja v jamah ter uporabe kamnitih središč in jam za obrede, prav tako kot Aboridžini. Na pokrivalu enega izmed velikih Wandjin so znaki v obliki stare sumatranske pisave.291 291 Phyllis Turner: Colonization of Australia prior to European settlement, 2006, http://digital.library.adelaide.edu.au/dspace/bitstream/2440/39800/2/01front.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 6. STIKI AVSTRONEZIJCEV PO EVRAZIJI 6.1.AVSTRONEZIJCI IN AZIJA V času japonske kulture Yayoi (300 pr. Kr.-300 po Kr.), ki je na Japonsko prišla s priseljenci iz Koreje, se je tja preselilo nekaj Javancev, ki so s seboj prinesli hierarhično kulturo ter obdelavo kovin (podobni zvonci, bodala in lončevina, arhitektura in maske, skupni miti o morski boginji in hrabremu princu (Panji, Genji) ter javanske izraze matur (darovati), sosok (liti), tutup (zapreti,).292 Indopacifiške koralde so izvažali na Japonsko v obdobju Yayoi med 200 pr. Kr. do 250 po Kr. Guangdong je bilo pomembno sedišče trgovine s koraldami. JV azijskega izvora je steklovina iz potaša (kalijevega karbonata) in steklovina pridobljena s sodo v Koreji.293 Melanezijski element je prevladoval v vietnamskih okostnjakih kultur Hoabinh in Bacson z nahajališč Da But, Con Co Ngua, Quynh Van, Bau Du in Man Bac. Kasnejša Dongson kultura z mešanim indonezijsko- mongolidnim in avstraloidnim prebivalstvom z nahajališči kot npr. Quy Chu in Nui Nap, se je v Vietnamu začela v 8. st. pr. Kr. in se končala z okupacijo kitajske dinastije Han v 2. stoletju.294 Iz avstroazijskih jezikov celinske JV Azije so Avstronezijci prevzeli številne besede za vsakdanjo rabo (oko, kost, tole, lok, puščica, krava,orel, srebro, zlato, želodec, trebuh, pav, mravlja, konj, durian, mangrove, itd.), predvsem iz stare monščine.295 Purane pravijo, da je Manu Vaivasvata, sin Vivasvata, oblike sončnega boga, ki so ga povezovali z otokom Sakadvipa, ki je ležal na vzhodu v tropskem mlečnem oceanu, potoval v 292 Ann Kumar:Japans Javanese Connection), IIAS Newsleter 34, July 2004, http://www.iias.nl/nl/34/IIAS_NL34_12.pdf 293 James W. Lankton: The Contribution of Glass Study to East Asian Archaeology, Fourth Worldwide Conference of the Society for East Asian Archaeology, Peking, 2.-5. 6, 2008, http://www.seaaweb.org/bulletin2008/bul-conf-08-01.htm 294 Nguyen Viet, Nguyen Thi Oanh: Archaeology of Death in Vietnam, SEAEAA conference, Sigtuna, Švedska, 8. 6. 2008, http://www.drnguyenviet.com/?id=5&cat=1&cid=22 295 Waruno Mahdi: Some obscure Austroasiatic borrowings in Indonesian and Old Malay, 11th International Conference on Austronesian Linguistics, 22.-25. 6. 2009, http://www.waruno.de/PDFs/wm4onzICAL_AAinID_ppt.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja severno Indijo, potem ko ga je naplavilo na indijsko obalo med potopom, kar priča o avstronezijski povezavi. V Sakadvipi so živeli duhovniki naga, ki so kasneje prišli v Indijo in se ohranili preko sakadwipi brahmanov vzhodne Indije (po njih se je imenovala stara indijska država Magadha v Biharju). Stiki med južno Indijo in otoško JV Azijo so bili že od okoli 1100 pr. Kr. (podobna grobišča in predmeti v žarnih grobovih). V Adichanallurju na jugu Indije so bili okoli 800 pr. Kr. skupaj pokopani ljudje iz JV Azije in domačini. Pred letom 1000 pr. Kr. so indijski Dravidi in Avstroazijci prišli v stik z Nusantavci, ki so jim posredovali dobrine kulture Lungshan. Mahabharata omenja, da so prebivalci Sakadvipe imeli egalitarno družbo, kjer ni bilo kralja, ne kazni in ne prestopnikov in so se ravnali po svojih dolžnostih.296 Selitev iz potopljene Sunde je prinesla avstroazijske in avstronezijske besede v indoevropske in afroazijske jezike (področje astronomije, ladij, vladarstva, mitologije itd). Avstronezijski izraz za sonce (matahari ali oko dneva) je vplival na vedski koncept sonca kot očesa Varune, lepe oči se v Indiji imenujejo minakshi (ribje oči), prav tako kot v avstronezijskih jezikih (kole maka onaona sladke oči ribe kole). Čeravno avstronezijskih jezikov v današnji Indiji ni, so številne avstronezijske besede prisotne v starih in modernih indijskih jezikih (jaz, indonezijsko aku, postane au v številnih indijskih jezikih, kot npr. v sindščini, izraz ta (indonezijsko ini) je ana v sanskrtu, mi (kami v indonezijščini) je hami v paharskem jeziku ter ami v nagpur, konkan, marati in asamskem jeziku, itd., ladja (v sanskrtu vahana, malajsko wangka), oče (bapa Bengalija, Malaja, Solor), sestra (v prakrtu bahini, maorsko wahine), mama (v prakrtu, hindiju, malajščini in na Papui ma), dež (v sanskrtu udan, hudan, hujan v indonezijščini), barva (varna v sanskrtu in indonezijščini), podredni veznik ker (karana v sanskrtu, karena v indonezijščini), moški (manus v sanskrtu, manu na Papui, manusa na Sundi in Malaji), obraz (mukha v sanskrtu, muka v indonezijščini). Nekatere besede gredo tudi v indoevropščino, kot npr. jaz (aku, ego), dva (dua, dua), sadež (indoevropsko phala, avstronezijsko palam), itd.297 Avstronezijske oblike žarnih pokopov v Indiji najdemo v nahajališču Adichanallur iz okoli 800 pr. Kr. V Indijo pridejo izrazi za določene rastline, kot npr. poper (marica), bombaž (karpasa), betel (tambuka) in banana (kandala), v Indoneziji pa najdemo ruletno lončevino (na 296 Paul Kekai Manansala: Magadha, 5. 11. 2006, http://sambali.blogspot.com/2006/11/magadha-glossary.html 297 Torsten Pedersen: Austric words in IndoEuropean and AfroAsiatic?, 21. 10. 2008, http://www.angelfire.com/rant/tgpedersen/austric.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Sembiranu popisane s kharoshti in brahmi pisavo) ter indopacifiške koralde iz Arikameduja iz 4. st. pr. Kr.298 Dvojne kanuje so iz otoške JV Azije prenesli v Indijo skupaj s klinčki (starojavanski izraz za klinčke bunga lawang je prišel v sanskrt kot lavanga vsaj v 2. st. pr. Kr.), iz Indonezije pa izvirata tudi izraza za kafro (karpura) in česen (lasuna).299 Prišli so v stik celo z območjem Nepala, saj ljudstvo Kusunda v centralnem Nepalu govori indopacifiški jezik avstralomelanezijske skupine, številne kusundske besede so podobne današnjim indonezijskim (prsi: Kusunda ambu, Korowai na Papui am; pes: Kusunda agai, Sentani na Papui yoku; zemlja: Kusunda doma, Dani na Papui dom; jajce: Kusunda goa, Bonak na Timorju go, Inanwatan na Papui gou; oče: Kusunda mem, Korowai mom; drevo: Kusunda ii, Sentani i; nezrel: Kusunda kutuk, Dani katekka; tvoje: Kusunda ni yi, Galela iz Halmahere ni, itd.).300 6.2. AVSTRONEZIJCI IN BLIŽNJI VZHOD Sumercem naj bi kulturo prinesli abgali, sedmi modreci iz Daljnega vzhoda, ki so jih Sumerci upodabljali kot pol ribe, pol ljudi. Prihajali so iz morja in se ponoči vračali vanj. Njihov vladar je bil Enki, iz akadske literature pa so omenjena njihova imena, kot Adapa, Uandugga, Enmeduga, Enmegalanna, Enmebuluga, Anenlilda in Utuabzu. Enki priplava iz Dilmuna na Daljnem vzhodu. Severna pomorska pot (pot nageljnovih žbic) je šla do Sumera. Večji del kositra bronaste dobe je Evropa dobila iz JV Azije. Sumerci omenjajo kositer na dilmunskih ladjah. Južna pomorska (cimetova) pot je širila kasijo, limonino travo in alojo do Rhapte (Tanzanija) in v Egipt.301 298 Sunil Gupta: The Bay of Bengal Interaction Sphere 1000 BC-500 AD http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/80/71 299 Roger Blench/Matthew Spriggs: Archaeology and Language IV 1999, 160-166 http://arts.anu.edu.au/arcworld/resources/papers/Spriggs/1999/BlenchSpriggs1999b.pdf 300 Paul Whitehouse et al.: Kusunda, an Indo-Pacific language in Nepal, 13. 4. 2004 http://www.merrittruhlen.com/files/2004b.pdf 301 Paul Kekai Manansala: Abgal or Counselors, 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/abgal-orcounselors.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Predsumerska ubaidska kultura v Iraku je bila delno avstraloidna, na kar kažejo podobnosti besed med sumerščino in avstronezijskimi jeziki (npr. jaz: ga sumersko, go otok Solor; moje: gu sumersko, ku indonezijsko; lok in puščica: pana sumersko in avstronezijsko; vrniti se: bal sumersko, kembali indonezijsko; oče: aya sumersko, ayah indonezijsko; krog: bulog sumersko, bilog filipinski tagalong, itd.).302 6.3.AVSTRONEZIJCI IN EVROPA Obstajajo dokazi o stikih Avstronezijcev tudi z območjem Evrope v prazgodovini. Podobnosti v simbolizmu ladje med dvema oddaljenima kulturama JV Azije in Skandinavije se pojavljajo še posebej v obdobju med 1600 in 500 pr. Kr. Rezbarije na ladjah so pomemben motiv skalne umetnosti južne Skandinavije, še posebej na obali, kjer so bile vidne z morja. Upodobitve ladij so povezane z upepelitvami iz časa pozne bronaste dobe, kar priča o povezavah stare nordijske kulture z oddaljenimi kraji (rezbarije na prostem na področju JZ Norveške, ladje mrtvih iz Danske). Avstronezijci so včasih za krsto in ladjo uporabljali iste besede. Številne skalne poslikave na področju Avstronezijcev so povezane s posmrtnimi obredi in ladjo umrlih, kot npr. na nahajališču Dudumahan, otočje Kai na Malukuju, kjer so prav tako našli boben vrste Dong Son.V Sosorri, Papua, je prisotna oblika devesa življenja, motiv, ki je prisoten tudi na tekstilijah z upodobitvijo ladij iz Lampunga na Sumatri. Ladje umrlih in upodobitev sonca so tipične za avstronezijsko kulturo, prav tako pa so pri starodavnih Skandinavcih skalne poslikave v bližini vode povezane z umrlimi.303 Sredozemski trgovski in pomorski stiki z indijsko kulturno sfero, ki na zahod sega v Evropo, na vzhod pa v JV Azijo, se kažejo v gradnji megalitov med 1000 in 500 pr. Kr. v južni Indiji, neolitska megalitska kultura vzhodnega Sredozemlja pa se razširi vse do Oceanije. Zanimive kulturne paralele med Balkanom in Indonezijo so pri ljudskih glasbenih inštrumentih ter v ornamentalni umetnosti. Slovenska karnevalska gambela ali rusa, štirinoga teriomorfna pošast, v katero se oblečeta dva človeka, je po eni strani deformacija grške gamile, ki prav tako nastopa na karnevalih in je navzoča tudi na turškem podeželju, po drugi strani pa je 302 Paul Kekai Manansala: Austric relationship of Sumerian Language, 2005, http://www.geocities.com/tokyo/temple/9845/sumer.htm 303 Chris Ballard et al.: The ship as symbol in the prehistory of Scandinavia and Southeast Asia, 30. 1. 2009, http://asiapacificuniverse.com/pkm/shipprehistory.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja podobna balijskemu in javanskemu barongu. Kulturne paralele naj bi se pojavile okoli 800 pr. Kr. v času t. i. pontske migracije.304 Verjetno je obstajal tudi stik med avstronezijskimi in ugrofinskimi ljudstvi, o čemer pričajo nekatere podobnosti med madžarščino in malajščino (npr. pri besedah: v njegovi/njeni smeri rahnya v malajščini, iranya v madžarščini; razumeti mengerti, megerri; pasivne predpone prenašati, sprejeti terima, terem; oče aba, aba; air voda, ar v madžarščini poplava; izmišljeno anta, hanta; obraz arca, arc; utrujen bosan, bosszan; prevarati cal, csal, itd.).305 Eden izmed možnih znakov starodavne migracije je tudi haploskupina F iz JV Azije, ki je našla pot v Evropo na Hvar, kjer ima kar 8,3% prebivalstva haploskupino F.306 Slika 52: Bronastodobne upodobitve ladij iz Gisslegädeja, zahodna Švedska, A-C) ter slike ladij iz Kai Kecila, Maluku, D-F), http://asiapacificuniverse.com/pkm/shipprehistory.pdf 304 Zmago Šmitek: Paralele med indijsko in slovensko mitologijo, sledovi skupne indoevropske dediščine, Studia Mythologica Slavica, 2008, 127-146, str. 128 305 Busztin Gyorgyi: The legacy of the Barang People, 2006, http://books.google.com/books?id=up_O9KAOVUC&printsec=frontcover&dq=legacy+of+the+barang&sig=Db0UUWzh5haoNYoxoECwN6AcGc#PPA108,M1 306 Helle Viivi Tolk, Lovorka Barać; The evidence of mtdna haplogroup f in European population and its ethnohistoric implications 2001, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:X91IN6PoJ8wJ:www.ebc.ee/EVOLUTSIOON/publications/Tolk2 001.pdf+evidence+of+mtdna+haplogroup+f+in+European+population+and+its+ethnohistoric+implications&hl= sl&gl=si Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 7. AVSTRONEZIJCI IN AFRIKA 7.1. AVSTRONEZIJSKO ŠIRJENJE RASTLIN V AFRIKI Raziskava nahajališča Munsa v Ugandi je pokazala sledi azijskih banan že okoli 2600 pr. Kr. Poljedelci,ki niso pripadali jezikovni skupini Bantu in ki so imeli izkušnje z gojenjem afriške vrste banana Musa ensete, so azijske banane zanesli v višavje vzhodne Afrike in v tropski pragozd osrednje Afrike, o čemer priča nahajališče Nkang na jugu Kameruna s fitoliti banan iz obdobja med 800 in 400 pr. Kr.307 Genomi banan vrst banksii, zebrine in microcarpa, ki rastejo na Madagaskarju, Komorih in Tanzaniji (Pemba in Zanzibar), izvirajo iz vzhodne Indonezije, kjer so jih Papuanci v času transnovogvinejske migracije pred 6000 leti križali. Indonezijskega prednika današnje afriške podvrste mlali so križali z malezijsko vrsto Musa malaccensis in tako je nastal današnji tip banan Cavendish. Genom današnjih zahodnoafriških banan plantan za kuhanje izvira iz Halmahere.308 Indonezijci navežejo stik s Konsoji v južni Etiopiji, od koder gre jamov pas do zahodne Afrike. Severni ekvatorialni tok se začne v Malaškem prelivu, gre do južne Indije, Arabije in doseže somalsko obalo v Afriki. Južni ekvatorialni tok gre preko Timorskega preliva, zahodno od Papue, direktno v ocean, in vodi do severa Madagaskarja. Iz vzhodne Afrike bi tokovi Indonezijce vodili mimo Rta Dobrega upanja in nato ob obali navzgor do izliva reke Kongo. Dokazi so zahodnoafriški inštrumenti iz banan ter bolezen elefantijaza na kipih kulture Nok v Nigeriji od okoli 500 pr. Kr. dalje. Z indonezijskimi prehrambenimi kulturami je bila povezana širitev Bantujcev iz njihove pradomovine iz kamerunskega višavja od okoli 1000 pr. Kr.dalje ter obdelovanjem železa na planoti Jos v Nigeriji okoli leta 500 pr. Kr.309 Avstronezijci so v Afriko preko mozambiško-angolskega koridorja in kamerunske savane do obale zgornje Gvineje prinesli mitologijo potopljene Sunde (stvarjenje, raj,padec človeka, prvi 307 Katharina Neumann /Elisabeth Hildebrand: Early Bananas in Africa, 30. 7. 2009, http://www.erajournal.org/ojs/index.php/era/article/view/361/237 308 Xavier Perrier et al.: Combining BiologicalApproaches to Shed Light on the Evolution of Edible Bananas, 30. 7. 2009, www.erajournal.org/ojs/index.php/era/article/viewPDFInterstitial/.../231 309 Roger Blench: Ancient Connection Between Indonesia And Africa, 26. 12. 2004, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/Indonesia%20West%20Africa%20connection.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja umor in potop). O tem priča izročilo ljudstva Nkoya iz Zambije (azijska kraljevska imena Mangala in Sikanda, mitološki kralj Kapesh, ki je hotel zgraditi stolp v nebo, mitološka oddaljena dežela Kola na Daljnem vzhodu, pomen jelenov, čebel, obrezovanja, kralja, lova na glave ljudstva Ila v Zambiji).310 V zahodnem Kamerunu so prisotni zgodnji vplivi sundske kulture preko pomembne vloge užitnih vrst, ki izvirajo iz JV Azije in Pacifika (mango, banane, taro), uporabe bivoljih rogov kot posod za pitje med Toradži Sulavezija in Bamileki Kameruna ter mitov o potopu s celotnim sundskim paketom, ki se je širil z migracijo mtDNK B.311 Po drugi strani gre tudi veliko afriških rastlin v JV Azijo, kot npr. sorgum vrste Sorgum bicolour roxburgii, havški krompir (Solenostemon rotundifolius), hijacintni fižol (Dolichos lablab) ter bambarski arašid (Vigna subterranean).312 Na območju Mtwape na kenijski obali severno od Mombase so že okoli 2000 pr. Kr. sledi prihoda azijskega riža, kokosa, piščancev in indijske krave(Bos indicus) v Afriko ter odhoda afriškega sirka in prosa v Azijo. Citrusi, banana in riž vrste Indica naj bi tja prišli okoli 1732 pr. Kr., piščanci iz otoške Indonezije pa okoli 1000 pr. Kr. (V Tanzaniji so piščanci prisotni že okoli 2800 pr. Kr.). Kasija in cimet iz JV Azije sta prisotni v kanopski žari egipčanskega faraona Djediufankha iz 7. stoletja pr. Kr .313 Obalni pas od ustja reke Kongo do zaliva Bonny je bil center širitve banan skupaj s tarom in vodnim jamom v tropskem gozdu Afrike in s tem tudi bantujske širitve po Afriki. Iz JV Azije sta v Afriko prišli dve vrsti jama azijski jam (Dioscorea esculenta) je prisoten v vzhodni Afriki, vodni jam (Dioscorea alata) pa predvsem v centralni in zahodni Afriki. Tako so Bantujci z železno tehnologijo in tremi novimi vrstami hrane, ki so uspešno rasle na območju 310 Wim van Binsbergen: Out of Sundaland?, 9. 9. 2007, http://www.shikanda.net/topicalities/edinburgh_best_web/edinburgh_BEST_files/frame.htm 311 Wim van Binsbergen: Trip To Cameroon, 30. 9. 2006, http://www.shikanda.net/topicalities/cameroon_2006/tripto.htm 312 Roger Blench: The Movement Of Cultivated Plants between Africa and India in Prehistory, Africa Prehistorica, junij 2003, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:_C01jlIxjlYJ:www.rogerblench.info/Ethnoscience%2520data/Little known%2520African%2520tubers.pdf+The+Movement+Of+Cultivated+Plants+between+Africa+and+India+in +Prehistory&hl=sl&gl=si 313 Paul Kekai Manansala: New evidence of Cinnamon Route from Mtwapa, Kenya, 11. 9. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/09/new-evidence-of-cinnamon-route-from.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja tropskega gozda, po vodnih poteh na vzhodu in jugu Afrike kolonizirali polovico Afrike. Banane so uporabljali tako kot Indonezijci inštrument iz stebla banan z imenom 'ustvarjalec hrupa' je prisoten od Liberije do Zaira ter na Malajskem polotoku ter ksilofon iz stebla banan iz območja zahodne in centralne Afrike ter Indonezije.314 7.2. AVSTRONEZIJCI V VZHODNI AFRIKI IN POSELITEV MADAGASKARJA Območje vzhodne Afrike so Rimljani imenovali Zangion ali Azanija, Arabci Zanj, izraza pa izvirata iz indonezijskega izraza Jenggi. Iz vzhodne Afrike so Rimljani uvažali tudi kokosovo olje, ki so ga tja zanesli Indonezijci. Po Pliniju so ljudje, ki so živeli v jamah na vzhodnoafriški obali, začimbe iz JV Azije pošiljali naprej do Egipta. Avstronezijci so morda sami iz azanijske prestolnice Rhapte na območju izliva reke Rufiji v Tanzaniji pluli v Egipt. Indonezijski cimet in kasijo so uvažali iz V Afrike po Nilu navzgor v Egipt tudi po kopenski poti, o čemer priča Strabon.315 Kitajske zgodbe Zhuanzhi med leti 850 in 900 govorijo o avstronezijskih kolonijah v Afriki in o tem, kako so Kitajcem prodajali afriške sužnje, ki so jih Kitajci imenovali kunlun sužnji. Zapis iz Gedangana iz Jave 860. leta prvič omenja jenggi sužnje. Masudi 915. leta govori o oddaljenem morju Sanji ali Jenggi. Prasasti Airlangge iz Surabaye iz 1043 omenja simo prebivalcem Baruja za pomoč v času vojne z vladarjem Hasinom iz Tumaseka: Le skupnost Baruja ima vso oblast nad svojim premoženjem. Prebivalci Baruja imajo lahko dva trga, kjer prodajajo bombažne izdelke, ogrlice iz dragih kamnov, pahljače, rdeča barvila, košare, posode in riž. Lahko zaračunavajo najemnino zlatarjem, železarjem in ostalim kovinarjem. Lahko imajo tudi prostitutke, služabnike, sužnje (med njimi tudi jenggije). Prasasti Airlangge iz Gandhakute pri Kambangu iz 1053 pravi, da so po ukazu njegovega sina poslali v samostan Gandhakuti pri Kambangu. Imel je pravico do kavča v svojem paviljonu, pravico, da se poroči ali ima spolne odnose s prostitutko in da ima črne sužnje in sužnje iz Zanja. Ker so Airlanggovemu sinu odredili bivanje v samostanu, so mu dovolili, da si izbere žensko ne glede na njeno kastno pripadnost. Prasasti iz Lobo Tuwe iz leta 1088 omenja pomembnost afriške trgovine in nadaljni izvoz v Kitajsko. Prasasti iz Ngantanga iz 1135 za območje 314 Roger Blench:Bananas and plantains in Africa; reinterpreting the linguistic evidence, 1. 5. 2008, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/Blench%20Musa%20in%20Africa%20paper%20WAC%20 VI.pdf 315 Felix Chami: Graeco-Romans and Paanchea/Azania, 2005, http://www.arkeologi.uu.se/afr/projects/BOOK/chami.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Hantanga potrjuje darove kraljev, ki sta pokopana v Gajapadi in Nagapuspi in zraven omenja jenggi singgah ali sužnje iz Zanja. Sužnje iz Zanja omenjajo še zapisi iz Surabaye iz 12. stoletja, Plumbangana 1140 in Gunung Butaka 1294. V Kresnayani Mpu Triguna omenja, da je jenggi mladenič spremljal par in nosil škatlo betela. Hikayat Sri Rama iz 15. stoletja pravi: Mahabisnu se vrača v Keyangan in pravi Betara Ludriju, da pove maharišiju, muni, dewa zanggi, brahmani in jogiju, da se lahko v miru vrnejo v svoje džungelske vrtove (Dewa Zanggi je nadnaravno bitje, ki prihaja iz Zanja). Oni bodo potem kapitani Mahabisnuja.316 Svahilski izraz za Madagaskar je Buki, po ljudstvu Bugi iz Sulavezija.V Afriki so Indonezijci sodelovali tudi pri odpiranju novih rudnikov, kot npr. na območju Zimbabveja okoli leta 600 v času vzpona Srivijaye. V tujino so izvažali zlato iz pristanišča Chibuene in ostalih pristanišč območja Sofala v današnjem Mozambiku. Trgovci iz Zabaga so prihajali v ustje Zambezija v Sayuno, da bi trgovali s svojimi izdelki za afriško zlato. Zanji so na področju Sofale postavili sedež svojega kraljestva. Tako so indonezijski trgovci pošiljali zimbabvejsko zlato vladarjem Srivijaye. Na vzhodu Afrike so se prebivalci tudi mešali v t. i. Afronezijce. Zgodnja železna doba se je po morju širila na jug Afrike vse do leta 500 do Durbana.317 Iz Indonezije naj bi v Afriko odhajali predvsem Bugiji in Bajaui. Potomci slednjih naj bi bili Bajuni med Kismaayom in Lamujem v Somaliji in Keniji. Indonezijci so zanesli tudi koruzo iz Amerike v Afriko, kar naj bi bilo vidno v upodobitvah koruznih storžev iz nahajališča Old Oyo iz Nigerije. Konec 15. stoletja se Čopi ločijo od Šon Zimbabvejskega imperija in po malgaških legendah kot Maroserani iz Mijombija (Mozambika) pridejo v današnjo Toliaro na Madagaskarju in jo zasedejo.318 Indonezijci so iz vzhodne Afrike za poljedelsko delo pripeljali Sabakije na Madagaskar že od 5. stoletja dalje, obenem pa so s pomorsko tehnologijo omogočili kasnejši svahilijski vzpon. 316 Pieter Derideaux: Medieval Authors About East Africa, 2005, http://www.geocities.com/derideauxp/contents5.html 317 Robert Dick Read: Indonesia and Africa, 2006, http://td-sa.net.dedi554.yourserver.de/files/docs/article/document_20060201dickread_15.pdf 318 Robert Dick-Read: The phantom Voyagers, 2005, www.phantomvoyagers.com Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Prebivalce Wakwak iz Indonezije omenjajo ob napadu na Pembo leta 945, Al Masudi pa omenja Wakwak na obali Sofale v Mozambiku.319 Lovci-nabiralci Mikea in ribiči Vezo (mtDNK skupini M23, starosti 9400 let, ter M16) naj bi bili potomci Vazimb, ki so na Madagaskar prišli okoli 300 pr. Kr. (kosti zaklanih pigmejskih povodnih konjev iz nahajališč Lamboharana in Ambolisatra). V obdobju trgovine z Rimljani se je na severu Madagaskarja pojavilo nahajališče Lakatoni Anja iz 4. stoletja, na jugozahodu pa nahajališče Sarodrano iz 3. stoletja.320 Na nahajališču Taolabimby na jugozahodu Madagaskarja so pobiti primerki izumrle vrste lemurjev Paleopropithecus ingens od 300 pr. Kr, kar priča o prihodu Vazimb iz afriške celine. Pelod konoplje iz Tritrivakelyja se pojavi okoli 200 pr. Kr., pojavijo pa se še sledovi požigalništva. Periplus omenja Madagaskar kot veliki otok Menuthias, trgovsko središče z želvovino, kjer ni bilo drugih divjih živali razen krokodilov, kjer so ljudje uporabljali čolne in lovili ribe z mrežami in pastmi in ki je ležal vzhodno od rta Prason (današnji rt Delgado v Mozambiku). Rimljani so na Madagaskar zanesli evropske glodalce vrste Rattus rattus in Mus musculus (v jami Andrahomana na jugovzhodu Madagaskarja med letoma 480 pr. Kr. in 240 po Kr. drastično upade število kosti endemičnih sesalcev vrste Macrotarsomys petteri, poveča pa se število kosti evropskih glodalcev). Avstronezijci so v Azijo zanesli afriško malarijo Plasmodium falciparum, ki je bila bolj usodna od azijske malarije Plasmodium vivax. Zaradi nje avstronezijske naselbine na vzhodu Afrike niso mogle dolgo obstajati, zato so se preselili na Madagaskar, kjer v višavju ni bilo malarije. Iz Afrike v Indonezijo so prinesli krilati (Psophocarpus tetranoglobus) in jamov fižol(Sphenostylis stenocarpa), indonezijski Wadibe pa na obalo Afrike kokosove palme. Avstronezijci so pristali na otokih Indijskega oceana (Chagosu, Mavriciju, Sejšelih, Reunionu, Komorih in Aldabri), a se do prihoda Evropejcev niso obdržali.321 319 Roger Blench:The Austronesian impact on the coast of East Africa, 2008, http://www.rogerblench.info/Archaeology%20data/Indian%20Ocean/Paper%20for%20Cambridge%202007%20 proceedings%20submit.pdf 320 Franois-X. Ricaut et al.: A new deep branch of Eurasian mtDNA macrohaplogroup M reveals additional complexity regarding the settlement of Madagascar, 14.,12.,2009, http://www.biomedcentral.com/14712164/10/605 321 Roger Blench: Austronesians and their interaction with the Bantu of East African Coast, 2008, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austronesian/Malagasy%20domestic%20animal%20names%20 published.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Na Madagaskar so Indonezijci prišli z vmesnimi postanki ali z direktnim potovanjem. Iz SZ Sumatre bi Indonezijci v času odhoda med decembrom in marcem prišli do Maldivov in Chagosa, nato pa ob afriški obali do Madagaskarja. Na Maldivih bi se ustavili za hrano in vodo, saj je bilo tam pomorstvo razvito (Amijan Marcelin omenja maldivske odposlance na rimskem dvoru v 4. stoletju). Iz Balijskega preliva bi Indonezijci dosegli Maldive ali Šrilanko. Pot iz Madagaskarja ob afriški obali v Indonezijo je bila možna med decembrom in aprilom, s postankom na Maldivih.322 Na zahod otoka so kasneje prišli Bantujci z živalmi in z izrazi za živali (npr. vol omby) ter z mitom o potopljenem kopnu Mojomby med Komori in obalo Mozambika, ki ga imajo tudi Afričani iz Rufijija.323 Glavni vir neavstronezijskih besed v malgaščini, predvsem na področju besed za živalstvo, so bili svahilijski in z njimi povezani sabaki jeziki. Maanyanski izraz lambu za govedo je sedaj v malgaščini izraz za prašiča, čeprav je v prvotni malgaščini prav tako označeval govedo. Avstronezijski lambo je ohranjen v malgaškem izrazu za morsko kravo (dugong) lamboharano. Malgaški grmičasti prašiči so prišli iz Afrike med centralno tanzanijsko obalo in rtom Cape. Avstronezijci so že na vzhodni obali Afrike ujeli divje prašiče, jih prenesli na Madagaskar in jih poskusili udomačiti. V malgaščini je izraz za kozo bengi, ki izvira ali iz indonezijskega kambing ali vzhodnoafriške beside ndenge, izraz za piščanca pa akoho, ki izvira ali iz svahilskega kuku ali avstronezijskega koko.(Waropen). Izraza za ovco in psa sta bantujskega izvora. Baritski naseljenci, ki so potovali na malajskih ladjah, so s seboj prevažali semena in sadike iz Indonezije, a ne živali. Tudi imena divjih živali na Madagaskarju so večinoma sabakijskega ali svahilskega izvora, kar priča o stikih med Sabakiji in zgodnjimi Malgaši na obali Tanzanije. Svahilske legende govorijo o prekomorskih osvajalcih z imeni Diba ali Debuli, ki so odpeljali ujete Sabakije na Madagaskar. Tudi imena morskih živali (rib, školjk, rakov) so bantujskega izvora, imena sesalcev pa sabakijskega izvora. Ujeti obalni prebivalci Afrike (na Madagaskarju verjetno nižinski Mikea in višinski Beosi) so na Madagaskarju skrbeli za živino in živali.324 322 Scott M. Fitzpatrick, Richard Callaghan: Seafaring simulations and the origin of prehistoric settlers to Madagascar, Terra Australis 29, 2008, http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta29/pdf/ch03.pdf 323 Harry Bourne: East Africa in Antiquity,2008, http://www. stewartsynopsis.com/east_africa.htm 324 Roger Blench: Faunal names in Malagasy, 8. 6. 2009, http://www. rogerblench. info/Language%20data/Austronesian/Malagasy/Malagasy%20wild%20animal%20names.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Y kromosomska haploskupina Malgašev kaže največjo podobnost z Maanyani ob reki Barito, južni Kalimantan. Polinezijskih y-kromosomskih haploskupin O3 in C ni med Malgaši. Afriških je 38% malgaških mtDNK linij ter 51% y-kromosomskih linij. Malgaši imajo afriško L haploskupino ter indonezijski M in N haploskupini.325 Med glasbenimi značilnostmi malgaške glasbe azijskega izvora so polifonija v paralelnih tretjinah (Flores, Sumatra), inštrumenti iz školjk, bobni hazolahy, ki z obliko in načinom igranja, ki vključuje palico in celo roko, kažejo avstronezijski izvor, inštrumenti iz bambusa (npr. viseče bambusne tube na riževih poljih, ki oddajajo zvoke za odganjanje živali), židovska harfa ter nožni ksilofoni.326 Maanyani so zanesli na Madagaskar ter Sejšele tubaste citre valiha, palične citre iz Sulavezija pa v vzhodno Afriko.327 Prvi indonezijski priseljenci na Madagaskarju so bili pripadniki jugovzhodne baritske jezikovne skupine iz Kalimantana, kot sužnji in posadka na ladjah Srivijaye, saj so vsi pomorski izrazi malajski in ne baritski. Ljudstvo Maanyan iz Kalimantana je šlo na otok Bangka (njihovi potomci še danes tam tvorijo skupnost Lom), od tam pa naj bi jih z ladjo na Madagaskar pripeljali Sekaki, pomorsko ljudstvo, ki prav tako živi na Bangki. Poleg besed bornejskega izvora v malgaškem jeziku, je veliko besed tudi malajskega izvora (pesek fasika, pasir; korala harana, karang; želvovina fanohara, penyu karah; pristanišče tanjona, tanjung; zobje hihi, gigi; okostnjak haranka, kerangka; noht huhu, kuku; lice fifi, pipi), javanskega izvora (predpona ra za častne nazive rahadyan, raden; gozd ala,alas; porušen rutsaka, rusak; poceni mura, murah; flavta sudina, suling; kraljevi pavilijon javansko pandapa, malgaško lapa) ter sulavezijskega (žvečiti huta, protojužnosulavezijsko kota; najstarejši matua, matua-bugi; hrib taneti, makasar tanete; zadnja stran, hrbet vuhu, bugis in toraja book). Antaimori na Madagaskarju so sprejeli islam iz Sumatre. (Antaimorska 325 Mathew Hurles et al.: Dual origin of Malagasy, 2005 https://lra. le. ac. uk/bitstream/2381/360/1/42117. web.pdf 326 August Schmidhofer: Some remarks on the Austronesian background of Malagasy Music, 2005 http://www. scu.edu. tw/music/2005ifet/3e.pdf 327 Roger Blench: Musical instruments and musical practice as markers of the Austronesian expansion postTaiwan, 21. 1. 2007, http://www.rogerblench.info/Ethnomusicology%20data/Papers/Asia/General/Roger%20Blench%20AN%20musi c%20II%20paper%20submit.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja beseda sumbili za klavno daritev je iz malajske besede sembelih, antaimorska arabska pisava sorabe pa kaže iste prilagoditve kot malajska in javanska arabska pisava.)328 S prevlado Arabcev v trgovini na področju Indijskega oceana se je z muslimanskimi trgovci na Madagaskarju širila govedoreja (okoli leta 870 v Amparihibeju na Nosy Beju in okoli leta 1000 v gozdu Sambirano, zaliv Ampasindava). Tudi na območje jezera Kavitaha je v 10. stoletju prišlo govedo preko muslimanskih trgovcev.329 Sledi oglja iz obdobja med 1000 in 1400 kažejo krčenje gozdov v nižinskem tropskem gozdu, živinoreja pa se razširi tudi v višavje.330 Arabski trgovci so zanesli tudi jemenske miši v pristanišče Mahilaka.331 To pristanišče je nastalo v 9. stoletju in je bilo vključeno v mednarodno trgovino. V Mahilaki so našli perzijski belo glazirano in siraf keramiki ter kitajsko belo loščeno keramiko Sung. Domača, z rdečo bravo prevlečena lončevina, je nastala pod vplivom indonezijske, kasneje pa so njeni vzorci školjk in pikic vplivali na Kenijo (nahajališče Lamu). Prebivalci Mahilake so gojili riž, izdelovali okrasje iz kamnitih kristalov ter gradili kamnite zgradbe iz koral. Tu so tudi ostanki najstarejše mošeje Madagaskarja. V 11. stoletju so se v Mahilaki prvič naselili Perzijci, od 12. do 14. stoletja je prihajal islam, v 14. stoletju pa se je zgodil še zadnji prihod iz Indonezije, ki je poselil SV obalo in gorovje.332 Takrat so se zadnjič na Madagaskarju naselili preprosti Javanci, o čemer priča primerjava javanskega jezika Majapahita v Palembangu, kjer je bil v veljavi surabajski javanski dialekt (baso palembang), katerega besede izvirajo večinoma iz visoke javanščine (krama) ter besed 328 Alexander Adelaar: The Indonesian migrations to Madagascar, 2006, http://www.santafe.edu/events/workshops/images/6/6d/IndonesianMigrations.pdf 329 David A. Burney: Sporormiella and the late Holocene extinctions in Madagascar, 16. 9. 2003 http://www. pubmedcentral. nih. gov/articlerender. fcgi?artid=196883 330 David A. Burney: Finding Connections Between Paleocology, ethnobotany and conservation in Madagascar, 2005, http://www.erajournal. org/ojs/index.php/era/article/viewPDFInterstitial/94/81 331 M. Duplantier et al.: Evidence for a mitochondrial lineage originating from the Arabian peninsula in the Madagascar house mouse (Mus musculus), 18. 4. 2002, http://www.nature.com/hdy/journal/v89/n2/full/6800122a.html 332 Anna Lena Forslund: Pottery and East Africa, 2003, http://www.arkeologi.uu.se/ark/education/CD/Cuppsats/Forslund.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja javanskega izvora v malgaščini, ki so iz nižje javanskega dialekta (ngoko), kot npr. številkeroa/loro, telo/telu, fitu/fitu, valu/wolu).333 7.3. AVSTRONEZIJCI IN JUG AFRIKE Indonezija je vplivala tudi na jug Afrike. Na področju Shashe-Limpopo, tromeji med današnjo Južnoafriško republiko (JAR), Zimbabvejem in Bocvano, je nastala prva večja država na jugu Afrike, kamor se je okoli leta 900 preselila kultura Zhizo iz Zimbabveja. Uvožene steklene koralde so se pojavile že konec 9. stoletja (nahajališče K 2 ima veliko primerkov korald tipa A, ki izvira iz Indije in JV Azije ter indopacifiške koralde skupaj z nahajališčem Mapungubwe v JAR, predvsem zeleno-modre barve in redkeje črne). Indopacifiške koralde so spadale med najbolj pomembno blago na območju Indijskega oceana, od 2. st. pr. Kr. do 17. stoletja. Al Masudi leta 916 omenja trgovino Zanja (vzhodne Afrike) in Waqwaqa (Indonezija) ter najjužnejše področje, deželo zlata Sofalo (Mozambik). Iranski kapitan Buzurg Ibn Shahriyar iz Hormuza omenja, da je po razpadu abasidskega imperija v Bagdadu leta 945, ki je v dobršni meri obvladoval trgovino z obalo Afrike, leta 945 in 946 prišlo do napada tisoč ladij iz Waqwaqa na utrjeni Qanbalu, ki je bil neuspešen, zato pa so indonezijske ladje oplenile številne otoke, mesta in vasi Sofale. Do invazije je prišlo zaradi želje Indonezijcev po pridobitvi slonovine, želvovine, leopardjih kož, ambre in sužnjev. Javanci so že leta 813 poslali štiri sužnje kitajskemu cesarju iz Zanja, indonezijsko Jenggi. Invazija je povzročila prenehanje trgovine s koraldami vrste Zhizo ter prestanek vodilne vloge Chibueneja, mozambiškega pristanišča, v mednarodni trgovini, obenem pa uvajanje nove vrste steklenih korald iz JV Azije. Arabski astronom Al-Biruni je v Knjigi o Indiji leta 1040 zapisal, da so Arabci vedeli, da se Indijski in Atlantski ocean srečata za Mozambiškim kanalom. Koralde vrste Zhizo so prihajale iz južne in JV Azije direktno po južni poti preko pristanišč Sofale (številne koralde vrste Zhizo v Chibueneju), kar 137.000 primerkov korald Zhizo pa so našli v Nigeriji v kraljevih grobnicah nahajališča Igbo Ukwu. Sredi 10. stoletja so na področje juga Afrike prišle koralde tipa K2 in indopacifiške koralde. S propadom Abasidov v Iraku in z novim centrom Fatimidov v Egiptu, med leti 950 in 1150 sta Indija in Indonezija pridobili stike z vzhodno Afriko (indijske koralde). Idrissi v 12. stoletju omenja prihode trgovskih ladij iz Zabaga (Sumatre, Jave) v Sofalo in dejstvo, da ljudje razumejo jezik drug drugega. Idrisi omenja tudi aktivnost trgovcev Qumra (Madagaskar) in Mahraja (Indije) v Sofali. S 333 Kunardi Hardjoprawiro: Javanese language in Palembang and Malagasy, 422-430, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja prenehanjem uvoza Zhizo korald sredi 10. stoletja, je prišlo do uvoza korald K2 in indopacifiških korald. K2 so uvažali predvsem na jugu Afrike, indopacifiške (z izvorom v zahodni Indiji) pa predvsem na vzhodu Afrike. K2 koralde so po južni morski poti prišle predvsem iz JV Azije in so bile najvplivnejše na območju Shashe-Limpopo, ki je v mednarodni trgovini izvažalo predvsem zlato ter nekaj slonovine. Okoli leta 1220 so prestolnico K2 zapustili in se preselili v bližnji Mapungubwe. S tem se je končal uvoz korald K2, uvoženo je bilo le zelo malo rdečerjavih indopacifiških korald. Med letoma 1230 in 1240 so se pojavile oblate Mapungubwe koralde, predvsem črne barve. Druga polovica 13. stoletja je tako pomenila vrhunec kulture Mapungubwe. Nekaj korald tipa Mapungubwe so našli tudi v obalnih pristaniščih Mahilaka (Madagaskar), Kaole, Chwaka, Mafia (Tanzanija) ter Mwana in Shanga (Kenija). Kilwa Kisiwani v Tanzaniji je bilo pristanišče za uvoz indopacifiških korald, ne pa za Mapungubwe, tako da so tudi Mapungubwe koralde prišle po južni pomorski poti direktno na jug Afrike, vse do leta 1300, nato pa jih je v manjši količini uvozil še Zimbabwe. Abu al-Fida (1273-1331), ajubidski princ in guverner Hamata v Jemnu, poroča o ponovnem izvozu zlata iz notranjosti juga Afrike in železa preko Sofale. Kvalitetno sofalsko železo so izvažali v Indijo, tam naredili izdelke iz jekla in jih izvozili nazaj v Afriko. V Mahilaki ni korald tipa Zhizo, malo pa je korald tipa K2 in Mapungubwe, saj je bila bolj vključena v trgovino z islamskim svetom, kar kaže prevladujoča islamska keramika ter drugačne koralde. Medtem ko so bile na območju Shashe-Limpopo koralde pomembne, uvožene keramike in ostale steklovine pa skoraj ni bilo, je bila obratna slika na vzhodni obali Afrike. Zlato so iz juga Afrike izvažali že za koralde Zhizo. Koralde iz območja prihajajo iz Indije in JV Azije, koralde na vzhodni obali Afrike pa iz več različnih virov. Primer je raziskava tanzanijskega nahajališča Kaole od leta 1100 dalje ter kulture K2 (1020-1200) in Mapubungwe (1200-1300). Medtem ko so trgovci iz Indije in Perzijskega zaliva s pomočjo monsunskih vetrov v severnem delu Indijskega oceana lahko v enem letu prišli na jug do Kilwe in nazaj domov in tam z lokalnimi trgovci trgovali tudi z južnoafriškimi izdelki, saj bi morali do Sofale imeti še en monsunski ciklus oziroma dodatno leto, so lahko Indonezijci preko ekvatorskega in južnega ekvatorskega toka, ki nista bila podvržena monsunskim vplivom, potovali na zahod v Sofalo praktično skozi vse leto. Ekvatorialni tok je tekel proti zahodu južno od Šrilanke, nato pa skozi Maldive ali Chagos, kjer so se mornarji lahko oskrbeli z vodo in hrano, od tam pa so lahko direktno šli v Sofalo ali na Madagaskar. S pomočjo južnega ekvatorskega toka so lahko pluli iz Jave in južne Sumatre skozi Mauritius in Reunion do vzhodne obale Madagaskarja, tam pa so se tokovi razdelili na severni in južni tok. S pomočjo severnega toka bi šli mimo Komorov do obale rta Delgado (Mozambik), kjer bi jih Zgodovina Indonezije: starejša obdobja na jug vodil Mozambiški morski tok, s pomočjo južnega toka pa bi obpluli južni del Madagaskarja in s pomočjo na sever usmerjenega morskega toka ob zahodni obali Madagaskarja prišli na jug Mozambika. Povratna pot nazaj iz Mozambika bi bila daljša. Ladje bi s pomočjo Mozambiškega toka šle na zahodno obalo Madagaskarja, potem pa bi s pomočjo severnega morskega protitoka šli na sever do ekvatorialnega toka od tam pa na vzhod usmerjenega ekvatorskega protitoka. Druga možnost z dobrimi ladjami pa bi bila iz Mozambika na jug vse do na vzhod obrnjenega toka Južnega Oceana, ki bi jih pripeljal v Indonezijo. Indonezijske oceanske ladje so se ravnale po zvezdah, predvsem po južnem križu. Iz Madagaskarja in Sofale je bilo sorazmerno lahko priti v Kozhikode na jugozahodni obali Indije. Po Marcu Polu so ladje iz Malabarske obale do Madagaskarja potrebovale 20-24 dni, kar tri mesece pa za povratek nazaj. Južno pot so uporabljali tako Tamilci kot tudi Indonezijci vse do 14. stoletja, ko so najpomembnejši trgovci postali Gujarati na severozahodni obali Indije in trgovali tudi z Zimbabvejem. Od srede 8. do srede 10. stoletja z Zhizo koraldami iz južne in jugovzhodne Azije, sredi 10. stoletja (po indonezijskem opustošenju Chibueneja okoli 950) in sredi 13. stoletja prav tako s koraldami K2 (predvsem modrozelenimi) iz južne in jugovzhodne Azije na jugu Afrike, na vzhodni obali pa iz severa z indiopacifiškimi. Sredi 13. stoletja so namesto K2 korald uvažali koralde serije Mapungubwe (predvsem črne), ki izvirajo prav tako iz južne in jugovzhodne Azije. Najbolj pogoste koralde južne Afrike (Zhizo, K2 in Mapungubwe) so redke na obali vzhodne Afrike, najbolj pogoste indopacifiške koralde z obale vzhodne Afrike pa so redke na jugu Afrike.334 334 Marilee Wood: Glass Beads and Pre-European Trade in the Shashe- Limpopo Region, 23. 3. 2006, http://witsetd.wits.ac.za:8080/dspace/bitstream/123456789/277/12/Thesis.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 53: Upodobitev tipa ladje na Borobudurju, s katerimi so pluli do Afrike, http://www.borobudurshipexpedition.com/relief01.htm Slika 54: Primerjava motivov upodobitve ladij iz Borobudurja, Sumatre, Malukuja in Laosa, http://2.bp.blogspot.com/_yeS2qyNtcSM/TLup_tLKgtI/AAAAAAAAAiU/IBvau5TnzJ8/s16 00/Some+Important+Aspect+In+Boat+Motif+Rock+Art_Page_04.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 8. AVSTRONEZIJCI IN AMERIKI Prvi moderni ljudje (Homo sapiens) v Ameriki so bili Paleoindijanci, ki so bili v Južni Ameriki podobni današnjim Aboridžinom. Med najstarejšimi ostanki so odtisi nog iz Toloquille, starosti okoli 40.000 let, izklesan obraz kojota iz Tequixquiaca, prav tako starosti okoli 40.000 let,ognjišča in obsidianovo rezilo iz Tlapacoyana, starosti okoli 24.000 let (vsa nahajališča v Mehiki) ter ognjišča in različna kamnita orodja iz čilskega Monte Verdeja, starosti okoli 33.000 let.335 V Severni Ameriki so bili Paleoindijanci podobni avstronezijskim Polinezijcem in Ainujem (človek iz Kennewicka, starosti 9000 let). Džomonska kultura Japonske je vplivala na lončevino kulture Valdivia iz Ekvadorja in Peruja. V Ameriki so ljudje prišli ne le po kopnem preko Beringije, ampak tudi po morju.336 Raziskava limfocitnega antigena (HLA), ki je značilen za območje od Indije do Pacifika, je pokazala njegovo prisotnost v Amerikah pri današnjih Indijancih, kar priča o starodavnih medcelinskih migracijah. Številni tipi limfocitnih antigenov so prišli iz Indonezije v Ameriko. A33 je prisoten pri 15,5% Papuancev, pri 8% Čerokijev in 7,4% Majev. A11 je prisoten na Sumatri pri 22,6% prebivalstva,na Baliju pri 20,2%, Papuui 16%, Malaji 14,8%, ter pri Aztekih (Nahua) 7,1%. B13 je prisoten na Papui (18,5% prebivalstva) Baliju (7,1%) ter pri brazilskih Indijancih Caingang 4%. B22 je prisoten v Melaneziji pri 32,3% prebivalstva,v Polineziji pri 29,6% prebivalstva ter med Inuiti (Eskimi) pri 12,2% prebivalstva). Imunoglobina f in b iz Indonezije sta prisotna pri Karibih, Ajmarih in šestih plemenih Amazonke. Alela k iz Kellove krvne skupine kaže na genski prenos iz Indonezije v Ajmare, Kečue, Kaingange, Trie, Naue, Čerokije in Maje. Negativna alela edE ali R, ki je značilna še posebej za Javo, je prisotna pri Ranquel Mapučih v Argentini, Kečujih, Trijih, Zunijih, Navajih in Majih. B37 gre preko Indonezije do Amerike med Naue, Pime in Kaingange), B18(kavkazoidni antigen Sredozemlja) gre v Indonezijo ter med Naue, Kečuje, Maje, Mapuče in Inuite. Alele A 33 ima 9,6% Indijancev, B22 6,4% Indijancev, A11 5,4% Indijancev, A10 4% Indijancev ter B13 2,4% Indijancev. Ljudstvo Nahua ima 22,1% južnoazijsko-pacifiških 335 George Weber: The oldest Americans, 1. 1. 2009, http://www.andaman.org/BOOK/chapter54/text54.htm 336 Brent Swancer: The Ainu and the Kennewick Man, 8. 12. 2008, www.cryptomundo.com/cryptozoonews/ainu-kennewick/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja alel, Inuiti 17,3%, Maji 12,2%, Čerokiji 11%, Mapuči 10,6% ter Kečua 7,2%. Številne alele med Indijanci izvirajo tudi iz Afrike in Evrope, tako da so v preteklosti naseljenci v Ameriko prišli tudi iz teh dveh celin.337 O stikih med Starim in Novim svetom pričajo tudi drugi dokazi, predvsem na področju rastlinstva in živalstva. Parazit Ancylostoma duodenale, ki izvira iz JV Azije, se je pojavil na vzhodu Brazilije pred vsaj 7200 leti preko pomorske selitve. Iz tistega časa je tudi drugi parazit Necator americanus. Ostanke kikirikija, koruze in sadeža annone so našli v jamah Timorja, ter na Kitajskem okoli 2800 pr. Kr. Afriško kolo in ameriški tobak so našli v egipčanskih mumijah, azijski hašiš pa v inkovskih mumijah. Vrsti bombaža Gossypium arboreum in G. Herbaceum so že v daljni preteklosti zanesli iz Indije v Ameriki in so jih tam hibridizirali z domačo diploidno vrst bombaža. Iz nove hibridne vrste sta nastali kasneje bombažni vrsti G. hirsutum and G. Barbadense kot osnovi za vse kasnejše vrste ameriškega bombaža. G. Hirsutum so gojili v Srednji Ameriki v 4. in 5. tisočletju pr. Kr, G. Barbadense pa v Peruju sredi 3. tisočletja pr. Kr. Tudi afriško vrsto bombaža G. gossypioide so zanesli v Ameriki. Sladki krompir, ki naj bi iz Peruja izviral pred vsaj 10.000 leti, omenja že kitajski vir Nan fang Ts'ao Mu Chang, ki ga je napisal Ki Han v času dinastije Jin med 290 in 307. Indonezijsko besedo za jam kumajang so prevzeli iz kečujske besede. Koruzo so našli upodobljeno na jamskem indijskem svetišču Badami iz 1. stoletja in v Prambananu. Sledove ameriške agave so našli na grški ladji iz Girneja, Severni Ciper, iz 4. st. pr. Kr. Indijski orešček Anacardium occidentale in sadež Annona squamosa, ki izvirata iz Brazilije, so našli na reliefu stupe iz indijskega Bharhuta iz 2. st. pr. Kr. Ananas so našli upodbljenega že na asirskem reliefu iz 7. st. pr. Kr. in iz rimskih Pompejev, sadež Annono reticulato pa omenjajo indijski teksti iz 6. st. pr. Kr. pod imenom rama-sita. Ameriške čilije omenjata Siva Purana in Vamana Purana, upodobljeni pa so tudi v Prambananu. Ameriška vrsta papaje Carica papaya je bila prisotna v Francoski Polineziji okoli leta 1300. Ameriški kapok Ceiba pentandra je upodobljen na spomeniku iz javanske Jalatunde iz leta 977, kitajska dinastija Tang pa omenja gojenje kapoka na Hainanu. Mehiški čaj Chenopodium ambrosioides omenja Fa Xian ob svoji vrnitvi nazaj na Kitajsko leta 414. Ameriška buča Cucurbita moschata je bila prisotna že v dinastiji Tang, buči Cucurbita pepo in Cucurbita maxima se omenjata v medicinskem tekstu iz Indije v 9. stoletju s sanskrtskim imenom kumbala (majevsko kum). Jugovzhodnoazijsko kurkumo vrste Curcuma longa so na isti način kot v JV Aziji uporabljali v Andih. 337 James Guthrie: Limphocite antigens,NEARA, 2001, http://www.neara.org/Guthrie/lymphocyteantigens01.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Jugovzhodnoazijsko bučo lufo (Luffa cylindrical) so našli na obali Gvatemale okoli 1200 pr. Kr. Fižol vrste Macroptilum lathyroides so našli na nahajališčih Indije v 2. tisočletju pr. Kr. Kasava se omenja s sanskrtskima imenoma darukandah in kalpakandah, na Rapanuiju pa ima maniok ime yuca kot v Amerikah. Azijska korenovka Maranta arundinacea je rasla v Srednji Ameriki pred 6000 leti. Brazilsko vrsto Mimosa pudica so imenovali v sanskrtu kuvai. Murve kitajskega izvora so bile prisotne v Mehiki in so jih uporabljali za lubje. Kamniti iztepači lubja iz Tehuacana so podobni iztepačem Jave in Sulavezija. Banane so bile prisotne v Mehiki in Gvatemali. Korenovka Pachyrhizus tuberosus a, ki izvira iz Amazonke, je prisotna v dinastiji Song pred letom 1182. Fižol P. Vulgaris je v Indiji prisoten iz nahajaišča Prabhas Patan,Gujarat, starosti od 1800 pr. Kr. dalje, v Diamadu, Maharashrta pa še P. Lunatus od 1600 pr. Kr. dalje. Različne ameriške vrste Physalis se omenjajo v Indiji s sanskrtskim imenom rajaputrika. Guava se omenja kot sadež paravata že iz teksta Caraka Samhita (med 900 pr. Kr. do 4. st.). Ime za Guavo v Mysoreju je biji, v jukateškem majevskem jeziku pa pichi. Pralni oreščki Sapindus saponaria z izvorom v Peruju se že omenjajo s sanskrtskimi imeni. Azijska rastlina Solanum Nigrum je prisotna v Indiji v 2. stoletju, ter pri Majih kot ichcan. Azijske vrste bazilike (v Indiji že okoli 800 pr. Kr.) so bile prisotne v Mezoameriki. Različne vrste kaktusov so bile prisotne v Indiji (Opuntia stricta v Indiji kot sanskrtska vidara, Coccus Cacti pri Asircih v 7. st. pr. Kr. Physalis angulata se omenja v opisu cesarja Shen Nunga, ki naj bi po legendah živel v 28. stol. pr. Kr. Azijski sezam Sesamum orientale poznajo Maji pod imenom zicil-puuz. Sanskrtski izraz chobachini je predstavljal ameriško rastlino Smilax glabra, izraz za naranjillo pa je bil cocona v južni Ameriki in kokou v Francoski Polineziji. Že na Timorju so našli ostanke sladkornega jabolka (Annona squamosa), koruze in kikirikija. V južni Indiji se zelo zgodaj pojavi drevo naga lingam (Couroupita guianensis), ki izvira iz Amerike. Guverner juga Kitajske v začetku 4. stoletja omenja med tamkajšnjimi rastlinami tudi sladki krompir. V Indiji se feferoni v Šiva Purani omenjajo kot zdravilo za tuberkulozo. Drevo kapokovec ali bombažno drevo (Ceiba pentandra), ki ima poseben pomen pri Majih,se omenja že v Kurma Purani v 5. stoletju. Rastlina Asclepias currasavica je bila znana v sanskrtski medicini kot kakatundi. Tagetes iz Mehike je imel štiri indijska imena, vsaj 38 ameriških rastlin pa je imelo sanskrtska imena, ki so se uporabljala za rastline med 2000 in 1000 pr. Kr. Ime za kikiriki je v indijanskem tupijskem jeziku manduvi, v Gujaratiju pa mandavi. Cilj predkolumbovih azijskih potovanj je bil pridobiti nove zdravilne rastline, saj je velika večina predkolumbovskih ameriških rastlin v Aziji spadala med Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zdravilne rastline. Evrazijske gobe, stafilokoki in streptokoki so bili prisotni že v predkolumbovski Ameriki.338 Na neolitskem indijskem nahajališču Tokwa iz okoli 1740 pr. Kr. so našli seme južnoameriškega sladkornega jabolka (Annona squamosa), ki je upodobljen tudi na stupah v Bharhutu in Sanchiju iz 1. st. pr. Kr. Uvedbo ameriških kultur ponazarja tudi koruza, kot npr. odlomljena lončevina z odtisom koruze iz Kaudinyapure iz 1435 ter upodobitev koruznih ušes na kamnitih kipih svetišča Hoysala iz 12. in 13. stoletja. Poleg tega so v Indiji našli še različne fižole ter mehiški mak (Argemone mexicana) iz Narhana, Uttar Pradesh, iz okoli 1100 pr. Kr.339 Ameriška rastlina velecvetni kristavec (Datura metel) je prišla v Indijo že v 2. stoletju, saj se omenja v delih Artasastra in Kamasutra kot strup in afrodiziak, med 5. in 6. stoletjem pa se v medicinskih delih Susrutasamhita in Ashtangarhdaya omenja kot zdravilo in strup. Rastlina je znana pod imenom dhat ura (v sanskrtu) in unmattam (v tamilščini in je povezana s Šivo. V 9. stoletju je prišla na Bližnji vzhod, v 11. stoletju pa se pod imenom stramonia kot obenem zdravilna in halucinogena rastlina omenja v delih sv. Hildegarde iz Bingena.340 Afriška buča lagenarija (Lagenaria siceraria) naj bi se preko Azije, kjer naj bi jo gojili že pred 12.000 leti, pred 10.000 leti pojavila tudi v Ameriki, skupaj z bučami vrste Cucurbita pepo (nahajališče v jami Guila Naquitz,Mehika, starosti okoli 10.000 let).341 Avstronezijci so vzpostavili stike s Severno in Južno Ameriko. S Severno Ameriko so imeli povezavo predvsem preko Aljaske, Havajev in Kalifornije. Pripadniki avstronezijske kulture Dapenkeng so iz Tajvana okoli 4000 pr. Kr. prišli na otok Haida Gwaii (Queen Charlotte Island) v Kanadi, kjer so 3800 let ostali na otokih zahodno od obale Kanade, nato so 338 John L. Sorenson: Scientific Evidence for Pre-Columbian Transoceanic Voyages to and from the Americas, 2004, http://ispart.byu.edu/publications/transcripts/?id=154 339 Anil. K. Pokharia: Palaeoethnobotanical record of cultivated crops and associated weeds and wild taxa from Neolithic site, Tokwa, Uttar Pradesh, India, Curent Science, Vol. 94, No. 2, 25. 1. 2008, www.ias.ac.in/currsci/jan252008/248.pdf 340 R. Geeta, Whaleed Gharaibeh: Historical evidence for a pre-Columbian presence of datura in the Old World and implications for a first millenium transfer from the New World, Journal of BioScience 32, str. 1227-1244, december 2007, http://www.ias.ac.in/jbiosci/dec2007/1227.pdf 341 David L. Erickson et al.: An Asian origin for a 10,000-year-old domesticated plant in the Americas, 2005, http://www.pnas.org/cgi/content/full/102/51/18315?maxtoshow=&HITS=10&hits=10&RESULTFORMAT=&fu lltext=bottle+gourd&searchid=1&FIRSTINDEX=0&resourcetype=HWCIT Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pa okoli 200 pr. Kr. prišli na Havaje (poglavar Nuu, prednik Havajcev je bil iz dežele Kalonakikeke ali Aljaske).342 Po drugi različici havajske legende naj bi Havaje odkril mitološki Kane, iz pradomovine Kahiki na ameriškem pacifiškem severozahodu. Stalni oceanski tok dosega Havaje le iz Amerike.343 Obstajajo tudi podobnosti med indonezijskimi (avstronezijskimi) jeziki in jeziki severozahodne obale Amerike. Številka ena je oke v kutenajščini ter heko v javanščini, štiri (haatsa Kutenai, haat Timor), osem (wohatsa Kutenai, oaho Batam), luna (mahina po polinezijsko in mahin v jeziku Indijancev Sališ), zob je gigi indonezijsko in v jeziku Kwakiutl, želodec je koli na Filipinih in kul v jeziku Sališev, priti je mai ka v jeziku Salayar v Indoneziji in squamish pri Indijancih), reka pa je wai pri Maorih in wa pri Kwakiutl. Indonezijske iztepače lubja okoli 500 pr. Kr. naplavi na majevsko pacifiško obalo. Toradži in Maji imajo unikatno tehniko izdelave in uporabe lubja za oblačila, ki izvira iz skupnega prototipa. V grobovih Indijancev zahodne obale severne Amerike so našli školjke Ovula calpurnus verruga in Cypraea caput serpentis iz morij Azije.344 Polinezijci so do 7. stoletja prišli do obal Kalifornije, kjer so tamkajšnjim Indijancem prenesli tehnologijo izdelovanja kanujev. Centralnovzhodnopolinezijski izraz tumuraayau je bil vir protojužnočumaškega izraza tomoloy za kanuje v Kaliforniji, ki so jih izdelovali tudi Indijanci Tatwam. Njihov izraz za takšen kanu je tiyat, ki izvira iz protopolinezijske ga tia, izraz za čoln tarayna pa izvira iz protopolinezijskega talai in mangarevskega tarai. Havajci prispevajo izraz za ladjo kumulaaau (čumaški tomololo), ter čumaško pokrivalo iz školjk, ki izvirata iz Polinezije.345 Leta 501 je prihod kometa povzročil hudo sušo. Havajci so se pri svoji plovbi ozirali na ozvezdje Plejad (Makalii), v obdobju pojava El Nia pa so povišane temperature vode in 342 Peter Marsh: Genetic rewrites Pacific prehistory, 28. 4. 2006, http://users.on.net/~mkfenn/GeneticsrewritesPacificprehistory.htm 343 Yuri Kuchinsky: Where did the Polynesians come from?, 2. 3. 2000, http://www.trends.ca/~yuku/tran/nwc.htm 344 Yuri Kuchinsky: Austronesian and Native American, 2000, http://www.trends.ca/~yuku/ 345 Kathryn Klar, Terry Jones: Linguistic evidence for a prehistoric Polynesia-Southern California contact event, Anthropological Linguistics Vol. 47, 2005, http://cla.calpoly.edu/~tljones/klar1b.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zraka prekrile eno ali več pomembnih zvezd v Plejadah in povzročile sušo. (V močvirju Kawainui na Havajih malo pred letom 600 ni bilo rastlin zaradi suše, okoli leta 600 pa Havajci pridejo v Kalifornijo med Indijance Čumaše).346 Slika 55: Ostanki in rekonstrukcija ženske iz Las Palmasa, Yucatan, Mehika, starosti 10.000 let, ki kaže značilnosti iz JV Azije in ne iz Sibirije, http://heritage-key.com/medialink/files/lamujer-de-las-palmas-underwater-skeleton-and-reconstruction.jpg Podobnost je tudi med hinduizmom in majevsko civilizacijo. Obdobje Kali Yuga se je začelo z odhodom Krišne leta 3102 pr. Kr. Ta datum se povezuje s petim ciklusom majevskega obdobja 4 ahau 8 cumhu oziroma leta 3114 pr. Kr. obe obdobji pa naj bi se končali leta 2012. Surya Siddhanta omenja Južno Ameriko kot Pataladeso. V delu Siddhanta Siromani indijski astronom Bhaskaracarya omenja časovno razliko med mesti sveta. Vitalno življenjsko silo Indijci imenujejo kundalini, Maji pa kultunlinli.347 346 Victoria S. Creed: Polynesian Wayfinding in the Eastern Pacific ca 600 A. D. 18th Annual Maritime Archeology and History of Hawaii and the Pacific, 21. 2. 2007, http://www.waihona.com/wayfinding.html 347 Sushama Londhe: India on Pacific waves?, 15. 8. 2006, http://www.hinduwisdom.info/Pacific.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Velika podobnost obstaja tudi med Balijci in Maji glede svetišč (gradnja, obredi) ter povezave med astronomijo in koledarjem (210-dnevni koledar).348 Velikonočni otok (polinezijsko Rapa Nui, popek sveta, špansko Isla de Pascua), danes del Čila, je bil poseljen okoli leta 300 pod vodstvom legendarnega Kon Tiki Viracoche iz Peruja. (s strani t. i. dolgouhih prebivalcev ali hanau epe po polinezijsko), Polinezijci pod vodstvom Hotu Matue pa naj bi na Havaje prišli kasneje. Kečujski jezik vsebuje okoli 30% avstronezijskih besed. Najstarejša bivališča na Rapa Nui v obliki dolgih ozkih kanujev, kamnitih hiš z debelimi zidovi ter podzemnih bivališč spominjajo na Peru. Kamniti stolpi tupa so podobni perujskim stolpom chullpa, kamni paenga so podobni kamnom iz Tiwanakuja, trstičje totora na otoku izvira iz okolice jezera Titicaca, perujskega izvora pa so še kult človeka ptice,veliki kamniti kipi, kamniti trnki za ribolov, kamnite šivanke ter rongorongo pisava, ki opisuje dogodke v Peruju. Rapanujske obsidianske konice puščic so našli v mapučejski školjčni gomili južno od Valparaisa v Čilu, skupaj s tokiji, kamnitimi poliranimi sekirami isti izraz se uporablja od JV Azije do Mapučev v Čilu. Sundadontska dentalna morfologija, značilna za JV Azijo, je še posebej prisotna v kulturi Tlatilco v Mehiki.349 Povezavo med Indijanci in Avstronezijci predstavlja tudi skupna beseda tumbaga za naravno zmes zlata in bakra, včasih tudi srebra. Predmeti iz tumbage so bili prisotni že v perujski kulturi Moche (50-700) z nahajališčem grobnice kraljev v Sipanu. Delce bakra so odstranjevali z zlata s pomočjo granulacije, pri čemer so uporabili sokove rastlin ter žgane zmesi, zadeva pa je izgledala kot alkemistično pridobivanje zlata, kar so počeli tudi v kulturi Sa Huynh Kalanay v JV Aziji (1000 pr. Kr. do 200 ali dlje).350 Polinezijski izraz marae (svetišče) izvira iz perujskega maray (nebeška zemlja), prav tako topa'a, koko, manioka (samoanska imena za tobak, kakav in maniok), umala (sladek krompir), aulo (zlato) in tanoa (kanu). Tudi zgodbe, kako so Indijanci prišli do koruze, Polinezijci pa do 348 Michael Coe: A question for every answer, april 1996, http://www.angelfire.com/zine/meso/meso/coe.txt 349 Peter Marsh: Peruvian connection, oktober 2002, http://www.users.on.net/~mkfenn/page4.htm 350 Paul Kekai Manansala: Tumbaga and alchemy, 12. 12. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/12/tumbagaand-alchemy.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja kokosa (v obeh zgodbah so osebo ubili in pokopali, iz nje pa je zrasla koruza ali kokos), izvirajo morda iz žrtvovanj ljudi bogovom v Amerikah.351 Indijanska Q3 y-kromosomska linija je prisotna na otoku Rapa v Francoski Polineziji ter na Rapanuiju.352 Tudi povezava polinezijskega virusa hepatitisa B z južnoameriškim indijanskim genotipom F, ki je poleg genotipa H indijanska linija hepatitis B virusa, ter pojav podtipa adw4q v Polineziji, govorita o kontaktu med Južno Ameriko in Oceanijo.353 Po legendi je bil neki Wakea izgnan iz Malukuja in je šel na jug vse do Fidžija, kjer so njegovi potomci ostali 13 generacij, potem pa so šli naprej do Tonge, Samoe in do Havajev, kjer so našli prebivalstvo, ki se je tja preselilo pred stoletji. Samoanska pesnitev Solo Ole Va govori o indijanskem prihodu v Polinezijo. Podobne besede so: ples (samoansko in zapoteško saa), napaka (samoansko sipa, majevsko sipil), gorato področje (samoansko iuta, utejsko uta), mrtev (indonezijsko mati, zapoteško rati), duh (samoansko nagua, azteško nagual), zlato(samoansko auro, kečujsko yuari), oboji pa imajo tudi mit o vrnitvi belega boga.354 Polinezijci so v 14. stoletju zanesli vietnamsko vrsto piščanca v Čile (kosti piščancev iz El Arenala), medtem ko so kosti piščancev iz Rapa Nui (anakena) izvirale iz druge vrste piščancev, ki izvira iz Lomboka in Filipinov vietnamska vrsta piščanca je prisotna tudi v nahajališču Male Tavea v Tongi okoli leta 500, ter nahajališča Fatu Ma Futi iz 14. stoletja iz Ameriške Samoe.355 Perujski sladki krompir je prišel v južno Polinezijo okoli leta 1000 na otok Mangaia in na Cookove otoke, na Rapanui pa okoli leta 1100. Kečujska beseda za sladki krompir iz Chinchasuya je cumal, polinezijska pa kumara. Perujski Indijanci so imeli velika dolga 351 Pen Fiatoa: Facts about Polynesian migration,16. 1. 2009, http://solo.manuatele.net/facts.htm 352 Matthew Hurles: Native American Y chromosomes in Polynesia, maj 2003, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12644966 353 Helene Norder: The T1858 variant predisposing to the precore stop mutation correlates with one of two major genotype F hepatitis B virus clades, Journal Of General Virology, vol. 84, 2003, http://vir.sgmjournals.org/cgi/content/abstract/84/8/2083 354 Pen Fiatoa: Solo Ole Va, 27. 10. 2007, http://solo.manuatele.net 355 Alice A. Storey et al.:Radiocarbon and DNA evidence for a pre-Columbian introduction of Polynesian chickens to Chile, 1. 5. 2007, http://www.pnas.org/content/104/25/10335.full.pdf?ck=nck Zgodovina Indonezije: starejša obdobja plovila iz lesa balze (drevo balzovec Ochroma pyramidale), primerna za plutje do Oceanije, kar je dokazala plovba Thora Heyerdahla s Kon Tikijem. Iz srednje Amerike ali Mehike naj bi sladki krompir prišel na Havaje. Polinezijci naj bi šli iz območja Rapa Nui/Mangareva/Pitcairn do zaliva Guayaquil v Ekvador, vrnili pa naj bi se na sever v Mangaio, Marquesas in Tuamotu v Francoski Polineziji.356 Inki govorijo o prihodu Polinezijcev na območje Tumbesa, Peru, ter o otokih Ayachumbi (Mangareva) in Ninachumbi (Rapa Nui) z veliko ljudi in zlata. Inkovski vladar Tupac Yupanqui (1471-1493) je leta 1480 tja poslal ekspedicijo 20.000 ljudi na plovilih iz balze, odkoder so se po letu dni vrnili z zlatom, črnci, medenim stolom in kožami. Tudi otočani Mangareve govorijo o obisku kralja Tupe iz vzhoda.357 Slika 56: Avstronezijska ekspanzija do Amerike, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austronesian/General/Blench%20Ross%20F estschrift%20paper%20revised.pdf 356 Alvaro Montenegro et al.:Modelling the pre-historic arrival of seet potato in Polynesia, 2008 http://climate.uvic.ca/people/caavis/SPotato_V2.pdf 357 Yuri Kuchinsky: Inca traditional narrative, 1998, http://www.trends.ca/~yuku/tran/8pe.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 9. ANTIČNO SREDOZEMLJE IN INDONEZIJA 9.1.EGIPČANSKI, FENIČANSKI IN IZRAELSKI STIKI Z INDONEZIJO Stari Egipčani so imeli stik z Indonezijo. Leta 1495 pr. Kr. je faraonka Hačepsut poslala odpravo v deželo Punt (Somalija ali Sumatra), odkoder se je odprava vrnila po treh letih. Na svetišču Deir El Bahri se med pridelki, ki so jih prinesli, omenjajo cimet,kasija in muškatni orešček, ki so jih uporabljali pri mumificiranju faraonov.358 Feničanski kralj Tira Hiram je bil osebni prijatelj izraelskih kraljev Davida in Salomona. Za pomoč pri gradnji jeruzalemskega templja so Feničani dobili v uporabo pristanišči Etzion Gaver in Eilat (današnja Aqaba v Jordaniji in Eilat v Izraelu) za pot do trgovskega središča Ofirja na Sumatri. Pot do tja in nazaj s postankom je trajala tri leta. Na severu Sumatre je gorovje Ofir, blizu pa gora Gunung Emas (Zlata gora), kjer so bili rudniki kralja Salomona. 945 pr. Kr. so iz Sumatre prinesli 420 talentov zlata, veliko sandalovine, srebra, opice in pave vrste kuai, ki so avtohtoni na Sumatri. Dežela, ki so jo imenovali tudi Taršiš, je imela še kositer, železo in svinec.359 Salomonu je Hiramova odprava prinesla iz Ofirja poleg zlata tudi veliko dragih kamnov in drevesa almog (sandalovino). Drevesa sandalovine so postala stebri svetišča Salomona, uporabili pa so jih tudi za njegovo hišo in harfe.360 Zlato iz Ofirja je v Izraelu veljalo za zelo kvalitetno zlato. Jožef Flavij je enačil Ofir s Chrysejem. Ladjam, ki so zmogle doseči Taršiš, so naročili, naj odplujejo do Ofirja po zlato. Nikolaj iz Lire in Hieronim sta postavila Taršiš na skrajni vzhod Azije. Taršiš in Ofir naj bi bila otoka, prav tako pa je kasneje Kolumb enačil Ofir in Taršiš z območjem v jugovzhodni Aziji.361 358 Jeannie Thomas Parker: Chinese Unicorn, 2008, http://www.chinese-unicorn.com/qilin/book/contents/20-thecinnamon-route/ 359 Sue Smith: Indonesian gold, 1999, http://www.grafico-qld.com/exhibition/i_gold.htm 360 Ted Walther: The mysterious almug tree of Solomon, 22. 12. 2005, http://reactorcore.org/~djw/myblog/archives/2005/12/22/T19_56_52/ 361 Paolo Bernardini:The Jews and the expansion of Europe to the West, 1450-1800, 2001, str. 28-29, http://books.google.com/books?id=m0JAGMuePO0C&printsec=frontcover&dq=paolo+bernardini&hl=sl&sig= m1lm_yhpkx38-ov56men-e5iyjo#PPA28,M1 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Obstaja hipoteza, da so Judje prišli na Sumatro, saj je bila prvotna bataška vera (parmalim) podobna starojudovski (vera v enega boga z imenom Mulajadi Nabolon, čaščenje sobote (Samisara) kot dneva počitka, žrtvovanje živali za odrešenje in blagoslov). Imeli so duhovnike pred oltarjem, žrtvovali so izven hiše čaščenja, sedmi dan po rojstvu so fantke pripeljali k duhovniku, ki jih je umil z vodo in jim dal ime, če je umrl starešina, se je morala njegova žena poročiti z njegovim bratom, niso jedli svinjine. Med kasnejšimi nestorijanskimi kristjani naj bi bili tudi potomci izgubljenih izraelskih plemen, ki so prišli v Barus.362 Pomen indonezijskega področja izpričujeta judovski apokrifni deli Enohova knjiga in Knjiga jubilejev iz zadnjih stoletij pr. Kr. Enoh pravi: "Šel sem daleč na vzhod in našel dolino, polno vode. Tam so bila drevesa in barva teh dišečih dreves je bila kot pri pistacijah. Ob robu dolin sem videl dišeči cimet. In šel sem še bolj na vzhod. Videl sem še druge gore, med njimi so bili sadovnjaki dreves, iz katerih se je cedil nektar, imenovan sarana in galbanum. Izza teh gora sem videl drugo goro na vzhodu, na koncu sveta, kjer so rastla drevesa aloje Aloe vera) in so bila polna stakte [hebrejsko natafa, verjetno smole rastline Styrax officinalis] kot mandljeva drevesa. In ko je drevo zagorelo, je bolj dišalo kot katerakoli dišeča barva. In po teh dišavah, ko sem pogledal preko gore na sever, sem videl sedem gora polnih nard [rastlina Nardostachys grandiflora], dišečih dreves, cimeta in popra. Od tam sem šel čez vrhove gora na skrajni vzhod nad Eritrejskim morjem in nad angelom Zotielom. In prišel sem do Vrta pravičnosti. Tam je bilo polno dreves, velikih, lepih in veličastnih, in tudi drevo znanja, katerega sadež jedo in z njim dobijo veliko modrost. Drevo je višine jelk, listi so kot listi rožičevega drevesa, sadje kot grozdi na vinski trti, vonj drevesa pa sega daleč naokoli. Rekel sem: Kako lepo je drevo in kako privlačno izgleda. In angel Rafael, ki je bil z menoj, mi je dejal: To je drevo spoznanja, iz katerega sta tvoj oče in mati v poznih letih jedla, dobila modrost in so se jima odprle oči in sta videla, da sta bila gola in sta bila izgnana iz rajskega vrta. Od tam sem šel do konca sveta in videl velike živali, različne druga od druge in videl sem ptice, različne po izgledu, lepoti in glasovih. In vzhodno od živali sem videl skrajni rob zemlje, kjer počiva nebo in so odprta nebeška vrata. In videl sem, kako so zvezde vstopale."363 362 Claude Mariottini: Lost tribe of Israel, september 2005, http://www.claudemariottini.com/blog/2005/09/found-lost-tribe-of-israel.html 363 Paul Kekai Manansala: Mountain of fire, 27. 12. 2005, http://sambali.blogspot.com/2005_12_27_archive.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Knjiga Jubilejev pravi: "Vedel je, da je blagoslov prišel nad Sema. in njegovo generacijo za vekomaj, za vse ozemlje Edena (Raja), vse ozemlje Rdečega morja in vse ozemlje Vzhoda in Indije." Semovo (Sem je prednik Semitov) področje se je začelo na območju Raja na skrajnem vzhodu in je šlo na zahod skozi dežele Rdečega morja (Indijskega oceana) do Bližnjega vzhoda in Mezopotamije.364 S tem območjem je povezana tudi pot judovskega preroka Lehija v Mormonovi knjigi. Lehi se je 597 pr. Kr. v času vladavine kralja države Juda Zedekija (hebrejsko Tzidkiyahu) odpravil skupaj z dobrim sinom Nefijem in slabima sinovoma Lamanom in Lamuelom iz Arabije v Srednjo Ameriko ali v JV Azijo. Ko je Lehi umrl, so se člani družine ločili v skupino, ki je sledila Nefiju (Nefiti), ter v skupino, ki je sledila Lamanu (Lamaniti), ki so se kasneje med seboj spopadli. Opis polotoka, na katerega naj bi Judje prišli, ustreza Malajskemu polotolu, reka Sidon teče severno v morje mimo Zarahemle (Tanah Merah) na zahodu, kar ustreza toku reke Kelantan, ozek pas gorske divjine pa ustreza višavju Cameron v Maleziji. Mormonova knjiga omenja, da so gojili domače živali in žitarice, imeli transportne živali (konje, slone in vodne bivole), gojili sadeže in svilo ter doživeli izbruh vulkana v času Kristusove smrti. Po Lamuelu naj bi se kraj na Sumatri imenoval Lammeula, po Lamanu Raman (Laman), Kuantan v Maleziji pa naj bi bila reka Morianton.365 Po drugi različici naj bi Lehijeva odprava dosegla otočje Sulu na jugu Filipinov, ki naj bi bilo otočje Sinim (južna dežela), ki ga omenja prerok Izaija v Bibliji o povratku ljudi iz oddaljene dežele. Odprava je šla mimo otokov Yah Vah (Java) in Samathar (Sumatra) v Južnokitajsko morje in se ustavila za živež in vodo na otočju Sulu (otok Basilan, od besede basalah, obilje), preden so šli do otočij Visayas in Luzona.366 364 Paul Kekai Manansala: The Garden of Eden, 21. 1. 2007, http://sambali.blogspot.com/2007/01/garden-ofeden-glossary.html 365 Ralph A. Olsen: A Malay site for Book of Mormon Events, Sunstone, marec 2004, http://www.sunstonemagazine.com/pdf/131%2030-34.pdf 366 Neldy Jolo: Sinim in Likusantara, 14. 8. 2009, http://theislandsofpearls.blogspot.com/2009/08/sinim-inlikusantara-hidden-wanted.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 9.2.GRŠKI STIKI Z INDONEZIJO Tudi Grki so spoznali indonezijske začimbe. Dolgi ali javanski poper (Piper longum ali Piper cubeba),, ki je bližnji sorodnik običajnega črnega popra (Piper nigrum), a je slajši in bolj pekoč, se že omenja okoli 400 pr. Kr. pri Hipokratu v medicini, omenja pa ga tudi grški botanik Teofrast (371-287 pr. Kr.) v delu Zgodovina rastlin.367 Po smrti Aleksandra Makedonskega je del flote admirala Nearha šel do Sumatre, saj je znana legenda o Iskandarju Zulkarnainu (malajski izraz za Aleksandra Velikega), kot predniku ljudstva Minangkabau.368 Po sumatranski legendi so trije sinovi Aleksandra Velikega, ki jih je imel z indijsko princeso, pluli proti deželi sončnega vzhoda. Na poti so se ločili, eden izmed njih, Maharaja Diraja, pa je pristal na vrhu gore Merapi na Sumatri, obdane z vodo. Ko se je nivo vode znižal, je šel Diraja v dolino in ustanovil vas Pariangan na zahodu Sumatre.369 Diodor Sicilski v prvem stoletju pr. Kr. omenja potovanje Jambula iz 3. st. pr. Kr., grškega trgovca in njegovega prijatelja, ki so ju Etiopci in poslali z ladjico na odprto morje z zalogami za šest mesecev, dokler nista po štirih mesecih plovbe prišla do otoka sonca na ekvatorju, kjer so na plodni zemlji živeli prebivalci v rodovih, ki niso presegali števila 400 ljudi. Otok je imel veliko toplih in hladnih vrelcev z zdravilnimi učinki. Prebivalci so bili izobraženi, najraje pa so se ukvarjali z astrologijo. Dosegli so lahko visoko starost 150 let brez bolezni, nato pa so prostovoljno pojedli strupeno rastlino, prav tako so to morali storiti invalidi. Vodili so jih poglavarji, izbrani izmed najstarejših članov. Ponoči so na nebu videli drugačno ozvezdje kot v Grčiji. Otočje je bilo sestavljeno iz sedmih med seboj enako oddaljenih otokov, kjer so veljala enaka pravila. Otočani so imeli preprosto življenje, častili so nebesna telesa, predvsem sonce (Otok sonca), bili oblečeni v preprosta bombažna oblačila in podvrženi prepovedi poroke ter skupinski vzgoji otrok. Jambul in njegov prijatelj sta bila podvržena iniciacijskemu obredu, a ker nista uspela opustiti razvad, ju niso sprejeli med modre ljudi in so ju po sedmih letih bivanja izgnali z otoka. Po štirih mesecih poti je ladjica nasedla ob indijski obali, 367 Cristina Nevin: Lindow Stew and Long Pepper, The Torngrove Table, 7. 3. 2007, http://thorngrove.typepad.com/table/2007/03/lindow_stew_lon.html 368 Rex Gilroy: Alexanders Lost Fleet, 1997, http://www.mysteriousaustralia.com/strangephenomenonf.html 369 John, Anne Summerfield: On cultures loom, http://www.saudiaramcoworld.com/issue/199104/on.culture.s.loom.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Jambulov prijatelj je umrl, njega pa so domačini odpeljali do kralja Pataliputre, odkoder se je vrnil domov.370 Štirimesečna pot do delte reke Ganges, opis termalnih vrelcev, sončnih žarkov naravnost nad glavo, nevidne polarne zvezde, strupenih trav, da imajo domorodci preluknjana ušesa, da je obseg otoka okoli 5000 stadijev in da je v otočju sedem približno enako velikih otokov, vse to ustreza Sumatri. Pisava iz sedmih osnovnih znakov, ki so jo nadgradili na 28 logogramov, pisali pa od vrha navzdol, je bataška.371 Slika 57: Svet po Eratostenu 220 pr. Kr, http://www.heritagehistory.com/maps/ancient/class003.jpg V jami pomorcev pri Sosorri na indonezijski Papui obstaja slika torquetuma, naprave, ki se uporablja za izračun razdalj od lune in ostalih nebesnih teles, ko se s pomočjo astronomskih tabel lahko določi pozicija glede na zemljepisno dolžino, zraven nje pa zapis 'Zemlja je okrogla.'. Zapisi v jami govorijo, da je v času ptolemajske dinastije egipčanska flota 6 ladij 370 Marilia Futre Pinheiro: Utopia and Utopias, 2005, http://www.ancientnarrative.com/archive/antocsup05.htm 371 Gerolamo Emilio Gerini: Researches on Ptolemys Geography of Eastern Asia, Munshiram Manoharlal Publishers, New Delhi,Second Edition 1974, http://www.gissad.net/Publications/ptolemy/pages Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pod vodstvom kapitanov Rate in Mawija izplula iz Rdečega morja in dosegla obalo Čila v Tiguiririci. Egipčanska flota je uporabila vzhodnoavstralski in južnooceanski tok, preden jo je Humboldtov tok odnesel na obalo Južne Amerike. Mawijevo odpravo je poslal znanstvenik in vodja aleksandrijske knjižnjice Eratosten (275-194 pr. Kr.), ki je verjel, da je svet okrogel in da je obseg sveta 24.500 milj. Mawi je med potovanjem uporabljal Eratostenove tabele ter primerjal lunine razdalje z razdaljami, ki jih je sam izmeril. Odprava opisuje tudi eklipso v Avstraliji l. 232 pr. Kr.372 Dokaz za odpravo je tudi petroglif na otoku Pitcairn v Polineziji v kraju Down Rope, ki omenja lunin mrk na Pitcairnu 14. decembra 233 pr. Kr. za časa egipčanskega kralja Ptolemaja III Evergeta. 26 decembra 234 pr. Kr. so lunin mrk videli v Sosorri, zadnjega pa so videli na območju današnjega Santiaga v Čilu, 10. junija 232 pr. Kr.373 Slika 58: Egipčanska risba iz jame Sosorra, Papua, http://www.21stcenturysciencetech.com/articles/fall01/navigators/cave.jpg 9.3.RIMSKI STIKI S KITAJSKO IN INDIJO Leta 53 pr. Kr. je bil v veliki bitki med Rimljani ter Parti pri kraju Carrhae (dan. Harran, vzhodna Turčija), ubit rimski triumvir Kras, njegova vojska pa je bila uničena. Po hipotezi naj bi del rimskih ujetnikov Parti odpeljali na vzhodno mejo s Kitajsko. Rimski vojaki so se tam pridružili Hunom, ki so jih Kitajci leta 36 pr. Kr. porazili pri kraju Zizhi. Kitajci omenjajo 372 Rick Sanders: Ancient navigators could have measured longitude, jesen 2001, http://www.21stcenturysciencetech.com/articles/fall01/navigators/navigators.html 373 Ross Perfect: Pitcairn Island Petroglyph Deciphered, 2002, http://www.21stcenturysciencetech.com/articles/Pitcairn_Island.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja tehniko bojevanja v obliki rimske želve (falanga, zaščitena s ščiti z vseh strani). Ponovno ujete rimske vojake so Kitajci odpeljali v notranjost Kitajske, kjer so Rimljani zgradili mesto Liqian, kjer naj bi njihovi potomci še danes živeli.374 Rimljani so vplivali na JV Azijo v pomorstvu glede uporabe zatičnih lukenj in spojitve s čepom. Do tedaj je JV Aziji prevladoval tip hlodaste ladje z dvema neprepustnima pregradama, s spojenim dvojnim robom ladje za pritrditev deske in uporabo lukenj brez zatičnih lukenj in klinov. Primer tega je vietnamska ladja iz nahajališča Dong Xa iz časa vladavine cesarja Kaligule ali Klavdija I., ki je bila narejena po rimskem zgledu in je obenem služila kot krsta.375 Slika 59: Potomci Krasove rimske vojske na Kitajskem, http: http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2010/11/25/article-1332636-0C3C2A76000005DC704_634x318.jpg Rimljani so sprva dobivali kitajsko svilo preko posrednikov iz ljudstva Seres (Toharijci iz doline Tarim, današnja pokrajina Xinjiang ali Sinkjang na Kitajskem), ki so že cesarju Avgustu poslali odposlance. Periplus omenja deželo Thinae (jug Kitajske), kjer so gojili sviloprejke. Ko je konec 1. stoletja kitajski vojskovodja Ban Chao zasedel območje Tarima, je želel navezati neposredni stik z Rimljani in je leta 97 poslal odpravo z odposlancem Can Yingom v Mezopotamijo, odkoder bi morala odprava obpluti Arabski polotok in priti v rimski 374 Richard Spencers: Roman Descendants Found in China?, 2. 4. 2007, http://www.telegraph.co.uk/news/main.jhtml?xml=/news/2007/02/02/wroman02.xml 375 Richard Stone: When in Vietnam, build boats as the Romans do, IPPA Congress Manila, 20.-26. 3. 2006, http://www.sciencemag.org/cgi/content/full/312/5772/360b Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Egipt. Partski mornarji so Kitajcem dejali, da se lahko trimesečna pot v Egipt zavleče zaradi slabega vremena in so zahtevali plačilo triletne vožnje vnaprej, na kar Kitajci niso pristali in so se vrnili nazaj. Kmalu zatem je rimski trgovec iz Makedonije Maes leta 100 poslal svoje trgovce po kopenski poti preko partske države na sedemmesečno pot skozi deželo Seres v prestolnico Kitajske Luoyang. Ban Chao je v Luoyang poslal predstavnike, med katerimi so bili tudi predstavniki zelo oddaljene dežele na zahodu-Makedonije. Maesovi trgovci so se s Seresi srečali v gorovju Pamir, nato pa jih je Ban Chao poslal v Luoyang. Še pomembnejša je bila morska pot v 2. stoletju, saj so po njej Rimljani prišli v JV Azijo, leta 166 pa so rimski trgovski odposlanci prišli na kitajski dvor z darili, med katerimi so bili tudi predmeti iz JV Azije. Ko so se rimski trgovci z novico o odkriti pomorski poti vrnili nazaj v rimsko državo, je tam in na Kitajskem začela razsajati pandemija črnih koz, ki je zdesetkala prebivalstvo in za nekaj časa onemogočila trgovske stike med Rimom in Kitajsko. V tretjem stoletju je Rim doživljal gospodarsko krizo in državljanske vojne, vseeno pa so Rimljani uspeli na Kitajsko poslati vsaj dve odpravi. Kitajsko delo Liangshu poroča, da je leta 226 v času vladanja rimskega cesarja Aleksandra Severa na dvor cesarja države Wu Sun Quana prišel rimski trgovec Leon. Kitajskemu cesarju je poročal o svoji deželi, izrazil pa je tudi zanimanje za temnopolte ujetnike iz JV Azije, katerih dvajset predstavnikov (10 moških, 10 žensk) mu je cesar poklonil, obenem pa je z njim poslal tudi uradnika Liu Hsiena v Rim, ki je na poti umrl. Kitajsko delo Nan-fang-tsao-mu-chuang poroča, da so rimski trgovci leta 284 podarili kitajskemu cesarju 30.000 rolic iz agarjevega lesa, ki so jih dobili iz JV Azije. Že okoli 400 se je gojenje sviloprejk razširilo izven Kitajske, ko se je vladar Khotana (Hetian) poročil s kitajsko princeso in za doto dobil sviloprejke. V času bizantinskega cesarja Justinijana je Kozma Indikoplevst poročal, da gojijo svilo v Tzinitzi (Thinae?). 552. leta so nestorijanski menihi, ki so dolgo časa živeli v Serindi (Hetianu), ponudili Justinijanu možnost gojenja sviloprejk.376 Še v 5. stoletju kitajsko delo Hou Hanshu omenja trgovino z Rimom, ko pravi, da gre pot po kopnem iz Anxija (Perzija) v Haixi (Egipt), ki je del rimskega imperija, da so rimski trgovci pošteni in nimajo dvojnih cen, imajo pa vsega blaga v izobilju ter da lahko trgovina s Perzijo in severozahodno Indijo (Tianzhu) prinese trgovcem tudi do desetkratni dobiček.377 376 Raoul McLaughlin:Silk Ties: The Links between Ancient Rome China, 26. 8. 2008, http://metoday.kr/2008/08/26/silk-ties-the-links-between-ancient-rome-china/ 377 John E. Hill: Western Regions according to the Hou Hanshu, september 2003, http://depts.washington.edu/silkroad/texts/hhshu/hou_han_shu.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Yu Huan je med 239 in 265 napisal delo Weilue, kjer omenja prihod rimskega trgovca Leona leta 226 v pokrajino Jiaozhi (Tonkin v severnem Vietnamu), odkoder ga je prefekt (taishou) Wu Miao poslal na cesarjev dvor po morju, obstajala pa je tudi pot po Rdeči reki do Yongchanga v današnjem Yunnanu, kamor so tudi prišli rimski trgovci. Avrelijevo odposlanstvo leta 166 v času vladavine kitajskega cesarja Huana je omogočilo darila v obliki slonovih okljev, nosorogovih rogov ter želvinih oklepov, najverjetneje iz Indonezije. Rimski in kitajski viri omenjajo rdečo smolo, ki so jo Rimljani imenovali zmajeva kri ali indijski cinober, Kitajci pa rdeči zmaj brez roga. V antiki so s tem imenom označevali dve rastlini, rastlinski pigment in zdravilo. Ena je Dracaena cinnabari iz otoka Sokotra v Jemnu, druga pa Calamus draco s področja Indonezije. Weilue omenja tudi Zesan (Azanijo, od Oponeja, Ras Hafun v Somaliji, do Rhapte, Rufiji v Tanzaniji), kraljestvo na vzhodnoafriški obali, ki naj bi bilo podložno Rimu in imelo trgovsko pot do rimskega pristanišča Leuke Kome v Egiptu in do katerega je bilo možno od Azanije priti jugozahodno po morju ob obplutju Afrike. V času Periplusa je bila Azanija podrejena vladarju Mapharitisa Haribaelu iz Jemna, rimskemu zavezniku, kjer so v času cesarja Klavdija I Rimljani v Evdajmonu (Aden v Jemnu) imeli svojo vojaško posadko. 378 Indijsko pristanišče Muziris verjetno današnji Pattanam) je nekaj časa imelo posadko 1200 rimskih vojakov. Tamilski zapisi iz 2. stoletja govorijo o trgovcih yavana (izraz je označeval tako Grke na zahodu, kot Javance na vzhodu). Zapisi omenjajo bogate hiše Grkov in Rimljanov v Puharju pri Pondicherryju in grško-rimske ladje, ki so prihajale z zlatom in odhajale s poprom. Grškorimski priseljenci so bili zanimivi kot mizarji, trgovci in obrtniki v Pumpaharju v čolskem kraljestvu ter kot vojaki in telesna straža v Maduraiju, prestolnici Pandye. V bližini Bombaya so našli verske darove rimskih najemniških vojakov. Rimljani so izvažali sužnje, olje, vino, steklo, amfore in kovance v Indijo. O rimski trgovini med drugim pričajo tudi kovanec cesarja Antonina Pija (138-161) iz Oc Eu v Vietnamu ter kovanec cesarja Maksimijana (286-305) v Tonkinu.379 378 John Hill: The peoples of the West from the Weilue by Yu Huan, september 2004, http://depts.washington.edu/silkroad/texts/weilue/weilue.html 379 Warwick Ball: Rome in the East, 2000, http://books.google.si/books?id=8Q2XxXx5ZdsC&pg=PA449&lpg=PA449&dq=BALL+Warwick:+Rome+in+t he+East,2000&source=bl&ots=nZOiDfbRh&sig=Yr2EZn3BVZYhlREB6kcVKLe0nrE&hl=sl&ei=MwDkSoinDIvK_gatjKm0Cg&sa=X&oi=book_r esult&ct=result&resnum=5&ved=0CBgQ6AEwBA#v=onepage&q=&f=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V času Avgusta je vsako leto samo iz Myos Hormosa v Indijo izplulo 120 rimskih trgovskih ladij, rimski trgovci so pa tja potovali v juliju iz Egipta. Plinij Starejši je dejal, da je samo uvoz luksuznih predmetov iz Indije, Kitajske in Arabije stal rimsko državo sto milijonov sestercev letno, zato so našli toliko rimskih kovancev v Indiji. Okoli leta 90 so zaradi velikih količin uvoženih začimb v Arsinoe, Egipt, zgradili posebna skladišča samo za indijski poper, imenovana horrea piperataria. Ob osvojitvi Mezopotamije v partski vojni (114-117) je Trajan v pristanišču Mesene ob izlivu Evfrata in Tigrisa namestil svoje ladjevje, da bi v prihodnosti prišel do Indije, a se je njegov naslednik Hadrijan že leta 117 umaknil s tega področja.380 Preko Arabije Feliks (današnji Jemen) so potovale indonezijske dišave kot cimet in kasija. Plinijevo Naravoslovje (Naturalis Historia) omenja, da cimetov grm zraste največ 3 čevlje (90 cm) in najmanj eno ped (23 cm) visoko, da je debel štiri palce (8 cm), korenine pa se dvigajo šest palcev (12 cm) nad zemljo. Ko zeleni, je brez vonja, list je enak listu divjega majarona, je sušoljuben, v vlažnem podnebju slabše obrodi, upirati pa se mora stalnemu pritisku. Raste pri tleh, med najdebelejšim grmovjem in robidovjem, tako da ga je težko nabrati. Po rimskem znanstveniku Celziju so cimet uporabljali tudi kot odvajalo, sestavino mazil in z njim dišavili vino. Rimljani so se zaradi velikanskih dobičkov od trgovine z luksuznim blagom, ki je potekala na obsežnem območju od Rima do Kitajske, odločili za prodor do Indijskega oceana. V času cesarja Avgusta so poslali ekspedicijo poveljnika Elija Gala v Etiopijo in Arabijo Feliks (Jemen), kjer so začasno zavzeli ozemlje, a ne za dolgo, zato so se Rimljani sčasoma odločili le za trgovino. Visoki finančni primanjkljaj v trgovini z začimbami so Rimljani krili z izvozom zlata in carinami za luksuzno blago z Vzhoda (25% carina na vrednost blaga). Rimski denar je postal plačilno sredstvo Arabije, Afrike (vse do Tanzanije), Indije in JV Azije. Ogromno je pri tem zaslužila tudi Arabija Feliks kot proizvajalka in posrednica številnih vrst dišav in luksuznega blaga Rimu (arabska pristanišča Aden, Muza in Kana). V Afriki so se Rimljani srečevali z Indonezijci preko cimetove poti iz Indonezije v Afriko. Plinij pravi, da cimet raste v delu Etiopije, ki je s porokami povezan s Trogloditi. Slednji ga kupijo od sosedov, ki ga dobijo preko širnih morij v ladjah brez krmila, vesel, jader ali kakršnegakoli drugega pripomočka; namesto tega imajo le pogumne može. Odrinejo na zimsko morje v času okoli najkrajšega dne, ko vzhodni veter najmočnejše piha. Vodi jih skozi zalive in okoli rta, tako da s severnikom-severovzhodnikom priplujejo v katabansko pristanišče Ocilia ali Okelis 380 Andrej Žgur: The economy of the Roman Empire in the first two centuries A. D., december 2007, http://theses.asb.dk/projekter/fbspretrieve/2448/Economy_of_Roman_Empire.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ob Rdečem morju. Najpogosteje izberejo prav to pristanišče, pravijo pa, da za povratek potrebujejo pet let in da jih med potjo mnogo umre. V zameno odpeljejo domov stekleno in bakreno posodje, zaponke, zapestnice in ogrlice; promet torej sloni predvsem na pridobivanju naklonjenosti žensk. Petletna doba za povratek povsem ustreza, ker plovba ni potekala direktno z zimskim monsunom tja in takoj zatem s poletnim nazaj, temveč so v obe smeri pluli ob afriškem obrežju. V južni Indiji sta bili najpomembnejši pristanišči za rimske trgovce Muziris (današnji Kodungallur v Kerali, kjer so postavili svetišče Avgustu), ki je spadal v kraljestvo Cerobotra, in Nelcinda (kraljestvo Pandianu). Izvažali sta drage kamne, bisere, želvovino, svileno blago, vključno s kitajsko svilo, ter nardo.381 Malabarska pristanišča so bila povezana s pristanišči na vzhodni obali južne Indije (Comari, Colchi-Kolkai, Camara-Kaveripattinam, Poduca-Arikamedu, Sopatma (Madras in Masalia Masulipatam), ta pa z Bengalijo in Indonezijo. Ladje kolandiponta bi iz Damarice izplule v avgustu ali septembru, iz Bengalije pa bi šle v JV Azijo v novembru. Naslednje leto bi ista ladja iz Bengalije šla v Damirico po novembru. Iz Bengalije bi ladja šla v Indonezijo med novembrom in aprilom, iz Indonezije pa bi v Bengalijo zaradi monsuna lahko odplula avgusta ali septembra. Od maja do septembra bi ladja iz Indonezije lahko odplula proti Kitajski s pomočjo JZ monsuna, med novembrom in marcem pa bi se ladja iz Kitajske lahko vrnila v Indonezijo s pomočjo severovzhodnega monsuna.382 381 Marija Brus: Arabija Feliks, 2006, Založba Annales, 2007, str. 72, 121, 124-125 382 Shahnaj Husne Jahan: Maritime Trade Routes of Early Historic Bengal, 2006, http://www.vanamala.de/documents/jahan.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 60: Rimsko-indijska trgovina, http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/commons/thumb/1/1b/Indo-Roman_trade.jpg/360pxIndo-Roman_trade.jpg Slika 61: Antična pomorska trgovina z začimbami iz JV Azije, predvsem Indonezije cimetova pot in pot nageljnovih žbic),ki je vodila v rimski Egipt. http://asiapacificuniverse.com/pkm/mapSpiceRoutes.GIF Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 9.4.RIMSKI STIKI Z INDONEZIJO Kitajski opis indonezijskih ladij iz 3. stoletja, imenovanih jong (iz njih izvira izraz džunka), pravi, da so jongi lahko nosili od 400 do 500 metričnih ton blaga, vsaj ena ladja pa celo 1000 metričnih ton. Malajci so prvi izumili trikotno latinsko jadro v prvih stoletjih pred Kristusom, Arabci pa so to prevzeli v Sredozemlju v 2. stoletju. Malajski mornarji so prvi spoznali uporabo monsunskih vetrov v Indijskem oceanu za trgovino s cimetom. (Grški izraz za cimet izhaja iz malajščine.) Plinij omenja, da so trgovci s cimetom izpluli ob najmočnejših vzhodnih vetrovih, ki so jih nesli od zaliva do zaliva. V času rimske osvojitve Egipta okoli 31 pr. Kr. je bilo v Adenu v Jemnu malajsko naselje, kamor so prihajale in odhajale številne ladje, sčasoma pa so se Malajci ustalili in so jih v 1. stoletju preplavili okoliški prebivalci.383 Indonezijci so prišli tudi na Maldive, saj se eden izmed atolov imenuje Java Kara, poleg tega pa so bili stiki redni med Acehom in Maldivi. Maldivci so potovali z JZ monsunom v Aceh v 2. tednu aprila, poslali pa so tudi delegacijo na dvor rimskega cesarja Julijana Apostate (361363).384 Rimljani so prišli v Aceh, kar dokazuje bakreni Hadrijanov kovanec.385 V času cesarja Hadrijana naj bi po kronikah Sejarah Malayu Kitajska in Rim želela vzpostaviti tesnejše sodelovanje s poroko rimskega princa in kitajske princese. Rimska flota je leta 120 trgovala na področju Goe in zaprosila malajskega plemiča Meronga Mahawangso, potomca Aleksandra Velikega, da pospremi rimskega princa v JV Azijo, kjer naj bi se par na nevtralnem terenu poročil. Na tistem območju pa je piratsko ljudstvo pod vodstvom mitološkega Garude ugrabilo kitajsko princeso na poti iz Kitajske in jo zaprlo v jamo Gua Cerita na otoku Langkawi (današnja Malezija) in ob poti v Malaški preliv napadlo tudi rimsko floto. Po rimsko-malajskem porazu so princa valovi zanesli do Langkawija, kjer je našel 383 Lynda Shaffer: Maritime Southeast Asia to 1500, 1996, http://books.google.si/books?id=X58tqsLz0dIC&dq=Maritime+Southeast+Asia+to+1500&printsec=frontcover& source=bl&ots=lPL5NM1T1&sig=bXvsMAIXygwWj0FfxkALwF9WqZI&hl=sl&ei=H7XRSsrtJ46QsAbl3YGPBA&sa=X&oi=book_result &ct=result&resnum=1&ved=0CAcQ6AEwAA#v=onepage&q=&f=false 384 Naseema Mohamed: Maldivian Seafaring in the Pre-Portuguese Period,2005, http://www.qaumiyyath.gov.mv/docs/whitepapers/history/seafaring.pdf 385 Daniel Perret: Aceh as a field of ancient history studies, 2007, www.ari.nus.edu.sg/docs%5CAcehproject%5Cfull-papers%5Caceh_fp_danielperret.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja princeso in se z njo poročil, Merong Mahawangsa pa je prispel v Kedah, kjer je postal prvi vladar.386 Rimljani so na območju Arikameduja vplivali na indijsko lončevino, tako da je nastala hibridna indorimska lončevina tipa Arikamedu, ki so jo iz tega in iz drugih pristanišč Andhra Pradesha izvažali v Sembiran na Bali in v Buni na severu Jave, kjer so našli veliko indorimske lončenine. Na območje Sembirana so prišle indorimske koralde in Kharoshti pisava, kar priča o povezavi z Orisso.387 Slika 62: Nahajališča indijske ruletne lončenine, http://drs.nio.org/drs/bitstream/2264/3840/1/Curr_Sci_100_1076.pdf 386 Dinesh Patairya: Gua Cerita in Langkawi, 15. 4. 2009, http://www.articlesbase.com/destinations-articles/guacerita-in-langkawi-867500.html 387 Sila Tripati,Early Maritime Activities of Orissa on the East Coast of India, 2002, http://drs.nio.org/drs/bitstream/2264/127/3/Man_Environ_27_117.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 63: Razširjenost lončenine tipa Arikamedu 10 od rimskega Egipta do Balija, http://www.dur.ac.uk/arch.projects/arikamedutype10/map.png Slika 64: Starodavna pomorska pot iz indijskih pristanišč do Balija, http://drs.nio.org/drs/bitstream/2264/3840/1/Curr_Sci_100_1076.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Morda že Apicijeva knjiga De re coquinaria (Kuharica) iz 1. stoletja omenja klinčke in muškatni orešček. Marij, krščanski gramatik iz Afrike okoli leta 300, je postavil izvor cimeta v Rajski vrt, sv Hieronim iz Stridona po hipotezi Starod pri Ilirski Bistrici ali območje Pivke 347-Betlehem 420) in nadškof Konstantinopla Janez Krizostom (347-407) pa sta postavila Indijo in njene začimbe poleg raja. Cerkveni dostojanstveniki so imeli dostop do t. i. cursusa publicusa, cesarskih mrež gostiln in trgovin s hrano, prevozom in prenočitvijo državnih uradnikov. Leta 314 so imeli takšen dostop trije škofje, ki so se udeležili cerkvenega koncila v Arelateju (Arles). Med številnimi začimbami so jim bili na voljo tudi klinčki, podobno pa je bilo tudi na koncilu v Nikeji leta 325. 337. leta je Konstantin sprejel delegacijo Indijcev, ki so živeli blizu vzhajajočega sonca ob ekvatorju, kasneje pa je trgovina upadla, tako da sv. Hieronim omenja, da potrebujejo mornarji skoraj leto dni plovbe iz Rdečega morja do Gangesa ali Phisona v Bibliji, ki teče skozi celotno deželo Havila in rodi številne začimbe v rajski fontani. V svoji knjigi o prehrani Anthimus, ambasador vzhodnogotskega vladarja Italije Teodorika, med začimbami že pozna klinčke in za zdravje v receptu o peki govedine priporoča 50 zrn popra, skupaj s klinčki in ostalimi začimbami. V 5. stoletju v svoji kuharici Vinidarij iz Galije med nepogrešljivimi začimbami, ki jih je potrebno imeti v vsaki kuhinji, omenja poper, ingver, klinčke in kardamon (Elettaria cardamomum). Sv. Avit iz Dunaja v začetku 6. stoletja pravi, da vse lepe in dišeče stvari prihajajo iz rajskega vrta na Daljnem vzhodu.388 O nageljnovih žbicah Plinij v 12. knjigi Naravoslovja pripoveduje: "Obstaja še en sadež, ki prihaja iz Indije, je podoben poprovim zrnom in se imenuje caryophyllon [javanski poper ali nageljnove žbice]. Raste v določenem sadovnjaku, posvečenem indijskim bogovom, in lepo diši, ko ga prevažajo. Tudi macir [muškatni orešček] prihaja iz Indije in se uporablja za grižo in zdravljenje krvi."389 Zanesljivo so nageljnove žbice in močno dišeči in pekoči posušeni popki dišečega klinčevca prišli v rimski imperij v Aleksandrijo leta 176, o čemer pričajo zapisi carine uvoženih 388 Jack Turner: Spice: The History of a Temptation, 2004, Vintage Books, str. 249-250 389 James Eason: The twelfth book of the history of nature written by C. Plinius Secundus, 24. 1. 2006 http://penelope.uchicago.edu/holland/pliny12.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja predmetov. Do 4. stoletja so se začimbe tako razširile, da je cesar Konstantin ob svojem krstu papežu Silvestru I. (314-355) daroval 150 funtov nageljnovih žbic.390 Antični pisci velikokrat omenjajo deželo Taprobane, ki jo v srednjem veku še postavljajo bodisi na Šrilanko bodisi na Sumatro. Strabon omenja Taprobane kot otok, Pomponij Mela pa kot skrajni del JV celine. Iz Taprobane so poslanci prispeli v času cesarjev Klavdija I in Julijana Apostata. Če je bila Taprobane Šrilanka, je bil basileon Anrogrammun (kraljeva rezidenca) mesto Anuradhapura. V času cesarja Justinijana Kozma Indikoplevst, prvotno trgovec iz Egipta, nato menih,omenja veliki otok Taprobane ter na stotine manjših otokov okoli njega ter pot grškega trgovca Sopatra iz Adulisa v današnji Eritreji v Taprobano.391 Škof Palladius iz Helenopolisa (360-430) v svojem delu O ljudstvih Indije in brahmanih (De Gentibus Indiae et Bragmanibus) omenja, da je priplul do rtov Indije v spremstvu eritrejskega škofa Adulisa Mojzesa, o brahmanih pa je dobil podatke od nekega egipčanskega pravnika iz Teb. Ta se je med bivanjem v etiopskem Aksumu odločil obiskati Taprobane, kjer živijo Makrobioji. Omenja tudi otoke Maniolai blizu Taprobane, ki so magnetni in privlačijo ladje, da ob njih nasedejo. Na območju Bisadaje so egipčanskega pravnika zajeli za sužnja, dokler ga ni osvobodil vladar Taprobaneja, ki je imel vrhovno nadoblast. Rufin iz Ogleja (340-410) omenja, da je filozof Metrodor prišel v daljno Indijo, da si ogleda svet in po njegovem zgledu se je za to odločil tudi filozof Meropij iz Tira, ki je s seboj vzel Edezija in Frumencija, ki je spreobrnil aksumskega vladarja Ezano v krščanstvo.392 O Taprobani kot Sumatri priča Ptolemejev opis, ki omenja nosoroge in slone na Taprobani ter pot iz Indije v Taprobane, ki traja 20 dni, Plinijeva omemba predstavnikov ambasade iz Taprobaneja v Rimu, ki naj bi videli čisto nova ozvezdja na zahodu, in da je senca sonca padla na sever, namesto na jug kot v Taprobani, kaže, da je Taprobane ležala južno od ekvatorja (Sumatra).393 390 John Buffet: About cloves, 12. 3. 2009, http://organic-gardeningblog.com/organic-gardening-tips/aboutcloves/517/ 391 Arpit N. Deomurari: Ceylon as known to the Greeks and Romans, 2009, http://www.wildone.in/naturalhistory-books/ceylon-an-account-of-the-island/ceylon-as-known-to-the-greeks-and-romans.htm 392 Prabo Mihindukulasuriya: Another ancient Christian presence in Sri Lanka, the Ethiopians of Axum, marec 2005, http://www.cts.lk/downloads/1.pdf 393 H. D. Daunt: Conquest of India and Burma by Cyrus, 1926, http://library.albany.edu/preservation/brittle_bks/Daunt_Civilization/chpt12.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 65: Zemljevid rimskega geografa Pomponija Mele iz leta 43, ki je prvi narisal otoka Chryse in Argyre, http://orias.berkeley.edu/spice/images/map5sm.JPG Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 66: Ptolemejev zemljevid JV Azije, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/de/PtomelyAsiaDetail.jpg Ptolemejeva dolžina Taprobane, ki je 1332 km, ter širina 1066 km pa po drugi strani najbolj ustreza Borneu (dolžina: Borneo 1336 km, Šrilanka 432; širina: Borneo 960 km, Šrilanka 224 km). Ptolemej omenja jezero Megisba na Taprobani, velikosti 177 km, kar je jezero Danau Sentarum na Kalimantanu. Otok, ki obkroža Taprobano, je Orneos, njegovo trgovsko središče Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pa Orneon in morda iz tega izvira ime Borneo. Na mesto današnje Šrilanke Ptolemej postavi otok z imenom Salica.394 Z Borneom je povezan tudi otok Satirjev, saj Ptolemejeve koordinate za otok Satirjev ustrezajo zahodnemu Kalimantanu. Grki so izraz satir uporabljali tudi za opice Daljne Indije, se pravi za orangutane.395 Plinij o satirjih pravi, da so v vzhodnih predelih Indije tako hitro tekli, da si lahko ujel le starejše in bolne predstavnike vrste, da je imel srečo, da jih je lahko na lastne oči videl, in da so bili visoki od 1 do 1,5 m.396 Slika 67: Primerjava obal in topografije današnje Šri lanke, Ptolemejeva Taprobane in današnjega Bornea, http://wwwuser.gwdg.de/~fhasele/ptolemaeus/Frames/Borneo-Ceylon.gif Ptolemej, geograf in astronom iz Alexandrije, je med letoma 150 in 160 napisal geografski priročnik Geographike Hyphegeses, kjer opisuje kraje v JV Aziji, vključno z območjem Indonezije. Ptolemej je opisal trgovsko pot iz Funana v Indonezijo. V Indoneziji je pot rimskih trgovcev šla od rtov Notion (Natuna) ter Theviodes (Binatang) do ustja reke Rajang v Sarawaku, nato pa so trgovci šli do Iabadiou s prestolnico Argyropolisom, srebrnim mestom, 394 Frank Haselein: Claudius Ptolemeus Geographia Taprobana Insula, 15. 8. 2007, http://wwwuser.gwdg.de/~fhasele/ptolemaeus/Frames/Taprobana.html 395 Otto Steinmayer: Satyrs and the People With Tails, A Possible Reference to Borneo in Ptolemy's Geography? Sarawak Gazette. vol. cxviii, no. 1517, Sept. 1991, str. 29-32, www.ikanlundu.com/literary/ptolemy.html 396 Helmut Loofs Wissowa: In Search of Unidentified Relic Hominoids in Southeast Asia 2001, http://www.bigfootencounters.com/biology/helmut2001.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja današnjim krajem Selakau (selaka je izraz za srebro). Nato je pot šla do otoka sreče (Sumatra). V bližini otoka sreče naj bi ležalo 10 otokov Maniolai, ki so imeli močan magnetizem in so k sebi vlekli ladje z železnimi žeblji. Izraz naj bi izviral iz niaškega kraja Maniemola, deset otokov pa naj bi bilo otočje, katerega del je bil tudi Nias. Jugovzhodno naj bi ležali otoki Barrousai (otočje Bangka in Belitung). Omenja se otočje Satyroi (Karimata), naprej pa so šli trgovci do Takole (današnji Tapanuli), kjer je bil trgovski center za zlato in začimbe.Trgovci so nato prečkali delto (ekbolai) z imenom Chrysoanas (reka Masang ali Antokan). Pot na jug se je zaključila v Sabari (Sundski preliv), potem pa se nadaljevala na vzhod in severovzhod. Med Fortuno in Sabaro obstajajo še trije otoki Sindai (današnji Parahyangan) Na koncu so prišli do delte reke Palandas, naprej v notranjosti pa je ležala vas Palanda. Palandas naj bi bila reka Tulangbawang na jugu Sumatre, kraj Palanda pa verjetno Bawang na območju Bukit Bawang Ujung. Nato je pot vodila mimo rta Maleuokolon do tretje reke Chrysos Chersonesos, delte Attabas (reka Komering pri kraju Kayu Agung v bližini Palembanga). Trgovci so nadaljevali ob obali, dokler niso dosegli ustja reke Musi, ki je bilo za 100 km pomaknjeno v notranjost glede na današnje ustje. Nato so dosegli Kolgopolis (Kampung Bukit v Palembangu), od tu so šli na severovzhod v Perimulo in v istoimenski zaliv (nekje v Jambiju). Maleukolon naj bi bil Talang Batu, po Ptolemeju pa naj bi Perimula imela isto zemljepisno širino kot Takola. Morjeplovci so potovali ob zahodni obali navzdol v začetku leta, da so izkoristili severovzhodni do severozahodni monsun in da so porabili malo dni do Sundskega preliva. Tu so se srečali z močnim tokom. Ob severozahodni obali Jave so počakali na monsunski veter in šli nato ob vzhodni obali Sumatre navzgor. Iz Musija so šli na sever do Air Rawas, od tu pa navzgor do krajev Muara Rupit in Surulangunana. Nato so prišli do Samaranadija (reka Air Penegah), v bližino območja zlata. Ko so prečkali to križišče, so prišli do območja Patrase (vznožje gore Masurai, kjer izvira reka Tembesi), potem pa dosegli ustje reke Sobanas (Batang Marangin) in šli navzdol do emporija Thipinobastai (nekje na območju Muara Tembesi). Tako so prišli do območja Akandara (Batang Hari). Ko so popotniki zapustili zaliv Perimula, so pluli skozi območje, ki so ga naseljevali Loistai, prebivalci gozda, ki so izgledali kot živali, živeli v jamah in luknjah ter imeli kožo, ki jo puščice niso predrle. (današnji Kubuji na Sumatri.) Zadnja točka potovanja je bil Zabai, še vedno na ozemlju ljudstva Lostai. Zabai naj bi bil pristanišče ladjedelcev v zalivu Batang Harija, današnji Jambi. Ptolemej v notranjosti Kersoneza omenja reke Attabas (najsevernejša), Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Chrysoanas in Palandas; mesti Kalongka in Tharra naj bi ležali ali na območju Batang Harija ali južno od Palembanga.397 Nadaljevanje poti iz Jambija je vodilo trgovce dva dni po morju na vzhod,nato pa so šli iz Berhle v severozhodno smer skozi preliv med otoki Lingga in Tujuh. Šli so mimo prestolnice Balonge (Langkasuka), Kortate (kitajski Panpan iz ožine Kra na Tajskem) ter območja Thagora. (Tanahmerah v Kelantanu, Malezija.) Ustavili so se v Throani (zaliv Nakhon). Po obisku metropole Kra Bambanga so se popotniki izkrcali v vasi Sinda (Huai Yang) in šli nato na območje Pagrasa (Tenasserim v Burmo). Zadnja postanka pred prihodom na svileno reko sta bili reka Dorias in področje Aganagara na teritoriju Monov v Burmi. Trgovci so nato šli v notranjost do mesta Tamara (Lopburi) in obiskali bakreno deželo Chalkitis (gorovje Phetchabun). Tu se omenja tudi mesto Salatha (Sangklaburi). Nadaljevanje poti je bilo v reko Aspitharo (Bang Pakong) ter emporium Bramma (Oc Eo v Vietnamu). Bramma je bila preko kanala povezana z reko Ambastos (Mekong). Nato so šli popotniki v Rabano (Kurung Banam), potem pa iz Južnega kitajskega morja do ustja reke Rajang in obalno mesto Binatang na Borneu. Iz Binatanga so se odpravili v t. i. promontorij Satirov(Karimata) da obiščejo Etiopce, ki so jedli ribe v zalivu Sinai. V zaliv Sinai (Javansko morje) je tekla reka Kotiaris (Kapuas). Iz Karimate so šli do ustja reke Sungai Jelai (sanskrtska reka Yava, oziroma območje Tanjung Negara), ki jo omenja že rimski trgovec Aleksander kot veliko središče pristanka ladij. Takrat je potekala pot iz Jambija v Catigaro, kjer so se izmenjevali sumatranski in kitajski izdelki. Yavadvipa je imela prestolnico Argyre (današnji Kumai ali Kotawaringin). Severovzhodno od ustja Kotiaris je ležalo mesto Kokkoronagara (območje reke Dandang ali Kadandangan iz Negarakertagame). Stopinjo severno od Thinaija je bilo mesto Sagara (Pulau Laut), kjer naj bi bil rojen kasnejši vladar Mulawarman.398 Po drugi različici je Palanda Kuala Kangsa v Peraku, reka Palandos je reka Perak, Tharrha je Trengganu, trg Sabana je Kuala Selangor, rt Maleu Kolon je Tanjong Kuantan, reka Attaba je reka Trengganu, mesto Koli je Kelantan, mesto Perimula je Ligor, Balongka je na ožini Kra (današnji Chumphon) Agathodaimonos je otok Great Nicobar, otoki Maniolai, deset otokov s kanibali in z magnetno goro, pa so otoki Simalur in Banyak. Pet otokov Barousai zahodno od 397 Humbang Hasundutan: Batlamaus, Ptolemy dan Batak, 4. 5. 2006, http://humbahas.blogspot.com/2006/05/batlamaus-ptolemy-dan-batak_04.html 398 W. Van Der Meulen: Ptolemys geography of Mainland Southeast Asia and Borneo, april 1975, http://cip.cornell.edu/DPubS/Repository/1.0/Disseminate/seap.indo/1107132160/body/pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Sumatre s kanibali so Nias, Bangkaru, Tuwangku, Ujung Batu in Simalur. Sabadeibai otoki so bili Siberut in skupina Batu. Tudi na Sabadeibai otokih naj bi živeli kanibali, kar omenja kasneje Bozorg, ki pravi, da za Al Neyanom ležijo otoki Berawa, ki jih naseljujejo lovci na glave. Trije Sindai otoki, kjer so bili tudi kanibali, so bili Sipora in Pagai v otočju Mentawei, Pagai ter Enggano. Pred Bengkulujem in Indrapuro naj bi ležali otoki Sindae. V območja Barousai in Sindai naj bi bilo poleg otokov vključeno tudi območje Barusa in Indrapure na otoku Sumatra. Ptolemejeva Iabadiou naj bi ležala na območju Jambija. Ptolemej na obalo nasproti severa Šrilanke postavlja t. i. Argarski zaliv, na njegovo obalo pa mesto Argeirou (Argalu iz Periplusa) na območju Ačeha. V Supparaka Jataki se okoli otoka Kusadvipa (Sumatra) omenja zeleno in travnato morje Kusamala, ki sega od Indonezije na zahod vse do Afrike. Otoki Satirjev naj bi bilo otočje Anambas. Ptolemej omenja Nagadiboi kot Javadvipo, kasneje pa Amijan Marcelin v opisu Daljne Indije omenja kraja Divis in Serendivis.399 V antičnih virih je bil Malajski polotok Chersonesos Aurea, otoka Chryse in Argyre pa Sumatra ali njen del ter zahodna Java. V Taprobane so po Pliniju pluli trgovci po bisere, drage kamne, muslin in želvovino, nasproti Gangesa se pa nahajata Zlati Kersonez ter v oceanu otok Chryse, zadnji del naseljenega sveta proti vzhodu, pod samim vzhajajočim soncem ter z najboljšo želvovino v Eritrejskem morju. Plinij še omenja, da je za tem območjem na severu dežela Thys z glavnim mestom Thinae (Kitajska), odkoder prihaja svila in njeni proizvodi preko Baktrije v Barygazo.400 Pomponij Mela omenja, da imata Chryse in Argyre državne pečate iz zlata in srebra. Omenja tudi polotok JV Azije, kjer imajo ljudje bogat ulov iz morja. Še Izidor Seviljski na prehodu iz 6. v 7. stoletje postavlja Chryse in Argyre na skrajni jugovzhod Azije skupaj z otokoma Taprobane in Tyle. Marcijan iz Herakleje v 5. stoletju pravi: "Prekogangeška Indija je zlati Hersonez. Ima dolžino 1800 km in širino 5000 km. Sestavlja jo 50 plemen, 67 mest, pomembnih vasi ali trgov, 18 pomembnih gora, 5 rtov, tri pomembna pristanišča, 1 zaliv ter 30 pomembnih otokov."401 399 Gerolamo Gerini: Researches on Ptolemys Geography of Eastern Asia, Munshiram Manoharlal Publishers, New Delhi, 1974, http://www.gissad.net/Publications/ptolemy/pages 400 Alois Payer: Periplus Maris Erythraei, 20. 4. 2008, http://www.payer.de/quellenkunde/quellen1101.htm 401 Thomas Suarez: Early Mapping of Southeast Asia, 1999, http://books.google.si/books?id=ZG7ZMAbv_jAC&pg=PA24&lpg=PA24&dq=Suarez:+Early+Mapping+of+So utheast+Asia,1999&source=bl&ots=x6kho6NN2k&sig=5e61NrbonKNA1VFmhfNZQ7Y4lo0&hl=sl&ei=jafQS vi2EYGqsAbrvLSsCA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=2&ved=0CAsQ6AEwAQ#v=onepage&q=& f=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 68: Rimska pot v današnjo Indonezijo po Ptolemeju, http://cip.cornell.edu/DPubS/Repository/1.0/Disseminate/seap.indo/1107132160/body/pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Področje Indonezije omenja tudi Got Jordanes v delu O izvoru in dejanjih Gotov: "V vzhodnem morju in Indijskem oceanu so otoki Hipopodi (Hippopodes), Jamnezija(Iamnesia) ter Solis Perusta, ki je zaradi hude sončne vročine sicer neprimeren za bivanje, se pa dolgo in široko razteza v svoji velikosti. Tu je tudi Taprobana, ki jo krasi deset utrjenih mest, zelo prijetna Silefantina in prav tako Teron. Čeprav o teh krajih ne piše jasno noben pisec, so obilno obljudeni s svojimi prebivalci". 402 9.5. ŠIRJENJE KRŠČANSTVA V AZIJO Krščanstvo se je zgodaj začelo širiti v Azijo. Po legendi je sv. Tomaž, eden izmed apostolov, zapustil Jeruzalem, šel v Babilon, od tam pa v Indijo. Pristal je leta 52 v Kodungallurju na jugozahodni obali Indije. Ko je tu vzpostavil postojanke, je šel na Kitajsko. Umrl je po prihodu s Kitajske okoli leta 72. Na Kitajskem se je ohranilo 10 kamnitih reliefov v grobu aristokratskega kitajskega kristjana iz kraja Xuzhou s podobami biblijskih zgodb iz konca 1. stoletja. Na enem reliefu je upodobljena ženska, ki jo piči kača, ko vzame sadež z drevesa spoznanja, na drugem pa štirje apostoli ribiči Peter, Andrej, Jakob in Janez ter prihod svetih Treh kraljev.403 Kozma Indikoplevst v 6. stoletju omenja, da je na otoku, ki ga Indijci imenujejo Sieledibe, Grki Taprobane, obkrožajo pa ga številni manjši otoki s pitno vodo in kokosovini palmami, perzijska cerkev, ki jo sestavljajo perzijski naseljenci, s perzijskim prezbitrom in diakonom ter kompletnim obredom. Vzhodnosirski nestorijanski kristjani so služili na dvoru sinhalskih kraljev Šrilanke med letoma 473 in 508, vzhodnosirske krščanske križe pa so našli v Anuradhapuri, Kotteju in Gintumpityi. Na Tajsko naj bi krščanstvo prišlo v 6., v Burmo pa v 8. stoletju. Patriarh vzhodnosirske cerkve Išojab III. (650-660) omenja konflikte glede imenovanja novega škofa v Indiji, ki pokriva področje vse do Kalaha (Kedah, Malezija).404 402 Žiga Šmit: Jordanes, o izvoru in dejanjih Gotov, Založba ZRC, Ljubljana, 2006, str. 26 403 Wang Shanshan: Stones Indicate Earlier Christian Link (1-5), 22. 12. 2005, www.chinadaily.com.cn/english/doc/2005-12/22/content_505587.html 404 T. P. Elias: East Syrian missions to Asia, 18. 3. 2004, http://www.mgutheses.org/page/?q=T%200998&search=&page=&rad Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 69: Tabula Peutingeriana z Indijo, vključno z otokom Taprobano, http://www.augsburgwiki.de/uploads/AugsburgWiki/tabula_peutingeriana_ausschnitt_indien.j Sirski in asirski kristjani so že zgodaj začeli širiti krščanstvo na vzhod izven meja rimske države, predvsem v Arabijo (v 5. stoletju že šest škofij na Arabskem polotoku), Indijo (v liturgiji še vedno sirski jezik) in Centralno Azijo. Ker je bil sedež asirskih kristjanov v Ktezifonu, na področju perzijske države, so bili preganjani kot potencialni rimski agentje, zato je leta 424 na sinodi v Marktabtu ktezifonski metropolit Dadisho razglasil neodvisnost Asirske Cerkve Vzhoda (na zahodu imenovana tudi nestorijanska ali vzhodnosirska Cerkev) od sedeža v rimski Antiohiji. Na sinodi sta bila tudi škofa iz Marija (Turkmenistan) in Herata (Afganistan). Po obsodbi Nestorija leta 431 na koncilu v Efezu zaradi njegovega zagovarjanja dvojne Kristusove narave, človeške in božanske, je Asirska Cerkev Vzhoda leta 486 uradno sprejela Nestorijev nauk. Nestorijanci so verjeli tudi v reinkarnacijo, kar jim je omogočalo lažje delovanje v Aziji. Vsaj v 7. stoletju je nestorijansko krščanstvo prišlo na Japonsko in Kitajsko, v 8. stoletju pa tudi v Tibet. V Indonezijo je nestorijansko krščanstvo prišlo najprej na Sumatro v Barus leta 637 ali 645, že leta 365 pa se omenja škof Taprobane (verjetno na Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Šrilanki) Teofil. V 7. stoletju perzijski popotnik Abu Salih al Armini v Opisu kronik in samostanov Egipta in sosednjih držav omenja, da je veliko kristjanov in cerkva v Barusu. Omenja se cerkev Sv. Marije, čiste Device Saidat al Adhraval Thanarat Martamiryam. Tudi Yijing v 7. stoletju omenja kristjane na Sumatri. Leta 1318 se omenja kaldejski metropolit Mar Abdi Isa, ki je imel pod seboj območje Dabaga, Sina in Masina. Dabag je bil obenem sedež metropolije, ki je obsegala 6 do 12 diecez in je bila petnajsta najpomembnejša metropolija v nestorijanskem krščanstvu. Mar Elijah V., patriarh vzhodnosirske cerkve, je l. 1503 poslal na to območje tri škofe, Mar Jab Alaha, Mar Denho in Mar Yaquba, kar priča o tem, da je več kot stoletje po zatonu nestorijanskega krščanstva na Kitajskem le-to bilo živo na območju JV Azije.405 Kitajci so nestorijance omenjali v zvezi s t. i. posse (indonezijskimi) ladjami iz Zabaga. Ko so nestorijanski misijonarji ustanavljali samostane v Xianu v času dinastije Tang, so jih Kitajci imenovali po-sse su(po-sse samostani) učenja pa po-sse ching chiao (po-sse učenja). Večina odposlancev Čampe in Sanfočija je imela v kitajskih zapisih nazive pu in li, (apu gospodar, li princ).406 Iz časa nestorijancev je znana indonezijska nestorijanska zgodba o Jezusu (pri nestorijancih Nabi Isa) v stilu budističnih Jatak. Zgodba je prišla v Indonezijo pred evropsko kolonizacijo. Zgodba se glasi takole: ko je Nabi Isa po deželi širil vero, mu je pristopil mož, ki mu je želel slediti. Šla sta skupno pot. V roki je Nabi Isa imel tri štruce kruha in jih dal svojemu novemu učencu, da jih nosi. Ko sta prišla do brega reke, je Nabi Isa rekel: "Spočijva se in pojejva štruce. Ena je zame, druga zate, na tretjo boš pa pazil, dokler ne bom lačen." Nato se je šel do reke napit, ko pa se je vrnil nazaj, mu je učenec rekel, da je ena štruca izginila. Nabi Isa ni ničesar odgovoril. Ko sta kasneje šla skozi gozd, sta videla rdečo srno z dvema jelenčkoma. Nabi Isa je poklical enega izmed jelenov, ki je takoj prišel tja. Nabi Isa ga je ubil, spekel in ga delil z učenci. Po pojedini je Nabi Isa naredil čudež, oživil jelenčka in ta je tekel nazaj k mami. Nato je šel Nabi Isa z učencem v drugo mesto, kjer sta videla sto krav. Ukazal je učencu, naj eno prime. Ubil jo je in jo spekel in sta jo skupaj užila. Kmalu pride lastnik z množico ljudi, češ, da sta ukradla kravo. Nabi Isa ostanku mesa reče: "Ponovno zaživi preko 405 James Duncan: The Nestorian Missions, the spread of the Gospel from V to XV centuries, pomlad 2009, http://www.prounione.urbe.it/pdf/f_prounione_bulletin_n75_spring2009.pdf 406 Paul Kekai Manansala: Sambali-Sanfotsi Zabag Golden Age Of Maritime Trade, 8. 3. 2007, http://sambali.blogspot.com/2007/03/sanfotsi-zabags-golden-age-of-maritime.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja božje moči in vstani!" Lastnik in prijatelji so bili zelo presenečeni in so dejali:Ta dva sveta moža sta mojstra v delanju čudežev! Nato sta šla do peščene ravnine, kjer sta se za trenutek ustavila. Nabi Isa je vzel kos zemlje, pomešane s peskom, in jo razdelil na tri kupčke in rekel: "Pesek se preko moči Boga spremeni v zlato." In to se je zgodilo. Nato je rekel Nabi Isa učencu: "Razdelil bom zlato na tri dele. Eden bo zame, drugi zate, tretji za tistega, ki je pojedel kruh." Ko je učenec to slišal, je ponižno rekel: Gospod Nabi Isa, priznam, da sem bil jaz tisti, ki je pojedel izgubljeno štruco. Nabi Isa mu odgovori: "Prav. Tu imaš svoj delež zlata in imaš še mojega, ampak v tem trenutku te odpuščam kot svojega učenca. Ne sledi mi več." Nabi Isa gre proč in pusti učenca samega z zlatom. Ta potem hoče prodati zlato in z denarjem nakupiti potrebščine za ženo in otroke. Kmalu prideta dva beduina s prekrižanima mečema in pravita: "Ti proseči menih, tile trije kupi zlata sigurno ne pripadajo tebi. Kje si jih ukradel?" Učenec jima je odgovoril: "Prisežem, da mi jih je Nabi Isa dal kot svojemu učencu". Beduina sta odgovorila: Ne verjamemo temu, kar govoriš. Sigurno si ukradel zlato in za to dejanje ti bova prerezala vrat." Učenec pa je rekel: "Poglejta, razdelimo si zlato." Beduina sta mu odvrnila: "V redu, sprejmeva." Ker pa sta bila zelo lačna, sta poslala učenca z majhno količino zlata v vas, da kupi kruha. Učenec se je razveselil tega in je takoj odšel v vas, da bi kupil kruha. Ampak na poti si je dejal: "Kupil bom kruh in vanj vstavil strup in ko bosta beduina mrtva, bo zlato zopet moje." A beduina sta sklenila, da učenca, ko se vrne s kruhom, ubijeta in mu prerežeta vrat. Čez eno uro pride učenec nazaj k njima z dvema zastrupljenima štrucama kruha. Komaj jima je izročil štruci, je eden izmed beduinov dvignil meč in učencu odsekal glavo. Komaj sta končala s kruhom, sta umrla in padla poleg učenca, tako da so tri trupla ležala skupaj. Naslednje jutro je mimo prišel Nabi Isa z večjo skupino učencev. Ko so zagledali prizor, je Nabi Isa dejal: "Pazite se zlata! Pohlep je zavedel te može in jih uničil. Zato se, učenci, vedno spomnite sledečih opozoril. Molite k Bogu in ga častite, kot Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo. Bodite zadovoljni s tistim, kar vam Bog da. Dajte miloščino, hrano in oblačila ubogim, ki prosijo v templju. Krasite tempelj in darujte medico in olje za njegovo uporabo. Tako vas bo Bog nagradil s srečo na tem in onem svetu!"407 407 Christopher M. Weimer: Indonesian legend of Nabi Isa, 2002, www.sacred-texts.com/journals/oc/pc-ilni.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 70: Širjenje krščanstva, budizma in hinduizma v prvih stoletjih, http://www.yuhsg.org/webpages/hurst/files/Spread%20of%20Buddhism,%20Hinduism%20an d%20Christianity.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 10. NASTANEK HINDUISTIČNIH IN BUDISTIČNIH DRŽAV V INDONEZIJI 10.1. INDIJSKI VPLIV V INDONEZIJI Ob Ašokini osvojitvi Kalinge okoli 262 pr. Kr. je prišlo do prve večje migracije Indijcev Kalingov iz današnje Orisse na območje Indonezije, ko naj bi princ Kalinge poslal 20.000 družin na Javo, in še danes je na Javi orang keling izraz za Indijca.408 Že Kautilya v Artasastri iz 4. st. pr. Kr. omenja, da kdor gre na Javo, se več ne vrne, če pa se, potem prinese toliko denarja, da ga zadostuje za sedem generacij. Ašoka pošlje 3 misijonarje Gavamptija, Sono in Uttaro v Suvarnabhumi.409 Tudi Mahaniddesa iz 3. stol. pr. Kr. omenja Javo. V Valmikijevi Ramajani se omenja Java kot otok sedmih kraljestev, bogat z zlatom in srebrom, z zlatimi rudniki, kjer se gora Sisira dotika neba. Tudi v delu Milindapanha, ki opisuje vprašanja kralja Milinde (Menandra I., ki vlada od 165 do 130 pr. Kr.) budističnemu menihu Nagaseni, in ki je bilo napisano okoli 100 pr. Kr. se omenja Java kot Yavana. Kalidasa, ki živi v času vlade Čandragupte II (381-413) omenja začimbe, predvsem nageljnove žbice iz Dvipantare, ki jih omenjajo tudi indijske Purane.410 V Ramajani Sugriwa išče Sito vse do Yavadvipe. Kar se tiče prihoda hindujske kulture na Javo, obstaja legenda o skrivnostnem Ajiju Saki, ki je prišel iz Indije (Bumi Majeti, dežela, kjer Bog usliša človeka s čistimi željami in vzvišeno molitvijo) in ki mu pripisujejo pisavo ter koledar, ki je še danes v veljavi na Baliju (prvo leto te dobe pade v leto 78 po Kr.). Aji Saka je prišel na Javo, da bi rešil tamkajšnje ljudstvo pred ljudožerskim vladarjem dežele Medang Kamulan z imenom Dewatacengkar. V velikem boju je Aji Saki uspelo potisniti kralja v 408 Benudhar Patra: Kalinga in Southeast Asia, 2004, http://orissagov.nic.in/emagazine/orissaannualreference/ORA-2004/pdf/kalinga_in_south_east_asia.pdf 409 Vadime Elisseeff: The Silk Roads, 2000, http://books.google.com/books?id=zRPbecWnkoIC&pg=PA103&lpg=PA103&dq=roman+ware+in+sembiran&s ource=web&ots=RDFhUVah5f&sig=ZXEze-yFTcYbgxBETM5V2RMh3s&hl=en&sa=X&oi=book_result&resnum=2&ct=result#PPA95,M1 410 Himanu Bhusan Sarkar: Geographical SE Asia, BTLV 137, 1981, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/2066/2827, KITLV Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Južno morje, kjer se je spremenil v belega krokodila, Aji Saka pa je postal novi kralj dežele. Sama zgodba ima veliko duhovnih pomenov, med njimi tudi princip življenja.411 Slika 71: Kopenska rdeče) in morska svilena cesta (modra), http://4.bp.blogspot.com/_Y9xi5n9m3E/TSCiNGItEjI/AAAAAAAAHs0/2lHulQljzyg/s1600/Silk_route.jpg Hinduizem se je kmalu razširil. Kip Ganeša iz 1. stoletja so našli na gori Raksa na otoku Panaitan, na območju Ujung Kulona, iz 2. stoletja pa je že svetišče Jiwa v kompleksu Batujaya na zahodu Jave.412 Nahajališče Kendal Jaya vzhodno od Jakarte iz 2. stoletja je predstavnik kulture Buni in je sočasno z nastankom svetišča Batujaya, kjer so v grobovih našli okostnjake z zlatimi pridatki.413 Obstaja tudi sedem menhirjev na področju Bojongmenjeja v bližini Bandunga. Pokončni megaliti ponazarjajo moške in se običajno nahajajo v hindujskih svetiščih. Steber iz andezita je iz obdobja med 2. in 7. stoletjem in predstavlja ostanek enega najstarejših hindujskih svetišč Indonezije.414 411 Sekartaji: The legend of Aji Saka, 4. 1. 2010, http://worldfolktales.blogspot.com/2010/01/legend-ofajisaka.html 412 Ramesh Chandra Majumdar: Ancient Indian colonies in the Far East, 1937, http://www.archive.org/stream/ancientindiancol031163mbp/ancientindiancol031163mbp_djvu.txt 413 Gilang Albanjari:Insight of Indonesia, 2004, http://www.korindo-network.com/insight_indonesia.htm 414 Barrie Lie Birchall: Historical Treasure Troves Looted: West and Central Java, 21. 1. 2007, http://www.planetmole.org/indonesian-news/historical-treasure-troves-looted-west-and-central-java.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Svetiščni kompleks Batujaya je razširil Purnawarman v 4. stoletju. Svetišče je iz opek, ki so zmes gline in riževih plev. Drugo opečnato svetišče je še v Cibuayi. Svetišči sta dokaz o poznavanju žganja gline še iz časov kulture Buni.415 Človeški ostanki iz Batujaye govorijo o mongolidnem prebivalstvu. Okostnjaki so bili obrnjeni v smeri vzhod zahod, grobni pridatki pa so bili tudi arikamedu lončevine. Grob št. 1 je pripadal moškemu, staremu med 50 in 60 let, dve drugi okostji pa sta pripadli ženskam starosti med 35 in 45 let. Glede na pogrebne pridatke pripadajo trupla kulturi Buni do 3. stoletja, v 5. stoletju s prihodom hinduizma pa je ista skupnost zgradila svetišče Batujaya.416 Batujaya naj bi imela 24 svetišč. Najpomembnejši sta svetišči Jiwa in Blandongan. Batujaya tempelj naj bi bil budistični, za razliko od Cibuaye iz 5. stoletja, ki naj bi bil hinduistični. Tu naj bi kašmirski budistični princ Gunavarman posvetil vladarja.417 Slika 72: Batujaya, http:// upload.citarum.org/image/batu_jaya-5.jpg Cibuaya je pripadala kraljestvu Aruteun (kitajsko Holotan), ki je l. 430 in l. 452 poslalo misiji na Kitajsko. v Unur Lempengu pa so našli indorimsko ruletno lončenino.418 415 Yuli Tri Suwarni: Archeologists unearth 7 menhirs at Buddhist temple, 4. 9. 2002. http://old.thejakartapost.com/yesterdaydetail.asp?fileid=20020904.D03 416 Tantri Yuliandini: Tracing civilization at Batujaya temples,16. 8. 2003, http://old.thejakartapost.com/yesterdaydetail.asp?fileid=20030816.R01 417 Hary Widianto: Cranio-morphological aspects of the recent discovery of the human remains from Batujaya, West Java, str. 124-134, Archaeology-Indonesian Perspective, LIPI Press Jakarta, 2006, http://books.google.si/books?id=dSFfD0dpdS4C&dq=Archaeology:+Indonesian+Perspective.+R.+P.+Soejono% 27s+Festschrift&printsec=frontcover&source=bl&ots=F55JsNxKdh&sig=nyj674AJBbd1v_YU_KqbzIk9AFk& hl=sl&ei=Fud_SvvoPMqM_gbztqjoBw&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1#v=onepage&q=&f=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 10.2. PRVE HINDUJSKE DRŽAVE V INDONEZIJI Zahodna Java je bila prvo središče hinduizma. Prvo kraljestvo se je imenovalo Salakanagara (dežela srebra), verjetno Argyre, ki jo je okoli 130 ustanovil Aki Tirem. Območje kraljestva je bilo v okolici današnjega mesta Pandeglang, prestolnica pa je bila v okolici Meraka ali okolici gore Salak. Kitajski zapisi pravijo, da je kralj Dewawarman iz Jave leta 132 poslal zlati pečat in vijolični trak kot tribut na Kitajsko. Salakanagaro, ki jo je vodila dinastija Dewawarmanov, je nadomestilo kraljestvo Tarumanagara, ki ga je ustanovil Rajadirajaguru Jayasingawarman leta 358. Umrl je leta 382, pokopali so ga na obrežju reke Kali Gomati (območje današnjega Bekasija). Nato je vladal njegov sin Dharmayawarman od 382 do 395, ki so ga pokopali v Kali Chandrabagi. Tretji kralj Tarumanagare je Purnawarman (395-434), ki je vladal območju 48 manjših kraljestev od Salakanagare do današnje Purbaligge v centralni Javi. Reka Cipamali (Brebes) je bila meja med Sundo (zahodno Javo) in ostalo Javo. Purnawarman leta 397 ustanovi novo prestolnico Sundapuro na področju Tuguja ali Bekasija, na širšem območju današnje prestolnice Indonezije Jakarte. Purnawarman je zapustil več zapisov (prasastije)prasasti Muara Cianten, prasasti Pasir Awi, prasasti Cidanghiang in prasasti Jambu. Prasasti Cidanghiang prikazuje Purnawarmana kot model vladarja drugim vladarjem po svetu. Prasasti Jambu, z zapisom v pisavi Pallava in v sanskrtskem jeziku, pravi: "Ime kralja, ki je slaven zaradi zvestega izvrševanja svojih dolžnosti in s katerim se nihče ne more primerjati, je Sri Purnavarman, ki vlada Tarumi. Njegov oklep ne predrejo puščice sovražnikov. Odtisi stopal pripadajo njemu, ki je vedno uspešno uničil utrdbe sovražnikov, ki je bil vedno radodaren, ki je s častjo sprejemal ljudi, ki so mu bili zvesti in sovražni njegovim sovražnikom." Prasasti Ciaruteun omenja Purnawarmana takole: "To je odtis stopal častitljivega Purnawarmana, kralja Tarumanagare, ki je zelo pogumen in vlada svetu. Njegove stopinje so takšne kot od Boga Višnuja." Prasasti Kebon Kopi I ima velike slonje odtise. Tekst pravi: "Ta slonja stopala, ki so takšna kot stopala Airwate [slona, ki ga je jahal Bog Indra] pripadajo kralju Tarumanagare." Purnawarman je poslal diplomatsko misijo, ki je prispela na Kitajsko po njegovi smrti leta 435.419 V Tuguju Purnawarmanov kamen govori o izgradnji kanala Gomati v neposredni bližini nahajališča, omenja pa se tudi kanal Candrabhaga. Oba kanala sta ležala na območju reke 418 Zener Lie: A Temple Which Is Older Than Borobudur, 3. 11. 2008, http://sukralove.blogspot.com/2008/11/temple-which-is-older-than-borobudur.html 419 Yves Manguin: Uncovering Southeast Asias past, International conference of European Association of SEA Archaeology, 2004, str. 255 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Cakung. Zapis v sanskrtskem jeziku pravi, da je kopanje kanala Gomati v dolžini 11 km, ki je šlo mimo brahmanskih bivališč, trajalo 21 dni in da so duhovnikom za nagrado izročili 1000 glav goveda. Namen izgradnje kanala sta bila zaščita pred poplavami in namakanje pridelkov. Na kamnu je upodobljena duhovniška palica. Odtisi nog so predstavljali kraljevi pečat in simbol plodnosti.420 Slika 73: Kraljestvo Tarumanagara, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/8/8c/Tarumanagara.svg/2000pxTarumanagara.svg.png 420 Inda Indawati Khouw: Archeological proof for Tamil Kingdom in Indonesia, 3. 4. 2000, http://www.tamil.net/list/2000-04/frm00160.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 74: Zapis Purnawarmana iz Ciareuteuna, http://media.tumblr.com/tumblr_lcml07Gvjh1qaydb8.jpg Iz Indije se je s trgovsko ladjo leta 414 na Kitajsko vračal kitajski menih Fa Xian. Po več kot 90 dneh plovbe je Fa Xian prispel na Javo, kjer naj bi obstajale in cvetele različne zmote in brahmanizem, medtem ko budizem ni bil omembe vreden. Na Javi je ostal 5 mesecev (od decembra do maja), nato pa se je zopet vkrcal na trgovsko ladjo z več kot 200 mornarji ter s hrano za 50 dni in odplul proti Guangzhouju.421 Medtem je na področju Malezije nastala država Gangganagara v Peraku ter država Kataha v dolini Bujang, zvezna država Kedah, ki je gradila svetišča, namakalne kanale in imela pisavo, in ki so jo Indijci imenovali tudi Kadaram, Kitajci pa Qie Zha (Chie Cha). Kataha je že okoli leta 300 predelovala železo v talilnici na nahajališču Sungai Batu z metalurško tehniko podobno indijski.422 V indijski zvezni državi Andhra Pradesh je vladala dinastija Iksvaku(Sri Sailam) v 3. stoletju kot t. i. gospodarji gore s prestolnico Vijayapuri. Iz tega območja se je širilo hindujsko 421 Steve Thomas: A Record Of the Buddhistic Kingdoms By Fa-Hsien, 2003, http://ebooks.adelaide.edu.au/f/fahien/f15l/chapter40.html 422 Himanshu Bhatt: Civilisation dating back 300 A. D. found, 4. 3. 2009, http://www.sun2surf.com/articlePrint cfm?id=30752 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja koledarsko leto saka ter umetniški stil Amaravati. Dinastija Iksvaku je propadla okoli 300, potomci so se selili iz Indije in morda ustanovili kasnejšo dinastijo Sailendra na Sumatri v 4. stoletju med 300 in 392, o čemer priča tudi razdelitev sumatranskih Karo Batakov na rodove Coliya, Pandya, Meliyala, Pelavi in Tekang, kar so indijska ljudstva ali zemljepisna imena.423 Najstarejši zapisi iz hindujskega Kalimantana so iz časa vladarja Mulawarmana iz okoli leta 400 v Kuteiju, vzhodni Kalimantan, na sedmih yupah, žrtvenih kamnih, podobnim menhirjem, oziroma pokončno stoječim monolitom. Na začetku se omenja Kundunga, ki že dobi indijski izraz narendra (gospodar ljudi), njegov sin Asvawarman pa že postane ustanovitelj dinastije(vamsa karta). Njegov naslednik Mulawarman že dobi naziv radža, premaga sosednje poglavarje (parthiva), ki postanejo njegovi podložniki. Povabi brahmane, s katerimi priredijo veličastne obrede v najsvetejšem mestu Vaprakesvara. Božanstvo Vaprakesvara je bilo povezano s čaščenjem kulta prednikov dinastije, veličastni brahmanski obredi pa so naredili vtis na Mulawarmanove podložnike, zato se je brahmanom zahvalil s podelitvijo zemlje (bhumi) in tisočih krav. Center države je bila Mulavarmanova palača, blizu pa najsvetejši kraj, verjetno na sveti gori, kjer naj bi se odvijal hinduizirani kult prednikov. Palačo obkrožajo prebivališča in zemlja brahmanov ter bivališča in zemlja članov Mulawarmanove rodbine. Temu območju sledi območje drugih poglavarjev (parthiva) in njihovih družin, Mulawarman pa je sedaj gospodar teh poglavarjev (parthiva inara).424 Širjenje hindujske kulture je za nekaj časa prekinilo vulkansko delovanje. Med aktivnimi vulkani je bil npr. vulkan Merapi, ki je večkrat bruhal med 4. in 7. stoletjem, na kar kaže analiza tal iz okolice jezera Guyang Warak pri Punungu na vzhodni Javi, zato so človeške aktivnosti prisotne bolj po letu 500.425 423 Himanshu B. Sarkar: The kings of Sri Sailam and the foundation of the Sailendra Dynasty of Indonesia, 1986, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3032/3793 424 Jan Wisseman Christie: State formation in early maritime Southeast Asia, 1995, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1547.pdf 425 Andri Purnomo, Anne-Marie Sémah: The Sedimentation of Lake Guyang Warak (Punung-East Java, Indonesia), Naturalistica ISSN 1824-2707 volume speciale 2008, http://eprints.unife.it/annali/museologia/purnomoandri.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 10.3. IZBRUH KRAKATAUA-MRAČNI SREDNJI VEK V 6. stoletju se je na območju Indonezije zgodila katastrofa, ki je vplivala na ves svet in dala delu srednjega veka ime mračni srednji vek. Leta 536 je bil Jupiter v Škorpijonu, Saturn v Levu in Neptun v Vodnarju, kar je bila redka astrološka konfiguracija, ki je pomenila krizo zaupanja ter izgubo vere v avtoriteto in tradicijo. V javanski knjigi kraljev Pustaka Raja Purwa se v 6. stoletju omenja vulkanska eksplozija, ki ji sledi cunami, ki upostoši območje od Gunung Gede na Javi do Gunung Rajabase na JZ Sumatre. Pustaka Raja Purwa pravi: "Veliki žareči ogenj, ki je prišel iz gore, je dosegel nebo. Zemlja se je tresla, bila je popolna tema, le bliski in grmenje. Nato je prišla nevihta ter ubijalska toča, ki je zatemnila svet. Močno deževanje ni ugasnilo vulkanskega ognja, temveč ga je ojačalo." Vulkanski izbruh je povzročil tudi valove, pare žvepla, ogljikovega dioksida in monoksida, ki se je širilo v vse smeri, dokler se ni vulkan pogreznil v zemljo z močnim truščem. Eksplozija je bila tako močna, da je velike dele kopnega zalilo morje in takrat se je tudi Java ločila od Sumatre.426 Vzhodnorimski pisec Prokopij pravi: "Vse leto je sonce svetilo brez svetlobe kot luna.". Cerkveni zgodovinar Ioannes iz Efeza je leta 535 v Historiae Ecclesiasicae zapisal: "Nikoli poprej ni bilo sonce takšno. Postalo je temno in njegova tema je trajala 18 mesecev. Vsak dan je sijalo štiri ure in vsi so govorili, da ne bo nikoli več sijalo." V Italiji je Kasiodor Senator leta 536 zapisal: "Opoldan nismo videli svojih senc. Imeli smo pomlad, ki ni bila mila in poletje brez vročine." Stoletno obdobje, ki je sledilo tej katastrofi, se je imenovalo temni srednji vek. 536. leta je japonski cesar Senka napisal: "Rumeno zlato in deset tisoč vrvic denarja ne more ozdraviti lakote. Kaj koristi nekomu tisoče škatel biserov,ko se trese od mraza in lakote?" Analiza borovcev iz gore Campito v Kaliforniji je pokazala zmanjšanje drevesne rasti kot posledico podnebne spremembe leta 535 ali 536, z največjim upadom okoli leta 539, rast pa ni bila normalna vse do leta 560. V Jukatanu je analiza jezerskih usedlin pokazala dolgoletno sušo, ki je trajala v obdobju od dvajsetih do petdesetih let in se je začela sredi 6. stoletja, analiza iz Velike Britanije veliko zmanjšanje rasti dreves v letih 535 in 536, vse do leta 555, analiza ledu iz ledenika Quelccaya v Peruju pa tridesetletno obdobje suše sredi 6. stoletja. Nenormalno vreme, ki je nastalo po izbruhu Krakataua 535, je povzročilo selitev podgan iz vzhoda Afrike na sever do Egipta leta 540, odkoder se je razširila kuga po vzhodnorimskem cesarstvu, ki je terjala življenja tretjine prebivalstva. Na Kitajskem je bila 426 Caesar Voute, Mark Long:The Storm That Darkened The Entire World, 2005, http://www.grahamhancock.com/forum/VouteC1.php Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 536 suša in lakota, rumeni prah pa je padal z neba kot sneg v avgustu. V prvi fazi izbruha vulkana se je ustvaril ogromen oblak pepela, ki mu je sledil steber rdeče vroče magme. Sledila je velika eksplozija, ki je izbruhala še več magme v ozračje v višino morda petdesetih kilometrov. Vročina je potisnila oblak pepela proti nebu. Gobasti oblak je prekril sonce, pepel pa je padal na gozdove in polja oddaljena 1000 milj. Vodni komponent oblaka pepela je v stratosferi kristaliziral v majhne ledene kristalčke v dolžini okoli 25 kubičnih milj, ki so se širili v ozkem sloju po stratosferi, preprečevali dostop sončnih žarkov in s tem ohladili večji del zemlje. Vulkanski pepel ter velike količine žveplja in ogljikovega dioksida so imeli podoben učinek. V drugi fazi se je del gobastega oblaka sesul, v tretji fazi pa je sledilo še več eksplozij. Ker je bila komora magme prazna, se je zemlja sesedla, zalilo pa jo je morje. Prokopij piše: "Odkar se je ta stvar zgodila, človek ni bil več svoboden pred vojnami, pomanjkanjem in drugimi dejavniki, ki vodijo v smrt."427 To obdobje je pomembno tudi za Slovane na drugem koncu sveta. Decembra 539 je po Prokopiju hunska armada prekoračila zamrznjeno Donavo in šla na Balkan. Ker so zaradi mrzlega podnebja izostali pridelki, predvsem na severnih območjih, so se vrstili vpadi na jug, kot npr. vpad Hunov v severno Indijo 535 in poraz Guptov, v 6. stoletju pa je zaradi lakote prišlo tudi do vpadov Hunov, Antov, Avarov, Bolgarov in Slovanov na Balkan, pa tudi do medsebojnih bojev, ko so Slovani premagali Ante. 537 leta so 1600 slovanskih in antskih konjenikov poslali na pomoč bizantinskemu poveljniku Belizarju v Rim pred vzhodnogotskim obleganjem.428 Po katastrofi so v Nusatenggari nadaljevali z animistično tradicijo pod vplivom kulture Dong Son, kar kaže bronasti kip tkalke iz Floresa iz 2. polovice 6. stoletja. To je kip sedeče ženske ob statvah, ki doji otroka, ter nosi velike ušesne uhane, tipične za Borneo.429 427 Michael Relfe. The Super Volcano, Historys greatest secret, 2006, http://www.rumormillnews.com/cgibin/archive.cgi?read=93660 428 Joseph Skulj: Y-Chromosome frequencies and the implications on the theories relating to the origin and settlement of Finno-Ugric, Proto-Hungarian and Slavic populations, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, 8.-9. 6. 2007, Založništvo Jutro, str. 38-39 429 Robyn Maxwell. Bronze Weaver, National Gallery of Australia, 2006, http://nga.gov.au/BronzeWeaver/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 75: Izbruh vulkana Krakatau in posledice, http://vulkane.net/blogmobil/wpcontent/uploads/2011/01/krakatau-caldera-535.jpg Na zahodu Jave se je po izbruhu vulkana na novo zgradilo svetišče Candi Cangkuang v času sundske kraljevine Galuh. Vrata svetišča so usmerjena proti soncu. V svetišču je kip Šive, ki sedi na biku, tako da je svetišče šivaistično. 430 Medtem, ko so v Tarumi Purnawarmanu sledili vladarji Wisnuwarman (434-455), Indrawarman (455-515) in Candrawarman (515-535), je Suryawarman (535-561) zaradi izbruha Krakataua ustanovil novo prestolnico vzhodneje, v bližini današnjega mesta Garut. Stara prestolnica Sundapura je postalo manjše kraljestvo Sunda Sambawa. Po Suryawarmanu so Tarumanagari vladali Kertawarman (561-628), Sudhawarman (628-639), Hariwangsawarman (639-640) ter Linggawarman (640-666). Linggawarmanova hči, princesa Sobakancana, se je poročila s kasnejšim vladarjem Srivijaye na Sumatri Jayanaso. Tarusbawa je leta 669 postal zadnji kralj, ki je tudi poslal zadnje poslanstvo na Kitajsko v istem letu. 670. leta pa je ime drzave spremenil v Sundo. V tem času sta se povezali državi Galuh in Kalingga proti Sundi. Sin kralja Galuha se je poročil s Parwati, hčerjo kalinške kraljice Sime, vnuk kralja Galuha pa se je poročil s Sanaho, vnukinjo Sime. 670. leta je sprejel pritisk Wretikandayuna in razdelil Tarumo na Galuh in Sundo, Tarusbawa pa je ustanovil novo 430 Dieny Ferdianty Yusuf: Cangkuang Temple, West Java oldest shrine, 14. 2. 2008, http://dienyyusuf.com/2008/02/14/cangkuang-temple-west-java%e2%80%99s-oldest-shrine/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja prestolnico, ki je kasneje postala Pakuan Pajajaran. Ker mu je sin prej umrl, se je njegova vnukinja Tejakencana poročila z Rakyan Jamrijem, sinom Bratasenawe in vnukom Wretikandayuna.431 Po katastrofi se je ponovno nadaljevalo tudi širjenje indijske kulture v Indonezijo. O tem pričajo pomorske poti. Mornarji iz Kalinge bi sredi novembra odpluli iz pristanišča Mahanadi in dosegli Bali sredi januarja, do srede marca bi ostali na Baliju in trgovali, nato pa bi se vrnili nazaj in prispeli v Kalingo sredi maja. Še danes praznujejo v Orisi praznik Baliyatra, odhod pomorščakov na Bali na dan Kartika Purnima (dan polne lune v mesecu Kartika oktober november). Severovzhodni monsun (med oktobrom in februarjem, t. i. veter trgovine) je bil tisti, ki je omogočil plovbo v JV Azijo, jugozahodni monsun (med junijem in septembrom) pa je omogočil vrnitev nazaj v Indijo. Vmesno postajališče so bili vglavnem Nikobarski otoki. Yijing kasneje omenja, da je potrebno 30 dni od Tamraliptija do Nikobarov ter 20 dni od Srivijaye do Kitajske. Od Šrilanke do Jave traja pot tri mesece, od Srivijaye do Nagapatnama pa dva meseca. Ena smer poti gre mimo Malaškega preliva na vzhod proti Indoneziji ali na sever proti Indokini, druga pa gre med Nikobari in Ačehom do Malajskega polotoka pri Takuapi ali v Kedahu. Pot iz Jave gre nato v Guangzhou, v januarju pa gre ekvatorialni tok na zahod s sumatranske obale.432 Indijce omenja že zapis iz Telaga Batu iz leta 686, ki omenja puhawang (ladijske kapitane), vaniyaga (trgovce iz prekomorskih držav) ter sthapaka (kiparje). Zapis iz Bhaumakare iz 9. stoletja omenja samudra kara banda (carinsko postajo za morske trgovce) na reki Chilka, kjer so pobirali davke trgovcev iz Orise. Budistične glave iz nahajališč v Orisi (Ratnagiri, Udayagiri,Lalitagiri) ter centralni Javi kažejo podobnosti v masivnosti, bodisatve iz Menduta imajo svoje atribute na dolgih lotosih v stilu oriškega Lalitagirija. Priljubljeno javansko pristanišče za oriške ladje pa je bilo Purva Kalinga, odkoder so oriške ladje potovale na Kitajsko, z Jave pa so se vračale s postankom na Šri Lanki ter v pristaniščih na vzhodu Indije.433 431 Buddy Nataatmadja:Sunda sawawa, 22. 1. 2008, http://isnet.org/buddy/siliwangi/ 432 Pareswar Sahoo: Kalinga's Relation with Indonesia, november 2007, http://orissagov.nic.in/emagazine/Orissareview/nov-2007/engpdf/Pages23-26.pdf 433 Sila Tripati, L. N. Raut: Monsoon Wind And Maritime Trade, Current Science Vol. 90, No. 6, 25. 3. 2006, http://www.ias.ac.in/currsci/mar252006/864.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 10.4. DRŽAVA SRIVIJAYA IN ŠIRJENJE BUDIZMA TER MALAJSKEGA JEZIKA Prvi večji imperij na indonezijskem področju je nastal z rojstvom države Srivijaye izg. Šrividžaja) na Sumatri, s središčem v današnjem Palembangu, ki je v času največje velikosti obsegal Malajski polotok (današnjo Malezijo in južno Tajsko), Sumatro, zahodno Javo in zahodni Borneo. Uradni jezik je bila stara malajščina, ki se je v današnji čas razvila v moderno malajščino in indonezijščino. 16. junij 682 naj bi bil po zapisu iz Kedukan Bukita dan ustanovitve Srivijaye. Zapis iz Kedukan Bukita iz južne Sumatre pravi: "Om Swastiastu. Leta 605 po koledarju Saka [leto 683], 11. dneva polne lune Wesaka, je Sri Baginda [Njegovo Veličanstvo] Jayanasa z ladjami odplul na pot, da si zagotovi siddhayatro [da na uspešen način razširi budizem)]. Sedmega dne polne lune Jyesta so z 2000 možmi in 312 ljudmi v čolnih dosegli območje Minang Tamvan [kolonizacija področja Melayu]". Kasneje so se iz Melayuja uspešno vrnili, in priredili so jim zahvalo, kar omenja zapis iz Telaga Batuja. Palača (kedatuan) Srivijaye je bila v Geding Suru, na območju Palembanga. Malajske izvorne legende omenjajo sveti hrib Seguntang (Bukit Seguntang), območje okoli njega pa Andelas.434 Najbolj znan zgodnji vladar Srivijaye je bil Jayanasa. V sedmih zapisih kralja Jayanase med 682-686 se že omenjajo tri kategorije princev: kronski princi (yuvaraja), drugi kronski princi (pratiyuvaraja) in ostali princi (rajakumari). Pomembna izraza sta datu in huluntuhan. Datu je prvotni malajski izraz za poglavarja, huluntuhan (božji suženj) pa za uradnike datuja. Središče Srivijaye je kedatuan (javansko kraton). Kadatuan vsebuje notranje apartmaje rezidence (tanahrumah) datuja, kjer živijo tudi njegove ženske (binthaji) in kjer so shranjeni darovi in zlato. V kadatuanu je tudi kip Dewate, božanskega prednika, ki varuje kraljestvo. Kadatuan obkroža Vanua Srivijaya (polmestno naselje Srivijaye). V Vanui živijo meščani, tam je tudi vihara in budistični park Sriksetra, nekaj pravih vasi in trgi, ki jih obiskujejo tuji trgovci (vaniyaga) in mornarji (puhavam). Vanua obsega gosto poseljeno območje današnjega Palembanga z urbaniziranimi predeli, življenje pa je predvsem na hišicah na ladjah na reki Musi. Tuan in vanua sta ogrodji države, imeni pa sta malajskega izvora. Bolj oddaljena območja (mandale ali krogi) pa imajo sanskrtska imena kot npr. samaryyada, mandala, bhumi. Samaryyada so sosednja območja, takoj za vanuo, s katero so povezani s posebnimi cestami. 434 Roy E. Jordaan: The Sailendras, the status of the Ksatriya theory, and the development of Hindu-Javanese temple architecture, KITLV No. 2,1999, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1663.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Notranjost naseljujejo številni datuji s svojimi kraji (sthana) in zemljo (desa). Lokalni datuji so pod kontrolo datuja Srivijaye in njegovih huluntuhanov. Izraz mandala označuje polavtonomna območja na periferiji, ki jih vodijo lokalni datuji. Prvič se pojavi izraz bhumi, za državo. Purnavarmanov in Mulavarmanov dvor sta bila še vedno patriarhalno posestvo, last poglavarjeve vladajoče rodbine (vamsa), v Srivijayi pa pride do razslojevanja znotraj vanue in samaryyade, ne pa še mandale. Srivijaya je prva indonezijska država, ki ima vpliv nad zunanjimi mandalami in vlada notranjosti samaryyade preko uradnikov huluntuhanov. Srivijaya ima že svojo lastno armado (vala) za nadzor zunanjih območij.435 O tem priča že pet zapisov kralja Jayanase ki so s čamskimi zapisi najstarejši avstronezijski zapisi in ki vsebujejo grožnje tistim, ki se bodo uprli kralju in blagoslove za tiste, ki mu bodo sledili. Kasnejši arabski pisci 8. in 9. stoletja pravijo, da v Srivijayi petelini kikirikajo ob sončnem vzhodu in odgovarjajo drug drugemu neprekinjeno v razdalji 700 kilometrov, ker so vasi nepretrgane in si sledijo druga drugi. Bogastvo palače opiše kitajski vir, ki pravi, da je bila palača ob umetnem jezeru, povezanim z morjem in da je kralj vsako jutro vrgel v vodo ingot zlata, ki je sijal kot sončni žarek v času oseke. Država Srivijaya je bila tudi eden izmed mednarodnih centrov budizma v tistem času. Predstavnik šole Dignaga, Dharmapala iz Kanchija v Indiji, je učil na področju kasnejše Srivijaye že v 6. stoletju. Kitajski budistični menihYijing konec 7. stoletja omenja, da so na Sumatri preučevali vse, kar je indijsko, in da so imeli isti učni program. Po Yijingu naj bi imeli Tripitako v Kedahu, Mahayano sutro ter Yogacaryabhumishastro pa na Sumatri. Zapis Jayanase iz Talang Tuwa omenja molitev (pranidhano), ustanovitev javnega parka Sriksetro, kjer so posadili bambus, kokosove palme, palme vrste areca, sladkorne palme in raznorazna sadna drevja ter vrtove, jezove in vodne rezervoarje.436 435 Pierre Yves Manguin: Welcome to Bhumi Sriwijaya, ARI Working Papers Series No. 102, februar 2008, http://www.ari.nus.edu.sg/showfile.asp?pubid=823&type=2 436 Vladimir Braginsky: The heritage of traditional Malay literature,BTLV, 2004, http://schnfldr.bol.ucla.edu/JWSDrama.PDF Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 76: Zapis kralja Jayanase iz Kote Kapur, leto 686, Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/D%2090.jpg Kitajski budistični menih Yijing je prispel leta 671 v Srivijayo na perzijski ladji iz Guangzhoua po 22 dneh vožnje, tam 6 mesecev študiral sanskrtsko slovnico in malajski jezik, nato pa se skozi Melayu (Jambi) in Malaški preliv mimo Nikobarskih otokov odpravil v Tamralipti ob delti Gangesa, kjer je eno leto študiral sanskrt. Zatem je šel v Nalando, kjer je zbiral in prevajal budistične rokopise, nato pa se je z zbranimi rokopisi po isti poti (Nalanda, Tamralipti, Nikobari, Kedah,Melayu, ki je takrat po Yijingu že spadala pod državo Bhoja (Sriboja, Srivijaya) vrnil v Srivijayo leta 687, da bi tam prevedel zbirko v kitajščino. Leta 689 je šel v pristanišče, da napiše pismo na Kitajsko, da mu pošljejo papirja in črnila, ki ga takrat ni bilo v Srivijayi, med pisanjem pisma, pa je ladja z njim odplula na Kitajsko. Tam je zbral 4 pomočnike in se 18. decembra 689 vrnil v Srivijayo, kjer je prevajal rokopise in študiral pri budističnemu učitelju Sakyakirtijem vse do zadnjega odhoda na Kitajsko leta 694. Yijing svetuje, da se naj kitajski budistični menihi ustavijo in študirajo tu pred odhodom v Indijo. V svojih spominih Yijing omenja, da je v Srivijayi več kitajskih menihov študiralo budizem in t. i. jezike Kunlun (malajščino),ki so jo govorili mornarji, ki so prevažali kitajske budiste v Indijo. Omenja lego Srivijaye ob ekvatorju: Sredi osmega meseca v času jesenskega enakonočja opoldne človek nima sence. Sonce gre točno nad glavo dvakrat na leto. Ko potuje Zgodovina Indonezije: starejša obdobja sonce proti jugu, senca človeka pade na sever, ko je pa sonce na severu pa pade senca južno od človeka. Takšna pozicija sonca v Bukit Seguntangu je bila 29. marca ter 1. oktobra leta 690.437 Yijing omenja tudi razkošna praznovanja po šestih dnevih posta vsak mesec, ko so nesli podobo Bude v procesiji ob spremljavi glasbe, česar v Indiji ni bilo. Bolniki so se v Srivijayi postili le dva do tri dni, za razliko od Indijcev, ki so to počeli do enega tedna. Med kraji omenja le ustje reke Banju Asin, Melayu ter Barus. Yijingu je po isti poti v začetku 8. stoletja sledil tudi korejski romar Hye Cho. Omenja tudi potrebo po pitju čiste vode in opoldanskem obroku menihov po pravilih vinaye. V predmestjih prestolnice (na območju Bukit Seguntanga) je živelo več kot tisoč menihov, tako da je bilo takrat to drugo največje budistično središče takratnega sveta, takoj za indijsko Nalando, kjer naj bi po Yijingu živelo več kot tri tisoč menihov. Yijing v Sriwijayi omenja tudi meniške sobe, kjer so menihi in nune hranili surovo in kuhano hrano in imeli verske podobe. Menihi so živeli v lesenih hišicah, ohranile pa so se žare za vodo za obredno kopanje ter posode. Menihi niso bili izolirani od domačih Malajcev, ker so morali prositi za darove zase. Tako Yijing omenja mladega kitajskega meniha, ki je prosil miloščine zase, ko je študiral sanskrtske tekste, ter drugega kitajskega meniha, ki se je odločil izstopiti iz stanu ter postati laik in živeti v Sriwijayi. Yijing omenja, da so darovali pred podobo Bude, da bi si prislužili dobra dejanja, da so otroci malajskih budistov okraševali podobe v času posta ter da so menihi in laiki recitirali zgodbe dosežkov prihodnjega Bude. Večina menihov so bili domačini, nekaj pa Indijcev (tudi znameniti Sakyakirti) ter le malo Kitajcev, ki so živeli ob domačih naseljih, s hišicami na kolih ob bregovih rek. 438 O prevzemu vodilne vloge Srivijaye na tem področju pričajo tudi tributarni odnosi s Kitajsko. Medtem, ko so v prvi polovici 7. stoletja tributarne državice v Indoneziji Chi Tu (zahodni Borneo) med letoma 608 in 610, Holing 640, 648, 666 in 670 ter Topoteng 647 še pošiljale tribute Kitajski, je po letu 670 tribute pošiljala le Srivijaya in sicer v letih 670-673, 702, 716, 728 in 742, kitajski odposlanec pa jo je obiskal leta 683. Srivijaya si je zagotovila nadzor nad malajskim prelivom. Najkasneje do leta 695 je Kedah postal odvisno ozemlje, 686 pa 437 Stuart Robson: Srivijaya and Southern Thailand, maj 1998, http://kaekae.oas.psu.ac.th/ojs/psuhsej/include/getdoc.php?id=604&article=205&mode=pdf 438 O. V. Wolters: Restudying Some Chinese Writings On Srivijaya, oktober 1986, http://cip.cornell.edu/DPubS?service=Repository&version=1.0&verb=Disseminate&view=body&contenttype=pdf_1&handle=seap.indo/1107008969# Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zapis omenja zmago nad javanskimi uporniki. Do konca 7. stoletja si je predvsem s pomorskimi bitkami in blokadami Srivijaya zagotovila vodilno vlogo, tako da Hsin Tang Shu omenja, da je Srivijayo sestavljalo 14 mest, ki so bila včasih samostojna, potem pa jih je Srivijaya osvojila.439 Zgodaj v 8. stoletju je Srivijaya kontrolirala tudi Indrapuro ob izlivu Mekonga v današnjem Vietnamu ter v 9. stoletju tudi kmersko državo v Kambodži. Vladar Srivijaye Dharmasetu iz zapisa iz Ligorja (današnji Nakhon Sri Thammarat iz južne Tajske) iz leta 775 je bil tudi vodja Sailendrov na Javi, kar je prva povezava Srivijaye in njene najbolj znamenite dinastije Sailendra in dokaz, da je Srivijaya nadzorovala vsaj del Jave v tistem času. Njegova hči Dewi Tara se je poročila s Sailendrovskim plemičem Samaratungo, ki je prevzel oblast l. 792.440 Tudi Javanci so se vključili v boj za vpliv na celinski JV Aziji. Že leta 747 za časa vladavine Prthivindravarmana so Javanci napadli Čampo, ki so jo ponovno napadli še leta 774 in 787. Zapis iz Sdok Kak Thoma iz leta 802 omenja prihod velikega Paramesvara iz Jave, da bo vladal Indrapuri. Omenja tudi prihod velikega Hiranyadamo, nadnaravnega strokovnjaka iz Janapade, da opravi obred neodvisnosti od Jave za kralja Paramesvaro. Java se omenja tudi v zapisu Yang Tikuh iz leta 787 kralja Indravarmana, ki govori o obnovi svetišča Bhadradhipatisvara, ki so ga javanski bojevniki porušili in požgali 787. Ta zgodba je omenjena tudi v zapisu arabskega trgovca Sulejmana 851, ki omenja, da je kralj Zabaga (Jave in Sumatre) premagal kmerskega vladarja. Vpliv Indonezije je bil viden tudi v kmerskih templjih Phnom Kulen in Roluos, indonezijski vladarji pa so pospeševali širjenje budizma v JV Aziji. Tako je leta 775 vladar Srivijaye ustanovil Trisamayo Caityo, svetišče za čaščenje Padmapanija, Sakyamunija in Vajrapanija v Ligorju, v današnji južni Tajski.441 Kmerski vladar Jayavarman II (802-850), ustanovitelj kraljestva Angkor, je prišel iz Jave leta 790, kjer je bil skupaj z družino zaprt, nazaj v Kambodžo. Najprej se je osredotočil v prestolnici Vidhapura, današnji Prei Veng, kjer je izvedel verski obred neodvisnosti od Jave, 439 Ian Blanchard: A commercial Empire of Srivijaya, 2005, http://www.ianblanchard.com/Golden_Khersonese/text-9.PDF 440 Gunawan Kartapranata: Srivijaya, 25. 4. 2008, http://wapedia.mobi/en/Srivijaya 441 Bambang Budi Utomo: Building Harmonious Relationship, 2006, http://www.budpar.go.id/filedata/1737_539-02TrailofCivilization1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja nato pa je prevzel kraljestvo Sambhupura,ustanovil prestolnico Indrapura (Banteay Prei Nokor), 802 leta pa postal cakrawartin, vladar kraljestva Angkor.442 Slika 77: Največji obseg Srivijaye, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/45/Srivijaya_Empire.svg/2000pxSrivijaya_Empire.svg.png 442 Michael Vickery: Resolving the Chronology and History of the 8 th Century Cambodia, julij 2001, www.khmerstudies.org/publications/siksacakr/no3/resolving-19th.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 78: JV Azija od 7-11.stoletja, http://www.seaarchaeologies.com/images/maps/map-1big.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Vodilna vloga Srivijaye je pomenila tudi širjenje malajskega jezika na prostranem območju JV Azije, ki je postal trgovska lingua franca in jezik, ki so ga vse bolj sprejemala tudi nemalajska ljudstva. Protomalajščina se je zgodaj razvila na Borneu, večina jezikovnih poenostavitev malajščine pa se je zgodila pred razvojem protomalajščine, se pravi pred ločitvijo današnjih malajskih, minangkabavških in ibanskih jezikov. Malajščina je tako postala nehibridni konvencionalni drugi jezik, kar je omogočilo njeno poenostavitev iz protomalajščine in zahodno malajopolinezijskih jezikov. V stoletjih so nastale številne malajske različice. Kreolski jeziki imajo enostavno slovnico, nekreolski pa lahko od enostavne do zapletene. (Riau ima bolj enostavno slovnico kot npr. kreolski malajski jeziki.)443 Obenem je z razvojem malajščina sprejela številne neindonezijske besede, kot npr. kawin (poroka) iz perzijščine, tiga (iz sanskrtskega trika, čeprav sta stara malajščina in stara javanščina imeli za tri besedo telu), iz tamilščine (kappal-ladja, taman-prijatelj, kedai-trg, malajska beseda nelayan za ribiča iz tamilske besede ulayyan iz obdobja med 300 pr. Kr. in 700), kitajščine (took-trgovina) ter arabščine preko perzijščine ter kmerščine (sveča dian iz staroangkorske kmerske besede dian).444 Že v zgodnjih časih Srivijaye so nastale tudi določene jezikovne značilnosti, ki so se ohranile tudi v današnji malajščini in indonezijščini. Zapis iz Talang Tuwa iz 683 vsebuje stavek Sabanakna yang ni-tanam di-sini (vse, kar je tu posajeno) in že uporabo predpone di-, ter tudi stavek Samiqrana yang kayu ni-makan buah-na (vsa različna drevesa, katerih sadeže se je) z uporabo predpone ni-. Tudi zapis iz Manile iz leta 900 v stari malajščini vsebuje predpono di- kot v besedi di-bari (dan)ali di-par-lappas (osvobojen dolgov).445 Malajska pasivna oblika glagola s predpono di- se je razvila iz staromalajskega predloga di- iz 9. stoletja. (npr. v zapisu iz Gandasulija iz 832 je beseda diraksa zaščiten). Obliko di- so preko Malajcev sprejeli tudi v nekaterih jezikih južnega Sulavezija. V 7. stoletju sta bila dva dialekta stare malajščine. Južna Sumatra in Bangka sta uporabljali pasivno predpono ni-, 443 David Gil: Why Malay/Indonesian Undressed, 2008, http://email.eva.mpg.de/~gil/ismil/12/abstracts/Gil.pdf 444 Rachel Leow: Loanwords as social history, 8. 4. 2009, http://hnn.us/blogs/entries/74589.html 445 Rene Van den Berg: Some notes on the origin of Malay di-, BTLV2004, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/3078/3839 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zapisi iz Gandasulija in Manile (Filipini) pa kažejo, da so drugje takrat že uporabljali predpono di-.446 Najbolj znamenita dinastija Srivijaye ter delno tudi javanskega Matarama se imenuje Sailendra in je omenjena morda že iz zapisa iz Sojomerta (725) na Javi. Kralji Sailendra naj bi bili potomci dapunte (duhovnika) Selendre, ki je postal kralj. Vladali so tako Sumatri kot tudi Javi. Ker je pod Srivijayo nekaj časa spadala tudi Java, so se z dinastijo Sailendra pojavili pred-nagari pisava (siddhamatrka), prvi srebrni kovanci z motivom cveta sandalovine ter nenadno povečanje mahajanskih budističnih svetišč. Kasnejši konec njihove dinastije na Javi pa je ponazarjal umanjšani vpliv budizma, prehod iz sanskrta v starojavanščino kot jezik literature, prevlado Mahabharate nad Ramajano ter prehod iz srebrnih kovancev v javanske zlate kovance. Sailendre so bili močno povezani z Indijo, o čemer pričajo bengalska povezava Balaputre, indijski izraz lunarna (soma) dinastija, ki je redek v stari javanščini, zapis iz Ratu Boka, ki omenja ugledno osebo, katere praded izvira iz Akhalandapure, daleč proč od Jave, prevodi sanskrtskih tekstov v staro javanščino, kar omenja predgovor v delu Amaramala, ki omenja da se je kralj Jitendra zavzel za prevod dela v staro javanščino, indijska svetišča kot prototipi za javanska svetišča (Paharpur in Somapura iz Biharja za Prambanan in Candi Sewu), zapis iz Keluraka, ki pravi, da je bengalski učitelj Kumaraghosa prepričal Panangkarana k izgradnji templja boginje Tare ter indijski sinovi vladarjev, ki so odhajali na vzhod po bogastva, o čemer priča starojavanski izraz kalana za potujočega pustolovca plemenitega porekla iz tujine.447 446 Alexander Adelaar: Much ado about di-, BTLV 2005, www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/3073/3834 447 Roy E. Jordaan: Why the Sailendras were not a Javanese dynasty, 2006, http://www.scribd.com/doc/28862011/Why-the-Sailendras-are-not-Javanese-Dynasty-Malay-Sumatra-Java Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 79: Avalokitešvara iz Srivijaye, http://indiansplendors.org/Images/Indonesia/Sculpture/Sri%20Vijaya%20bust%20600px.jpg Slika 80: Kovanci Srivijaye med letoma 800 in 950, http://www.coincoin.com/HSWM8.345.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 81: Kip Bude Maitreye iz Palembanga, 8/9 stol,,Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/6025.jpg 10.5. DRŽAVA MATARAM S SPOMENIKOMA BOROBUDUR IN PRAMBANAN Ime rodbine Sailendra se omenja še v zapisih iz Kalasana 778, Keluraka 782 ter Abhayagirivihare 792. Zapis iz Sojomerta omenja, da je imel Selendra očeta Santanuja in mater Sampulo. Selendra naj bi bil prednik vseh članov rodbine Sailendra in naj bi vladal Mataramu na centralni Javi do leta 674, njemu pa je sledila kraljica Sima, od 674 do 703, ki je po kitajskih virih zelo dobro vladala. Kralj Mandiminyak je vladal 703-710, njegov sin Sanna pa prav tako sedem let od 710 do 717 do vlade Saninega sina Sanjaye od leta 717 dalje, ki je obenem začetnik hindujske dinastije Sanjaya in ustanovitelj države Mataram. Rodbini Sanjaya Zgodovina Indonezije: starejša obdobja in Sailendra sta kasneje tekmovali za vpliv na področju Matarama. Zapis iz Canggala pravi, da je Sanjaya zgradil lingo simbol Šive v podobi falusa) na hribu Sthiranga za varnost svojih ljudi in nasledil svojega očeta Sano. Po smrti Sanjaye je od 746 do 784 vladal njegov sin Sankhara, ki je prestopil iz hinduizma v budizem,spremenil ime v Panamkaran ali Panangkaran in preselil prestolnico bolj proti vzhodu. Po njegovi smrti je po zapisu iz Wanue Tnah III zavladal Panaraban, njegov polbrat. Sanjaya naj bi imel namreč dve ženi, Javanko Sudhivaro, s katero je imel Panamkarana, ter sundanko Sekarkancano, s katero je imel Panarabana. Panamkaran je imel sina Samaratungo in vnuka Balaputradevo. Stara malajščina se je v tem času razširila na vzhod na Javo, kar priča prasasti kamnita stela) iz Dang Puhawang Glisa iz leta 827. Samaratunga je imel s Taro iz Sumatre sina Balaputrodewo, ter hčer Pramodawardhani (Sri Kahulunan) z drugo ženo Permaisuri, ki se je poročila s Pikatanom, sinom vazalnega vladarja Rakaryana Patapana. Poroka Pramodawardani s Pikatanom je povezala rodbini Sanjaya in Sailendra. Po smrti Samaratunge je prestol prevzel Pikatan, kar je sprožilo upor Balaputradeve po zapisu iz Sivagrhe, 12. novembra 856. Balaputradeva si je oporišče uredil v Ratu Bokuju, a je bil premagan, zato je zbežal na Sumatro, domovino svoje matere, in tam postal vladar. Balaputra je na Sumatro prinesel javanski način upodobitev božanstva v tigrovi koži, kot je npr. kip Avalokitesvare s štirimi rokami.448 Slika 82: Svetišča s planote Dieng, http://4.bp.blogspot.com/_Bp6f5gACNDg/STlE_ZlDkpI/AAAAAAAAAeQ/Lt7i5PXmTPU/s 1600 448 Bambang Budi Utomo: The Homeland of Sailendra, 1993, www.budpar.go.id/filedata/2929_1044iiTheSailendras.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja h/dijurnal+Dieng+temples+complex+was+located+in+plateau+that+always+was+covered+fo g+resided+of+the+holy+spirit+3.jpg Kitajci so območje Areng med Semarangom in Jeparo na Javi imenovali Holing (iz indijskega izraza Kalinga) vse do leta 820, kot npr. leta 664, ko je kitajski budistični menih obiskal pristanišče Holinga, kjer je prevajal budistične spise v kitajščino s pomočjo javanskega budističnega meniha Jnanabhadre.449 Sanjaya naj bi bil sveti prednik Medanga iz zapisa Wanua Tengah III. Izdal je štiri zapise iz Taji Gunung, Timbanan Wungkala, Tihanga inTulang Era. Sanjaya in njegov oče Sanna sta imela sanskrtski naziv raja radža-kralj), zapis iz Mantyasiha pa omenja Sanjayo kot rake mataram sang ratu sanjaya rake in ratu sta stara javanska izraza za poglavarja in kralja). V tistem času sta javanski naziv ratu in sanskrtski radža/maharadža imela enako veljavo. Sanjaya je vladal ozemlju ne le na območju Keduja in Prambanana, temveč tudi na severu vse do Semaranga. Zapis iz Taji Gununga govori, da so simo ozemlje, ki ne plačuje davkov) ustanovili tam, kjer je imel Sanjaya včasih tabor. Prasastiji so natančno zabeležili začetek vladanja vladarjev. Panangkarana so kronali 3. oktobra 746, Panarabana(Panunggalana) 6.marca 784, Waraka 3. marca 803, Gulo 26. julija 827 Garunga 10. januarja 829, 4. novembra istega leta je bila obnovitev sime, 6. marca 847 so kronali Pikatana, 8. junija 855 Kayuwangija, 17. februarja 885 Tagwasa, 27. septembra istega leta Dewindro,18. januarja 887 Bhadro,13. februarja istega leta nastopi brezvladje in medsebojni boji različnih rakryanov ministrov), 21. novembra 894 so kronali Wurikalhumalanga, 10. maja 898 Balitunga, 12. novembra 904 postanejo vsi samostani neodvisni, 14. oktobra 905 so ustregli prošnji samostana Pikatana, 8. septembra 908 pa je bila obnovitev darovnic sim. Iz časa Panangkarana imamo sima zapis iz Bhanuja iz 750, ustanovitev darme dobrodelnega sklada) s strani trgovke leta 771 na območju Boyolalija, gradnjo Tarinega svetišča v Kalasanu leta 778, kjer se tudi omenja dinastija Sailendra, ter zapis iz Keluraka ob posvetitvi podobe Manjusrija iz leta 782, kjer se omenja njegovo kraljevsko ime Sri Sangramadhananjaya. Tudi vladar Panaraban je imel več imen. V zapisu iz Ligorja se omenja kot kralj Višnu, v zapisu iz Manjusrigrahe iz 792 kot Narendra Sarana, iz zapisa iz samostana Abhayagirivihare prav tako iz leta 792 pa kot Dharmmottunggadewa. Panaraban se omenja tudi kot avtor mantre verske pesmi ali zloga v sanskrtu) na vhodu v Ratu Boko kot tantrično budistično božanstvo groze. Njegov naslednik Warak je bil hindujec, ki omenja svoje prebivališče na gori Kailash, 449 Harry Prima: Central Java, 1. 7. 2009, http://harryprima.blogspot.com/2009_07_01_archive.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja prebivališču Šive. 21. januarja 807 je izdal zapise iz Munduana, ki je najstarejši zapis v javanskm jeziku na podrocju centralne Jave, Garunga 819, Kamalagija 821, Huwunga 822, Kayumwungana 824 ter Abhayanande iz 826. Zapis iz Kayumwungana iz 824, ki omenja ustanovitev več budističnih svetišč na centralni Javi s strani sailendrskega kralja Samaratunge (ali Samaragravire iz zapisa v indijski Nalandi iz okoli 850) in njegove hčere Pramodavardani, ki je zadnji zapis iz Jave, ki omenja Sailendre. Samaratunga je vladal Srivijayi pred zapisom iz Abhayagiri vihare iz leta 792. Teritorij sim za templje je daroval Rakai Patapan. Po kratki vladi Gule je vladar Garung bil zaslužen za izgradnjo Candi Plaosana. Sima iz 4. novembra 829 pravi, da je raka Sirikana z imenom Surya na ogledu z vladarjem Garungom polj Wanue Tengah daroval dve svetišči Plaosanu, po zapisu iz 842 pa je tudi budistična kraljica Kaluhunan postavila svetišča v kompleksu Plaosan. Garung je bil graditelj votivnih svetišč okoli glavnih templjev, vladal pa je območju med Temanggungom in ravnico Prambanana. Morda je bil Garung član Sailendra družine. Zadnja omemba javanskih Sailendrov leta 824 iz zapisa Wanua Tengah III pravi, da je bil Garung zaslužen za posmrtno posvetitev svojega očeta, ki so ga upepelili v Tuku. Garung je svojo vlado okrepil z obnovo sime samostanu Pikatan in z gradnjo svetišč. Pikatan je ob selitvi ustanovil palačo Medang v Mamratiju, na področju današnjega Temanggunga. Ozemlju Wanua Tengah ni vladal nihče izmed rak raka-lokalni vladar), prihodki ozemlja pa so šli za vzdrževanje samostana Pikatan, katere je vladar Pikatan začasno odvzel za dobo 17-25 let, nato pa je prihodke ponovno obnovil Garung. Borobudur je bil dokončan okoli leta 835, Warak pa je dal simo samostanu Abhayananda. V začetku vladavine Garunga so darovnice Sri Kahulunan in Rakai Sirikana Surye pripomogle k izgradnji majhnih svetišč in stup. Zapis iz Prambanana iz leta 856 govori o spopadu pri vasi Iwung med Balaputrodevo in Pikatanom, kjer je slednji zmagal. Balaputradeva se omenja v zapisu Sivagrja kot Walaputra, morda pa je bil tudi šivaist, saj se omenja primerjava njegovih staršev s Parvati in Šivo, njega samega pa s Skando. Na območju Ratu Boko so šivaistični zapisi lokalnega vladarja Walainga Kumbhayonija (856-863), kot npr. zapis iz Perenga iz leta 863, ki omenja oblast vladarja nad 8 vasmi tega območja. Zapis iz leta 856 iz Sivagrhe govori o vojni med Garungovimi in Pikatanovimi pristaši. Sima zapis iz Wanua Tengaha iz leta 863 govori o Pikatanovi darovnici samostanu Kasugihanu, ko je bil Kayuwangi še regent in ki je dodelil prihodke davkov svetiščema Pastika in Gunung Hyang. V Polonganu pri Jogji je ustanovil simo za svetišče Gunung Hyang, sime v okolici Magelanga pa za prasade (posebna daritvena svetišča) v Upitu, Kwaku, Landi in svetišče Pastika. Zapis iz Pastike (31. julij 881) omenja opis tamkajšnje bhatare svetišča posvečenega najvišjemu božanstvu). Zapis iz Wuatan Tije iz leta 880 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja omenja duhove zaščitnike, ki čuvajo palačo kralja Matarama. Kralj Tagwas je bil mladoletni sin Kayuwangija, ki so ga hitro odstranili in ki se omenja v prasastiju Er Hangat kot Maharaja Dyah Tagwas Sri Jayakirtiwarddhana. Dewendra naj bi bil potomec Garungove veje, Bhadra pa naj bi bil prej rake območja Gurunwangi. Zapis iz Panunggalana iz leta 896 kralja Wurikalhumalanga imenuje z imenom Haji Rakai Watu Humalang. Balitungova skupnost vasi (watak) je bila v delti Brantasa. Na noč odhoda je Balitung po nasvetu verskih voditeljev obnovil samostanu Pikatanu simo, ki vključuje zemljo okoli Wanue Tengah, da bi zagotovil kraljevo prebivališče v palači, kar je vse skupaj pomenilo preselitev prestolnice. 15 oktobra 904 se je Balitung preselil iz Nyu Gadinga v novo palačo Matarama, imenovano Medang v Poh Pitu, ki jo omenja zapis Mantyasih I iz leta 907 ter zapis iz Kubukubuja, 17. oktobra 905, ki pravi, da je bil vladar že nameščen v palači. Leta 928 in 929 je prišlo do izbruha vulkana Merapija, kar je kasneje povzročilo selitev prestolnice na vzhod Jave.450 Najpomembnejše svetišče iz časa Matarama je največji budistični spomenik na svetu Borobudur v bližini Yogyakarte na Javi, ki so ga dokončali v prvi polovici 9. stoletja. Morda so tudi mahajanski menihi iz šrilanškega Abhayagirija pomagali zgraditi Borobudur, saj so v ruševinah samostana Abhayagiri našli risbo stupe v obliki lotosa, ki naj bi bila načrt za Borobudur. Legendarni Gunadharma je bil morda menih iz samostana Abhayagirija, ki je bil odgovoren za tretjo fazo gradnje z zgornjimi terasami v obliki Vajradhatu mandale svetega kroga s središčem, ki ponazarja večnost). Zgodba Sudhanakumara iz Buduruvagale povezuje Šrilanko in Javo s Sudhano v zgodbi Gandavyuha na Borobudurju.451 Profil arhitekta Gunadharme naj bi bil še danes viden v gorovju Menoreh južno od Borobudurja. Že hindujci ali pripadniki predhindujske vere so postavili masivno kamnito strukturo s tremi nivoji, ki ustrezajo prvim trem nivojem kasnejšega budističnega spomenika. Kasneje so dodali še pet nadstropij na vrh originalne strukture, zidarji so zgradili zidove, rezbarji pa so začeli z izrezovanjem plošč, ki jih danes vidimo. Nato pa so se temelji izkazali za prešibke in deli zgradbe so se zrušili. Oblikovalci so se odločili razširiti osnovo, kar je pomenilo uničenje serij reliefov na originalni osnovi. Prekrili so jih, nekatere celo odbili, da so se novi kamni lahko prilegali staremu zidu. Z razširitvijo osnove so zgradili široko pešpot 450 Jeffrey Sundberg:State Of Old Mataram, 2006, www.borobudur.tv/State_of_Old_Mataram.pdf 451 Caesar Voute: Did the Abhayagiri Mahayana Monks help build the world famous Borobudur stupa?, 23. 1. 2009, http://melayuonline.com/eng/opinion/read/192/did-the-abhayagiri-mahayana-monks-help-build-the-worldfamous-borobudur-stupa Zgodovina Indonezije: starejša obdobja okoli spomenika, da bi s tem omogočili obred kroženja v smeri urinega kazalca okoli kipa v centralni komori. Kamniti zapis iz Karangtengaha govori o svetišču Venuvana (Mendut) in uporablja izrazoslovje drugega nivoja tanter budističnih metod in tehnik za najhitrejše doseganje razsvetljenja.) Sanghyang Kamahayanikan uporablja ideje drugega in tretjega nivoja tanter, starobalijska Sanghyang Nagabaya Sutra pa prav tako uporablja elemente tretjega in četrtega nivoja. Tekst iz leta 824 omenja svetišče, ki ga je zgradil kralj Samaratungga in ki je bilo razdeljeno na 10 delov, kar ponazarja 10 stopenj razvoja od bodisatve bodočega Bude, osebe, ki je že doživela razsvetljenje, a deluje za odrešitev ljudi na zemlji) do Bude. 10 krožnih obhodov pri ogledu reliefov Borobudurja priča, da so graditelji spomenika prav tako uporabili ta simbolizem. 842 je kraljica Sri Kahulunan določila dohodek neki vasi za vzdrževanje svetišča Bhumisambhara (Nanos vrlin na 10 stopnjah), ki naj bi v imenu imelo končnico bhudara (gora). Iz tega imena naj bi izviralo ime Borobudur. Najpomembnejši starojavanski budistični tekst je Sang Hyang Kamahayanikan (Čaščeno veliko kolo) iz let 925-950. Sestavlja ga 42 verzov v sanskrtu s komentarjem v javanščini. Za osnovo ima tekst Mahavairocana in govori o božanstvu Vairocana (Univerzalna luč). To je bilo prvotno drugo ime za Budo, kasnejši ezoterični budisti pa so trdili, da je bil Buddha manifestacija Vairocane v človeški obliki za tiste, ki so potrebovali konkretne podobe pri svojem napredovanju do odrešenja. Tantrični budizem se je razvil v Indiji iz mešanice budizma in ljudskih verovanj v magijo in uroke. Gre za dosego posvetne moči in duhovne osvoboditve s pomočjo zdravil, obredov ter umskih in telesnih vaj. Že zapisi iz Sumatre s konca 7. stoletja omenjajo siddhayatre, romanja na svete kraje zaradi izvajanja obredov za uspeh. Do 9. stoletja pa se je najbolj uveljavila vajrayana. Med glavnimi značilnostmi tantre je pozornost do telesa. Za razliko od bolj ortodoksnih sekt budizma, ki imajo telo za iluzijo in oviro, je za tantriste telo odsev božanskosti, telo in um pa sta le dva aspekta ene vseobsegajoče resnice. Po tantri naj bi telo negovali za dosego osvoboditve. Z razvojem ezoteričnega budizma so tudi priročniki postali bolj zapleteni, uporaba le-teh pa omejena. Številne doktrine vajrayane tantrične različice budizma, vajrayana pomeni diamantno vozilo) naj ne bi bile namenjene neposvečenim, temveč le tistim, ki bi jih učitelji izbrali za primerne. Tantre so razdelili na štiri vrste. Prva nižja nivoja tanter sta bila namenjena ljudem, ki so potrebovali kipe božanstev, saj si jih drugače ne bi znali predstavljati. Nežna božanstva so bila za šibke ljudi, divja in celo demonska pa za močne osebnosti. Božanstva so imela lastnosti, ki naj bi jih vernik dosegel. tretji in četrti nivo pa sta bila namenjena ljudem, ki niso več potrebovali ikon. Tudi Borobudurjeva struktura je vsebovala te elemente, saj sta nižja nivoja polna jasnih ilustracij, višji nivoji pa so bolj abstraktni. Silhueta spomenika spominja Zgodovina Indonezije: starejša obdobja na goro, ki je bila pomemben verski simbol mahajanskega budizma in predbudistične Jave, kar ponazarja javanska izgradnja svetišč v višavju že od predzgodovinskih časov dalje. Zapis iz Ratu Boka iz 792 omenja molitev Sumeruju popolnih bud, kar ponazarja, da so javanski budisti goram pripisovali močne duhovne sile. Pomembni so tudi Budini kipi na Borobudurju. 432 kipov na petih balustradah spodnjih nivojev naj bi bilo povezanih z 72 kipi na zgornjih okroglih terasah v skupni metafori. 368 kipov na nižjih štirih nivojih prikazuje bude v različnih mudrah položajev dlani za zdravljenje duše, telesa in uma). Na vzhodni strani so v položaju bhumispara mudra (pečat dotika zemlje), na južni v vara mudri, ki simbolizira dobrodelnost, na zahodu v dhyana mudri, ki ponazarja meditacijo, na severu pa v abhaya mudri, ki odstranjuje strah. Na vseh štirih straneh zadnje vrste pa je 64 kipov v vitarka mudri, ki simbolizira pridiganje. Tri vrste stup na krožnih terasah okoli osrednje stupe pa ponazarjajo Budo v mudri obračanja kolesa nauka, ki je povezana z Budino prvo pridigo. Bude na spodnjih nišah Borobudurja imajo ustrezne mudre štirih popolnih bud, Akšobje (vzhod), Ratnasambhave (jug), Amitabhe (zahod) ter Amoghapase (sever), Vairocana pa je upodobljen v mudri obračanja kolesa nauka. krožne terase so ponazarjale Lotosovo sutro (Saddharmapundarika- sutre so budistična dela, pogosto v obliki aforizmov). Tridelna struktura spomenika je predstavljala tri področja bivanja. Skriti reliefi na osnovi naj bi predstavljali Kamadhatu (področje strasti), naslednji štirje nivoji Rupadhatu (področje oblike), krožne terase pa Arupadhatu (področje brezobličnosti). Spodaj imamo reliefe iz verzije sanskrtskega dela Mahakarmavibhanga (Velika razvrstitev dejanj) na več kot 160 panelih. Najprej prikazujejo dejanje, nato pa nagrado ali kazen zaradi dejanja. Obstaja osem vrst vročega pekla. Umor nedolžnih te pripelje do pekla Raurava, kjer so zločinci nataknjeni na kovinske trne ogromnih dreves, umor matere pa do pekla Avichi. Tudi ubijanje živali se kaznuje. Lovci ptic so npr. obsojeni na hojo skozi gozd dreves v obliki mečev, kjer listi padajo z dreves v obliki mečev in jih prebadajo. Kuharje rib in želv vržejo v kotel pekla Pratapana. Celo izganjanje podgan iz lukenj z dimom je greh, ki se ga kaznuje z razčetverjenjem med ogromnimi skalami v peklu Samghata. Obstaja tudi sistem podpeklov ter kazni v obliki ponovnega rojstva v obliki ptic, štirinožnih živali in duhov. Opis različnih vrst nebes ni tako podroben, povsod pa so označena drevesa, ki izpolnjujejo želje, ter par kinar. Reliefi so imeli namen poučiti romarja o razliki med dobrim in zlim ter ga spomniti na željo po opustitvi in odrešitvi od žalosti bivanja z dosego nirvane. Reliefi prve galerije predstavljajo Jatako (Rojstnico), zgodbe Budinega samožrtvovanja v njegovih prejšnjih inkarnacijah in Avadane (herojska dejanja), kjer junak ni Buda. vsega skupaj je 720 panelov; 500 na balustradi prve galerije, 120 na glavnem zidu pod zgodbami Lalitavistare in 100 na balustradi Zgodovina Indonezije: starejša obdobja druge galerije. Vir za prvo serijo reliefov je Jatakamala, ki jo je napisal Aryasura v 4. stoletju. Obstaja več vrst jatak budističnih legend in basni) in avadan budističnih zgodb, ki povezujejo herojska dejanja junaka iz prejšnjega življenja z njegovim sedanjim). Vrstni red zgodb na Borobudurju ne ustreza nobeni izmed kompilacij, zato je verjetno, da so kombinirali Jatakomalo s posameznimi zgodbami različnih virov. Lalitavistara (razkritje igre) opisuje življenje Gautama Buddhe na zgornji polovici glavnega zidu okrog prve galerije. Obstajata dve verziji Buddhacarite (Budinih dejanj). Sangharaksina iz našega štetja je ohranjena v kitajskem prevodu, druga pa je Ašvagošina iz 2. stoletja. Borobudurjeva verzija se konča s pridigo v Jelenovem parku v Varanasiju. Mahajanski budizem je verjel, da je bila ta pridiga vrhunec vseh Gautamovih bivanj v preteklosti. Borobudur ni bil namenjen češčenju Gautame, temveč je bil namenjen učenju, kako postati bodisatva. Gautama je bil le eden izmed primerov, čeprav najvažnejši, kako doseči nirvano. Največji del reliefov pa je bil namenjen Sudhanini zgodbi in njegovem iskanju modrosti Gandavyuha (struktura sveta v primerjavi z mehurčkom). 460 plošč opisuje zgodbo, od tega 128 na glavnem zidu druge galerije, 88 plošč na glavnem zidu in 88 na balustradi tretje galerije, 84 na balustradi ter 72 na glavnem zidu četrte galerije. Zgodba Gandavyuhe se začne z Budo ter Samantabhadro v vrtu z Manjusrijem ter vrlimi kralji, ki jih obkroža 5000 bodisatev. Večina zgodbe je posvečena neprestanim dolgim potovanjem Sudhane do duhovnih učiteljev, imenovanih kalyanamitra (dobri prijatelji). Sudhana na koncu pride do nebeške palače Maitreye, prihodnjega Bude. 90% teksta je posvečeno njegovim obiskom učiteljev, preden pride do palače. Poudarek na reliefih Borobudurja je obraten. Samo 126 plošč je posvečenih njegovim romanjem, medtem ko so ostale posvečene dogodkom po prihodu v Maitreyino palačo ter srečanjem z budo Manjusrijem in bodisatvo Samantabhadro. Vrhunec celotne serije 1460 reliefov na Borobudurju je prisega Sudhane slediti primeru Samantabhadre. Gandavyuha je večinoma zaključek teksta Atavamsaka Sutra (Tekst cvetličnega ornamenta). Zadnjega dela verzije Gandavyuhe na Borobudurju ni v Atavamsaki Sutri. To je Bhadracari Pranidhanagatha (Samantabhadrina prisega), katere zadnji del, ki obravnava moč in slavo Bude Amitabhe, ne najdemo v zgodnjih verzijah in ki se prvič samostojno nahaja v Amoghavajrinem prevodu iz 8. stoletja.452 Skriti reliefi Borobudurja prikazujejo posledice dobre in slabe karme. Celotno število pripovednih plošč je 1460 ali po 365 na vsaki strani. Ko je romar šel mimo prejšnjih 452 John Miksic: Borobudur, 1990, Bamboo Books, Singapore Zgodovina Indonezije: starejša obdobja inkarnacij Bude, zapisanih v zgodbah Jataka in Avadana, do končne Lalitavistare, je šel navzgor do Gandavyuhe, kjer ga je Sudhanino iskanje pripeljalo do 54 dobrih prijateljev (kalyanamitra), ki so ga vodili po poti bodhisatve, ki si prizadeva za popolnost in izpolnitev ter za blagostanje vseh živih bitij. Borobudur predstavlja Sumeru in je temelj mandale Vajradhatu-Vairocana. Odprta dhatugharba ne označuje le doseženega budovstva, temveč tudi Vajradhatu mandalo. Prebivalci so verjeli, da gredo vladarji in zaslužni predniki po smrti med zvezde kot polbogove. Borobudur je bil simbol vedskega ognjenega oltarja ter je predstavljal prihod bodisatve v njegovem zadnjem življenju ter odhod umrlega vladarja v budistična nebesa Akanishtha. Številčni simbolizem Borobudurja se nanaša na ciklična gibanja sonca in lune in kaže tudi prizore iz reliefov, ki so povezani s pozicijo sonca ob določenih točkah njegovega ciklusa. Menihi, ki so prebivali na Borobudurju, so merili čas s pomočjo navpične palice, imenovane gnomon.453 Prvotna hindujska svetišča, kot npr. kompleks Dieng iz leta 650, so bila majhna, povečala pa so se v prehodu v budizem okoli leta 780. Japonski budistični menih Kukai, ki je bil skupaj z javanskim budističnim menihom Bianhongom učenec kitajskega budističnega mojstra Huiguoa na Kitajskem, pravi, da je Bianhong na Javi poznal skrivne doktrine ezoteričnega budizma. Bianhong je na Kitajsko prišel leta 780, Huiguo, ki je bil učenec indijskega budističnega mojstra Amoghavajre, je posvetil Bianhonga v mojstra tradicije Garbhadhatu. Tantrična vadžra simbol diamanta) je na Borobudurju prisotna na reliefih na galerijah 1a15 in 1b81. V tem času so gradili številna budistična svetišča, o čemer pričajo zapisi o ustanovitvah Kalasana leta 778, svetišča posvečenega Manjusriju v zapisu iz Keluraka iz leta 782 (Candi Lumbung, Candi Bubrah ali Candi Sewu) ter zapisi iz Abhayagirivihare, Manjusrigrhe in Candi Sewu iz leta 792. Kasneje je bil kralj Garung (829-847) pokrovitelj izgradnje Candi Plaosan Lora, svetišče Candi Sewu pa je razširil neki Dang Nayaka di Randu Luwarang. Donator notranjega svetišča v Candi Plaosan Loru je bil Raka iz Layuwatanga z nazivom dyah Maharonawa, ta naziv pa je leta 846 imel pu Manangu. Raka Gurunwangija je doniral dve notranji svetišči, kasnejši Rakai Pikatan pa je daroval dve zunanji. Zadnji zapis dinastije Sailendra iz Kayumwungana je iz leta 824, ki ga je izdala hčerka vladarja Samaratunge z imenom Sri Kahulunnan, zapis iz majhnega svetišča na gori Sindoro iz leta 850 pa omenja takratnega vladarja Rakai Pikatana. Kasnejši zapis Wanua Tengah III iz leta 908 govori, da je že Rakai Panangkaran daroval kraljevska polja za izgradnjo budistične 453 Caesar Voute/Mark Long: Pyramid of the cosmic Buddha, 20. 9. 2008, http://www.borobudur.tv/index3.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja vihare samostana) na severu centralne Jave. Dodatno zemljo je za viharo dal še njegov naslednik Rakai Panaraban (784-803), Rakai Warak (803-827) ter neki Surya leta 829, ki je bil tudi donator izgradnje dveh svetišč v Candi Plaosan Loru. Zapisi iz Kanjuruhana, Kayumwungana in Borobudurja so lepo okrašeni za razliko od dolgočasnih neokrašenih zapisov iz Kanjuruhana (760), Manjusrigrhe (2. novembra 792), Munduana (21. januar 807), Kamalagija (821), Kuburana (821), Nanggulana (822),Huwunga (822) in Abhayanande (826), je bil pa že uvodni starojavanski zapis iz Hamprana (750) lepo stiliziran in okrašen. Zapisa iz Kayumwungana iz 824 in Sri Kaluhunnan iz 842 se med seboj razlikujeta, kar ponazarja menjavo vladarjev Waraka in Garunga. Okoli 800 so napolnili hrib, kjer je kasneje začel nastajati Borobudur, med 810 in 820 so postavili varnostni utrditveni obroč, ki je zakril originalno nogo svetišča, med 830 in 835 pa so naredili zadnja dela na vhodih v svetišče. Območje Borobudurja je pripadalo Rakai Waraku Dya Manari (803-827), toponim Warak pa je ohranjen v reki Kali Warak v bližini Magelanga, tako kot je ime ustanovitelja dinastije Sanjaya ohranjeno kot reka Kali Senjaya v bližini gore Merbabu. V zapisu iz 829 se Warak omenja tudi kot Manara ali v zapisu Wanua Tengah III kot Rakai Warak dya Manara. Doba vladavine Waraka je bila doba pomanjkanja, o čemer priča zapis Wanua Tengah III, da je v času svoje vladavine Warak odrekel davčno oprostitev poljem Wanue Tengaha za viharo v Pikatanu, čeprav je tak odlok sprejel Panangkaran. Borobudur sta dokončala Warakova naslednika Gula in Garung tako, da sta na hitro prekrila originalni vrh spomenika s poceni kipi kot v primeru Menduta. Kot je bil Candi Plaosan Lor dosežek vladavine Garunga, Candi Sewu pa Panangkarana ali Panarabana, tako je bil Borobudur dosežek Waraka. Obstajal je kanal, ki je napajal severno stran Borobudurja z vodo reke Kali Silang. V času Waraka pa je prišlo do delitve Sailendrinih posestev, tako da je Warak dobil Javo, njegov domnevni brat Balaputradeva pa Sumatro. Carita Parahyangan omenja, da se je Warak intenzivno boril s svojim bratom Rahyang Bango, ker je Warak zaprl lastnega očeta.454 Borobudur so prvenstveno zgradili z namenom, da bi predstavljal pot mahajano glavno smer budizma), med gradnjo pa so ga predelali, tako da je predstavljal mandalo yogatantre tantristične smeri notranje meditacije), obenem pa so prisotni določeni elementi še iz drugih budističnih smeri. Javanska mantrajana smer budizma s poudarkom na mantrah) je vplivala na tibetanski budizem, saj je Atisa v Tibet prenesel javansko tradicijo terasastih stup (t. i. Skubumi v tibetanščini 100.000 Budinih spomenikov v Tibetu). Borobudur predstavlja tudi 454 Jeffrey Roger Sundberg: Considerations on the dating of the Borobudur stupa, BTLV 2006, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/4/4 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Sarvavid Mahavairocana Mandalo (tibetansko kunrig namparnagdzedkyil'khor), ki jo prakticirajo v tibetanskem samostanu v Tashilhunpoju. 5 terasnih galerij predstavlja 5 mahajanskih poti (priprava, nabiranje, videnje, meditacija in konec učenja), 5 teras z razširjeno osnovo pa 6 oblik popolnosti Boddhisatve. Reliefi Karmavibhangga, Jataka, Avadana in Lalitavistara kažejo napredovanje romarja do nirvane, reliefi Gandavyuha in Bhadracari pa stopnje mahajanske bodisatve. Kasneje so nivo Mahakarmavibhanga prekrili in tako ustvarili mantrayana mandalo. Poleg vsakega izmed 432 Budinih kipov sedi ženska spremljevalka Buddha yogatantre. Sang Hyang Kaha Mayanika v verzu 62 a pravi, da yogishvara ne bo našel gospodarja Budo, dokler ne bo našel Budinega utelešenja v 4 boginjah. Glavna stupa predstavlja razsvetljenje in Vajrasattvo. Trije krogi stup predstavljajo sedmi, osmi in deveti bhumi 10 bhumijev so stopnje, po katerih mora bodisatva napredovati, da postane Buda), centralna stupa pa razsvetljenje in deseti bhumi. Kvadratne galerije predstavljajo pot, na kateri romar še ne vidi neposredno resnice, krožne galerije pa predstavljajo mahafirya transcendentalno izkušnjo. Kupola, harmika in zvonik Borobudurja predstavljajo enajsto, dvanajsto in trinajsto tantrično bodisatva bhomi. 64 Bud na 5. galeriji in 72 Bud v stupah predstavljajo vitarka mudro in različico dharmacakra mudre mudre obračanja kolesa- poseben položaj dlani in prstov). 5 najvišjih zdravilcev (džin) Borobudurja so Bude yogatantra mandale. Trije krogi 32, 24 in 16 stup predstavljajo 32 božanstev Guhyasamaja, Cakrasamvara (24 svetih krajev) in 17 božanstvoVajrabhairava (ki ga predstavlja 16 stup ter osrednja stupa) ter obenem tri glavne tantrične sadhane tehnike duhovnega treninga). Najstarejša sadhana je Guhyasamaja iz okoli leta 350,Cakrasavara iz leta 750 ter Vajrabhairava prav tako iz srede 8. stoletja. Borobudur ima podobnost z Vajrabhairava mandalo ter Yogatantra mandalo. Sanghyang kamahayanikan mantrayana, 42 sanskrtskih verzov prevedenih v staro javanščino, ki predstavljajo edini javanski yogatantra tekst, vsebuje 22 verzov Mahavairocana-bhisambodhi tantre in17 verzov Sriparamadya tantre. Borobudur je bilo svetišče Vajradhare. Bude v stupah predstavljajoVairocano. Poleg tega je Borobudur Vajradhatu yogatantra mandala istega tipa kot japonski budizem Shingon, saj so ga skupaj s Chen-yen, kitajskim tantričnim budizmon, na Javi prakticirali v 8. in 9. stoletju. Vajrabhodi in njegov učenec Amoghavajra sta skupaj potovala na Sumatro, Vajrabodhi pa je peti, Amoghavajra pa šesti voditelj japonskega Shingona. Bude v položaju vitarka mudre na petem nivoju predstavljajo Vairocano, bude v stupah v položaju dharmacakra mudre pa predstavljajo Mahavairocano. Borobudur vsebuje elemente Mahayana in yogatantra mandale. Borobudur vpliva na skubume v tibetanskih svetiščih Gyantse, Ngari, (Atisa tu ustanovi Svetišče zlatega otoka), Trophul in Shigatse, saj je tam deloval Atisa, ki je ideje prinesel iz Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Indonezije. Sku'bum v Gyantseju ima 5 nivojev ter osrednjo harmiko, skozi katero lahko vstopiš navzgor z izjavo iz Sanghyang Kamahayanikana. V prvi fazi gradnje Borobudurja je bilo deset nivojev, skrita osnova, pet galerij in trije krogi stup okoli osrednje, ki so predstavljali 5 mahajanskih poti in 10 bodisatvinih bhumijev. V času druge faze izgradnje je na Javo prišla yogatantra, zato je vladar spremenil načrt svetišča, da bi ustrezal 108 enotam yogatantra mandale in prekril Mahakarmavibhango.455 Borobudur je obenem izredno dovršen astronomski spomenik. Pomembno vlogo imata hindujska dvojčka Aswin, ki sta povezana s sončnim vzhodom ter jutranjima zvezdama Merkurjem in Venero. Borobudur z Mendutom in Pawonom pride v sozvočje z Budo na vrhu Borobudurja in tako ustreza glavnim značilnostim vastupurusha mandale, ki je prebivališče Bude v obliki Mahapurushe na zemlji. Vhoda Pawona in Menduta sta usmerjena proti južni Indiji in Šrilanki, kjer je bilo prisotno čaščenje Budovega zoba v templju Abhayagiri, čigar menihi so pomagali zgraditi istoimenski samostan v bližini Ratu Boka. Borobudur ima tudi dimenzijo manvantare, indijskega časovnega ciklusa. Zmnožek terasnih osi vrha ustreza časovnemu ciklu manvantara, ki je opisan v Surya Siddhanti. Nastanek zore traja 4800 božanskih let, kar je 728.000 solarnih let, somrak pa traja 4800 božanskih ali 728.000 sončnih let. Zmnožek osi druge vrhnje terase kaže manvantara časovni ciklus v pomanjšanem merilu 1:1000. Pot okoli vrha je dolžine več kot 2160 tal, kar nebesno pomeni leta, ki jih sonce potrebuje za prehod skozi en znak zodiaka. Borobudurjeva originalna višina je bila 182,57 tal ali 41,81 m, kar predstavlja svetlo polovico sončnega dneva, število 72, ki predstavlja vrh spomenika, pa je povezano s svetlo polovico velikega precesijskega leta. Dolžina osne poti iz Menduta in Pawona do zahodnega stopnišča Borobudurja je 2961 m ali 12931 tal 1 tala je 22,9 cm), kar je približno polovica precesijskega ciklusa 25.868 let. En hindujski božji dan je 50 precesijskih let, 360 teh dni pa je 5 stopinj precesije. Potrebnih je 72 let bogov po 5 stopinj, da dosežejo 360 stopinj. Zmnožek vzhodno-zahodne ter severozahodno-jugovzhodne osi na drugi vrhnji platformi v tisočkrat pomanjšanem merilu predstavlja 71 velikih obdobij po 852.000 božanskih ali 306,720.000 sončnih let. Zmnožek severne in južne osi da obdobje Mahayuge ali eona, ki traja 12 milijonov božanskih ali 4 milijarde 320 milijonov sončnih let, zmnožek vzhodne in zahodne osi (mahajuga pomnoženo s teraso glavne stupe) pa da seštevek 856.800 božanskih let al.i 308, 437.366, kar je obdobje enega t. i. hindujskega patriarha. V 455 Caroline Gammon: A Short Exploration of T. Y. S Lama Gangchens Theories About The Meaning of The Sacred Geometry and Mandala Symbolism Of Candi Borobudur In The Light of Academic Scholarship On the Subject, junij 2008, http://www.lamacaroline.org/LamaCcompressed.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja kasnejšem Prambananu, ki ga je verjetno dokončal Rakai Pikatan okoli 850, je prisotno število pi. 46,5 m je visoko najvišje svetišče kompleksa Prambanana in, če ga delimo s perimetrom dvorišča, ki je dolg 440m, dobimo okoli 9'45, kar je približno trikratno število pi. Kayumwuganski zapis govori o podobi Pramodavardhanijinega moža, na gori pa prebiva podoba Sri Gananathe. Združitev Lune in Jupitra z asturizmom Utama Bhadrapada (Pegazovega kroga) je pomemben datum. Sri Gananatha pomeni, da gre esenca Pramodavardhanijinega moža v nebesa, žalostna zaradi njegove smrti pa se je Pramodavardhani posvetila izgradnji svetišča Venuvana. Borobudur predstavlja tudi prihod bodisatve v duhovnem ter vzpon Šailendrov v materialnem smislu. Borobudurjeve številke so povezane s cikličnimi gibanji sonca in lune, dogodki v posameznih ploščah pa v skladu s položajem sonca glede na letni sončni ciklus. Obenem je bil Borobudur včasih sredi jezera kot lotosov cvet v vodi. Prisotno je tudi število 10.800, ki predstavlja število muhurt ali hindujskih ur (1 hindujska ura je 48 minut) koledarskega leta. Dan bogov je trajal pol koledarskega leta. Kombinirana velikost t. i. sončnega jedra v centru spomenika predstavlja obe polovici leta. Vsota vseh šestih osi okroglih tras je 1079,2 tal, kar je spet povezano s stevilom 1080. 208 Bud predstavlja ciklus sončnih zenitov. Hindujske purane sveti spisi) opisujejo polarno zvezdo, kot božanstvo, ki nosi tok nebeškega Gangesa. Tudi Javanci so verjeli, da obstaja zemeljski Ganges na otoku. Na Javi je to reka Progo, ki se združi z reko Elo, tako kot se združi Ganges z Yamuno. Zaradi svetosti tega sotočja Proga in Ela so v neposredni bližini zgradili svetišča Mendut, Pawon,Banon in Bajong. Iz Borobudurja so lahko videli polarno zvezdo Polaris in se po njej orientirali pri plovbi po morju, sredi 9. stoletja pa je zvezda zaradi premika zemeljske osi izginila iznad obzorja Jave, zato so jo nadomestili z zvezdo Canopus (Alfa Carinae), ki je bila nebeška manifestacija boga Agastye. Tudi zapisi omenjajo posameznike z vzdevkom Sri Kumjaya Kalashodbhava kot izraz za modreca Agastyo, ki so v nemirnih javanskih časih ponovno vzpostavili red. Zapisi iz let 760, 856, 857 in 863 omenjajo imeni Sri Kumabaja ali Sri Kalashodbava, ki sta bili imeni za boga Agastyo. Borobudur so zgradili, ko je bila polarna zvezda še vidna iz vrhov gora, v tistem času pa so v centralnojavanskih spisih omenjena imena več kot 40 zvezd. Na reliefu na severozahodni strani četrte galerijske balustrade Borobudurja je med luno in soncem upodobljenih sedem planetov indijske astronomije, ali sedmih rišijev, sinovov Brahme, ki predstavlja ozvezdje Velikega voza (Ursa Major). Borobudur je arhitekturno telo popolno manifestiranega Bude,(glavna stupa je glava,vrhnja platforma z Budami v stupah je srce, na drugem nadstropju Bude v stupah predstavljajo solarni pleksus, medtem ko Bude v stupah na spodnjem nivoju vajre predstavljajo moški spolni organ. Vrh Borobudurja predstavlja Zgodovina Indonezije: starejša obdobja bodisatvin sprejem petih učenj Tathagat v nebesih Akanishtha, kar vodi v stanje popolnega manifestiranega Bude, kar je opisano tudi v delu Sanghyang Kamahayanikan (Vsemogočna velika pot). Pomembno je bilo tudi število 32, ker je bil kralj obkrožen z 32 dostojanstveniki, od katerih se jih je 28 imenovalo po luninih hisah ali asterizmih (hindujsko nakshatras), štirje pa so bili ministri čuvarji (lokapala) štirih strani neba, obenem pa je kot vladar vesolja (cakrawartin) kralj predstavljal 32 znakov velikega bitja Mahapurushe. Popolni manifestirani Buda se na Borobodurju pojavi štirikrat v obliki Dharmakaye kot glavne stupe Arupadhatuja, kot Samboghakaya v obliki 72 Bud v stupah v nebeškem raju Vairocane v Rupadhatuju, kot Vairocana Sakyamuni, ki pridiga 33 božanstvom na vrhu Kamadhatuja in kot Sakyamuni Vairocana, ki spodaj pridiga ljudem. Opazovalec, ki je stal na vrhu Borobudurja, je lahko gledal nos ozvezdja Ovna (Aries), ki je bil viden iz vrha gore Merapi. Javanci so Brahmo poistovetili z ognjem in aktivnimi vulkani. Borobudur in Mendut sta povezana tudi z zvezdo Altair v ozvezdju Orla, ki je podnevi predstavljala sveta dvojčka Asvin. Borobudurskemu arhitektu je bila znana precesija enakonočij. Dolga osna pot, ki je povezovala Borobudur z Menduton in Pawonom, je bila dolga 2961,15m (12390,8 tal), kar je polovico celotnega precesijskega ciklusa. Borobudurjeva originalna velikost je bila 41,81 m (182,576 tal), ki predstavlja svetlo polovico sončnega leta s 365 dni in je obdobje, ki ga hindujci imenujejo dan bogov. Seštevek strukturalnih perimetrov Prambanana je zelo blizu dobi enega polnega precesijskega ciklusa, vsota perimetrov območja Prambanana pa je blizu razdalji med Borobudurjem in Mendutom.456 456 Mark Long: In Pursuit Of Sacred Science, 2007, http://www.borobudur.tv/architecture.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 83: Arhitekturna razdelitev Borobudurja, http://www.borobudur.tv/Image/BORO_RELIEFS_2.gif Slika 84: Borobudur iz zraka, http://www.itravelindonesia.com/hotel/java/images/jogjaborobudur.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 85: Zemljevid arheološkega parka Borobudur, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/1f/Borobudur_Map_en.svg/2000px -Borobudur_Map_en.svg.png Na Prambananovih zidovih svetišča Šive je zabeležen večerni pojav 17. decembra in jutranji 18. decembra 840 na dan sončnega solsticija, ko so planeti Jupiter (Indra) Luna (Issana) Venera (Kubera), Merkur (Varuna), Mars (Yama) in Saturn (Agni) zaporedno vzšli pred sončnim vzhodom, Jupiter se je pojavil 17. decembra ob 20.58, Luna ob 22.07, Venera ob 2.59 18. decembra, Merkur ob 3.50, Mars ob 4.40, Saturn ob 5.09 ter sonce ob 5.24. Reliefne plošče na zunanje obrnjenih zidovih svetišča Brahme predstavljajo 27 rišijev ali vyas naslednikov Brahme v ciklusu Manvantare (4,32 milijarde sončnih let). Ozvezdje sedmih rišijev (Saptarishi) ali zahodni del ozvezdja Velikega medveda vlada sto let vsakemu izmed 27 nebeških asterizmov in tako traja 2700 let. Brahmino svetišče je v skladu s konceptom Lokapale. Na Višnujevem templju so upodobljeni prizori Višnuja z dvema spremljevalkama, ki so imeli oblast nad vsakim mesecem (masa) vedskega koledarja. V literaturi pa je sočasno s Prambananom višnuistično delo Ramajane avtorja Yogisvare.457 Ramajanini reliefi na Prambananu predstavljajo pot sonca. Ramin vzpon, padec in ponovni vzpon je povezan z vzhodom, zahodom in ponovnim vzhodom sonca. 24 plošč Prambanana predstavlja letni ciklus sonca, vsaka plošča pa polovico meseca (izraz paksa). Vzhodni vhodi v svetišča Brahme Višnuja in Šive se ujemajo s pomladanskim enakonočjem na Javi, ki se pojavlja v septembru na vseh lokacijah južno od ekvatorja. Ponazoritev mitične Lanke na Prambananu ob ekvatorju, ko sonce doseže zenit navpično nad lokacijami na ekvatorju. S potjo sonca so povezani prizori Lalitavistare z Borobudurja Bodisatvina omemba prihoda na zemljo je na vzhodu, njegovo rojstvo na jugu, konec njegovega življenja na zahodu, njegov prihod pod drevo boddhi pa na severu galerijskega vhoda. V zgodbah kakawina Ramayane se omenja ptica Pikatan (vladar Rakai Pikatan). Kukavica predstavlja budističnega meniha, oziroma vpliv budizma na Javo, štorklja (bala), ki lovi ribe v vodi, pa predstavlja Balaputro. Omemba odstranitve ptice pa predstavlja Balaputrin poraz in njegov beg na Sumatro.458 Kamniti zapis o posvetitvi Prambanana iz leta 856 pravi, da potem, ko je bilo Šivino svetišče dokončano v vsem svojem božanskem veličastju, ni bilo več nevarnosti zlobnih duhov 457 Dasan Rangarajan: The Great Trinatha Temple of Central Java (2), 1. 3. 2009, http://vasuntara.blogspot.com/2009/03/great-trinatha-temple-of-central-java-2.html 458 Sun Staff: The Location of the Island of Lanka,9. 6. 2008, http://www.indiadivine.org/audarya/krishnatalk/447318-location-island-lanka.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja (bhuta), kajti dobili so svoja darila (caru, riž potresen po tleh, in morda še meso za rakšase). Človeški obredi žrtvovanja niso bili namenjeni le pomiritvi hudobnih duhov, temveč tudi oživitvi samih svetišč. Tekst iz Prambanana pravi: "Bilo je drevo vrste tanjung z imenom Ki Muhur, čigar steblo je bilo staro le eno leto. Sosedstvo Gospoda je bilo razlog za njegovo rast na vzhodni strani. Njegova lepota je bila neverjetna, enaka lepoti božanskega drevesa z imenom parijataka. To je bil prostor, kamor se je Bog spustil in njegove veje bodo dežnik." Drevo je bilo tako postavljeno na vzhod od glavnega svetišča, kjer je bil tudi glavni vhod. Drevo je bilo istočasno povezano s kultom umrlega Rakai Pikatana, ki je prav tako sodeloval pri gradnji svetišča.459 Slika 86: Kip boginje Lakšmi iz Prambanana, Narodni muzej Jakarta, http://indiansplendors.org/Images/Indonesia/Sculpture/Hindu%20goddess%20MNI%20600px %20Motonia.jpg 459 Roy Jordaan, Robert Wessing: Human Sacrifice at Prambanan, BTLV 152, 1996 http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/2912/3673 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 87: Kralj Ravana ugrabi princeso Sito, plošča št. 13, 2. prizor, Prambanan, http://www.borobudur.tv/Image/rama_relief_003.jpg Prambanan pa je še pomemben predvsem zaradi najstarejših plesnih upodobitev na Javi. Upodobljenih je 50 plesnih gibov vrste karana (cari, sthana, hasta, gibi nog, poze in kretnje rok) iz dela Natyasastrakarana in predstavljajo tedaj uveljavljeno plesno tehniko. Bonton Nawanatya je nastal kasneje v času Majapahita.460 Poleg tega so na reliefih upodobljeni glasbeniki z bobni in piščalmi. Obenem reliefi prikazujejo tudi zgodbe Ramajane, kot npr. relief, ki prikazuje ulični ples ob kronanju princa Bharate, ki so ga izvajali v času večjih slovesnosti.461 Prav tako kot Borobudur, je tudi Mendut razdeljen na tri sfere. Streha s stupami je arupadhatu, telo svetišča s podobami je rupadhatu, okrašeno pritličje s prizori živali, ljudi in nižjih bogov pa je kamadhatu. Vrh strehe sestavlja osrednja stupa, ki opravlja funkcijo dharmakaye. V 460 Alessandra Lopez y Roy:A new introduction to Prambanan, 2005, http://traumwerk.stanford.edu:3455/124/admin/download.html?attachid=39545 461 Alessandra Lopez y Royo: Dance in 9th century Java, 2003, https://eprints.soas.ac.uk/83/1/Dance_in_9th_century_Java_final_version_copy.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Mendutu je obenem majhno svetišče prednikov, ki ima na prestolu prednika dinastije Sanjaya. Glavni rumeni kip Bude v svetišču predstavlja Amogasiddhija. Trije raji nivoja rupadhatu so predstavljeni na zunanjih zidovih Menduta, ki jim vladajo Amogasiddhi, Amitayus in Vajrasattva, četrti raj Vairocane je predstavljen na vrhu rupadhatuja na Borobudurju, peti raj Ratnasambhave pa je predstavljen na zunanjem zidu Pawona.462 Tarino svetišče Kalasan je zgradil kralj Panangkaran. Njegov učitelj je bil Kumaragoshe iz Gaude v Bengaliji, ki se omenja še leta 782 pri postavitvi Candi Sewuja. Čaščenje Tare se je razvilo pod indijskim vplivom, saj se iz zapisov palskega kralja Dharmapale vidi, da so Taro častili kot odrešiteljico, sposobno preseči smrt in jo obenem imeli tudi za boginjo plovbe. Mati Balaputre, kraljica Tara, naj bi bila hči vladarja Dharmasetuja in naj bi bila podobna boginji Tari. Taro so poistovetili z Nyai Laro Kidul, duhovno kraljico Indijskega oceana in vedno porajajočo se ženo javanskih vladarjev, ki simbolizira tudi kačje božanstvo Nagini, druži pa ju tudi skupna zelena barva ter uporaba nočnih daritvenih rož utpala in wijayakusurna. Na Javi Durga ponazarja temno, Dewi Sri pa svetlo plat Nyai Loro Kidul (Tarina aspekta Parnasabari in Vasudhara). Dewi Sri kasneje postane samostojna boginja kmetijstva, Nyai Loro Kidul pa pridobi pomen boginje plodnosti. V obdobju hindubudističnega sinkretizma najdemo kipa Vajrapanija in Tare v Candi Sambisariju.463 462 Mark Long: Barabudur, Mendut and Pawon and their mutual relationship, 2007 http://www.borobudur.tv/Barabudur_Mendut_Pawon.pdf 463 Roy Jordaan:Tara and Nyai Lara Kidul, 1997, http://ccbs.ntu.edu.tw/FULLTEXT/JR-EPT/roy.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 88: Zapis iz Kalasana iz leta 778, ki govori o postavitvi svetišča boginji Tari, je najstarejši zapis v devanagari pisavi v JV Aziji, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/19/Kalasan_Inscription.JPG/759px -Kalasan_Inscription.JPG Indijski učitelj Vajrabodhi in njegov učenec Šrilančan Amoghavajra sta se srečala leta 717 ali 718 na Javi, kjer je Vajrabodhi preživel tri leta, potujoč po budističnih deželah. Iznašla sta obrede za njun najljubši tekst Sarva Tataghata Tattva Sangraha (ki verjetno izvira iz Šrilanke) ter ustanovila vajrayana smer na Kitajskem. Po smrti Vajrabodhija leta 741 je po nasvetu svojega pokojnega učitelja Amogavajra šel na Šrilanko po tantrične tekste, ki so jih potrebovali na Kitajskem. Na Šrilanki abhayagirijski mojster Samantabhadra ponovno tantrično posveti Amoghavajro, ki kasneje v tantrizem posveti kitajskega cesarja Hsuan Tsunga. Pisava iz Kalasana v sidham zapisu pa je podobna zapisom Prajnatare, indijskega meniha, ki je deloval na Kitajskem med 785 in 810, tako da je javanska pisava pod vplivom tantričnih mojstrov, ki so delovali na Kitajskem in Japonskem. Eden izmed Amoghavajrinih najbližjih učencev, kitajski menih Huiguo, je v svojem krogu imel Javanca Bianhonga. Ta je prišel leta 780 na Kitajsko v samostan Ching Lung Seu, da bi dobil posvetitev gharba. Bianhongova pripadnost najožjemu Huiguojevemu krogu je pomenila, da bodo ezoterične Zgodovina Indonezije: starejša obdobja linije mojstrov Vajrabodhija, Amoghavajre in Huiguoa dostopne tudi javanskim arhitektom. Bianhong je mojstrstvo v učenju Mahakarunagarbodhbava. Kitajci so bili v tistem času prisotni na Javi kot mahajanski menihi, ki so imeli svojo viharo pri svetišču Tare. Javanski kralj Panaraban je zapisal svoje ime na zlatem vajra krožniku, ki so ga našli blizu velikega vhoda na zahodnem robu planate Ratu Boko. Mantra iz Trailokyavijaye je zapisana na Ratu Boku v času ustanovitve sinhalskega samostana. Javanski Abhayagirivihara je bila narejena v sinhalskem stilu in arhitekturi, da zadovolji potrebe njihovih menihov. Siddham zapis na hrbtu kipa Vairocane iz Rejosa pri Plaosanu govori o vplivu čaščenja tega božanstva v takratnem obdobju na Javi. Atavamsaka in Gandavyuha sutre so bile pomembne za tantrične mojstre I, tudi Borobudur je bil pomemben za tantro. Tekst Siddhamatrka omenja ustanovitev javanske podružnice znamenitega sinhalskega samostana Abhayagiri iz Anuradhapure, Šri Lanka, leta 792. Pendopo kot središče samostana je služil naselitvi šrilanskih menihov, ki so propagirali tantra jogo. Povezava med Kalasanom in Abhayagirijem obstaja tudi preko zapisov pripih iz Plaosana. Izgradnja pendopa na jugozahodnem robu Ratu Boka planote je povezana z ostanki samostana Abhayagiri. V pendopu je lahko živelo največ 6-8 šrilanskih menihov, verjetno učitelj s svojimi najbližjimi učenci.464 V zgodnjem devetem stoletju je stara javanščina bila jezik uradnih dokumentov. Prvi tekst pravi, da je Rakai Pikatan imel znanje o darmi in adarmi, ki ga je bilo težko pridobiti za zaščito dežele Jave. Od takrat naprej so se v literaturi pojavljali kakawini ter vpliv sanskrta, saj je bila tretjina javanskih besed takrat sanskrtskega izvora. Večji kakawini so bili epske alegorije politične moči povezane z vladarji. Tako je Ramayana kakawin prispodoba zmage Rakai Pikatana (Rame) nad Balaputro (Ravano) oziroma slavi zmago šivaizma nad budizmon, kajti bitka Pikatana z Balaputro se primerja v pesnitvi s Šivinim napadom na Tripuro.465 Palačo kraljice Boko, ki je služila tudi kot bivališče, je zgradil Panangkaran, ki je sprejel budizem. Prvotno se je imenovala Abhayagiri Vihara. Centralni del palače obsega glavni vhod, trg, stisnjeno svetišče, ribnik, okroglo teraso in dvorano za srečanje, JV del obsega dvorano, teraso, tri svetišča, ribnik in princesin kompleks, na vzhodu sta jami Gua Lanang in 464 Jeffrey Sundberg: The wilderness monks of the Abhayaghirivihara and the origins of the Sino-Javanese Esoteric Buddhism, KITLV, No. 1, 95-123, 2004, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1785.pdf 465 Sheldon Pollock: The language of the Gods in the world of men, 2006, str. 387-390, http://books.google.si/books?id=0UCh7r2TjQIC&dq=Pollock:+The+language+of+the+gods+in+the+world+of+ men&printsec=frontcover&source=bl&ots=9hmzz4SDxe&sig=ZPBlolRfc_3naOU35PDMwomLP9c&hl=sl&ei =pNrRSoSQIpS1sgbr4O2OBA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1&ved=0CAcQ6AEwAA#v=onepa ge&q=&f=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Gua Wadon, kip Bude in ribnik, na zahodu pa le hribi. Na prvem vhodu je zapisano ime vladarja Rakai Panabware, kar mu je dajalo legitimnost. 45 metrov od drugega vhoda je svetišče Batu Putih, zraven je svetišče, namenjeno pokopu umrlih, JV od tega svetišča pa je vodnjak Amerta Mantana s sveto blagoslovljeno vodo. Na vzhodnem delu palače je kip Aksobye s hindujskimi elementi kot so linga, yoni, kip Ganeša ter zapis o čaščenju Rudre. V Ratu Boko je pred Rakai Pikatanom zbežal Balaputra pred svojim odhodom na Sumatro.466 Budistična mantra, zapisana na zlati ploščici iz Ratu Boka, ki jo je dal zapisati kralj Panarabwan, spada v mulatantra kategorijo budistične literature, ki v Tibetu spada pod joga tantro. Sinhalsko viharo na Ratu Baki naj bi Panarabwan dal postaviti okoli leta 792. Panarabwanova izbira mantre je bil poskus bodisi dobiti prihod kozmičnih bitij v Ratu Boko bodisi kot posvetilo Vajrapaniju. Joga tantra literatura je bila znana Javancem verjetno pred letom 746. Javanski zapisi Siddhamatrka so bili v tistem času prisotni tudi v severni Indiji. 782. leta tantrični zapis iz Keluraka podreja tri glavne bogove hinduizma budističnemu božanstvu. Delo Sang Hyang Kamahayanikan naj bi bilo dokončano v času Sindoka, a so glavne verze dela na Javi poznali vsaj stoletje in pol prej. Panarabwanova izbira mantre ponazarja konflikt med budističnimi jogijskimi tantriki ter šivaiti, katerih bog je bil premagan, umorjen, nato pa je vstal od mrtvih in se spreobrnil (Mahesvara). Panarabwan je bil goreči budist.467 Candi Gedong Songo zgradijo v 9. stoletju, legenda pa gradnjo pripisuje kraljici Simi, z namenom poudarjanja kontrole vseh vrst želja v skladu z budistično tradicijo.468 Svetišča jugozahodno od Merapija so budistična, jugovzhodno od Merapija pa hindujska. Manjše svetišče Sajiwon je zgradila Pramodharwani za čaščenje Sri Kuwere, Candi Sewu z 249 manjšimi svetišči Pikatanov sin Guruwangi, Plaosan pa Pikatanov brat Garung, Candi Ratu Bolo pa Balaputra.469 466 Yunanto Wiji Utomo: King Boko Palace, the Glory on a Peaceful Hill, 2008, http://www.yogyes.com/en/yogyakarta-tourism-object/places-of-interest/ratu-boko/ 467 470 Jeffrey Roger. Sundberg: Buddhist Mantra recovered from Ratu Baka plateau, KITLV no. 1, 2003, str. 163-188 www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1771.pdf 468 Ani Suswantoro: Gedong Songo Temple Complex, Central Java, 10. 7. 2007, http://www.planetmole.org/indonesian-news/gedong-songo-temple-complex-central-java.html 469 Zener Lie: The Series of Sewu Temple Journey, 20. 11. 2008, http://sukralove.blogspot.com/2008/11/seriesof-sewu-temple-journey.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Reliefi iz Lora Jonggrang se razlikujejo od reliefov z Borobudurja. Na Borobudurju imamo poleg glavnih oseb služabnike, ki so le prisotni in se ne udeležujejo dejanj glavnih oseb, medtem ko v Prambananu ni nedejavnih oseb, saj se celo ptice in živali premikajo oziroma vključujejo v zgodbo.470 Glavno področje centralne Jave je bilo območje med Prambanonom in Muntilanom, o čemer pričajo ostanki na ravnicah, kjer je veliko izvirov vode. Ker so svetišča velik del dohodkov dobivala iz davkov na poljedelstvo, so spodbujala intenzivno namakanje riževih polj. Kraton vladarja centralne Jave naj bi bil v okolici Muntilana. Zunaj osrednjega poljedelskega območja so še tri gostejša nahajališča svetišč blizu modernih mest Secang, Ngadirejo in Boyolali, ki so predstavljala središča poti, ki so povezovale rodovitno poljedelsko ravnico na jugu centralne Jave s severno obalo preko dveh cestnih povezav eno, ki je šla skozi dolino Progo, drugo pa ob vzhodni strani masiva Merapi-Merbabu. Pristanišče, verjetno v okolici Semaranga in ne Grobongana, je služilo zunanji trgovini. Kasneje so zgradili cesto med Prambananom in severno obalo, ki se je izognila dolini Progo, tako da je to področje bilo Medang, kamor so palačo preselili okoli 855. Svetišča, ki so jih postavili v visokih sušnih področjih, kot npr. v hribovju Pegat-Ijo (Ratu Boko, Candi Barong, Candi Ijo, itd.), ter severneje svetišča na planoti Dieng in Gedong Songo, zaradi dolgotrajne poselitve in bogate gradnje kažejo na pomemben obredni pomen. Svetišča so povezovali z vodnimi viri, vrelci žvepla, prehodnimi območji ter osamljenimi vzpetinami, kar kažeta npr. Candi Ngempon pri Ambarawi, ki se nahaja ob reki in blizu toplih in hladnih vrelcev, ter Candi Gunung Wukir, ki stoji na osamljeni vzpetini, ki jo obdajajo reke na treh straneh in je obenem križišče med dolino Progo in odprto ravnino Prambanana. Na jugu centralne Jave ima večina svetišč zadnji del obrnjen proti reki ali vzpetini, tako da je bil vernik, ko je daroval v svetišču, obrnjen proti vodi ali hribu. Candi Miri je bil zgrajen naravnost pod vrhom gore Pegat, da je lahko vernik videl vrh gore za svetiščem. Svetišča so dobivala sveto prisotnost očiščujoče vode, medtem ko so reke pridobivale verski pomen zaradi svetišč, postavljenih ob njih. Večina svetišč je bila obrnjenih proti zahodu, kar je v nasprotju z indijskimi pravili postavitve svetišč v smeri proti vzhodu. Indijski koncept prostora je bil bolj prisoten pri javanskih budističnih svetiščih, ki ponazarjajo koncentrični pogled na vesolje, kot pa pri javanskih hindujskih svetiščih, kjer je poudarjena ideja napredovanja ter svetost tudi zadnjega dela svetišča. Pomembno vlogo je 470 Roy Jordaan: Imagine Buddha in Prambanan, september 1994, http://ccbs.ntu.edu.tw/FULLTEXT/JREPT/miksic htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja igral temeljni kamen (javansko batu kalumpang), ki so mu darovali ob slovesnostih ustanovitev sime.471 Glavno vlogo med hindujskimi božanstvi je imel Šiva, o katerem govorijo dela, kot so Jnanasiddhanta (Znanje Šiva Sidante)iz okoli 1000 ter Dharma Sunya (Filozofija praznine) iz časa Majapahita. Najbolj priljubljene oblike Šive so bile Šiva Mahadewa (veličastni veliki bog) in Šiva Bhatara Guru (Gospod učitelj). Jnanasiddhanta omenja Mahadewo kot enega izmed sedmih bogov. Sedem odprtin telesa (oči, ušesa, nosnice in usta) so njegovo prebivališče, je rumene barve, je počelo sveta in je četrti izmed sedmih bogov. Mahadewa je tudi del devetih velikih bogov(nawasangga) in vlada zahodu. Stoječi Mahadewa predstavlja kraljevskega boga, medtem ko sedeči Šiva predstavlja meditativni, jogijski tip. V Indiji je za Mahadewo bolj uveljavljen izraz Mahesvara ali Mahesamurti, ki je redkokdaj upodobljen (primer kip iz Elephante).Siwa Batara Guru je vrhovni jogi, ki uči najvišjo resnico realnosti. Nastopa v obliki Agastye, guruja v človeški podobi, in sedi v meditativnem položaju lotosa v jogi (padmasana) ali v položaju diamanta (vajrasana), ko sedi na kolenih. Javanske upodobitve Šive predstavljajo idealizirano upodobitev javanskih moških.472 Blagoslovitve in posvetitve svetišč s predmeti so prisotne v Indoneziji že od časa Prambanana, kjer so v Candi Visnu našli bronaste vrče, ki so jih obkrožali štirje kamni, prekrivala pa jih je tanka kamnita plošča. Dva vrča sta vsebovala poldrage kamne in kose kovine, dva pa sta bila prazna. Praksa postavitve t. i. kamnitih škatel med štiri kamne je bila prisotna tudi v Indiji. V Candi Ngemponu iz 8. stoletja so v osrednjem jašku svetišča našli kockasto kamnito škatlo prekrito s pokrovom in iz 17 delov v obliki lotosovih cvetnih listov v skladu z indijsko garbhabhajano. V času obreda garbhanyasa so v škatlo dali kose kovin in jih zakopali. V Candi Munculu in Candi Meraku so na škatlo navpično postavili bronasto cev, ki jo omenja tudi indijska Tantrasamuccaya kot del posvetitvenega depozita v obredu, ki je bil različen obredu garbha. Iz 8. stoletja je tudi šivaistično svetišče Candi Gebang, kjer so med posvetitvenimi pridatki našli tudi bronaste in srebrne trizobe, ribiška kopja ali tridente, ter polmesece, kar je tudi v skladu z indijsko tradicijo posvečevanja Šivinih svetišč. Sveto kopališče Jalatunda s tremi ribniki iz leta 977 je vsebovalo devet celično kamnito škatlo s pridatki iz zlata in srebra v obliki kač in želv, saj so teksti zapovedovali postavitev zlate želve 471 Veronique Degroot: Candi, space and landscape, 6. 5. 2009, https://openaccess.leidenuniv.nl/bitstream/1887/13781/7/conclusion.pdf 472 Alessandra Lopez y Roy: Siva in Java, 2003, http://roehampton.openrepository.com/roehampton/bitstream/10142/12583/1/royo%20siwa.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja v depozitni krsti, podobe kač pa za vstavitev v vodnjake, vodne rezervoarje in mostove. Zlato podobo slona so našli v Candi Gataku. Na zlatih kosih sta zapisana tudi molitvi Isani in Agniju, bogovom SV in JV strani neba. Z zlivanjem vode iz vrčev na depozitno krsto med obredom kumbhasthâpana, (kjer držijo devet posod, v katerih je osem zavetnikov smeri neba- lokapale- in Sada Siva, večna vrhovna zavest) ki je del vseh posvetitvenih obredov, vključno z obredom garbhanyâsa za zagotavljanje blaginje, so vanjo prišli lokapale. Najbolj ohranjeno posvetitvene pridatke imamo iz Candi Bukit Batu Pahat iz Kedaha iz 8. stoletja, ki je bil hindubudistično svetišče. Deljene depozitne posode so bile priljubljene na Javi, luknje v njih pa imajo običajno podobo lotosovih cvetnih listov. Na Javi so našli v temeljih svetišč ali posvečenih depozitnih škatlah tudi živalski pepel in živalske kosti kot npr. v Prambananu, Candi Plaosanu in Pucungu. Najstarejši posvetitveni depozit v obliki kamnite škatle s pridatki poldragih kamnov in korald je iz Muara Kamana na vzhodu Kalimantana območja Mulawarmanovega kraljestva iz okoli leta 400. Candi Ijo, ki ga zgradijo v bližini Prambanana po letu 860,so našli dve kamniti škatlici, na dnu jaška pa ostanke zlatih izdelkov. Na območju Šivinega svetišča Gataka, blizu Prambanana, so našli kamnito škatlo, kovinski lonec ter zlatega slona iz lističa zlata iz 9. stoletja. V Candi Sambisariju, Šivinem svetišču prav tako iz 9. stoletja, ki ga je zgradil Rakai Garung, so našli številne sklede in ostalo posodje kot daritvene predmete. V Candi Gebangu, Šivinem svetišču iz 8. stoletja so našli kamnito škatlo, v katero so položili kovinske predmete kot polmesece in trizobe v skladu s hinduističnimi pravili za posvečevanje Šivinih templjev. Posvečevanje templjev v skladu z indijsko tradicijo je potekalo tudi na Borneu, Sumatri in Baliju. V Candi Gumppungu na območju Muare Jambi iz srede 9. stoletja so našli predmete nad 11 okroglimi luknjami v osnovi tempeljske noge kot posvetitveni depozit. Vseh lukenj je bilo 17, kar ustreza konceptu Vajradhatu mandale. Na zlatih krožnikih, ki so jih našli v luknjah, so imena budističnih božanstev Vajradjatu Mandale. V Candi Bongsuju iz 12. stoletja, Muara Takus, Sumatra,predmete položili v osnovo v obliki lotosa, med njimi tudi zlati krožnik s pismenkami nagari iz brahmične družine indijskih pisav. V ruševinah svetišča v Tanjung Medanu iz 12. stoletja, so prav tako našli zlato ploščo z mandalo ter Akshobyo kot glavnim božanstvom v sredini. Zlat krožnik iz Aek Sangkilona, Padang Lawas, 12. stoletje, govori o posvetitvi podobe Yamari z osmimi obrazi, 24 očmi ter lobanjami. V Muara Takusu iz 11. stoletja zlati disk govori o tem, da so svetišče zgradili Vajradhare. Dejstvo, da zapis omenja datum in imena budističnih duhovnikov, ki so nadzorovali gradnjo svetišča, je unikatno v jugovzhodnoazijskem kontekstu. V devetih v skalo izklesanih budističnih svetiščih v Gunung Kawiju iz 11. stoletja na Baliju so našli 9 kamnitih skrinjic. Skrinjice so našli v osmih svetiščih pri vhodu v nizko podzemno komoro Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pod vsakim svetiščem. Na zgornji površini vsake škatle je devet plitkih oddelkov v vrstah tri po tri. Da so bile skrinjice v bližini vhoda, je bilo v skladu z gharbanyaso. Oddelki skrinjic so bili v skladu z navaratno,sistemom razporeditve devetih žlahtnih kamnov. V Puri Pegulinganu iz 11. stoletja so našli kamnito skrinjico, srebrn krožnik, glinene pečate, zlate, srebrne in bronaste liste, paličice za kadila, koralde, miniaturno stupo ter Budo iz zlata. V centru svetišča je bila kamnita krsta s pokrovom, kjer je bilo 66 glinenih pečatnih odtisov z budističnimi teksti. Najdbe so bile bodisi posvetitveni bodisi votivni darovi.473 Med wonoboyskim zlatim zakladom iz okolice Prambanana iz 10. stoletja je tudi zlata skleda, kjer je upodobljen moški, ki lovi srno ter ugrabljena ženska, kar govori o zgodbi Rame in Site, točneje o ugrabitvi Site v skladu z javansko različico Ramayane. Prizori po vrsti so: Rama in Sita sedita skupaj, Laksmana ob njunih nogah, Sita pa ob srni. Rama lovi srno. Smrtno ranjena srna se spremeni v Marico. Ravana v preobleki asketa ugrabi Sito. Večglavi Ravana odleti s Sito in odžene jastreba Jatayuja. Rama pozdravi žensko. Sita žaluje, dva stražarja jo stražita. Rama žaluje v spremstvu Laksmane.474 V tem času se je razvijala borilna veščina pencak silat, katere predhodnik je bil kanuragan,obred za pridobivanje moči, omenjen v zapisu kralja Visnuja iz Tarumanagare iz leta 450(s svojimi nogami je lahko zdrobil in uničil mesta svojih sovražnikov), kar prikazuje povezavo med politično močjo in vojnimi veščinami, širila pa se je tudi iz otoka Riau (zapisa iz Kedukan Bukita in Talang Tua omenjata stavek mamancak yam praja ini; mancak, iz katerega se je razvil izraz pencak, je še zdaj izraz za pencak silat na Baliju in v Palembangu), se razvijala v krogu profesionalnih vojakov (npr. skupina bhayangkari, posebnih varnostnih enot, ki jo je vodil Gajah Mada) ter samostanov.475 V Jepari so našli najstarejšo kitajsko kamnito ladijsko sidro v JV Aziji skupaj s kovanci in keramiko iz okoli leta 1130.476 473 Anna A. lczka: Temple consecration rituals in ancient India text and archaeology, 4. 10. 2006, https://openaccess.leidenuniv.nl/bitstream/1887/4581/34/preface%2Band%2Btable%2Bof%2Bcontent.pdf 474 W Van der Molen:Rama and Sita in Wonoboyo, KITLV, no. 2-3, 389-403, 2003, www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1775.pdf 475 Ian Douglas Wilson:The Politics of Inner Power,The practice of Pencak silat in West Java, 2002, http://wwwlib.murdoch.edu.au/adt/pubfiles/adt-MU20040210. 100853/01Front.pdf 476 Edwards Mc Kinnon/W. Atma Juana: First Evidence for 12 th Century Chinese Ship in Southeast Asia, september/oktober 2006, http://museum.bu.ac.th/newsletter%20Sept%2006.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Indija leži zahodno od Indonezije, zato so Indonezijci za besedo, ki označuje zahod (barat), izbrali kar besedo Bharata, ki jo Indijci imajo za Indijo. Sindokova prestolnica Tamwlang je bila današnja vas Tembelang. V obdobju med 875 in 950 je bilo doseženo ravnotežje med zahtevami osrednje vlade in avtonomijo, obdobju, ki ga po zapisu iz Wanua Tengah III zaznamujejo tudi politični nemiri med letoma 885 in 898.477 Slika 89: Zlata skleda iz Wonoboya, http://www.nieuwekerk.nl/media/img/objecten/indonesia/09.jpg Med Javanci je bila priljubljena zgodba Dewaruci morski bog resnice in poguma) iz Mahabharate kot alegorija duhovne preobrazbe in zveze med človekom in Bogom. V zgodbi se Bima, eden izmed bratov Pandawa, pripravlja na boj s Korawami za kraljestvo Hastinapuro. Durna pove Bimi, da se voda večnega življenja, ki jo išče, nahaja na dnu morja. Pandawe prepričujejo Bimo naj ne gre tja, a se ta vseeno odpravi. Na poti v globino se spopade z demonsko nago Nemburnawo, ki jo po dolgem boju seseklja na koščke s svojim magičnim nohtom na palcu. Končno pride na dno morja, ko se pred njim pojavi njegova lastna miniaturna podoba, velikosti palca, v obliki Dewarucija. Dewaruciju pove, da išče vodo večnega življenja, nakar mu ta odgovori, da naj stopi v njegovo levo uho, kajti v njem je notri celotna vsebina vesolja. Ko vstopi vanj, najprej izgubi orientacijo, potem pa se mu prikažejo morje, zemlja, gore in sonce. Temu sledijo štiri barve svetlobe, črna, rdeča in rumena, ki 477 Amrit Gomperts/Marijne Klokke: In memoriam J. G. de Casparis, BTLV 159, 2003, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/3094/3855A Zgodovina Indonezije: starejša obdobja predstavljajo neukročena človeška čustva, ter bela, ki predstavlja mir znotraj srca. Potem izkusi naslednji val svetlobe osmih barv in ugotovi, da voda večnega življenja obstaja v njegovem srcu in da je eno z božjim in od njega ni ločen. Vidi še majhno podobo v obliki bisera, ki žari pred njim in to je njegova duša. Po vseh teh spoznanjih Bima noče zapustiti Dewarucija, a ga ta pošlje nazaj, da opravi svoje že vnaprej določene dolžnosti, in tako Bima pomaga svojim bratom premagati Korawe. Dewarucijeva zgodba prikaže Bimino duhovno preobrazbo na sedmih nivojih. Na prvem nivoju Bima prepleza goro, ko išče vodo življenja. Plezanje po gori pomeni meditacijo in trening uma, simbolični uboj velikanov pa pomeni prebujenje iz iluzije, da sla po hrani in bogastvu predstavljata resnico. Na drugem nivoju, ki je v njegovem srcu, se odpravi na področje intuicije in občutkov. Na tretjem nivoju se sooči s čustvi, ki jih predstavlja nemirni ocean. Obenem se uči odpuščanja in sočutja s srcem, ki ima velikost oceana. Na četrtem nivoju se sooči z dilemo ali iskati zvezo z Bogom ali uporabiti svojo moč za lastno materialno rast. Naga predstavlja željo po nadnaravnih sposobnostih in ostalimi znaki moči in zmaga nad nago pomeni zmago nad skušnjavami dobiti moč. Peti nivo predstavlja Bimin boj proti lasnim petim čutilom, njegov magični noht pa predstavlja pet čutil, ki jih je izostril preko meditacije in da jih bo uporabil za dobro vseh. Šesti nivo s pojavo Dewarucija, ki simbolizira Bimin duhovni jaz, pomeni pot do zveze z Bogom (plavanje v neskončnem morju, ko ničesar ne vidi, ko je vse prazno in brez oblike). Ko se Bima osredotoči na Dewarucija, zagleda barve, ki so pozitivno in negativno gonilo človeštva. Črna barva luwamah (egocentripetalna sila), ki izvira iz elementa zemlje in je v mesu,v negativnem smislu predstavlja zlo, pohlep in slo, v pozitivnem smislu pa predstavlja podporo za akcijo. Rdeča barva amarah (energija, gonilna sila), ki izvira iz elementa ognja in se nahaja v krvi, v negativnem smislu predstavlja jezo, v pozitivnem pa vztrajnost. Rumena barva sufiah (želja), ki izvira iz elementa vode in se nahaja v mozgu, v negativnem smislu predstavlja poželenje, v pozitivnem pa ljubezen. Bela barva mutmainah (egocentrifugalna sila), ki izvira iz etra, pa v pozitivnem smislu lahko doseže nesebičnost in čistost uma. Dewaruci pove Bimi, da je potrebno te sile uravnotežiti. Če bela barva npr. podpre črno bravo, temu sledijo dejanja sočutja, stapljanje štirih barv v en plamen svetlobe iz osmih barv (oba pola v vseh štirih barvah) enost mikrokozmosa in makrokozmosa. Na sedmem, zadnjem nivoju, je pomembno opraviti svoje poslanstvo in se zavedati enosti in resnice.478 478 David Evans: The Dewaruci in Javanist Spiritual and Cultural Praxis and its Subjective Force on Javanese Naval Bureaucracy, junij 2004 ,http://www.acicis.murdoch.edu.au/hi/field_topics/Dewaruci.doc Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 90: Java od 8-11. stoletja, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/3/36/Medang_Kingdom.svg/2000pxMedang_Kingdom.svg.png Slika 91: Java od 11-13.stoletja, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/fd/Kediri_Kingdom.svg/2000pxKediri_Kingdom.svg.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Gledališče senčnih lutk (wayang) je prišlo na Javo v času vladarja Sri Maha Panggung (Raden Jaka Pakukuhan) v 4. stoletju. V indonezijski verziji Mahabharate sta Satyavati in Parashara srečno poročeni par, medtem ko je med njima v indijski varianti le enodnevna afera. Vyasa je v indonezijski varianti zakonski otrok, ki se poroči s princesama Ambiko in Ambaliko iz kraljestva Kasi po smrti svojih polbratov. V indonezijski variant je Kresna Dwaipayana vladar Hastinapure po smrti Bhisminih bratov. Modro vlada napredni državi, nato pa odstopi in življenje preživi kot puščavnik Begaban Abiyoso. V indonezijski varianti je Vidura oče Sanjaye in Yudishthire in tudi tast Nakule in Sahadeve, zato je na strani Pandav. Kralj Pandu v indonezijski variant postavi Shakunija (indonezijsko Sangkuni) za glavnega ministra po odstopu Gandamane, medtem ko se v indijski varianti Shakuni povzpne šele, ko na prestol pride Dhritarashtra. Sursenin bratranec Sang Kuntiboja vzgoji Kunti in visoki duhovnik izvede njen pubertetni obred brušenja zob, ko dobi prvo menstruacijo, kar je indonezijska varianta. V indonezijski varianti je Kunti učenka Durvase (Ratu Begawan Duwasena), ki rodi sina Karno skozi ušesa (ki so javanski simbol vrat ljubezenske strasti). Sang Prabhu Pandu je še živ, ko njegovi sinovi postanejo učenci Rsi Krepe in Rsi Drone, medtem ko je v indijski verziji Pandu že dolgo mrtev. Indonezijska verzija daje več življenja tudi osebnosti Shalye, ki je velik ljubimec. Indonezijske verzije poudarjajo ljubezenske zaplete in neuresničene strasti,(Kochaka ljubi Draupadi, Gandhari ljubi Panduja,Arjuna ljubi Anggraini itd). V indonezijski verziji Rajasuye Yajne armada Pandave napade Magadho, ubije Jarasandho in osvobodi sedemdeset kraljev, tako da v indonezijski različici ni avantur Bhime, Arjune in Krišne ter dvoboja med Bhimo in Jarasandho. Indonezijski pesniki tudi verjamejo, da gre premoč v vojni vedno skupaj s premočjo v ljubezni. Karna in Duryodhana izgubita proti Arjuni v vojni in ljubezni, ker njuni ženi ljubita Arjuno. Premoč Pandav v vojni se odraža tudi v premoči v ljubezni skozi tri generacije. V indonezijski varianti je Shalya Karnin tast, ki razloži indijsko situacijo, zakaj je Shalya lahko požrl svoj ego in postal Karnin kočijaž. Tako se grenki dialog med Karno in Shalyo v indijski varianti spremeni v šaljivi dialog med tastom in zetom v indonezijski varianti, ki obenem daje tudi več poudarka zapostavljenim osebam v indijski varianti. Pandave so močne osebnosti, ne le sence kot v indijski, in nekateri so še bolj pogumni kot npr. Bhismini sinovi. V indonezijski verziji sta Satyaki in Satyabhama brat in sestra istih staršev kralja Prabu Kuntiboje, s katerim se razloži dober odnos med Krišno in Satyakijem. Baladewa je v indonezijski varianti kralj Madure z ženo Erawati (Revati v indijski varianti). Balarama ne umre v državljanski vojni Yadav kot v indijski verziji temveč do konca življenja ostane zaščitnik Parikesita, novega vladarja Hastinapure. V indonezijski verziji ima Gatotkaca več imen kot npr. Jabang Tetuko, Purbaya in Satria Pringgadani. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Najpomembnejši dogodek v indonezijski verziji je srečanje med Karno in Arjuno na prvi dan, ko Karna postane poveljnik vojske Kaurave. Po javanskem delu Pedalangan ima Krišna štiri ali celo pet žena, ki se imenujejo Dewi Jembawati, Dewi Pratiwi, Dewi Rukmini, Dewi Setyaboma (Satyabhama) in Alarmelu Mankai. Z zadnjo ima Krišna hčeri Siti Sundari in Titisari. Duryodana ni legitimni naslednik Hastinapure po indonezijski varianti. V indonezijski različici imajo pomembno vlogo Ponokawani, služabniki Pandaw. Zvesti služabnik Semar s sinovi Garengom, Petrukom in Bagonom povsod spremlja Arjuno. Semar je v resnici bog Ismaya, čigar naloga je varovati Arjuno. V indijski verziji je Arjuna nepremagljiv v vojni in ljubezni, v indonezijski pa ne, kjer tudi Arjuna in Karna izgledata enako.479 O sanskritizaciji pričajo izrazi kot npr. Taruma, ki izvira iz izraza tarum, ki pomeni rastlino indigo za pridobivanje barvila (Indigofera tinctoria) in s tem Taruma Nagara pomeni dežela indiga, izraz Yavadvipa pa pomeni ječmenov otok. V času vladarja Sanne, o katerem zapis iz Canggala iz leta 732 pravi, da je s pomirjevanjem in darovi pametno vladal ljudem na način, kot oče skrbi za otroka od njegovega rojstva dalje, je bila najmanjša teritorialna enota vas (wanua), prebivalci pa so se imenovali anak wanua, (otroci vasi) oziroma od 10. stoletja dalje anak thani. Wanuo je vodil svet starešin, ki ga je vodil rama( oče), v tem primeru Sanna. Njegov sin Sanjaya je imel že za eno stopnjo višji naziv rakai (ded) in je bil obenem vodja teritorialne enote z imenom watek( skupina), ki zajema več wanuj. Te enote so nastale, ko so povezali več vasi za skupna namakanja riževih polj. Ob sprejemu hindujske vere se je domorodni naziv za vladarja kedatwan (kedatuan) spremenil v hindujski izraz za kralja radža raja), domorodni izraz za božanstvo (hyang) pa je prešel v hindujski izraz za boga deva (dewa). Prvi javanski kakawin Ramayana ni temeljil ne na originalnem Valmikijevem epu in tudi ne na zgodbi iz prambananskih reliefov, temveč na pesmi Ravanavadha (Uboj Ravane) indijskega avtorja Bhatija iz 6. stoletja, katerega jezik je bil veliko težje razumljiv, kar priča o jezikovni dovršenosti pri prevajanju na Javi v tistem času. Na Javi je bilo priljubljeno kupovati knjige in sestavljati knjižnice in še v 14. stoletju Prapanca pravi, da je njegov prijatelj Krtayara, ki je živel v vasi daleč proč od prestolnice, bil zaposlen z zbiranjem knjig in da je zanje tudi lepo poskrbel in jih skrbno čuval. V zapisu iz Sangsanga iz leta 907, ko je kralj Balitung v svobodno posest razglasil samostan Dalinan, je opis petja, plesa, gledališke igre in komične predstave (wayang Bhimaya Kumara, recital Bhima Kumara, zgodbe iz 479 Indrajit Bandyopadhyay: Variations in Indonesian Mahabharata, 5. 5. 2007, www.boloji.com/hinduism/145.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Ramayane ter ples Kicaka. Kicaka in Bhima Kumara sta epizodi iz Wirataparwe, četrte knjige Mahabharate. Devedeset let kasneje so na recitalu javansko macarita) Wirataparwa, ki je potekal od 14. oktobra do 12. novembra 996, in na katerem je bil z izjemo enega samega dneva prisoten tudi kralj Dharmawangsa, prilagodili Bhatijevo delo oziroma misli in ne le dobesedno prevedli (omenja se izraz pinrakrta, kar pomeni povedati v domačem jeziku).480 Javanci so uporabljali indijsko koledarsko leto saka štetje začne se 78 let kasneje kot zahodni krščanski koledar) z dvanajstimi meseci ter pawukon ciklusi koledarska obdobja 210 dni) lunarni koledar(wulan, po izrazu za mesec bulan) ter unikatni windu ciklus osmih let, ki ponazarja življenski krog. Balijski koledar tako kot javanski uporablja leto saka ter pawukon, ne tvori pa let po principu windu in je tako sončni koledar, meseci (sasih) pa so lunarni s po 30 dnevi od 1-15 od nove lune do polne lune, ki se imenuje purnama ter naslednjih 15 dni od polne lune do temne lune imenovanne tilem. Koledar pawukon ima 210 dni (30 tednov) in stara vrsta riža je rastla točno 210 dni.481 Indonezijci so ozvezdje Orion imenovali Waluku, Plejade Wuluh, Škorpijon Kalapa Doyong, ozvezdje Bika pa Sapi Gumarang. Pojav Oriona je pomenil začetek sajenja riža ter s tem začetek deževne dobe. Za sadež durian so vedeli, da bo obrodil, ko bo ozvezdje Bika ob zori na vzhodu, pridelek sadeža duku pa bo obilen, ko bo ozvezdje Južnega križa (Gubuk Peceng) ob somraku na vzhodu.482 Velik vpliv je imelo indijsko delo o gledališču in plesu z naslovom Natyashastra, ki ga je napisal Bharata v 2. stol, kjer se poudarja vloga bhave (mentalnega stanja) in rase (čustev). V centralnojavanskih svetiščih so reliefi v klasičnem indijskem, na kasnejših vzhodnojavanskih pa so stilizirani v stilu senčnih lutk. 62 plesnih reliefov zgornje balustrade Šivinega svetišča v Prambananu predstavlja karana sistem indijski sistem plesnih poz) opisan v umetniškem priročniku Natyashastra indijskega avtorja Bharate med 400 in 200 pr.Kr. in so verjetno nastali pod vplivom karan vrst Aihole in Pattadakala v južni Indiji. Najbolj podobno delo Natyashastri v JV Aziji je javansko delo Nawanatya iz 13 ali 14. stoletja, ki pa ni priročnik za umetnike, temveč za dvorjane in govori o tem kako se primerno obnašati na vladarskih 480 Peter Bellwood et al.: Austronesians, 2007, http://epress.anu.edu.au/austronesians/austronesians/pdf/ch15.pdf 481 Diana Darling: Marking Time, januar 2004, http://www.seasite.niu.edu/Indonesian/Marking%20Time%20%20Latitudes%20Magazine_files/vol36-6.html 482 Hasana Miftachul: Astronomy, 2009, http://www.spacegeneration.org/files/SGACIYA09Miftachulhasana.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zabavah, med lovom, pitjem, igrami na srečo,ljubljenju, športu in opazovanju narave. Na Borobudurjevih plesnih upodobitvah najdemo plesalke skupaj z bradatimi plesnimi brahmanskimi učitelji, ki so igrali na zvonce in činele in s petjem podpirali ples plesalk. Plesalke so v plesnem trikotnem položaju spodnjih udov, ki spominjajo na zahodni balet, z nogami obrnjemi navzven in postrani upognjenimi koleni. Nekateri reliefi karana prikazujejo Šivin ples imenovan tandava, živahen ples, ki ponazarja stvarjenje, ohranjevanje in uničenje. Ramayana reliefi iz Prambanana kažejo kronanje, ki ga spremlja ples plesalke z mečem in ščitom v stilu tehnike bharata ali kaisika v Natyashastri. Za razliko od indijskih Natyashastra plesov, kjer se šal zelo redko uporablja, je v javanskih plesih šal pogost. Indijski plesi imajo vpliv pri višjih slojih. Gledališče senčnih lutk wayang se prvič omenja v zapisu iz leta 907. Ekstremna stilizacija oseb pa je predstavljala kasnejšo islamsko prepoved upodobitve ljudi. Vzhodnojavanski reliefi kažejo frontalni torzo, glavo in ude v profilu, ozka ramena in majhne roke pa trdo visijo ob telesu, medtem ko velika pokrivala, motivi oblakov in stilizirana pokrajina tvorijo ozadje. Pogosti so pritlikavi služabniki v funkciji klovnov punawakan) in motivi drevesa življenja. Centralnojavanski reliefi so dinamični kot npr. lokostrelstvo Rame, medtem ko so vzhodnojavanski bolj statični in temeljijo na lokalnih tradicijah. V prehodnem obdobju od 10. do 13. stoletja pride do zmanjšanja indijskih vplivov v javanskem plesu, od 13. stoletja dalje pa javanski plesi prevladajo. Javanci vplivajo tudi na Čame preko čamskih svetiščnih stolpov (kalan) ter še posebej plesov upodobitev na kalanu Po Klaung Garai prikazuje položaj nog med plesom kot pri Javancih, plesalec iz Tra Kieu iz 10. stoletja, v 7. stoletju imajo pa tudi Čami rute med plesom. Upodobitve so tudi v kompleksu Padang Lawas na svetišču Bahal1, ki prikazujejo moške plesalce iz Srivijaye. Plesalci so upodobljeni z demonskimi potezami, kot da bi nosili maske in ščitijo svetišče, drugače pa je nekaj podobnosti s Čami predvsem v položaju nog. Na Javi imamo v 10. stoletju bronaste figure, ki stojijo ali plešejo na ovalnih lotosovih stojalih in predstavljajo Vajrasphoto, Boginjo verig, eno izmed štirih božanstev varuhov mandale Diamantne sfere. Tudi na jugu Tajske na območju Srivijaye so našli takšne kipe te boginje. Ker je Srivijaya sledila tradicijam Nalande v vzhodni Indiji, morda te plešoče figure predstavljajo izgubljeno tradicijo vzhodnoindijskega tantričnega plesa, kot npr. sedanji ples nora, za katerega so značilne navzven obrnjene noge in krona na glavi.483 483 Jukka O. Miettinen: Dance Images in Temples of Mainland Southeast Asia, 20. 1. 2008, http://www2.teak.fi/Julkaisut/nro20a.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 92: Indijska plesna poza karana iz svetišča Prambanan, http://www2.teak.fi/Julkaisut/nro20a.pdf Centralnojavanska družba je temeljila na skupnostih z namakanimi riževimi polji. Gozdove (alas) in suha polja (tegal) so spreminjali v namakana riževa polja (sawah). Za kmete je to pomenilo nadzor države za razliko od prejšnje selitvene požigalniške skupnosti. Regijam (watak) so vladali lokalni voditelji (rakai, rakryan), ki so imeli domorodni vladarski naziv (ratu) ali hindujski (maharaja). Wataki so bile enote vodnih virov in območje osebnega vpliva lokalnih voditeljev z nazivom rakai. Sestavljali so jih grozdi vasi(wanua), ki so jih vodili sveti vaških starešin,ki jih je vodil dostojanstvenik z nazivom rama. Kralji so nameravali povečati obdelovalno površino, zato so izločali posamezne vasi iz vaških skupnosti in iz njih sestavljali nove zaselke thani, kjer bi bil manjši vpliv vaških starešin. Po drugi strani so se vaške starešine sklicevali na pravico do vse zemlje in vode znotraj meja wanue, ne glede na to ali je bila zemlja obdelana ali ne. Sveti vaških starešin so si prevzeli nazive ustanoviteljev (anak wanua thani) in le-ti so lahko imeli pravico do namakanih riževih polj. Na novo očiščenem Zgodovina Indonezije: starejša obdobja področju (babad) so ustanovitelji ustanavljali hčerinska naselja (duwan), ki so bila prebivališča ustanoviteljev, ki so vodili tudi ostale zaselke (thani) v okviru vaških grozdov. Vladarji so vaškim starešinam podeljevali nazive glavarjev zemljiških gospodinjstev (karawan). Majhne podeželske skupnosti so bile oproščene davkov in so se še naprej delile, a so si s tem tudi omejile dejavnosti. Prenosi zemljišč oproščenih davkov (sima) so bili promocija avtoritete dvora. Ko je država podelila nekemu ozemlju status sime, je morala prej odkupiti zemljišče od vasi. Sime so bile vir financiranja svetišč prednikov, ki so slavili umrle vladarje, starešine ali ustanovitelje vasi. Status sim je onemogočil pobiranje davkov davkarijam. Ustanovitve sim so se udeleževali številni dostojanstveniki. Najuglednejšim posameznikom so podelili darila najvišje vrednosti kot npr. zlato, srebro in tekstil. Sprejem darila je bila simbolična kompenzacija za izgubo prihodkov od davkov. Temu je sledil obred prenosa davčnih obveznosti s kralja na verske inštitucije, ki so jo potrdile tudi priče, temu pa je sledila pojedina. Najprej so hrano ponudili prisotnim božanstvom, nato pa vsem udeležencem. Sledili so plesi, kockanje, petelinji boji, gledališče senčnih lutk wayang, glasba in za konec recitali Ramayane. Kri iz petelinjih bojev je bila potrebna kot simbolični dar za zaščito pred zlimi duhovi, da se ne bi vmešavali v svetiščne obrede. Zadnji del je sestavljalo recitiranje posvetitvenih obrazcev. Udeleženci so sedeli na tleh v krogu, obrnjeni proti duhovniku in svetem temeljnem kamnu, ki je bil pod baldahinom na sredini. Na koncu obreda je sledila zaveza, da se bodo določila sim spoštovala, kakor so bila zapisana, običajno pa so zapisali prekletstvo nad tistega, ki bi kršil pravice sime in s tem kraljeve podelitve. Zapisane listine sim so obravnavali s spoštovanjem kot svete relikvije, obenem pa tudi kot kraljevsko in božansko potrditev pravic in dolžnosti.484 O pomembni vlogi tkanin pri darovnicah sima priča dejstvo, da sta med letoma 870 in 880 plemiča, ki sta imela naslov Rakryan in Sirikan, razdala 1,75 kg zlata, 250 g srebra, več kot 800 kosov blaga ter polno drugih predmetov, kar omenja zapis iz Jurungana. Moški so večinoma dobili pokrivala okoli ledij (wdihan, ki so se merili v količinski enoti yu, ki izvira iz sanskrtskega izraza yugala za par), ženske pa tekstilno blago (kain, ki se je meril v blah, javanskemu izrazu za kos).485 484 James Heitzman: The world in the year 1000, 2004, http://books.google.si/books?id=u39Bo8e6VO4C&pg=PA225&source=gbs_gmap_r&cad=3&bkcxt=4&vq=%22 Nagapattinam%22#v=onepage&q=%22Nagapattinam%22&f=false 485 Jan Wisseman Christie: Texts and Textiles in Medieval Java, 1993, http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/befeo_03361519_1993_num_80_1_2194?_Prescripts_Search_isPortletOuvrage=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja S simami je povezano tudi gledališče senčnih lutk wayang. Najstarejši vir, ki omenja gledališče senčnih lutk je edikt kralja Hariwangsottungadewe iz leta 840, ko je neki vasi podaril kos zemlje za gradnjo verskega kompleksa. Ob posvetitvi so se odvijale tudi druge slavnostne prireditve kot npr. glasbeni nastopi, plesi, gledališče v maskah in lutkovne predstave. Gledalci na slovesnosti so prejeli darove v srebru, zlatu in tkaninah, poleg tega pa so se udeležili slavnostne gostije. Le skupnosti, ki so imele kraljevo dovoljenje, so lahko uprizarjale lutkovne in druge gledališke predstave, ki so bile sicer privilegij kraljevskih krogov. Balijski zapisi od leta 940 naprej omenjajo lutkovno gledališče na enak način. Predstave so uprizarjali kot del verskih svečanosti. O tem govori zapis iz Sangsanga iz leta 907 kralja Balitunga, ki govori o uprizorjeni zgodbi Bhimakumara, ki je zgodba o Bhimovem sinu Ghatotkaci. V vzhodnojavanskem obdobju narativni reliefi prikazujejo stilizirane nenaravne lutkaste figure; prvič na kraljevem budističnem svetišču Jago blizu Malanga, ki je bil posvečen po smrti kralja Wisnuwarddhane leta 1268.486 Priljubljenost wayangov se omenja tudi v Arjunawiwahi "so ljudje, ki so zaradi wayang lutk žalostni, jokajo ali so razburjeni, čeprav vedo, da so to le kosi oblikovanega usnja in da ljudje skozi njih govorijo. So kot ljudje, ki iščejo ugodje čutil, in živijo v svetu iluzije in ne ugotovijo, da halucinacije, ki jih vidijo pred seboj, niso resnične") in v Bharatayuddhi ("regljanje žab v reki zveni kot ksilofoni vrste saron, ki spremljajo predstavo gledališča senčnih lutk wayang. Ko gre veter skozi votle bambusove cilindre, zveni, kot da bi flavte igrale za nastop").487 Že v 9. stoletju se omenja tekstilno blago med darovi javanske elite. Tekstilni vzorci na svetišču Candi Siwa v Prambananu so v obliki trakov ali stiliziranih cvetov. V 9. stoletju se med motivi omenja tekstil vrste luir mayang s stiliziranim cvetom betelovega oreščka, ki je bil simbol za poroko in kraljevski par in je sedaj motiv, ki ga Javanci imenujejo kawung na modernih indonezijskih oblačilih z ročnim načinom vzorčenja z voskom (batik). Poleg tega so prisotni izmenjajoči se motivi sonca in lune povezani z javanskim koledarjem. Šest osrednjih panelov Prambanana predstavlja orhidejo, ki je moškega spola v azijskem simbolizmu in se 486 Heidi Hinzler: Lutkovno gledališče wayang v Indoneziji, str. 28-31, Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc, SEM, Ljubljana, 1998 487 Fan Pei Chen: Shadows Theatres of the world, Asian Folklore Studies, Volume 62, 2003: 2526, http://www.nanzan-u.ac.jp/SHUBUNKEN/publications/afs/pdf/a1447.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja dostikrat pojavlja na javanskih mečih (krisih). Orhideje imajo tako kot kawung povezavo enega motiva (smrti, rojstva in plodnosti) in se nanašajo na Šivino moč. V 13. stoletju se v javanskih zapisih omenja tulis weting(maternična pisava), kar se nanaša na obredni tekstil, ki ponazarja žensko moč. Indijski motiv patola se kasneje uveljavi v tekstilih vrste ikat. Tekstil je upodobljen na javanskih zunanjih tempeljskih zidovih, svetišče Siwa pa ima edini tekstilne motive v svoji notranjosti. Dinastija Sung omenja proizvodnjo svile na Javi, Srivijaya pa je bila tako bogata z zlatom, da ga je pošiljala v tujino, kjer so iz njega izdelovali zlate niti in jih poslali nazaj na Javo za tkanje. Bronasti kipi iz Surocola iz 10. stoletja kažejo, da so ljudje nosili oblačila, ki so spominjala na svetiščne obredne zastave.488 Tekstil je imel zelo pomembno vlogo v JV Aziji tudi kot plačilno sredstvo in za plačevanje davkov. Bombaž so gojili vsepovsod, svilo na celinski JV Aziji, nekaj pa je bilo tudi drugih materialov kot npr. manilska konoplja in navadna konoplja. Vsaj od 10. stoletja se razvijeta tudi tehniki ikat (barvana preja pred tkanjem) ter batik (barvano blago v stopnjah z dodajanjem čebeljega voska). Tajci so izvažali svoj bombaž v Melako in Sumatro. Tudi Kambodža je bila pomemben dejavnik tkanja bombaža in je izvažala bombažne izdelke od 7. stoletja tudi na Sumatro. Bombaž so gojili tudi na območju od otoka Jave do otoka Sumbave Sumbawa), še posebej živo barvni ikat iz Balija in Sumbe pa je bil plačilno sredstvo za začimbe iz Malukuja.489 Večina naselij je bila na območjih, kjer je bilo malo padavin, zato je bilo potrebno namakanje. Ponekod je vlogo namakanja riževih polj prevzel državni aparat, kot v primeru Jave, kjer so uvedli davčne olajšave za tiste, ki so gojili riž v namakanih poljih. Razlogi za to so bili večplastni, kot npr. večji nadzor nad stalnim naseljenim prebivalstvom ter možnost vpoklica v vojsko, za boljši pridelek, prebivalstvo pa je tudi hitreje naraščalo med ustaljenimi namakalnimi kmeti kot pa med nomadskimi kmetovalci in lovci nabiralci.490 488 Ruth Barnes: Textiles in Indian Ocean Societies, 2005, http://books.google.si/books?id=LYXpr462g6kC&pg=PA150&lpg=PA150&dq=Ruth+Barnes:+Textiles+in+Ind ian+Ocean+Societies. &source=bl&ots=_EyGUne-oN&sig=INVhVf9cRh13ZwH_uW8mVRrnmY&hl=sl&ei=5uPRSpyMHIKJsAb_3oWPBA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum= 1&ved=0CAcQ6AEwAA#v=onepage&q=&f=false 489 Wiliam Gervase Clarence Smith: Cotton textiles in the Indian Ocean periphery, www.lse.ac.uk/collections/economicHistory/seminars/Clarence-Smith-Textiles4.pdf 490 Peter Boomgard: A world of water, KITLV, Leiden, 2007, http://www.kitlv.nl/samplechapters/world.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Leta 939 je kralj Jayabaya iz Mamenanga ukazal umetnikom, da narišejo kopije kamnitih spomenikov njegovih prednikov na palmove liste, in jih v kronikah imenuje wayang purwa, nato pa jih prepišejo na lubje in papir. Figure so narisali ob strani, kronike pa naredijo zvitke. Ko so ob posameznih priložnostih kralji želeli videti figure,so odvili zvitke in figure obredno razložili.491 Tudi na pravnem področju so pogosti prasastiji, kraljevske listine, ki so se nanašale na določene pravice ali privilegije, predvsem v zvezi s podelitvijo zemlje ali oprostitvijo davkov skupinam ali posameznikom. Med ostalimi listinami so suddhapattra, listine o odplačilu dolgov ter jayapattra, potrdila o zmagi za dobitnike sodnih sporov. Še posebej so bile pomembne jayapattre. Hindujske pravne vede se na Javi pojavijo že v zapisu iz Canggala iz leta 732, ko kralj Sanjaya svojega očeta primerja z legendarnim indijskim zakonodajalcem Manujem. Suddhapatra iz leta 794 že omenja sanskrtske pattre, ki jih uporabljajo pri javanskih pravnih transakcijah. Zapis iz Wurudu Kidula iz 907 omenja obtoženca Dhanadija, ki, ko je dobil sodni spor, je plačal, da so mu vklesali jayapattro v baker, zapis iz Gunturja iz 922 pa omenja sodni postopek glede povračila dolga umrle dolžnice s strani njenega moža. V zadnjem, t. i. primeru Tabwel proti Dharmi, je sodnik odločil zavrniti primer, ker ni bila moževa odgovornost za izposojo denarja, za katerega on ni vedel. Postopek v zapisu iz Wurudu Kidula je vodil sodnik (samget) skupaj s svetom starešin, tako da so tudi skupaj podali razsodbo. Javanske jayapattre so se tako že v začetku razločevale od indijskih.492 Zapis iz bronaste plošče iz Lagune, Luzon iz 21. aprila l. 900, v javanskem kawiju, oprošča potomcem Namwarana dolg v vrednosti 926, 4 gramov zlata s strani poglavarja Tonda in oblastnikov Paile, Binwangana in Pulilana. Besedišče teksta je tagaloško, sanskrtsko, malajsko in javansko.493 Zelo pomembno vlogo na področju otoške JV Azije so odigrale ladje. Najstarejše ladje so našli v Maleziji (ladja iz Pontiana iz 3-5. stoletja s keramiko na krovu podobno keramiki iz vietnamskega Oc Ea)) ter na Filipinih (Butuan, iz okoli leta 320). Domača 491 Keith Rawlings: Observations on the historical development of puppetry, april 2003 http://www. sagecraft.com/puppetry/definitions/historical/index.htm 492 Mason C. Hoadley: Continuity and Change in Javanese Legal Tradition, april 1971, http://cip. cornell.edu/DPubS?service=Repository&version=1. 0&verb=Disseminate&handle=seap. indo/1107124116&view=body&content-type=pdf_1# 493 Paul Morrow: The Laguna Copperplate Inscription, 14. 7. 2006, http://www.mts.net/~pmorrow/lcieng.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja jugovzhodnoazijska tradicija izdelovanja plovil je uporabljala tropski les in ni uporabljala žebljev, ki so bili v uporabi šele po letu 1371 (datum prepovedi zunanje trgovine zasebnim kitajskim trgovcem v času dinastije Ming) pri t. i. ladjah južnokitajskega morja, ki so bile kombinacija jugovzhodnoazijskih in kitajskih tehnik izdelovanja plovil in izraz priselitve kitajskih trgovcev v JV Azijo.494 Najstarejšo ohranjeno indonezijsko ladjo, ki je bila manjša trgovska ladja z dobro ohranjeno obliko iz 7. stoletja velikosti 15. 6 metrov in širine 4 metrov so našli v vasi Punjulharjo, distrikt Rembang, na Javi. Na ladji so našli ohranjene vrvi iz palmovih vlaken ter nekaj predmetov iz bambusa in vzpenjalne palme ratana Calamus rotang). Ogrodje ladje je bilo zgrajeno preprosto, brez uporabe kovinskih predmetov. Deske so najprej položili v obliki krožnega loka, nato pa so položili lesena rebra v vzporedne vrste od krme do premca, potem pa jih zategnili in ojačali z lesenimi žeblji. Za izgradnjo ladje je bilo uporabljenih več vrst lesa, med njimi tudi tikovina ter mangrove. Našli so tudi svinčene obroče za ribiške mreže ter kokosove lupine za shranjevanje vode.495 V tistem času je imela Srivijaya monopol nad trgovino z začimbami in surovinami, poleg tega pa so v njenih pristaniščih popravljali tuje trgovske ladje. Na višku svoje moči je imela Srivijaya do 4000 ladij v Indijskem oceanu ter mornarico z okoli 23.000 vojaki. V času izgradnje Borobudurja so bile priljubljene velike ladje z bočnim plovcem, na Borobudurju pa je upodobljenih pet ladij z dvojnim bočnim plovcem. Največja upodobljena ladja je bila dolga do 25 m, povprečno pa so bile dolge med 12 do 15 metrov. Takšne ladje so bile sposobne prepluti ocean, kar kaže tudi moderna ponovitev poti z ladjo Borobudur od Indonezije do Gane. Ladja Borobudur je imela dve pravokotni jadri in je bila zgrajena v tradicionalni tehniki brez uporabe žebljev in železa.496 Leta 826 se je na območju preliva Gelasa med otokoma Bangka in Belitung potopila najstarejša in hkrati edina arabska ladja (dhow) na tem področju,ki pripada omanski vrsti ladij 494 Geoff Wade: The Pre-Modern East Asian Maritime Realm, december 2003, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps03_016.pdf 495 Suherdjoko: Ancient boat reveals shipbuilding skills of Javas seafarers, 10. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/07/10/ancient-boat-reveals-shipbuilding-skills-java%E2%80%99sseafarers.html 496 Philip Beale: From Indonesia to Africa, Borobudur Ship Expedition, avgust 2006, http://www.ziff.or.tz/docs/journal.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja baitl qarib z več kot 60.000 kosi zlatih in srebrnih izdelkov ter keramike iz časa dinastije Tang. Med predmeti je bilo veliko skled tipa Changsha, ki so jih izdelovali v manufakturah kraja Changsha v Hunanu na Kitajskem. Kobalt za modrobelo keramiko so Kitajci dobivali iz Irana. Ladjo so stkali iz vlaken kokosovih luščin in je bila na poti iz Guangzhoua v iraško Basro. Na eni izmed skled tipa Changsha je bil napis 16. dan sedmega meseca drugega leta vladavine cesarja Baolija, kar ustreza letnici 826. Kitajska keramika je bila namenjena različnim verskim kupcem, od budističnih simbolov lotosa do koranskih zapisov na skledah. Na ročaju ene izmed čaš sta upodobljena moška iz centralne Azije, na robu pa je upodobljen perzijski plesalec, saj sta bila takrat vzhodnoperzijska glasba in ples zelo priljubljena na Kitajskem. Na eni izmed srebrnih steklenic sta upodobljeni raci kot simbol poročne harmonije, zato je bil izdelek verjetno darilo za poroko nekje v Perzijskem zalivu. Z ladje prihaja tudi največja zlata čaša dinastije Tang. Na ladji je bilo več kot 20 mednarodnih mornarjev (Arabcev, Indijcev in Malajcev), pod vodstvom arabskega ali perzijskega navigatorja ter kitajski potnik.497 Med predmeti je tudi sirska steklovina, kar kaže da so bili muslimanski duhovniki na ladji ter tudi velike količine zmesi iz apna, žare za shranjevanje in svinčene polizdelke (ingote).498 497 Simon Worrall: Tang Shipwreck, NG, junij 2009, http://ngm.nationalgeographic.com/2009/06/tangshipwreck/worrall-text 498 Claire Leow: Treasure from a shipwreck off Java,15. 11. 2006, http://www.iht.com/articles/2006/11/15/business/auction.php Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 93: Pot arabskega dhowa, ki se je potopil pred obalo Belitunga okoli leta 826, http://ngm.nationalgeographic.com/2009/06/tang-shipwreck/img/tangMap.jpg Slika 94: Zlata skleda iz tangovske ladje iz Belitunga, http://www.emonsite.com/treasures/edur60e-gold-06.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 95: Zlato z indijsko svastiko z ladje iz Belitunga ,http://www.emonsite.com/treasures/ldlu9u4-gold-08.jpg Slika 96: Zlati prstan z napisom imena Dhaprahawikraja, ki je služil kot pečat, iz ladje Belitung, Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/18901.JPG Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 97: Zemljevid ladijskih razbitin JV Azije v srednjem in v začetku novega veka, http://www.koh-antique.com/shipwreck/mapshipwreck.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Potopljena ladja Srivijaye iz nahajališča Intan je okoli leta 918 plula iz Sumatre na Javo in potonila. Vsebovala je kitajsko keramiko, srebrne ingote, ogledala in bila namenjena trgovini med Palembangom in vzhodno Javo.499 Na kasnejši potopljeni ladji iz Karawanga, Java, iz okoli leta 947, so našli kitajske svinčene kovance, vaze in krožnike.500 Indonezijske ladje 10. stoletja so bile kvalitetnejše od tedanjih evropskih, indijskih ali kitajskih ladij. Indonezijska ladja je bila dolga tudi do 35 m in do 12 m široka. V tem času Kitajska še ni imela prekooceanskih ladij, kasnejše evropske ladje 15. stoletja in Kolumbova ladja v Ameriko pa so bile dolge le do 20m. Uporaba lesenih žebljev za zbijanje desk priča o indonezijski tehniki. Indijci in Arabci so uporabljali vrvi, Kitajci pa železne žeblje. Uporaba vzdolžnih in poprečnih ojačitev ter standardizirana velikost luknje 27mm za lesene žeblje je bila prav tako indonezijska tehnika.501 Pomorska Sumatra ima pomembno vlogo pri širjenju indijskih pisav za domače indonezijske jezike. V 7 in 8. stoletju Srivijaya še vedno uporablja palavsko pisavo, a je jezik stara malajščina, v 8. stoletju pa se oblikuje tudi stara javanščina s starojavansko pisavo kawi. Pri vseh petih skupinah je značilno zmanjšanje števila znakov v primerjavi z indijskimi. Pisave izven Jave in Balija so verjetno imele izvor na Sumatri, odkoder so se nato razširile v Sulawesi in Filipine.502 Zapis iz Pasir Panjanga iz 9. stoletja, Riau, omenja mahajanističnega meniha Gautamo iz Kerimuna,verjetno poglavarja skupnosti Orang Lautov,ki je posedoval golayantro, astronomski inštrument za napovedovanje mrkov in spremljanje gibanja planetov, po drugi razlagi pa tekst pravi, da svete stopinje Gautame časti mahajanski pandit indijski izraz za učenjaka) iz Bengalije. Nedaleč od Pasir Panjanga naj bi bil sveti izvir vode. Po legend naj bi 499 Michael Flecker: Treasure from the Java Sea, december 2004, http://maritime-explorations.com/Intan.pdf 500 Christiane Oelrich: Cannons and china treasure hunting in Indonesia, 23. 7. 2009, http://www.monstersandcritics.com/news/asiapacific/features/article_1491359.php/Cannons_and_china__treasure_hunting_in_Indonesia__Feature__ 501 Abdul Khalik: RI ships in 10th century superior to those of Europe, 23. 4. 2006, http://www.thejakartapost.com/news/2006/04/23/039ri-ships-10th-century-superior-those-europe039.html 502 Joel Kuipers: Indic Scripts of Southeast Asia, 2003, http://home.gwu.edu/~kuipers/kuipers%20insular%20seasia%20scripts.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja stopinje pripadale Badangu, vodji Orang Lautov v Sejarah Melayu. Zapis naj bi verjetno izdelal lokalni učenjak, ki je študiral v Bengaliji in tam postal tantrični pripadnik.503 Leta 983 je kitajski menih Fayu v Sanfoqiju srečal indijskega meniha Mimoloshihlija. 986 leta kitajski menih Bei Xian študira jezik Sanfoqija,1017 leta pa naj bi vladar Sanfoqija kitajskemu cesarju podaril sutre zbirke kratkih duhovnih izrekov v budizmu) na palminem listu. Sriwijaya ima vlogo popravila ladij in zatiranja piratstva. Državo vodi vrhovni datu malajski izraz za kralja) preko nižjih datujev, ki so bodisi kraljevega rodu ali vladarji osvojenih območij kot v Malaji in Javi, ki imajo lahko svojo vojsko. Vrhovni datu ima sicer maloštevilno vojsko, zato v večjih vojnah sodeluje zveza vojska različnih datujev. Vojsko plačujejo iz prihodkov trgovine in vladarskih davkov. Birokracija je sestavljena iz kraljevih sodnikov, duhovnikov (izraz za verskega učitelja lebai izvira iz tamilskega ilappai) ter tržnih nadzornikov. Kitajski viri omenjajo leta 500 Aceh kot kraljestvo Poli, ki mu vladajo budisti indijskega izvora. Izraz takur za kralja Samudre pa izvira iz sanskrtskega thakkura.504 503 Ian Caldwell/A. Hazlewood:The holy footprints of the venerable Gautama; A new translation of the Pasir Panjang inscription, BTLV 150,(1994), no: 3, Leiden, 457-480, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1518.pdf 504 Oliver W. Wolters: A Few and Miscellaneous Pi-Chi Jottings on Early Indonesia, 1983, http://www.jstor.org/pss/3351026 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 10.6. PRVA DRŽAVA NA BALIJU Za širjenje višnuistične oblike hinduizma na Baliju je v začetni fazi zaslužen indijski riši verski modrec in videc) Markandeya v 7. stoletju, ki je sprva deloval v centralni Javi (ašram Di Hyang), nato na vzhodu Jave (samostan Ravangagiri, današnji Gunung Raung), nato pa se je s 8000 učenci odpravil na Bali, kjer jih je okoli polovica umrla zaradi bolezni. Markandeya se je vrnil na Javo, kjer je v meditaciji od Pasupatija dobil navodilo, naj na gori Tohlangkir (Gunung Agung) postavi jantro vizualni ali numerološki zapis za dobro počutje) iz petih kovin. Tako je ustanovil Besakih, nato pa pripeljal svoje učence na plodno območje Sarvada Taro, ki se imenuje po velikih drevesih taro Maraalva phodi). Zaščita krav je bila priljubljena v višnuizmu, zato naj bi bile današnje svete krave iz vasi Taro na Baliju potomke Nandishvare in umrlih višnuističnih duhovnikov, ki jih je iz Indije pripeljal Markandeya.505 Čandi Kalibukbuk so zgradili v 9. stoletju, ko je budizem cvetel na severni obali Balija. Tako kot budistična stupa v Pegulinganu, Gianyar, je tudi Kalibukbuk osemkotno svetišče iz glinenih opek z glinenimi stupikami z invokacijami.506 Z naraščanjem prebivalstva Balija se je težišče preselilo v notranjost otoka, kjer so bili boljši pogoji za poljedelstvo, predvsem v zgodnjem kovinskem obdobju, ko prevlada območje med Tampaksiringom in Pejengom, ki postane tudi najbolj naseljeno področje. Tu se lotijo prvih namakalnih sistemov in do leta 800 tudi prvih teras riževih polj. Omenja se izraz undagi pangarung, ki ponazarja izdelovalce namakalnih tunelov, ki so omogočili pretok vode po razgibanem terenu. Vodo za namakanje so pridobivali iz višjih leg in jih speljali na nižje. Pojavijo se tudi ekonomske in obredne povezave glede na razdelitev vodnih virov, uporabo zemlje ter mrežo vodnih svetišč. Samoorganizirana kooperativa na riževih poljih, imenovana subak, ki je danes eden izmed temeljev balijske družbe, je pri transformaciji imela vodilno vlogo, omenja pa se z izrazom kasuwakan v 11. stoletju. Začetna centralizirana država se je posvečala gradnji svetišč in se je zaradi povečanja prebivalstva usmerila v poljedelstvo, kjer je imela vlogo decentralizirano urejena oblika subakov.. Prišlo je tudi do gradnje jezov za razporeditev vodnih virov, kot npr. v zapisu iz Manukaye iz 960, ko je izvir Tirta Empul v 505 Dasan Rangarajan: The Sacred Cows, 1. 5. 2009, http://vasuntara.blogspot.com/2009/05/sacred-cows.html 506 Alit Kertaraharja: Kalibukbuk Buddhist `candi', a token of ancient religious harmony, 25. 5. 2009, www.thejakartapost.com/news/2009/05/25/kalibukbuk-buddhist-candi039-a-token-ancient-religiousharmony.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tampaksiringu, da prepreči vsakoletne povodnji, zajezil vladar Chandrabhayasingha Warmadewa. Na območju Gunung Kawi in Sebatu so gojili riž in palme.507 Zapis Sembiran A1 (leto 922) se začne z uvodom yamu pakatahu (vedeti morate), nato pa se omenjajo trije državni predstavniki (sarbwa, dinganga in manuratang ajna), ki so prejeli kraljeva navodila. Ker so pirati uničili Julah in zajeli veliko ljudi, so prebivalci Julaha oproščeni davkov. Vas ima dovoljenje zapleniti čolne in ladje, ki jih naplavi na njihovo obalo (tawan karang) Sembiran A2 (leto 975) kralja Sri Janasadhu Warmadewe,začne se z besedo punah (znova). Zapis je bil napisan v mesecu cetra (marec) na področju wijayamanggala. zapis govori o davkih in začrtanih mejah Julaha. Če so bile plantaže, javna kopališča, sveti kraji ali samostan poškodovani, so jih bili vaščani Julaha skupaj z vaščani Bondalema dolžni popraviti. Prebivalci Julaha so bili dolžni varovati samostan pri Dharmakuti pred roparji.508 10.7. KULTURA MINAHASOV NA SULAVEZIJU Na severu Sulavezija se v tistem času razmahne kultura ljudstva Minahasa, ki je prišlo iz Filipinov, vodila pa sta ga Toar(sonce) in njegova mati Lumimuut (zemlja). Pristali so na območju Manado Tua. Lumimuut je imela večno mladost, on pa se je ločil od nje, prišel zopet nazaj, a se nista prepoznala, zato sta se poročila. Kasneje sta se naselila na območju Tondana, prvotnega ozemlja Minahas. Imela sta sedem potomcev z imeni Tonsea, Tondano,Tombulu, Tombasso, Tontemboan, Toulour in Tomohon, kar je 7 današnjih pokrajin Minahase.509 Minahasi so razvili kulturo kamnitih sarkofagov imenovanih waruga. Med Minahasi je bila takrat prisotna kultura Malesung s skupnostmi, ki izvirajo od ustanoviteljev Soputan, Makaliwe, Mandei,Pinontoan in Mamarimbing. Najvišji voditelj muntu-untu je vodil sestanek minahaških voditeljev v 7. stoletju ob svetem kamnu Watu Pinawetengan.510 507 Vernon L. Scarborough et al.: Ancient water management and landscape transformation at Sebatu, Bali, 2000, http://ejournal. anu.edu. au/index.php/bippa/article/view/240/230 508 I Ketut Setiawan: Sociopolitical aspect of Julah, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/12_setiawan_ancientjulah.pdf 509 Roderick Wahr:Toar Lumumuut, 2007, http://www.theminahasa.net/history/stories/index.html 510 Jessy Wenas: Walak and Pakasaan, 2007, http://www.theminahasa.net/history/stories/pakasaan.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Minahasi so imeli dve vrsti voditeljev, t. i. walian, duhovne ženske voditeljice, ki so brale nebesne znake, skrbele za dom, genealogijo ipd. ter posvetni moški voditelji tonaas, ki so bili zadolženi za skupnost, obrambo, vojno ipd. Pred 7. stoletjem je Minahasom vladal matriarhat z nasledstvenimi prednicami: 6 prednic iz Tongkimbuta (današnji Tontemboan)- Ramubene, Riwuatan Tinontong, Pinupuran, Rukul, Lawi Wene in Maka Roya, 6 prednic iz TombulujaKatiwi, Katiambilingan, Winenean, Taretinimbang,Wowriei in Pahizangen ter 5 prednic iz Tontewa (vzhodna Minahasa)-Mangatupat, Poriwuan, Monginduan,Inawatan in Manambeka.511 511 Roderick Wahr: Tonaas and Walian, 2007,http://www.theminahasa.net/history/stories/tonaas.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 11. RAZVOJ DRŽAV NA PODROČJU INDONEZIJE DO PROPADA MAJAPAHITA V 16. STOLETJU 11.1. PRESELITEV SREDIŠČA JAVE NA VZHOD Po prvi preselitvi prestolnice leta 929 na vzhod Jave je novi vladar Mpu Sindok ustanovil dinastijo Isyana in novo državo vzhodnojavanski Mataram ali Medang. Sindoku so sledili vladarji Sri Isyanatunggawijaya, Makutawangsawardhana ter Dharmawangsa. Leta 1006 je Srivijaya napadla Javo, uničila palačo Watugaluh ter ubila kralja Dharmawangso (985-1006), kot maščevanje za Dharmawangsin poskus osvojitve Palembanga v letu 990, ko je moral vladar Srivijaye Chulamaniwarmadewa zaprositi za pomoč Kitajce. Leta 1006 je prišlo do velikega izbruha vulkana Merapija, ki so ga Javanci imeli za Mahameru, center vesolja in svet kraj, kjer prebivajo bogovi. Zaradi nadaljevanja izbruhov so morali poiskati novi Mahameru, ki so ga našli v gori Penanggungan, odkoder izhaja tudi prvi edikt kralja Mpu Sindoka iz l. 929.512 Izbruh vulkana Merapi na Javi leta 1006 je povzročil selitev središča javanskih držav na vzhod otoka. Kalkutski kamen iz 1041 leta govori o t. i. mahapralayi (veliki katastrofi leta 1006, ko je vsa Java izgledala kot mlečno morje, kar izraža kaos zaradi naravne katastrofe. Raziskave so odkrile sloj vulkanskega pepela ter piroklastično gradivo trde delce, ki jih je izbruhal vulkan) na območju centralne in vzhodne Jave v tistem času kot dokaz delovanja Merapija.513 512 Handewi Soegihanto: Merapi and demise of the Mataram Kingdom, 13. 6. 2006, http://www.indonesialogue.com/destinations/merapi-and-the-demise-of-the-mataram-kingdom-central-javaindonesia.html 513 Supriyati Andreastuti, Brent Alloway: Stratigraphy, age and correlation of a tephra marker bed found in central and east Java, Indonesia, 31. 7.-8. 8. 2005, http://conferences.eas.ualberta.ca/tephrarush2005/abstracts/Andreastuti_and_Alloway.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 11.2. SUMATRANSKI BUDISTIČNI UČITELJ SERLINGPA V tem času si je Sumatro za kraj svojega študija izbral znameniti budistični menih Atisa s posvečenim imenom Dipankara Shrijnana (982-1054), rojen v današnjem Bangladešu. Ko je Atisa izvedel, da je sumatranski guru, ki so ga Tibetanci imenovali Serlingpa (imenovan tudi Dharmakirti, Dharmarakshita, Pindo ali Suvarnadvipa), največji mojster bodičite sanskrtsko bodhicitta- pomeni prebujeno srce ali vseobjemajoče sočutje bodisatve), se je Atisa 1011 leta odločil, da gre tja, da sprejme popolna navodila o bodičiti pri nogah velikega učitelja. Po trinajstih mesecih plovbe so prišli do rta Sumatre, kjer so zagledali učence Serlingpe, ki so meditirali. Atisa in njegovi učenci so se tu odpočili 14 dni in spraševali meditatorje o življenju Serlingpe. Nekaj meditatorjev je odhitelo k Serlingpi in mu povedalo, da je Atisa skupaj s 125 svojimi učenci prišel do Sumatre, da od njega sprejme znanje o sutrah modrosti ter se naučijo mahajanskega treninga uma in bodičite. Ko se je Atisa bližal palači Serlingpe, je videl v razdalji procesijo ljudi, ki ga je prišla pričakat na čelu s Serlingpo. Za njim je bilo 535 menihov, ki so izgledali kot arhati, v meniških oblekah, in so nosili predpisane posode za vodo ter lepe železne palice. Spremljalo jih je še 62 novicev. Atisa, Kshitigharba ter drugi učenjaki in menihi so se nato odpravili do rezidence. Atisa je učitelju podaril prozorno vazo polno zlata, srebra, biserov, koral in poldragih kamnov lapis. Nato so šli v gurujevo sobo v palači srebrnega parazola. Serlingpa jih je najprej učil nauk Maitrejin okras realizacije. Ko je Atisa po 12 letih učenja dosegel mojstrstvo, mu je Serlingpa dejal: "Vaša milost. Ne ostanite tu. Pojdite na sever v deželo snega, Tibet."514 Serlingpa in Atisa naj bi se srečala že v Bodhgayi, kjer je Serlingpa več let študiral v Indiji. Serlingpa je napisal tudi delo z naslovom Abhisamaya Alamkaranama Prajnaparamita upadesa sastra vrttidurbodha aloka namatika v desetem letu vladanja Cudamanivarmana v Malayagiriju. Delo Boddhisatva caryavatara pindartha sta napisala Kamalaraksita in Atisa, učenca Serlingpe.515 514 Trijang Rinpoche: Liberation in the palm of your hand, 2006, http://books. google.com/books?id=KS2t0_OeusUC&printsec=frontcover&dq=Trijang+Rinpoche:+Liberation+in+the+palm+ of+your+hand&hl=sl&sig=B3t6iUKytU4iFkliDjsaVJy7INo#PPA36,M1 515 Himansu Sarkar: A note on Atisa Dipankara and the geographical personality of Suvarnadvipa, 3. 3. 1986, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:wQbzo_C4FKkJ:himalaya.socanth.cam.ac.uk/collections/journals/ bot/pdf/bot_1986_03_03.pdf+Sarkar:+Atisa+and+Suvarnadvipa&hl=sl&gl=si Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Atisa je pot do Serlingpe opisal takole: "Takoj ko smo prispeli na kraj zlatih relikvij Tathagate, ki ga je zgradil tibetanski kralj, kjer je živelo 6 meditirajočih menihov, učencev Serlingpe. Relikvarij je ležal zahodno od gozdov Sumatre, južno od radostnih lotosov, severno od nevarnih močvirij in vzhodno od morskega demona z imenom Kekera."516 Kot poosebljenje modrosti in velikega sočutja je učitelj Serlingpa rekel Atisi: "Sin moj, če želiš služiti ljudem v teh izrojenih časih, moraš vzeti bistvo svetih besed iz vseh treh zbirk razprav, zapisov in utemeljitev, kot tudi vsa navodila na strženih lesa duhovnih učiteljev in jih prakticirati na enem mestu. Dal ti bom sedaj navodila, da se boš ubranil bolezni, prizadetosti, vmešavanja motečih sil, demonov ali učenj lažnih učiteljev in vseh drugih nalog." Nato je učil takole: "Izravnaj vse vnaprejšnje predstave, na dan privleči vse sile protistrupov, kultiviraj aspiracije, ki utelešajo želje, in poišči pot, kjer se vse poti stikajo. To so protistrupi in štirje razsvetljeni dejavniki, ki so nujni, da ukrotijo kraje, oddaljene od zakona. Nujni so v izrojenih časih, da pomagajo preživeti negativno samsaro krožni tok življenja, smrti in ponovnega rojstva) in njene zavajajoče poti. Sovražni pogoji imajo vlogo duhovnega učitelja, duhov, posesivnih duhov in Budovih oblik. Bolezen je metla, ki pomete negativnosti in ovire. Trpljenje je le okras neskončne širine realnosti. To so štirje nerazsvetljeni dejavniki, da ukrotijo kraje, oddaljene od dharme, in tudi ti dejavniki so potrebni v izrojenih časih, ki pomagajo preživeti negativno samsaro in njene zavajajoče poti. To je velik kontrapunkt lažni sreči, to je zaključevanje bede, to je urok, ki prinaša nesrečo, in dodatna želja na vrhu vseh najmanj koristnih želja. To so štirje protistrupi zavajajočih poti, nujni v krajih, oddaljenih od dharme. Tudi ti so nujni v izrojenih časih, da pomagajo preživeti negativno samsaro in njene zavajajoče poti. Jaz je korenina vseh negativnih dejanj. Je stvar, ki se je moramo odločno znebiti. Druga stvar je vir razsvetljenja in jo moramo odločno vzeti. Ti dve učenji dajeta bistvo vseh prejšnjih učenj, ki se jih moramo znebiti. Odvrzi odločenost, nadomesti jo s sproščenostjo, razstavi pedantnost in počni stvari z nežnostjo. To so štirje pečati praznine, nujni v krajih, oddaljenih od dharme. Nujni so v izrojenih časih, da nam pomagajo preživeti negativno samsaro in njene zavajajoče poti. Če na ta način prakticiramo življenje, se bomo ljudje rešili vseh spon.517 516 Gzon Nu Rgyal Mchog et al.: Mind Training, The Great Collection 2006, http://books.google.com/books?id=cOwc_zVeIx8C&pg=PR4&dq=Gzon+nu+rgyal+Mchog+Mind+Training,+T he&hl=sl&sig=nQj4x-g5gB66YnmFaTY-uzwANlw#PPA63,M1 517 Andre Boyer: Leveling Out All Conceptions, 2004, http://www.tibetanclassics.org/leveling.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Kalačakra je pred prihodom Atise obstajala le na Sumatri (Serlingpa je avtor teksta Sri Kalacakra Garbhalankara), tako da je Serlingpa s prihodom Atise posredoval glavne tekste v letu 1012 in naprej. To je datum, ki je temelj kalačakrskih astronomskih izračunov v Tibetu, v zahvalo pa so Tibetanci v molitvi prosili Kalkija Sripalo iz zadnje dežele Južnega oceana (Indonezije) za blagoslov. Serlingpo omenja indijski tekst, ki pravi, da je vladar Suvarnadvipe zgradil budistični samostan Chudamani Vihara v Nagapattani (današnji Nagapattinam v Tamil Naduju v južni Indiji) leta 1005 v imenu svojega očeta Cudamanivarmana, kar pomeni zaščitnika Čol. Cudamanivarman je leta 1003 poslal ambasado na Kitajsko in dal zgraditi budistično svetišče v čast kitajskega cesarja. Cudamanivarman je imel sina Maro Vivayottungavarmana, ki je prišel na oblast med 1003 in 1005, ta pa je imel sina Serlingpo, ki je bil morda že vladar leta 1012, ko je k njemu prišel Atisa na študij. Suvarnadvipa je bila versko pluralna država, saj se je tam leta 983 oglasil kitajski budistični duhovnik Fayu, ki je tam srečal hindujskega duhovnika Mimolohshilija, ki je izrazil željo, da bi prišel na Kitajsko in tam prevajal svete knjige. Serlingpino najpomembnejše delo je bilo o mahajanski budistični filozofiji z zelo dolgim naslovom Abhisamaya-alamkara-nama-prajnaparamita-upadesasastra-vritti-durbodha-aloka-nama-tika (Filigran realizacij). Glede trpljenja Serlingpa pravi: "Težke razmere so duhovni učitelji. Duhovi posesivnosti so emanacije Bude. Bolezen odstranjuje negativnost in ovire. Trpljenja so okras neskončnosti končne realnosti. To so štirje popolnoma nerazsvetljeni dejavniki, nujni, da ukrotijo kraje, ki so daleč proč od zakona (dharme). Nujni so v času degeneracije in pomagajo prenašati negativno samsaro in njene stranpoti." O jazu in lastnem interesu Serlingpa pravi: "Jaz je korenina vseh negativnih dejanj. Je stvar, ki jo je potrebno odločno odvreči. Vir razsvetljenja pa je potrebno sprejeti z entuziazmom. Tudi ta dejavnika sta nujna v krajih, daleč proč od dharme. Tudi ta sta nujna v času degeneracije, da pomagata prenašati negativno samsaro in njene stranpoti." Serlingpin učenec Kamala je bil avtor devetih del v budističnem Tangurju, a je Atisa njegov najpomembnejši učenec, saj je po Serlingpinem nasvetu prinesel budistično linijo v Tibet v času zatiranja budizma in ga je Serlingpa usmeril v bodičito (boddhicita), sočutje, pomagati drugim. Serlingpa je zaslužen za budistični razvoj Tibeta, Indije in ostale Azije.518 Atisa je tako za svoje delo pridobil polno znanje nasledstvenih linij Maitreje in Asange ter učenje, ki ga je bodhisattva Shantideva prejel od Manjusrija. V delu Kolo ostrih orožij Serlingpa opisuje vlogo in pomen karme ter vzrokov in posledic: "Slaba dejanja, ki smo jih 518 Paul Kekai Manansala: Serlingpa: King of Suvarnadvipa,26. 3. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/03/serlingpa-king-of-suvarnadvipa.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja storili, nas bodo zasledovala v prihodnjih življenjih, negativna karma, ki jo s tem pridobimo, pa je vir vseh naših trpljenj. Trpljenje ni kazen, le rezultat naših karmičnih dejanj, zato je pomembno delovati pozitivno za dosego pozitivne karme." Serlingpa je z učenjem bodičite na Atiso naredil tak vtis, da je Atisa še kasneje dejal: "Ne ločujem svojih duhovnih učiteljev, ampak po zaslugi mojega vzvišenega mojstra iz Zlatega otoka sem dosegel svoj notranji mir in posvetil svoje srce bodičiti."519 Obenem je Atisa, kadarkoli je govoril o Serlingpi, dal skupaj dlani in je komaj lahko izgovoril Serlingpino ime, ne da bi mu prišle na oči solze zahvale, ker ga je naučil bodičite, navkljub temu, da je Serlingpa pri definiciji sledil razlagi razumske veje Chittamatre, Atisa pa je kasneje sledil razlagi Prasangika- Madhyamake.520 Serlingpa je napisal Stopnje Bodhisatve in Darmo za pokoritev barbarskih obmejnih dežel.521 Slika 98: Sumatranski učitelj Serlingpa, http://www.rinpoche.com/teachings/sevenpoints_files/image001.gif 519 Alexander Berzin: The life of Atisha, november 2003, http://www.lamrim.co.za/doc/RRTheLifeofAtishafromBerzinwebsite.pdf 520 Thubten Chodron: Mind Training Like the Rays of the Sun,11. 9. 2008, http://www. thubtenchodron.org/Commentaries/mind_training_like_rays_of_the_sun_9-11-08.doc 521 Geshe Sopa: Peacock in the poison grove, 2001 http://books.google.com/books?id=HRPyrDWOQFAC&pg=PP1&dq=Geshe+Sopa:+Peacock+in+the+poison+gr ove&hl=sl&sig=Hto2AA6Zzvvgp_UwDTpM498heUI#PPA6-IA2,M1 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 11.3. NOVE DRŽAVE NA SUMATRI V 11. stoletju je kraljestvo Melayu na območju Batang Harija prevzelo vodilno vlogo na Sumatri od Srivijaye. Najkrajša pot do visokogorskih naravnih virov za Melayu je bila preko Batang Merangina in Batang Tembesija v višavje Jambija in s tem v področje Kerincija, Sungai Tenanga in Serampasa. Istočasno so nastala pristanišča Muara Kumpeh, Kota Kandis in Sitihawa ob reki Batang Hari in obali. Steklene koralde in kitajska keramika, ki so potovali iz pristanišč Melayuja v višavje Jambija, so bili zanimivi za neodvisne visokogorske skupnosti. Ker vladar Melayuja ni imel stalne večje vojske, je moral najprej poslati luksuzno blago v notranjost in šele potem počakati na višavske proizvode. Višavska močna naselja so si postavila megalite kot znak moči in ugleda, poleg tega pa tudi za obrede bogatega sloja, vasi ali poglavarjev ter za obrede počastitve prednikov. Tako je do 11. stoletja prišlo do goste poselitve višavja Jambija. Območje Kerincija je že v času dinastije Han uvažalo kitajske predmete, največji razvoj višavja Jambija pa se je začel z vzponom kraljestva Melayu. Južni del jezera Kerincija in doline Batang Merangin ter območje Sungai Hangata v dolini Air Hitam so bili gosto poseljeni od 12. stoletja, prav tako tudi območje Serampas z Renah Kemumom v današnjem nacionalnem parku Kerinci Seblat, kjer so našli med drugim še starejše indopacifiške koralde. Na območju višavja Jambija so od 11. stoletja dalje postavili številne megalite v Kerinciju, Serampasu, Pratin Tuu in Sungai Tenangu. Večina megalitov je na pobočjih, vrhovih hribov, z izjemo megalitov v Lempur Mudiku, Lolo Kecilu in Pulau Sangkarju, skoraj vsi pa so obrnjeni proti najpomembnejšemu hribu ali gori v bližini. So koničaste in cilindrične oblike, s stiliziranimi, rastlinskimi ter antropomorfnimi motivi. Cvetlični motivi so tipični za megalite Kerincija. Simetrični, arhaični megaliti iz Dusun Tua, Lempura, Lolo Kecila in Muaka naj bi nastali pred indijskim vplivom, asimetrični megaliti, kot npr. iz Tanjung Kasrija in Nilo Dingina, pa kasneje. Posebni megaliti tipa batu gong imajo koncentrične kroge (tri do pet) in predstavljajo tako gong kot tudi simbol sonca. Dva megalita v Dusun Gedangu sta t. i. moški in ženski megalit vrste batu larung (batu larung jantan in batu larang betina). Legendarni Si Pahit Lidah, ki je imel moč spreminjati ljudi v kamne, je tako kaznoval par, ki je bil iz iste vasi, saj je bil poudarek na prepovedi porok znotraj istega klana v vasi.522 522 Dominik Bonatz et al.: The megalithic complex of highland Jambi, BTLV 2006, http://kitlv.library.uu.nl/index.php/btlv/article/view/18/17 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Država Melayu je bila naslednica do 5. stoletja ustanovljene protomalajske države Jaba v okolici Jambija in je že leta 644 poslala prvi in edini tribut na dvor dinastije Tang. Sumatranska Srivijaya je leta 1016 napadla Javo, potem pa okoli leta 1025 izgubila bitke med osvajalnim pohodom indijske tamilske države Čolov, ki so zavzeli Kedah (Kadaram), Melayu (Malaiyur), Lamuri (Ilamuridesam) ter Langkasuko (Ilangasogam). Tamilski zapisi tistega časa omenjajo posebej Srivijayo in Palembang (Mevilimbangan), kar priča o tem, da so posamezna področja Sumatre postala neodvisna od Srivijaye. Pred čolskim pohodom so bili odnosi med Tamilci in Srivijayo dobri, saj tamilski zapis iz leta 1014 govori o dobrotniku Negapatama Maravijayaotungavarmanu, kralju Srivijaye in Kedaha, Čoli pa leta 1070 po porazu na Šrilanki izgubijo šrividžajska ozemlja. Melayu je v kitajskih virih omenjen tudi kot Zhan Bei, ki se prvič s tem imenom omenja leta 840 in je poslal odposlance na Kitajsko že v letih 852 in 871. Po kitajskih kronikah je še posebej v 11. stoletju San Foqi Zhan Bei imel zelo živahne stike s Kitajci, saj so poslali odposlanstva v letih 1077, 1079, 1082, 1088 in 1090.523 Slika 99: Osvajanja Čole v JV Aziji, http://tamil.techsatish.net/wpcontent/uploads/2009/05/rajendra_map_new.png 523 Michael Laffan: Finding Java, ARI Singapore, november 2005, http://www.ari.nus.edu.sg/showfile.asp?pubid=370&type=2 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 100: Pomorske povezave Kalinge in JV Azije, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/42/Kalinga_sea_routes.svg/2000px -Kalinga_sea_routes.svg.png Tamilski vpliv je bil močan tudi med Bataki, kjer je bilo njihovo pristanišče Barus še iz časov legendarnega kralja dežele zahajajočega sonca (hasundutan kot bataški izraz za vladarja) Raja Utija, kot prispodobe predislamskih vladarjev, izvozno središče za kafro (Dryobalanops aromatic) in benzoin (Styrax benzoin). Barusu so vladali Bataki klana Pasaribu, Bataki iz okolice jezera Toba pa so vladarjem darovali t. i. božje konje (hoda debata). Hindujski elementi bataške kulture so imena bogov (Debata Natolu je Batara Guru-Šiva, Soripada je Šripada-Višnu, Mangalabulan pa je Mahakala). Bataško žrtvovanje konj izvira iz indijskega obreda ashva medha skupaj s spremljajočim obrednim plesom ranting, prav tako pa so hindujskega vpliva koledar, prerokovanja, grobovi, bataške oblike t.i. obrazov slave ali kirtimuk kirtimukha je grozno božanstvo, ki je v budizmu tudi varuh Bude), in makar morskih bitij iz hindujske mitologije) ter značilnosti legendarnega kralja kot božansko in sveto, nadčloveška višina, nesmrtnost, močna magična moč(sahala), čudežno rojstvo, zgodba, da njegov oče Batara Guru izvira iz Indije itd. Budistični elementi so bili prav tako prisotni med Bataki in sicer preko dobrote in darežljivosti vladarja, hoji s sklonjeno glavo kot pri budističnih menihih ter legende, da je legendarni Raja Uti dal vladarjem, ki so imeli naziv singamangaraja (veliki levji kralj) kot simbol oblasti božanskega belega slona (hastiratna). Med budističnimi Bataki je bil do 8. stoletja vpliven Theravada budizem, od 9. stoletja dalje Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pa je prevladal tantrizem in kult Bhairave, ki ga častijo kot Batara Guruja. Budističnega Bhairavo so poistovetili s šivaističnim Heruko, uničevalnim aspektom Šive pod vplivom kraljestva Panai iz Padang Lawasa s svojo mešano tantristično-budistično-šivaistično skupnostjo Javancev, Malajcev in Minangkabavov, kamor so se kasneje Bataki preselili v 15. stoletju. Bataški šamani s svojimi knjigami urokov spominjajo na tamilske izganjalce zlih duhov mantiravatije in ulične čarovnike. Iz indijskega izraza za sveto moč, sakti, izvira bataški songti, oziroma izraza hasongtion (svetost) in raja hasongtion (kralj z božansko močjo). Že okoli leta 690 so bili v obredih, ko so napolnjujevali vrče s krvjo in uporabljali zapletene jantre, vidni elementi tantrizma, ki je kasneje prešel v kult bhairave grozljive uničevalne oblike Šive).524 Tamilski zapis iz kraja Neusu, Aceh, iz začetka 12. stol., govori o pravilih glede kritja izgub, pobiranja davkov in kraljevih pristojbinah. Lhok Cut in Ladong sta ostanka pristanišč, v Kota Cini pri Medanu pa so med drugim našli tudi kamnite kipe južnoindijskega porekla. Javanski zapis Cane iz delte Brantasa iz leta 1021 omenja Dravide iz kraljestva Čole, zapisa iz Turun Hyanga in Garamana med letoma 1040 in 1050 pa namesto Dravidov omenjata Čole, Malalajce ter Karnatake (pobirali so davke).525 Bataki so iz svoje prve vasi Sianjur Mulamula na pobočju svete gore Pusuk Bihit na zahodni obali jezera Toba začeli seliti po vsej okolici jezera, kasneje pa tudi na območja Minangkabau in Malajcev. Na severozahodu Sumatre so rasli obsežni gozdovi kafre in benzoina, ki so služili Batakom kot luksuzno izvozno blago in za naravno zdravilstvo. Po čolski zasedbi Srivijaye so Bataki poiskali druga tržišča kot npr. Kota Cina in Barus. Zapis iz Lobu Tue pri Barusu, ki ga je postavil tamilski trgovski ceh Ayyavole, omenja sestanek ceha v velapuramu (pristanišču) Varocuja (Barusa), ki je tudi pattinam (mesto). Kot mednarodno pristanišče je imel Barus mešano prebivalstvo, a z bataško večino. Kitajci so uvažali kafro in benzoin bolj preko pristanišča Kota Cina, ki so ga prav tako ustanovili Tamilci in ki je imelo sredi 12. stoletja že okoli 10.000 ljudi. Tamilska naselja so bila v Kota Cini, Lhok Cutu (Banda Aceh), Lobu Tui, morda pa tudi v Neussu (Aceh), Bahal 1 pri Padang Lawasu, Buu na zahodu Sumatre ter v Kota Kandisu na reki Batang Hari. Tamilski napisi se pojavljajo še v poznem 524 Helmut Lukas: Theories of Indianization, 2001, http://www.oeaw.ac.at/sozant/images/working_papers/soa001.pdf 525 Samuel Jeyanayagam Gunasegaram: Early Tamil cultural influences in SE Asia, 1985, http://www.tamilnation.org/heritage/earlyinfluence.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 13. stoletju iz Batu Bapahata pri Suroasu, ki govorijo o trgovini področja Minangkabau s kamforjem in zlatom ter iz Porlak Doloka iz leta 1258 pri Padang Lawasu, ki slavijo kraljevo darovanje kot akt vrline. Bataki so Srivijayi pošiljali benzoin in kamfor iz okolice jezera Toba po poti Padang Lawas, reka Batang Hari in po reki Musi do Palembanga. Bataki so se zaradi trgovine selili bližje obali, prav tako pa tudi zaradi vse večje potrebe po njihovem rižu s strani proizvajalcev popra drugod po Sumatri in na Malajskem polotoku. S trgovino je bila povezana tudi religija, saj so ob trgovskih poteh rasla svetišča. Svetiščna kompleksa Padang Lawas in Pannai sta zrasla ravno ob trgovskih poteh. Z umikom ali vključitvijo Tamilcev med Batake ter po propadu Kota Cine v 14. stoletju, pa so namesto svetišč Bataki začeli postavljati grobnice sombaon v jeziku Batakov sombaon pomeni tisti, ki jih častimo) v čast pomembnim bataškim prednikom. Prva omemba Batakov je bila v kitajskem delu Zhufan zhi avtorja Zhao Rugua, inšpektorja zunanje trgovine v Fujianu sredi 13. stoletja, ko omenja Bata kot odvisno ozemlje Srivijaye ter kasneje v delu Piresa, ko omenja kraljestvo Bata, ki ga obkrožata Pasai in Aru.526 526 Leonard Andaya: The Trans-sumatra trade and the ethnicization of Batak, KITLV no. 3. 2002, 367-409, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1747.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 101: Trgovske poti JV Azije v 12. in v začetku 13. stoletja, http://i348.photobucket.com/albums/q340/AwangPembela/SEA_traderoute_C12.jpg Pristanišče Barus je cvetelo med 8. in 13. stoletjem, budistični kompleks Padang Lawas med 11. in 14. stoletjem, Kota Cina pri Medanu pa med 12. in 14. stoletjem, ki je bilo pomembno v bataškem kraljestvu Aru od 13. do 16 stoletja. V začetku 16. stoletja je bil kralj Batakov Raja Tomjano, ki je ropal po morju in je bil zet kralja Aruja.527 527 Anthony Read: Is there A Batak History?, ARI Singapore, november 2006, http://protapanuli.wordpress.com/2008/08/15/is-there-a-batak-history/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 102: Hindujsko svetišče Bahal 1, Padang Lawas, Sumatra, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Candi_Bahal_1.JPG/800pxCandi_Bahal_1.JPG Med deželo Minangkabau in Mandailingov je na območju Pasamana v zahodni Sumatri, ležala dežela Rao, kjer so zgradili več svetišč kot npr. Tanjung Medan, Padang Nunang, Tarung Tarung, Pancahan ter Lubuk Sikaping med 11. in 14. stoletjem. Z juga sta vodili dve poti do Padang Lawasa. Prva je šla mimo Padang Sidempuana v dolino Angkola, druga, manjša, pa mimo Sibuhuana v dolino Angkola. Obstajala je tudi pot od Raa do Padang Lawasa ter pot, ki je povezovala Panai z Jambijem preko Minangkabau. Med Panaiem in Minangkabauom je več nahajališč, kot npr. Pijor Koling (tamilsko železarsko nahajališče), ostanki hindujskega svetišča Sinamgambat iz 8. stoletja, stebri iz Sorik Merapija z zapisi v stari malajščini in tamilščini, od katerih je eden iz leta 1242.528 V 9. stoletju Ibn Khurdadbih omenja Ramni: "Za Serandibom leži otok Ramni, kjer živijo nosorogi. Na tem otoku so tudi bambus, drevesa vrste sapan Caesalpinia sapang) in visoka drevesa kafre." Akbar Al Sin Wal Hind pravi, da so na Ramniju sloni, sapan in bambus, obdajata pa ga morja Harkand (Bengalski zaliv) in Salahit (Malaški preliv). Abu Zayd Hasan 528 Edwards Mc Kinnon: Lost Candis of Rao, september 2006, http://www.mandailing.org/Eng/archaeology01.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja leta 916 omenja, da Ramni obsega območje 800 parasangov iranska merska enota, 1 parasang je okoli 4,8 km) in ima dovolj sapana in kafre. Masudi leta 943 omenja razdaljo 100 parasangov do Serandiba, kjer ležijo otoki Ramni, polni rudnikov zlata, v bližini pa je Fansur s kafro. Muhamad Ibn Babishad leta 1000 omenja dvoroge sumatranske nosoroge iz Lamurija. Nasedli mornarji se iz Fansurja v Lamuri bojijo ponoči potovati zaradi nosorogov. Zhou Zhufei leta 1178 omenja Lanli, kjer so guandonške ladje čakale na monsun, da jih odpelje čez Indijski Ocean do Indije. Zhao Rugua omenja Lanwuli z bojevitimi prebivalci, ki imajo zastrupljene puščice. Lanwuli je odvisno ozemlje Sanfoqija, med ozemlji pa so še Kien Pi (Pulau Kompei), Pata (območje Asahan/Simelungun) ter Sinfo(Sunda). V 14. stoletju Wang Tuyuan omenja gusarstvo na otokih Karimun. Žveplo iz Sumatre uporabljajo za smodnik. Feixin pravi, da je en liang ali tael teža 1 lianga ali taela je 37,8 gramov) ambre (trdna, voskasta, vnetljiva snov temno sive do črne barve, ki nastaja v prebavnem sistemu kita glavača, ki so jo uporabljali v medicinske in aromatične namene kot pomembno parfumsko dišavo) v Samudri vreden 40.000 bakrenih kovancev.529 Ljudstvo Minangkabau, katerega matriarhalna oziroma matrilinealna struktura spominja na evropsko neolitsko čaščenje materinskih lastnosti, ima zgodbo, po kateri je njihova ustanoviteljica kraljica mati Bundo Kanduang imela na razpolago bika in konja in je tako udomačiteljica živalske in naravne energije. Bundo Kanduang je živali za zaščito svojega sina, ki je potoval izven njenega kraljestva, kjer je vladala fizična sila namesto moralne avtoritete. S pomočjo njenih magičnih živali je kraljica napravila red izven svojih meja, zato ima v spomin na to matriarhalna hiša Minangkabavov streho v obliki bivoljih rogov ter pokrivalo Bundo Kanduang v minangkabavški noši. Dvoboj dveh bikov simbolizira boj med matrilinearnimi Minangkabavi in patrilinearnimi Javanci v času poskusa majapahitske osvojitve Sumatre. Riž pri Minangkabavih naj bi izviral iz Šrilanke.530 Na območju Riau je bilo tudi kraljestvo Kandis, ki je skupaj s Keritangom, Siakom, Kamparjem in Rokanom bil kasneje pod nadoblastjo Majapahita. Prestolnica naj bi bila na območju Padang Candija pri Batang Kuantanu. Kandis je imel obdelovalno zemljo, na kateri so gojili predvsem poper. Vmes je bil pod oblastjo Jambija, nato pa se je iz njega razvilo 529 Edwards Mc Kinnon, Tengku Luckman Sinar: A Note on Pulau Kompei in Aru Bay, 22. 3. 2008, http://melayuonline.com/eng/article/read/600/a-note-on-pulau-kompei-in-aru-bay-northeastern-sumatra 530 Peggy Reeves Sanday: The moral authority of the maternal, 2005, www.goddessconversations.com/resources/Sanday.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja kraljestvo Kuantan. Po legendi naj bi Sang Sapurba prišel v Bintan za svojega sina Sang Nilo Utamo poiskati princeso Bintana. Flota Sang Sapurbe naj bi šla nato navzgor po toku reke Indragiri, nato pa po reki Kuantan v Sintuo, kjer je bilo pristanišče s kitajskimi in indijskimi trgovskimi ladjami. Takrat je Kuantan bil kraljestvo brez vladarja, zato so Sapurbi ponudili prestol, če jih odreši zmaja Naga Sakti Mune, ki je uničeval vrtove prebivalcev. Njegov komandant Permasku Mambang je to storil s Sapurbinim mečem in nato so Sapurbo proglasili za vladarja. Prestolnica je bila sprva Sintuo, nato pa Taluk Kuantan.531 Slika 103: Adityawarmanov zapis iz Batu Tulisa, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/dd/Adityawarman_batu_tulis.jpg 531 Mahyudin Al Mudra: Kandis-Kuantan Kingdom, 2008, http://melayuonline.com/eng/history/dig/350/kandis--kuantan-kingdom Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 11.4. RAZVOJ BALIJA DO JAVANSKE OSVOJITVE Dvajset zapisov iz Sembirana iz obdobja med letoma 922 in 1181, povedo veliko o življenju na Baliju. Zapisati so jih dali vladarji, ki so imeli prestolnico verjetno v okolici vulkana in jezera Batur. Še posebej pomembno vlogo na severovzhodu Balija je imelo pristanišče Julah, kjer so živeli duhovniki, tuji trgovci, ter šivaistični in budistični menihi. V najstarejšem zapisu iz leta 922 se Julah omenja kot napredno pristanišče z namakanimi riževimi polji, vodnimi bivoli in gozdovi, omenja pa se tudi črna metamorfna kamnina skrilavec balijsko sila) ki ga še sedaj uporabljajo za asfaltiranje cest. Kralj Ugrasena je leta 922 imel palačo Singhamandawa na hribu blizu Sukawane. Julah je bila tedaj utrjena vas (kuta) z bližnjim naseljem tujih trgovcev in s pristaniščem verjetno na področju današnjega svetišča Pura Sanghyang Marek ob morju. V svojem ediktu iz leta 987 je kralj Warmadewa naložil prebivalstvu Julaha, da vzdržujejo ceste za trgovino med pristaniščem in notranjostjo. Njegov predhodnik je leta 922 ukazal prebivalcem, ki so zbežali pred napadi piratov, da se vrnejo. Kralj Warmadewa leta 975 omenja, da je Julah imelo vodnjak s svežo vodo. 1181. leta je Jayapangus postavil vojsko v bližino, zato so tudi bili oproščeni skoraj vseh davkov. Že leta 922 se omenja izraz karma za jedro vasi, izraz desa za vas se omenja leta 1181, leta 1065 pa izraz thani namesto wanua. Če par ni imel otrok, je premoženje po njuni smrti pripadlo vasi. Banjar se omenja leta 1065, svetišča s stopničastimi pagodnimi strehami pa se omenjajo leta 922. Kralj Janasadu je leta 975 odredil vaščanom dolžnost vzdrževanja groba njegovega očeta v samostanu Dharmakuta v vasi Bungkulan. Več vasi je moralo vzdrževati in po potrebi tudi braniti samostan. Zapis iz Sembirana iz leta 1143 omenja samostan Hyang Slat Satak ter čaščenje kralja z obredom sambar, poleg tega pa so vaščani morali plačati uradnika, ki je vodil obred. Kralj Jayasakti je oprostil prebivalce Indrapure plačevanja določenih davkov, ker je bila njihova naloga zakol živine. Vaščani Julaha so samostanu Dharmakuta morali dajati davke ter enkrat letno tudi zlato v balijskem mesecu kartika med 23.oktobrom in 21. novembrom). 1065 leta so vaščani zaprosili kralja za blagoslov s sveto vodo. Pomembno vlogo so igrali načelniki pristanišč, ki so bili dostikrat Kitajci. Kralj Jayapangus je bil tako povezan s hčerjo kitajskega načelnika pristanišč. Edikta iz 922 in 1065 omenjata, da sta vladarja podarila vasi prstana. Dalem Balingkang pri Sukawani na območju Baturja naj bi bil središče države.532 532 Brigitta Hauser-Schäublin: Sembiran and Julah Sketches of History, 2008, http://webdoc.sub. gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/03_hauser_history.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 104: Kipi iz svetišča Pura Tegeh Koripan,Bali, 11.stoletje, http://whygoasia.s3.amazonaws.com/www.baliblog.com/files/2008/08/mini-mini-img_2892.jpg Slika 105: Zapis iz leta 914 iz Belanjonga, Bali, http://m1.ikiwq.com/img/xl/8PTqH0OipYWuEgCgl5temc.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V času pogostih piratskih napadov so se prebivalci Julaha umikali v notranjost v začasno naselje Upit (današnji Batu Gambar). Tam so našli številne fragmente domače lončenine ter ostanke kitajske keramike (krožnike, sklede, žare) od 10. stoletja dalje. Med kitajsko keramiko so našli motive zmaja s tehtnico ter keramiko s temnorjavo glazuro iz časa med 14. in 15. stoletjem. Prisotni so bili tudi fragmenti kitajskih kovancev. Tu so se ljudje preživljali tako s trgovino kot tudi s poljedelstvom in živinorejo. Gojili so prašiče, govedo in perutnino, imeli pse ter lovili ribe.533 Že v času dinastije Tang (618-907) so Balijci pošiljali bombažne tkanine, sandalovino in slonovo kost kitajskemu cesarju kot tribut. Balijci so takrat sami gojili bombaž. Omenja se surovi bombaž (kapas) in bombažna preja (benang) kot lokalna produkta. Določene vasi so imele dovoljenja za gojenje bombaža, druge vasi pa za bombažno prejo in tkanje. Ukvarjanje z bombažem je bilo omejeno na severno obalo ter osrednje gorske vasi Balija z razvito trgovsko mrežo med severnimi pristanišči in vasmi v osrednjem gorovju. Zapis iz Sukadane iz leta 883 omenja barvanje tkanin z modro barvo s pomočjo indiga, za rdečo in vijolično barvo so uporabljali skorjo drevesa nonija (Morinde citrifolia), za rumeno in oranžno barvo so uporabljali žafran (Carthamus tinctoria), ki so ga Balijci imenovali kasumba po zapisih iz Bwahana (995) in Sembirana (1016), Kitajci pa so prinesli rastlino ramie (Boehmeria nivea) za izdelavo oblačil v času Majapahita.534 Najstarejši dokaz prisotnosti riža na Baliju je riževa luščina na keramični črepinji iz Sembirana iz okoli 700 pr.Kr. Šele zapis Sukawana A I, iz leta 882, prvič omenja namakana riževa polja (starobalijski izraz huma), zapis Bebetin A I, iz 896 pa omenja graditelje namakalnih tunelov (undagi aungan). Strokovnjaki za tunele se ponovno omenjajo na zapisu iz leta1022 iz Batuana, kjer se prvič omenja današnji izraz za namakano riževo polje-sawah, uradnik za porazdelitev vode z nazivom makaser ter namakalni sistem, ki je pripeljal vodo iz Pujung Ngaji in air Gajah v vas Baturan (današnji Batuan). Izraz kasuwakan (iz katerega izvira subak) se prvič omenja v zapisih iz Pandak Bandunga iz leta 1071 ter iz Klungkunga iz leta 1072. Slednji zapis omenja subak Rawas in namakana riževa polja, ki jih ima vsaj v 18 skupnostih. V listini Udanapatye iz 1181 se omenja že 19 kasuwakanov. V 12. stoletju se 533 I Ketut Setiawan/Rochtri Agung Bawono: Excavation in Julah's Temporary Settlement of Upit, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/11_setiawanrochtri_excavation.pdf 534 Marie-Louise Nabholz-Kartaschoff: The Textiles of Sembiran, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/04_nabholz_textiles.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja razvije namakalni sistem tudi v zgornjem toku reke Petanu, kjer se omenjajo prispevki vodij namakalnih sistemov iz Sebatuja in Kedisana za verske obrede ter vodno svetišče, ki si ga vasi delijo. Vladarji niso podpirali namakanja, tako da so se morali subaki znajti sami.535 Ko je Mpu Kuturan leta 1019 prišel na Bali, je bilo svetišče Teluk Biyu že pomembno, o čemer govori zapis iz 1011 kralja Dharmodayane Warmadewe, ki pravi, da je Teluk Biyu kraj, kjer moraš moliti, če želiš, da bogovi uslišijo tvoje molitve. Mpu Kuturan, ki je bil sledilec Mpu Rajakrethe, je imel namen razviti najpomembnejša svetišča, ki so takrat bila Pura Besakih, Pura Batumadeg, Pura Batumanyeneng, Pura Pintuaji, Pura Kadaton, Pura Tanahmel, Pura Tuluk Biyu, Pura Tampurhyang, Pura Batukaru. Pura Tuluk Biyu je bila prvotno na vzhodnem bregu jezera Batur v današnji vasi Abang, gora Abang pa se je imenvala Tulu kali Kulit Biyu (gora bananovcev). Svetišče je bil posvečeno bogu Bhatara Ri Tiluk Biyu in boginji Dewa Danu. Pura Tuluk Biyu je imela med relikvijami dva 25 cm visoka zlata kipa Šive in Parwati iz obdobja med 900 in 950. Ustvaril naj bi ju Ida Mpu Galuh iz Majapahita, ki je imel znanje in jogijsko moč. Uvedel je duhovne obrede po modelu obredov iz Jave. Ob svoji smrti je naročil ljudem, da naj nikoli ne pozabijo izvajati obredov v čast bogov, da si s tem zagotovijo blagostanje in duhovno ravnovesje za Bali, Majapahit in svet do konca dni.536 Maske in kultna božanstva Baronga in Rangde so vpliv Indije in Kitajske, saj jih v vaseh prvotnih Balijcev (Bali Aga) ne najdemo. Na Bali so morda prišli v času Airlangge, saj je takrat v Indoneziji razsajala kuga. Rangdo so povezali z Durgo, Barong Ket pa je najverjetneje motiv kitajskega leva iz časa dinastije Tang med 7. in 10. stoletjem.537 Zapis kralja Ragajaye govori o darovnici 6. aprila 1155 vasi Sabhaya. Ragajaya je nasledil Jayagaktija. Med osmimi senapatiji uglednimi vaščani), ki jih omenja Ragajayin zapis, jih je sedem tudi na seznamu senapatijev v listinah Jayagaktija. Najvišji senapati v času Ragajaye Mpu Tamajarah je imel pod Jayagaktijem funkciji Sang Senapati Wrsantn in Sang Senapati Danda. Mpu Kahaji, Mpu Singihamor in Mpu Yasarana so bili na istih položajih v času obeh 535 Stephen Lansing: A robust budding model of Balinese water temple networks, 2009, http://massey.genomicus.com/publications/Lansing_2009_WorldArchaeol_v41_p112.pdf 536 Nancy Holiday: The Temple of Tuluk Biyu Ancient History, 2006, http://dewasraya.ppbali.com/images/the%20temple%20of%20tuluk%20biyu%20-%20ancient%20history.pdf 537 Anton Reuter: Custodians of the sacred Mountains, 2002, http://books.google.com/books?id=oP0s2861LqUC&pg=PP1&dq=Thomas+Anton+Reuter:+Custodians+of+the +sacred+Mountains&hl=sl&sig=oWpZbPQKsTatnMpoZ-JbvFssXNM Zgodovina Indonezije: starejša obdobja vladarjev, prav tako tudi osem uradnikov samgatov. Štirje uradniki od dvanajstih omenjenih pri Jayagaktiju so ostali tudi pod Ragajayo, in sicer uradniki z nazivom Sireng kagaiwan. To so bili Pang Acarya Abhirüpa, Dang Acarya Prajahita, Dang Acarya Waksagama in Dang Acarya Agoreshwara. Ragajaya je ustvaril še eno uradniško mesto mpungku za Hyang Karampas, ki ga je opravljal Dang Acarya Wipraibala, ki ga Jayagaktijevi zapisi ne omenjajo, omenjenih pa je pet budističnih uradnikov (sireng kasogatam) v Jayagaktinih zapisih, ter trije v Rajagayinih, od tega mpungku Kadikarana, katerega mesto je opravljal Dang Upadhyaya Widyottama pod obema vladarjema ter mpungku Cangginija ter Bajraghikare, ki se ne omenjata pri Jayagaktiju. V zapisu Rajagaye se omenjata dve ozemeljski enoti in sicer thani Sabhaya in karaman Sabhaya, ki se obe nanašata na vas Sabhayo. Thani Sabhaya pomeni zamejeno območje vasi Sabhaya, karaman Sabhaya pa se nanaša na skupino vaščanov, ki jim je kralj poveril pravice in dolžnosti v zvezi z verskim področjem Bhatare iz Kunjarasane.538 V tistem času se na Baliju razvije orkester gamelan, predvsem gamelani tipa selonding, kar omenjajo prasastiji iz Campetana (1149), Tejakule (1155), Buahana, Cempage, Landiha, Seraija in Buliana (1181) Pure Kehena (1204) ponovno Cempage (1324) ter Pemuterana (1384).539 V času osvojitve Balija si javanski velikaši razdelijo posamezna področja Balija. Tako Arya Kanuhuran dobi Tangkas, Arya Kutha področje Waringin Gelgel, Arya Senteng področje Canang Sari, Arya Belog pa področje Kabakabo. Zaradi stalnih balijskih uporov, še posebej v okolici kraterskih jezer, Javanci ustoličijo vazalnega kralja Kepakisana, najmlajšega sina javanskega brahmana Danghyang Kepakisana. Njegov prehod iz bramanske v ksatrijsko kasto pomeni ustanovitev javanskobalijske dinastije, ki vlada Baliju vse do prvega desetletja 20. stoletja. 1352 leta Kepakisan postavi svojo palačo v Sampranganu pri Gelgelu, iz Majapahita pa dobi vse insignije, med njimi tudi sveti kris Ganja Dungkul. Kepakisan se opre na javanske administratorje, ki jih postavi v Nyuhayi, Tabananu, Kapalu in Tangkasu, pride pa tudi do njegovega sodelovanja z balijskimi vaškimi oblastmi, tako da Kepakisan lahko uredi tempeljski sistem in vaški red. Po smrti Kepakisana je zavladal njegov najstarejši sin I Dewa Samprangan, ki pa ni dovolj sposoben, zato Krian Kubon Tuboh, predstavnik starih balijskih 538 Angela Hobart: Healing performances of Bali, 17-18, 2003, http://books.google.com/books?id=iheRgW_T0_MC&printsec=frontcover&dq=Angela+Hobart:+Healing+perfo rmances+of+bali&hl=sl&sig=OhXZ7uV6XNyTofoLLJXh3ePJ2yg#PPA53,M1 539 Komang Merthayasa: Gamelan Selunding in Bali, 15. 10. 2008, http://merthayasa.wordpress.com/2008/10/15/gamelan-selunding-in-bali/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja plemičev iz Gelgela, kmalu prosi Sampranganovega mlajšega brata Ida I Dewa Ketut Ngulesirja, da pride v Gelgel in se okrona za kralja. Ta to stori, zgradi palačo Sweca Lingasa Pura in tako ustanovi gelgelsko dinastijo. Kot v Majapahitu se tudi na Baliju oblikujejo obrtniške skupnosti v bližini dvora. Zlatarji in srebrarji (pande mas) se naselijo v Banjar Pande Mas, slikarji (sangging) v Banjar Sangging v Kamasanu pri Gelgelu, železarji v Klungkungu in Kusambi, bakreni izdelovalci v Banjar Budagi, izdelovalci gongov pa v Tihinganu. Le kiparji in arhitekti ne živijo v posebnih skupnostih, ker so skupaj s tkalci tekstilov vrst songket in endek sami aristokratskega in brahmanskega porekla. Po propadu Majapahita na Bali leta 1537 v Mas pride Nirarta ali Pedanda Sakti Wau Rauh, kar v prevodu pomeni magični visoki duhovnik, ki je ravnokar prispel, ki je oče današnjih brahmanov. I Gusti je naziv javanskih velikašev kšatrijske kaste, ki izhaja iz dinastije Kedirija. Naziv I Gusti v času Gajah Made so imeli Tan Mundur, Tan Kaur in Tan Kobur, je pa I Gusti obenem naziv bramanov, ki so postali vladarji kot npr. Kepakisan (1352-1380). V času osvojitve Balija Gajah Mada pošlje duhovnika Mpu Dwijaksaro na Bali za nadzor obredov pujawali. Tja bi moral iti tudi duhovnik Sang Kulpetak s služabnikom I Gustom. I Gusto se je naučil ved, manter in gibov rok muder) kot Kulpetak, zato je nek balijski vaščan mislil, da je on Dwijaksara in ga je prosil za izvedbo obredov za umrlim. I Gusto je to storil, za to pa je izvedel Dwijaksara, ki je v prihodnje njemu in njegovim potomcem (sengguhu) dovolil izvajanje obredov za umrlimi (pitra yadnya). Budisti iz samostanov Budakeling, Wanasari in Batuan izvirajo iz javanskega duhovnika Danghyang Astapake, šivaistični bramani pa iz Nirarte, mlajšega brata Astapake. Nirarta je imel pet žena, hčer duhovnika iz Kedirija, hčer duhovnika iz Pasuruhana, hčer duhovnika iz Blambangana, hčer vaškega načelnika vasi Mas, peta žena pa je bila Ni Brit, služabnica bandese Mas Kastri.540 Kronologija znanih balijskih kraljev se je začela s kraljem Sri Ratu Ugrasena Mayadanawo iz leta 882. Njemu so sledili Sri Kesari Warmadewa (Sri Wira Dalem Kesari) leta 913, ki je bil budistični osvajalec iz dinastije Sailendra in je zapustil zapis iz Belanjonga, Sri Ugrasena Warmadewa (915-942), Sri Tabanendra Warmadewa (ali tudi Jayasinga Warmadewa in Candrabaya Singa Warmadewa) med letoma 955 in 974, Jayasadu Warmadewa 975, Sri Wijaya Mahadewi leta 983 ter Darma Udayana Warmadewa (983-1001) s sovladarko, ženo Mahendradata (989-1001). Imela sta tri otroke, od katerih je Airlangga postal kralj vzhodne Jave. Nato so sledili Marakata med 1022 in 1025, Anak Wungsu od 1049-1077, Sri 540 Angela Hobart et al.: The Peoples of Bali, Blackwell Publishers Ltd, 31-40, 1996 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Walaprabu (1079-1088), nato Sri Sakalendikurana, Sri Suradipa (115-1119), Sri Jayasakti (1133-1150), Ragajaya leta 1155, Jayakasunu, Jayapangus (1177-1181), Arjaya Deng Jayaketana (1181-1200), Ekajaya Lencana (1200-1204), Adikunti Kentana 1204, Dana Dirajaketana (ali Anak Kembar in Dana Dewiketu), Maheswara Maheswari, Sri Hyang Ning Hyang Adidewa Lancana (1260-1286), Ki Kriyan Demung Sasabungalan leta 1286, Ki Kebo Parud, Batara Mahaguru (1324-1328), Sri Tarunajaya (ali Sri Walaraja Kertaningrat) (13281337), ter zadnji vladar domače balijske dinastije Sri Astasura Ratna Bumi Banten (ali Gajah Waktra in Gaja Wahana) od 1337 do 1343, ki je padel med invazijo Majapahita na Bali, ki sta ga po zapisu iz Candi Jaga iz leta 1341začela napadati in postopoma osvajati Gajah Mada in kasnejši vladar Sumatre Adityawarman. Javanci so prenesli prestolnico v Samprangan pri Gianyarju in ustanovili svojo dinastijo, ki je vladala Baliju, najprej z vladarjem I Gusti Agung Pasek Gelgelom (1343-1352), temu pa je sledil Dalem Ketut Kresna Sri Kepakisan (13521380).541 Arya Kepakisan je imel dva sinova, Kiyai Nyuhayo in Kiyai Made Asaka. Kiyai Nyuhaya je nato imel 7 sinov, ki jim je bilo ime Kiyai Petandakan, Kiyai Satra, Kiyai Pelangan, Kiyai Akah, Kiyai Keloping, Kiyai Cacaran in Kiyai Anggan ter eno hčer Kiyai Istri Ayu Adi s prvo ženo, ter 3 sinove z drugo ženo, ki jim je bilo ime I Gusti Wayahan Nyuhaya, I Gusti Nengah Nyuhaya in I Gusti Ketut Nyuhaya. Kiyai Made Asak je imel dva sinova, Kiyai Widya in Kiyai Kaler Pranawa.542 Po Babad Brahmana Kamenuh prvi vladar severnega Balija Ki Gusti Ngurah Panji Sakti preda območje pedandi balijski izraz za visokega duhovnika) Danghyang Wiragasandiju, najstarejšemu sinu Nirarte. Wiragasandi se iz Gelgela vrača na Javo, ko ga na poti ustavi odposlanec kralja Panji Saktija in mu ponudi, da ostane na severu Balija in mu preda obsežno območje. Babad Kamenuh pravi: "Vsi so bili podložni, polni čaščenja in spoštovanja, ko so se šli poklonit Wiragasandiju." Območje je zajemalo področje Taru Pinge (Kayuputih), Toya Bras (Banyuseri), Bangkanan (Tirtasari), Banyuatis, Adri Suta (Munduk), Gobleg, Hori (Gesing), Padhang Panjang (Pedawa), Camagi (Cempaga), Siddha Kerthi (Sidatapa), Jembong, Pura Carik (Umejero), Toya Leng (Yeh Song), Balwan (Rangdu), Gedang Janur (Busungbiu), Kusha Wera (Lalang Linggah),Gading Wani (Pulaki), vse do Trime Wanane 541 Suhardana: Babad Nyuhaya, Paramita Surabaya, str. 15-18, 2005 542 Ketut Ginarsa: Lontar palm, 1976, http://nla.gov.au/nla.cat-vn1189429 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja (Teluk Terima). To je bila dežela, ki ji je vladal Wiragasandi, in je štela 3000 podložnikov). Pedanda Kumenuh (Wiragasandi) je tako postal bhagawan (dvorni duhovnik) in purohita (duhovni inštruktor), kralj pa ga je poslal v samostan Banjar Ambengan (Banjar)z imenom Pedanda Sakti Ngurah.543 Seznam balijskih vladarjev: ri Kesari Warmadewa 882-915 Ugrasena 915-942 TabanendraWarmadewa 955-967 Indrajayasingha Warmadewa sovladar 960 Janasadhu Warmadewa okoli 975 ri Wijaya Mahadewi kraljica, okoli 983 Gunapriya Dharmapatni kraljica, 989-1007 Dharma Udayana Warmadewa mož Dharmapatni, 989-1011 ri Ajadewi kraljica, okoli 1016 Dharmawangsa Wardhana Marakatapangkaja 1022-1025, sin Udayane Airlangga 1025-1042;obenem kralj Jave od 1019) Anak Wungsu 1049-1077 ri Maharaja Walaprabhu 10791088 ri Maharaja Sakalendukirana Laksmidhara Wijayottunggadewi kraljica, 1088-1101 ri Suradhipa 1115-1119 Dinastija Jaya ri Jayaakti 1133-1150 Ragajaya okoli 1155 Jayapangus 1178-1181 Arjayadengjayaketana kraljica, okoli1200 Haji Ekajayalancana sovladar, 1200, njen sin 543 Rachellle Rubinstein: Allegiance and Alliance, Being Modern in Bali, Monograph 43, Yale Southeast Asian Studies, str. 48-51, 1996 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Bhatara Guru ri Adikuntiketana okoli 1204 Adidewalancana okoli 1260 Naodblast javanskega Singasarija od 1284 dalje Rajapatih Makakasar Kebo Parud guverner, 1296-1300 Mahaguru Dharmottungga Warmadewa pred 1324-1328 Walajayakertaningrat 1328-1332 ri Astasura Ratna Bumi Banten 1332-1343 Zasedba Balija s strani Majapahita 1343 Dalem Tokawa 1343-1345 Dalem Makambika 1345-1347 Dinastija Samprangan Sri Aji Krsna Kepakisan Okoli 1350 Dalem Samprangan Slika 106: Tabela vladavine balijskih kraljev do začetka dinatije Samprangan Slika 107: Reliefi iz Yeh Puluja, Bali, http://www.baliblog.com/files/2008/11/minitp_059.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 108: Svetišče Gunung Kawi, http://www.bali-traveltips.com/pics/gunung-kawitemple.jpg 11.5. RAZVOJ JAVE DO MAJAPAHITA Na Javi je kralj Airlangga vladal od 1019 do 1042, nato pa je Mpu Bharada razdelil kraljestvo na dva dela, Janggalo in Panjalu (Kediri), sam pa se je umaknil v askezo. Zapis iz Simpanga iz leta 1350 omenja Bharado, ki je dosegel spoznanje in je postal gospodar modrecev in jogijev z naravnim sočutjem za živa bitja. Ko sta se nasprotujoča si princa želela preizkusiti v boju, je razdelil kraljestvo. Gori Anjasmara in Karang Kates sta postali meja. Kahuripan, sedež Airlangge, je postal prestolnica Janggale. Ko je Bharada odšel nazaj v samostan, je ponovno grozila vojna med razdeljenima državama, zato ga je Airlangga ponovno pozval, da posreduje. Zapis iz Pamwatana iz 1042 omenja, da je imel Airlangga pet otrok. Najstarejšo hčer Sanggramawijayo je nadomestil njen mlajši brat Samarawijaya, ki je postal kralj Panjaluja. Mapanji Garasakan, sin Airlangge in balijske princese, je postal prvi kralj Janggale in je vladal do leta 1052, ko ga je nadomestil njegov polbrat Mapanji Alanjung Ahyes, do leta 1059 pa je le-tega zamenjal polbrat Samarotsaha.544 544 Max Nihom: Ruler and Realm, Indonesia 42, oktober 1986, http://www.jstor.org/pss/3351188 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Mpu Kanwa je med letoma 1028 in 1035 napisal delo Arjunawiwaha, kjer je poistovetil Airlanggo s krepostmi Arjune. Javanske pesnitve so polne opisov uma in srca herojev, o čemer priča jok duše Lubdhaka iz Siwaratrikalpe: "Jokanje ptic mitološke vrste kalangkyang v nebesih je kot moj jok. Poslušaj. Poišči moje solze v dežju oblakov, poslušaj moje ječanje v grmenju nevihte, v grozi ječim za teboj, žena, ko jokam na nebu. Nikomur ne morem izpovedati globino mojega trpljenja, ko je usoda tako neusmiljena."545 Sumanasantako je napisal mpu Monaguna leta 1128, vir navdiha pa mu je bila indijska Raghuvamsa, ki pripoveduje o zgodovini dinastije Raghu. Za razliko od indijskega dela Sumanasantaka obravnava življenje le enega kralja Aje. Tukaj je glavna oseba zgodbe vladarka Indumati, ki se je poročila z Ajem. Tragična smrt Indumati je navdih za naslov zgodbe (prevod dela je Smrt pri cvetu sumanasa). Zgodba se za razliko od indijske, ki opisuje rojstvo in otroštvo kralja Aje, začne z opisom, ko nimfa Harini osvaja brahmana Trnawinduja, ta pa jo prekolne, da se bo rodila kot človek in končala svoje življenje pri mitološkem cvetu sumanasa v indijskem izvirniku sura pushpa, mitološki cvet bogov). Harini se v naslednjem življenju rodi kot Indumati v kraju Widharba, opisano je njeno otroštvo, smrt njenih staršev, poroka in njena smrt, ko se ponovno vrne k sami sebi.546 Bhomantaka ali Bhomakavya je ep o smrti Bhome, ki ga je napisal neznani javanski avtor v 12. stoletju. V prvi kitici Bhomantake piše, da naj bo njegovo (Kama ali Manobhu bog ljubezni) svetišče narejeno iz pesniškega jezika in vredno mesto bogu ljubezni, da bi si pridobil vidno podobo. Pesnik je duhovnik, ki ima moč poklicati boga, da pride v svoje prebivališče v svetišče in postane viden. Skoraj polovica teksta predstavlja odnos med Sambo in Yajnawati in čustva, povezana z ljubeznijo, kot npr. hrepenenje, dvomi, žalost, izpolnjenost, zavrnitev. Prisotne so številne bitke, tudi Sambin z Narako, vodjo demonov, ki ga na koncu ubije. Demoni terorizirajo ljudi in širijo smer in uničevanje. Tudi Krišna prevzame besno triwikrama podobo Višnuja.547 545 Stuart Robson: OnTransalating the Arjunawiwaha, BTLV 157, 2001, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/1752/2513 546 Supomo: Some problems in writing about contemporary life as depicted in the Sumanasantaka, 2001, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1710.pdf 547 Andries Teeuw, Stuart Robson: Bhomantaka, 2005, http://www.kitlv.nl/samplechapters/bhomantaka.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Iz starojavanskih tekstov je možno spoznati razvoj javanskega jezika. V starojavanski Ramajani obstajajo arhaične značilnosti, kot so npr. sistem povezujočih veznikov 'ki', v povezavi z osebami ednine (prva, druga in tretja oseba), ki imajo dolge in skrajšane oblike, beseda on (če, ko), ki jo uporablja kralj Dasaratha, ko bi moral uporabiti besedo yan. Poudarjeni členki so pogosti v stari javanščini, z najpogostejšima ta in pwa, Ramajana pa jih ima več kot npr weh, wih, asih, sih, si, bali, pih in pi. V Ramajani je za razliko od običajne stare javanščine prisotna podvojitev zadnjih soglasnikov v besedi pred naslednjo besedo, ki se začne s samoglasnikom kot npr. mgatt ika. Ramajano sestavljajo tudi polimetrične sarge, prve malajske izposojenke, kot npr. mandi (kopati se; običajno se za kopanje uporablja javanski izraz adyus) in sungai (reka; običajno lwah), kar priča o vplivu malajsko govoreče Srivijaye v 9. stoletju. V Ramajani najdemo stavek: "Prptâng rngrng darpa ikang mattamayra." (Deževna sezona je prispela in blazni pavi so postali vzneseni.) V tem stavku so sanskrtskega izvora besede prpta, darpa, mattamayra, ostale besede pa so javanske. Stavčna struktura je tipična starojavanska, s povedkom kot prvo besedo in predmetom kot drugo. Včasih se spremeni tudi pomen originalne sanskrtske besede. Beseda rukma v sanskrtu pomeni svetleč, bleščeč, oziroma zlati okras, zlata verižica itd., v javanščini pa izraz pomeni le zlato. Besede so prihajale tudi iz drugih indijskih jezikov in od drugih etničnih skupin. Beseda wiku za meniha ali duhovnika je v staro javanščino prišla preko sinhalskih menihov. Izraz walantn ali balantn v oblikah kot npr. amalantn (pralka) in pamalantnan (pralnica) v zapisih iz leta 1042 izhaja iz tamilskega izraza vannara za pralko. Tudi trgovina je prinesla nove besede. Caweli je izraz za uvoženo tekstilno blago iz Chaula v Khonkanu, južno od Mumbaija, in se pojavlja v stari javanščini že v 12. stoletju, predvsem v glagolski obliki anaweli skupaj z besedo kukus, kar pomeni fin kot meglica chauli (belo muslinasto blago z indijskim imenom chauli je izgledalo kot dim ali para). Tudi starojavanski izraz banawa za tovorno ladjo naj bi izviral iz sanskrtskega plava (čoln, mala ladjica). Stara javanščina je prevzela tudi perzijske besede (beseda taraju za tehtnico izvira iz perzijskega tarazu). V času Majapahita se v kidungih, dolgih romantičnih zgodbah, ki temeljijo na zgodovini Majapahita in zgodbah princa Panjija, pojavijo nove besede kot npr. andika (beseda, ukaz), angandika (ukazati), daran (pridi), darapwan (zato da, starojavanski izraz je bil narapwan), den (bodi, npr. den aglis bodi hiter, pohiti), kule (zakaj), punang (določni člen), sampun (ne) in sapa (kdo). Javanski izraz manjedi izvira iz hindujskega izraza majidhi za rdeče blago in se omenja v Arjunawijayi in Sutasomi, izraz sanbab pa iz perzijskega shanabf. Tudi za določene pijače Javanci prevzamejo sposojenke kot sta npr. javanski besedi srbad iz perzijske sharbat za šerbet, vrsto sadnega soka ter minyu iz portugalskega izraza za vino (vinho). Sprememba iz Zgodovina Indonezije: starejša obdobja stare v srednjo javanščino je bila vidna tudi v nazalizaciji besed. Pripona -um, ki je bila zelo pogosta v stari javanščini za prehodne glagole in ki so jo dostikrat kombinirali s priponami -i ali -aken, ni bila več prehodna. V pasivni obliki je pripona običajna, moderna javanska predpona di- pa se še ni pojavila. Pripona -aken je še vedno običajna. V obdobju vzhodne Jave je prevladoval vrstni red predmet, osebek in poved, zmanjšala pa se je uporaba členkov ta in pwa. V srednji javanščini sta se pojavila nova členka rika in ena. Nekaj takratnih javanskih besed se je ohranilo kot npr. brm (riževo žganje Ramajana, Sumanasantaka, Arjunawijaya, itd.), krupuk (rakov čips Ramajana, Bhomantaka, Sumanasantaka), tape (fermentirani glutinirani riž Ramajana ).548 Starojavanski jezik se je oblikoval med letoma 650 in 850, ko je prišlo v jezik ogromno sanskrtskih besed. V tem času so nastali tudi sanskrtsko-javanski slovarji in slovnice kot npr. leksikon Amaramala iz 9. stoletja. V 10. stoletju je bilo napisano delo Brahmandapurana, ki vsebuje tudi dele Vayu, Matsya in Varaha Puran. Delo Prthuvijaya ali Brahmandapurana kakawin pa je v 12. stoletju napisal Astaguna v 18 verzih. Tantu Panggelaran, verodostojni povzetek kozmogonije, mitologije in verske zgodovine, je iz 15. stoletja in se ukvarja z mandalami, božanskimi učitelji in verskimi redi. Med ostalimi verskimi deli v Agastyaparvi Drdhasya sprašuje, oče Bhagavan Agastya pa mu odgovarja. Tattva Savang Suvung govori o stvarjenju Brame in Višnuja iz levega in desnega Sanghyang tayujevega očesa ter o stvarjenju vetra, zemlje, ognja in drugih snovi. Adipurana pripoveduje o tem, kako je kralj Prastanagare Vismanagara z ženo po nasvetu Bhatara Paramesvare šel k Panditu Wkasing Tunggal ring Jagatu poizvedeti glede skrivnosti svojega izvora. Ker mu ta ni mogel ustreči, je nadaljeval do modreca Murtthitasano, ki mu je pripovedoval o kozmologiji in ostalih stvareh, ki jih najdemo v indijskem ciklusu Puran. Manik Maya opisuje Sanghyang Wisesino stvaritev sveta. V sklopu Agam in Dharmmasaster najdemo delo Bhuvanakosa, ki je priročnik za jogo šivaistične tantrične šole. V to šolo spada tudi delo Bhuvanasamksepa ali Povzetek sveta. Tattva Sang Hyang Mahajnana se ukvarja s čaščenjem linge,moškega spolnega organa, Brhaspatitattva ali Sivatattva pa se ukvarja z različnimi doktrinami šivaistične teologije. Ganapatitattva je naslednji šivaistični tekst, kjer Ganapati sprašuje, Šiva pa daje odgovore. Med budističnimi verskimi teksti sta najpomembnejša Sang Hyang Kamahayanikan in Sang Hyang Kamahayanan Mantranaya. Prvi tekst je v času kralja Sindoka (929-948) napisal Sambharyasuryavarana, ki je napisal tudi najljubše Kertanagarino delo Subhutitantra. 548 Stuart Robson:Adventures in a world of words-Javanese, a historical approach, 10. 8. 2007, http://lingweb.eva.mpg. de/jakarta/isloj/Robson.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Najstarejši del tega teksta je komentar na sanskrtski tekst v času Sailendrov. Namenjen je pripadnikom vadžrajane. Sang Hyang Kamahayanan Mantranaya je neke vrste biblija sekte vajradhara na Javi. Ukvarja se z mističnimi elementi vajrayane, poudarja pomembnost vajre diamanta), ghante obrednega zvončka v hindujskih in budističnih obredih), mudre položaja rok) in mandale ter zagovarja, da telo ne sme biti podvrženo pokori in da naj se budovstvo doseže skozi užitek glede na strast. Med deli vrste Niti je najpomembnejše Kunjarakarna iz 13. st., ki pripoveduje, kako je jakša Kunjarakarna iskal nasvet Vairocane glede svojega ponovnega rojstva v obliki višjega bitja in kako sta mu slednji in Yama preko različnih duhovnih izkušenj omogočila odrešitev. Kunjarakarnin prijatelj je bil Purnavijaya, zgodbo njunega prejšnjega življenja pa opisuje delo Bhuvanatattvaparicaya. Z etiko se ukvarja več del. Najpomembnejše je Sarasamuccaya. Vratisasana iz 13. st. ima vsaj 37 sanskrtskih šlok indijski verz, kjer se dve zaporedni vrstici v pesmi rimata med seboj), ki jim sledijo starojavanski komentarji. Opisuje različne mere discipline, ki se jih mora držati novinec v bivališču svojega duhovnega mentorja. Med njimi je 10 darm oblik univerzalnega zakona), 10 nijam obredov, ki jih je priporočil učitelj Sivaya Subramuniyasvami), 10 jam( oblik konttrole in samokontrole) itd. Slokantara, starojavanski didaktični tekst, se ukvarja z različnimi razredi neporočenih, povzdiguje dharmo, obravnava karmapalo zakon o tem, da dejanja, ki jih storiš drugim, vplivajo nate v tem in še v naslednjem življenju), dolžnosti različnih kast itd. Ostala manj znana dela so še Palutuk, Nitivrata, Ranayajna, itd. Glede državništva je najpomembnejše delo Rajapatigundala, ki ga je v 13. st. pod psevdonimom Bhatati napisal kralj Kertanagara. Tekst se nanaša na versko organizacijo ter disciplino duhovnih redov. Raja Kapa Kapa se ukvarja s pojmom zvestobe in določa območja uprave petih izvršnih funkcionarjev pod imenom mantri mancanagara, Navanatya pa se dotika teme obnašanja na dvoru. Nitisastra o idealnem načinu življenja, ki izvira iz dela indijskega guruja Chanakye) iz druge polovice 15. st. se ukvarja z etičnimi in modrimi izreki. V delu Kamandaka Rajaniti modrec Kamandaka poučuje o dolžnostih kraljev, da poskrbijo za duhovnike, učitelje ter preučevalce Ved. V Nitiprayi ima glavno vlogo modrec Vyasa, kako se je kralj Ayodhye Suparkadeva po nasvetu svojega učitelja Ratanabhumija in modreca Raveye spoprijateljil s svojim sovražnikom Aji Angvangom, vladarjem Danavu Abuja. Starojavanska dela o slovnici, retoriki, prozi in profesionalni literaturi so prav tako številna. Med deli sanskrtske slovnice najdemo Karakasamgraho, Svaravyanjano itd. Obstajajo tudi sanskrtskostarojavanski slovarji kot npr. Amaramala in Candakarana. Najpomembnejše delo o prozi je Tanakungovo Vritasancaya iz 12. stoletja. Med deli epske tematike najdemo poleg slavnih Ramajane in Mahabharate še nekaj starojavanskih tekstov, ki temeljijo na sanskrtskih Zgodovina Indonezije: starejša obdobja indijskih tekstih. Smaradahana, ki jo je v 40 verzih napisal Mpu Dharmaja, opisuje zažig boga ljubezni Kame zaradi Šivinega srda. Sutasoma ali Purusadasanta pripoveduje, kako je Purusado, ki je premagal vse kralje Bharatavarse, premagal bodisatvino inkarnacijo Sutasomo. Kalayavanantaka ali Krsnavijaya opisuje boj med Krišno in Kamso. Ramavijaya v 63 verzih opisuje boj med Jamadagnijem in Angaraparno za gospodično Indro renuko, medtem ko v Bhomakavyi Mpu Bradah opisuje boj med Krišno in Bhaumo ali Narakasuro. Tanakungova Lubdhaka opisuje, kako je slučajni padec vilva listov na Šivino lingo zaradi lovčeve prisotnosti na drevesu vilva drevo bael, Aegle marmelos, razširjeno v JV Aziji) v noči le-temu prinesla odrešitev v Šivinem svetu. Na področju folklore je najpomembnejši tekst Tantri Kamandaka v 12 različicah, katerega uvod oblikovno spominja na zgodbe iz Tisoč in ene noči. Nekaj teh zgodb najdemo na svetiščih Jago, Mendut itd. Zgodbe o srni in vrani, o prodajalcu soka, o ježevcu in hribu, mački in želvji golobici itd. pa temeljijo na indijskih zgodbah Pancatantre, Hitopadese, Jatake in Kathe. Obstajajo tudi nekatere legende z mitološkim ozadjem, od katerih je najpomembnejša zgodba o Aji Saki. Med kidungi, zmesjo kronik in zgodovinskih romanc, najdemo dela Kidung Sunda, Rangga Lawe in Harsavijayo. Kar se tiče pravniške literature, je tu imel glavni vpliv Manujev zakonik Manusamhita zakonik prvega človeka z imenom Manu, ki mu je zakone narekoval bog Brahma). Delo Sivasasana ali Parvadigama pravi, da je odredbe dal sam bog Šiva. Rsisasana pravi, da je Manu bil prvi kralj, ki je predstavil Sivasasano za dobrobit šivaistov. V Kutaramanavi najdemo ukrepe v zvezi z osmimi razredi tatov, šestimi vrstami antisocialnih elementov (sad-atatayi), javnim klevetanjem, fizičnim napadom, umorom itd. Delo obravnava tudi poročni zakon, ki je liberalnejši od indijske Manusamhite, saj priznava ločitev, plačilo obresti, nasledstva, zastavo ali hipoteko premoženja. Delo Purvadigama iz 13. stoletja se nanaša na Bhujanga-Siva ali šivaistične darmamahamatre, verske učenjake. Tudi Adigama se ukvarja z osmimi razredi antisocialnih elementov, osmimi razredi tatov, pravil glede pašnje goveda, itd. Med ostalimi zakoniki in pravnimi deli najdemo Krama ning Saksi, Astadasavyavaharo, Devadando in Rsisasano. Astadasavyahara se prav tako kot Adigama ukvarja z osmimi razredi antisocialnih elementov in se nanaša na Majapahit, zato je delo nastalo po letu 1292. Devadanda ali Dharmavicara se v 35 členih ukvarja večinoma s kazenskim zakonikom, medtem ko Rsisasana obravnava pravila in odredbe verskih redov.549 549 Sanjeev Nayyar: Ceylon And Southeast Asia, april 2002, www.esamskriti.com Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 109: Kraljestvi Sunda in Galuh, http:// www.zaped.info/File:Sunda_Kingdom.svg Vzhodno Javo sta ponovno v enotno državo Kediri združila vladarja Kameswara (1116-1135) in Jayabaya (1135-1157). Ob Jayabayini smrti sta 6. novembra 1157 Mpu Sedah in Mpu Panuluh napisala pesnitev Bharattayuddha. Jayabaya je veljal za pravičnega vladarja (javansko Ratu Adil) Menang pri Kediriju je kraj, kjer je dosegel mokšo (osvoboditev od toka ponovnih fizičnih rojevanj v materialnem svetu) in tu stoji danes svetišče Loka Moksa Jayabaya. Jayabaya je bil znan po napovedovanju prihodnosti in naj bi v svoji prerokbi obljubil, da se bo vrnil v času, ko bodo železni vagoni vozili brez konjev (avtomobili) ter ladje letele po nebu (avioni).550 Pesnitve javanski izraz kakawin) so prikazovale ženske v okviru starojavanske besede lango, ki izraža trikotnik pesmi, lepote in ljubezni, z jogo vzpostaviti božansko v pesmi ter zajeti lepoto narave in ljubezni, ki je pripomogla k junaškim dejanjem žensk z dvora. Kakawini častijo, a tudi zatirajo ženske, čustva in spolna strast pa sta podvržena takratnemu 550 Thomas Reuter: Great Expectations, 13. 5. 2005, http://www.swaveda.com/articles.php?action=show&id=49 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja prevladujočemu prepričanju o askezi. Kakawini so predstavljali elitne, patriarhalne poglede, moške koncepte moči, luksuzno življenje in privilegije elite. Najbolj znani starojavanski kakawini so bili Swargarohanaparwa (Knjiga vzpona v nebesa, zadnja, 18. knjiga Mahabharate, ki opisuje pot Yudistire v nebesa, datum neznan), Sabhaparwa (Knjiga skupščinske dvorane, druga knjiga Mahabharate, datum neznan), Prasthanikaparwa (Knjiga velikega potovanja, 17. knjiga Mahabharate, datum neznan), Pararaton (Knjiga kraljev, zgodovina kraljestev Kediri in Majapahit), Wirataparwa (Knjiga Wirate,4. knjiga Mahabharate. Pokrovitelj dela je bil kralj Dharmawangsa, ki je bil prav tako pokrovitelj Knjige začetka in knjige Bhisme. Prva recitacija knjige je bila 14. oktobra 998, dokončana pa je bila 12. novembra 998, Sumanasantaka (iz zgodnjega 13. stoletja). Vir je Raghuvamsa indijskega pesnika Kalidase iz 5. stoletja. Avtor kakawina je Mpu Monaguna, pokrovitelj pa Jayawarsa, član vladajoče družine iz Kedirija, ki je izdal odredbo leta 1204, Ghatotkacasraya (Ghatotkaca rešuje), ki ga je napisal Mpu Panuluh v času pokrovitelja vladarja Srengga Kretajaye, ki je vladal Kediriju 1194-1205, Kidung Angling Darma (ki govori o kralju Angling Darmi, ki je imel možnost razumevanja jezika živali). Zgodba je iz konca 13. stoletja, upodobljena na Candi Jagu, zakonik Kutaramanawa (združuje delo Manawasastra, zakonik Manuja ter delo Kutarasastra) iz 13. stoletja), devet od osemnajstih knjig Mahabharate (od tega tri v času kralja Dharmawangse), Arjunawiwaha (Poroka Arjune, avtor Mpu Kanwa, pokrovitelj kralj Airlangga 1016-1049), Siwaratrikalpa (avtor Mpu Tanakung, pokrovitelj kralj Suraprabhawa, ki vlada Majapahitu od 1466-1478), Ramajana (edini centralno-javanski kakawin iz konca 9. stoletja), Parthayajna (žrtvovanje Parthe, upodobljeno na reliefih Candi Jaga), Vrhaspatitattwa (Učenje duhovnika Vrhaspatija, čas vzhodne Jave), Utarakanda (zadnji del Ramajane, javanski kakawin iz časa kralja Dharmawangse), Bhasa Tanakung (verzi pesnika Tanakunga), Arjunawijaya (Zmaga Arjune, avtorja Mpu Tantularja, pokrovitelj je bil nečak Hayam Wuruka Ranamanggala.551 Čutnost je vidna tudi v spevu 32 iz Arjunawijaye. Moški pravi: "Bilo je drugo dekle kot vila, njena lepota, kot bi prišla iz morja, je vzbudila občutke, razkriti boki, ko ji zdrsne obleka, so oblikovani kot valovi,lepi in čvrsti so kot koralne čeri, ki bi strle srce zaljubljenemu. In njeno tiho jokanje, ko je začelo grmeti in se bliskati, je zvenelo kot bobneča nevihta." Ženska pravi: "Ti, ki si prišel k meni v snu, me objel, prijel okoli bokov in odvezal kos mojega blaga, iščoč ljubezni, ki te je vlekla tako, kot čmrlja pritegnejo dišeče rože. To ni bil sen, ko si me odpeljal 551 Helen Creese: Women of the kakawin world, 2005, www.iias.nl/nl/39/IIAS_NL39_22.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja do obale za slonjo skalo in ko sem se hotela predati tvoji ljubezni, je noč nenadoma minila in ko sem se zbudila, si ti izginil." V spevu 33 je zapisano: "Njena sladko dišeča obleka je bila tako prozorna kot oblaki po dežju. Njeni boki so imeli obliko krhke mlade veje, in so se lepo ujemali s počasnim valovanjem prsi. Priklonila se je, si spustila lase in se vrgla v nevarno morje in potem se je pojavila megla, ki jo je skrila pred pogledi." Ti verzi Arjunawijaye so polni tako romantičnosti kot čutnosti.552 V Delu Bhasa Tanakung pesnika Tanakunga iz 9. speva je zapisano: "Velika je radost biti skupaj, ko najdeš ugodje drug z drugim, velika je bolečina srca, ko se ljubezen spremeni v ločitev, veliko je ugodje besed ljubljene osebe, kadar te prosi za naklonjenost in velika je zvitost tistega, ki vzbudi divjost, ko ne kaže posluha za svojo ljubimko."553 Medtem ko indijske in starojavanske sanskrtske pesmi posvečajo malo pozornosti ženskam, jih kakawini pogosto omenjajo kot poosebljeno fizično lepoto, poročene partnerke ali kot lojalne žene, ki se žrtvujejo ob smrti njihovih mož. Podrejeno aristokratsko dekle je glavni ženski vzor. Pisci kakawinov so v glavnem dvorni pevci s pisnimi in verskimi zadolžitvami, ki spremljajo vladarje po njihovih posestvih in v vojnah. Prevladujoča podoba je abstraktni ideal ženske lepote, medtem ko je ljubezen čutna in osredotočena na telo. V kakawinih se poudarja pogum vladarjev, bojevnikov in duhovna moč preko askeze in samokontrole. Tudi ženske lahko dosežejo te duhovne in moralne dimenzije. Ženske s svojo prisotnostjo opozarjajo na poroko in so motivacija za moška herojska dejanja (Sambovo iskanje Yajnawati v Bhomakavyi ali Krišnin boj za Rukmini v Hariwangsi in Kresnayani). Ženske gredo v akcijo, ko se jim nekaj že zgodi. Svobodne so znotraj določene vloge. V palači zasedajo notranje sobane in živijo v svojem svetu, redko gredo ven in še to večinoma v družbi drugih žensk, močna ženska se redkokdaj pojavi in še to v obliki nune, demona ali inkarnacije božanstva. Obenem kakawini ponazarjajo idealizirano viteško ljubezen, lojalnost ter sprejem dolžnosti in usode. Ženske so večinoma krhke in odvisne od moških glede čustvenega, materialnega in duhovnega blagostanja. Usode jim vodijo možje, bratje ali očetje. Pojavlja se vloga dolžnosti (darme) in služenju možu po poroki.554 552 Iwu Dwisetyani Utomo: Sexuality and Relationship between Sexes in Indonesia, 1999, http://dmo.econ.msu.ru/j4epc99/data/Utomo-txt.doc 553 Novieta Tourisia: Blossoms of longing, 31. 1. 2008, http://novietatourisia.multiply.com/reviews/item/19 554 Helen Creese: Images of women and embodiment in the Kakawin literature, 2001, http://intersections.anu.edu.au//issue5/creese.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Mpu Sedah v Bharatayudhi iz 12. stoletja pravi: "Njena globoka žalost je postala neznosna in ker ni več ničesar pričakovala, se je odločila za smrt. Potegnila je meč, ki ga je ves čas držala, in se brez strahu vrgla nanj, da je kri tekla kot rdeči mineral." S tem je Satyawati, žena heroja Salye, ki je umrl v spopadu Pandav in Korav, končala svoje življenje z dokončno ljubeznijo in zvestobo do moža, da mu raje sledi v naslednje življenje, kot pa da ostane sama v tem življenju. Ko je zaslišala novico o smrti Salye, ga je Satyawati šla iskat, vedoč, da se je njeno življenje začelo iztekati noč prej, ko je Salya vstal iz njene skupne postelje in odšel v boj in čeprav je bilo njeno telo živo, je bilo le še prazna posoda, ker je njena duša odšla z možem v boj. Skupaj s svojo služkinjo Sugandhiko je na bojišču iskala truplo svojega moža. Bojišče je bilo prekrito z reko krvi, ko se je spotikala ob trohneča trupla in zaman iskala truplo svojega moža. Končno so ji bogovi pokazali prostor, kjer je ležalo njegovo truplo. Stisnila ga je k sebi, ga poskušala oživeti, mu očitala, da jo je zapustil in da je ni resnično ljubil. Ko mu je rekla, naj jo počaka na mostu, ki vodi do nebes, se je ubila z mečem, njenemu primeru pa je sledila zvesta služabnica Suhgandhika. Na ta način je lahko sledila gospodarici v nebesa, da bi tam skrbela zanjo, tako kot tukaj na zemlji. Satyawati ni bila edina žena, ki je sledila svojemu možu v smrt. Ko so ubili Abimanyuja, Arjuninega sina, so bile Arjunina mati Subhadra ter Arjunini ženi Ksiti Sundari in Uttari užaloščene. Uttari je bila osem mesecev noseča, zato se ni ubila, Ksiti Sundari pa se je poslovila od Uttari, šla na bojišče in se vrgla v ogenj, da bi bila kremirana skupaj z možem. Obred sati, ko se žena zažge v pogrebnem ognju po smrti svojega moža, omenja že Aleksander Veliki na pohodu v Indijo. Ta praksa se je iz Indije razširila tudi v Indonezijo vsaj od 9. stoletja dalje, ko se omenja v javanski Ramajani. Omenja jo tudi Feixin na Belitungu leta 1436. V Sutasomi se Marmmawati, kot sang satya (zvesta, resnična), ubije z mečem in istočasno skoči v ogenj. V starojavanski literaturi se pogosto uporablja izraz sang bela za ženske, ki sledijo svojim ubitim možem v smrt, pa tudi za vojake in služabnike, ki umrejo s svojim gospodarjem. V Arjunawiwahi se Niwatakawaca, demonski kralj, odpravi na vojno z bogovi, kraljevi vojaki, ministri, vazali in vojaki pa so pripravljeni položiti svoja življenja zanj (kapwa bela). V Bharatayudhi po smrti Karne v boju oblaki žalujejo in mu želijo slediti v smrt. Prvi zapis na Javi je iz Gunung Kidula iz leta 880, ko se je Rakryan Manik, sestra Dyah Bumija in hčer kralja Lokapale, zaradi ugrabitve ubila na grmadi v Taasu. V Candi Jagu ob smrti Satyawati, ki se vrže v ogenj, želi tudi njen mož Angling Darma storiti samomor. Tudi Ma Huan in Feixin omenjata prostovoljno smrt žena po smrti njihovih mož. Feixin pravi: "Ko umre poglavar v visoki starosti, gredo ob žalovanju tudi vse sužnje in konkubine v smrt. Ko pride trenutek pogreba, si žene, konkubine in sužnje prekrijejo glave s Zgodovina Indonezije: starejša obdobja travami in cvetjem, se bogato oblečejo in sledijo sprevodu s truplom do morske obale ali kakšnega samotnega prostora. Tam si naberejo dračje in ga položijo poleg trupla, se usedejo, prižgejo ogenj in zgorijo." Tome Pires omenja za Sundo: "V Sundi je običaj, da se kraljeve žene in plemkinje zažgejo, ko kralj umre. Tudi ko umre moški nižjega statusa, se ženske lahko prostovoljno odločijo za smrt. Tiste, ki tega ne storijo, se umaknejo v samoto in se ne poročijo, manjšina žensk pa se lahko poroči tudi do trikrat ali štirikrat, a takšne v deželi veljajo za izobčenke." Ma Huan omenja, da si ženske, ki se želijo pridružiti svojim umrlim možem, izberejo ali jih bodo pojedli psi ali bodo skočile v ogenj ali pa se utopile v vodi. Antonio Pigafetta leta 1524 omenja: "Povedali so nam, da je na Javi navada kremirati telo umrlega voditelja in da je njegovi najljubši ženi usojeno iti za njim v smrt. Okrasijo jo s cvetjem, štirje moški na nosilih nosijo skozi vas, medtem ko s smehom in mirnostjo miri svoje starše, ki jokajo zaradi njene neizogibne smrti, in jim pravi: 'Ta večer bom večerjala s svojim možem in nocoj bom ležala poleg njega.' Ko pride do grmade, se še enkrat z istimi besedami poslovi in se vrže v ogenj. Če tega ne stori, je nimajo za žensko, polno vrlin ali dobro soprogo." Marmmawati iz Mpu Tantularjeve Sutasome se prav tako odloči slediti v smrt svojemu možu Jayawikrami, kralju Singhale. Tome Pires o ženah, ki niso sledile svojim možem v smrt, še pravi: "Veliko javanskih vdov se več ne poroči in ostanejo device. Imajo hiše v gorah, kjer preživijo konec svojega življenja. Veliko jih je na Javi, mogoče stotisoč takšnih žensk. Živijo in umrejo v kreposti in imajo svoje hiše in tako kot moški tudi te ženske prosjačijo za hrano v imenu ljubezni do Boga." V delu Malat, ko Panji zavrne poroko z vdovo Nawang Rum, se le-ta osramočena ubije, prav tako pa to stori tudi njena služkinja Madukara. Ženske iz visokih kast se po smrti svojih mož v boju velikokrat ubijejo, da ne postanejo plen zmagovalnih oficirjev nasprotnih vojsk. Takšne prizore opisujejo številni kidungi, javanske pesnitve, ki za razliko od pesnitev vrste kakawin, ne črpajo iz indijskih epov temveč iz lokalnih javanskih tem, kot npr. Kidung Harsawijaya, kjer se princesa Singasarija Pusparasmi odloči slediti svojemu očetu v smrt. V delu Wangbang Wideya kraljica iz Lasema obljubi, da bo sledila možu v smrt: "Zakaj ti ne bi bila zvesta? Zavračam, da me ujamejo, ker me bo sram poniževanja. Umreti skupaj s teboj so zame nebesa."555 Drugo vlogo kot običajne ženske pa je igrala boginja Durga. Najstarejša upodobitev Durge je iz 7. stoletja iz Cirebona ter iz Preangerja v 8. stoletju. Durga stoji sproščeno v različnih pozah na hrbtu bivola, okrašena je z nakitom, ima večje število rok (od 4 do 10), v rokah 555 Helen Creese: The ultimate loyalties, 2001, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1711.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja različne atribute (školjko, cvet) ali orožje (čakra, lok in puščica, meč), z drugo pa drži bivola za rep. Ob bivolji glavi je pritlikavec, ki ga Durga drži za lase ali se dotika njegove glave, kar je javanski simbol ponižanja. Durga se velikokrat smeji in ima oči na pol zaprte kot v meditaciji. Ponekod je bivol upodobljen kot Šivino prevozno sredstvo v obliki bika Nandija. V času Majapahita je Durga upodobljena kot preteča Mahisasuramardini. Že Airlangga je šel v gozd, da bi molil k Durgi za pomoč v boju. V času prevlade tantrizma ezoterične veje hinduizma, ki je vsebovala tudi skrivne obrede ter različne prej družbeno nespremljive pojave) v Majapahitu je prišlo do tantričnih obredov z obrednim žrtvovanjem, alkoholnimi pijačami in nočnimi predstavami na pokopališčih. Tem obredom je vladal Šiva v grozeči obliki Bhairave s spremljevalko Durgo (v Indiji kot grozeča Kali) in sinom Ganešem. Od 15. stoletja je bila Durga demonska boginja pokopališč in krajev kremacije.556 Durgo večinoma predstavljajo kot lepo vitko boginjo, polno miline in smeha, z dolgimi razpuščenimi lasmi, le nekaj kipov iz časa Majapahita pa jo predstavlja z dolgimi pasjimi zobmi, nakremženim obrazom in izbuljenimi očmi (primeri iz Candi Rimbija, Bojonegora in otoka Madure). Durgo spremljata bivol (mahisa) ter zli velikan (asura), ki se pojavlja iz bivolove glave, kar predstavlja indijsko zgodbo o boju med Durgo in Mahisasuro, kraljem asur. Javanska upodobitev je manj osredotočena na boj, saj običajno Durga boža lase asure, medtem ko jo ta pozdravlja in gleda z naklonjenostjo. Za razliko od Indije na Javi ni bilo posebnih Durginih svetišč, temveč so njene kipe postavljali v severne niše ali celice hindujskih svetišč. Durgo je začel častiti že Airlangga, ko se je med begom iz prestolnice Watan Mas ustavil v Patakanu, kjer je molil pred kipom Durge v samostanu Terep. Po zmagi nad sovražnikom in vrnitvijo v svojo palačo pa je po zapisu iz Terepa iz leta 1032 samostanu v Terepu oprostil plačilo davkov v znak zahvale za podporo Durge. Na hrbtu kipa Chamundi (oblike Durge) je kralj Kertanagara leta 1292 ukazal čaščenje Chamundi, da bi si ojačal položaj na prestolu. Kip Chamundi iz Singhasarija spada v skupino matrka (mater boginj), ker so tu upodobljene tri boginje, ki stojijo med Ganešem in Bhairavo. Kertanagara je častil boginjo v okviru tantričnih obredov, da bi si zagotovil zmago nad vojsko Kublaj Kana. Zgodba o čaščenju Durge z imenom Calon Arang je bila znana v času Majapahita in se je ohranila vse do danes na Baliju. Calon Arang, vdova in čarovnica iz vasi Girah, je imela lepo hčer Ratno Manggali, ki je ni nihče upal zasnubiti zaradi materinega čarovništva. To je tako razjezilo Calon Arang, da je svojim ljudem naročila, naj skupaj z njo molijo Durgi ob polnoči 556 Krista Knirck-Bumke: Durga, Javanese Images of the Hindu Godess who Conquered the Buffalo Demon, maj 2003, http://www.asianart.com/articles/durga/index.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja na pokopališču z namenom, da pobijejo vse prebivalce kraljestva s pomočjo nalezljive bolezni. Pri tem jo je kasneje zaustavil Mpu Bharadah, vrhovni jogi, ki je živel v Lemah Tulisu. Glede na udeležence, kraj, čas, prihod boginje in zastavljene cilje je jasno, da so bili Calon Arang in njeni učenci udeleženi v marana (smrtnonosnih, negativnih) tantričnih obredih. Obred abhicara ali krurakarma, ki vključuje magične uroke in nasilna dejanja, je bil za Calon Arang uspešen, saj si je pridobila Durgine uničevalne lastnosti. Po kakawinu Ghatotkaca je imela Durga naziv mahasakti, a je na Javi imela nižji položaj kot Bhatara Guru Šiva. Zlobna upodobitev Durge je izvirala iz časa, ko so združili Durgo s Kali v obredih tantravamacara, ki so jih izvajali pripadniki kulta Šiva-Bairave in prikazujejo Durgo kot kruto boginjo, ki je na grozljiv način kaznovala grešnike. Ghatotkaca omenja, kako Durga je grešnike, zapis iz Trailokyapurija II iz 1408 pa opisuje vrsto kazni za tiste, ki ne bodo upoštevali zapisov. O upodobitvi Durge kot rakšasi, ženskega demona, govorijo dela iz 15. in 16. stoletja kot npr. Tantu Panggelaran, Sudamala, kidung Sri Tanjung ter Korawasrama. Tantu Panggelaran omenja, da je Durga kaznovala svojega sina Kumaro tako, da je pojedla njegovo meso in spila njegovo kri. Ko je Batara Guru to videl, jo je kaznoval s tem, da je postala Durgadevi (Durga Ranini) v podzemlju (Patala) in se je morala spokoriti za svoje grehe. V Sudamali Uma (Parvati) prevara svojega moža z Brahmo, zato jo prekolne, da postane rakšasi batari Durga za 12 let, ki jih mora preživeti na pokopališču Setra Gandamayu, po 12 letih pa jo kazni odreši Sadewa, eden izmed petih bratov Pandawa. V Korawasrami Ganeš od Šive dobi magično knjigo, v kateri lahko prebere vse o posameznikovih prejšnjih in bodočih življenjih. Ko ga Uma prosi, da ji napove prihodnost, se izkaže, da je bila nezvesta s sončnim bogom Suryo in kravjim pastirjem. Uma raztrga knjigo, za kazen pa se spremeni v rakšasi Durgo, iz katere jo čez nekaj časa Ganeš odreši. Koncept Durge Kali je bil uveljavljen na dvoru in je sledil indijski tradiciji, medtem ko je bil koncept Durge Rahini uveljavljen izven dvora in je bil bolj svoboden. Tudi nezvestoba Ume je bil javanski odklon od indijskih tekstov in morebitno nerazumevanje izvirnih tantričnih obredov. Eden izmed takšnih javanskih tantričnih obredov je bil tudi panca-makara-puja (pet prepovedanih praks), ki je učence učil samokontrole. Tako je prvotna Durga, kot šakti Šive, od boginje, ki je pomagala ljudem in ki so jo častili v tantričnih obredih, postala demonka (rakšasi), ki živi na grobiščih. Je pa Durga imela še aspekt pomoči nesrečnim ljubimcem, ko v Ghatotkaci združi Arjuninega sina Abhimanya z ljubljeno ženo Ksiti Sundari, lepo hčerko Krišne iz Dvaravatija, v istem Zgodovina Indonezije: starejša obdobja delu pa tudi je zle ljudi in se s tem bori proti zlu. Partnerjem pomaga tudi v kidungih Sri Tanjung in Margasmaya.557 557 Hariani Santiko: The Godess Durga in the East Javanese Period, 1997, www.nanzanu.ac.jp/SHUBUNKEN/publications/afs/pdf/a1191.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 110: Kip Prajnaparamite, budistične boginje transcendentalne modrosti iz Singhasarija, 13.stoletje, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/33/Prajnaparamita_Java_Front.JPG Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 111: Kip kralja Airlangge, http://cdn.wn.com/pd/ae/fa/9723211a90add210988319d030fe_large.jpg V vzhodni Javi med 10 in 14. stoletjem pride do odmika od indijskega modela. Ganešo častijo kot neodvisno božanstvo in mu posvetijo nekaj svetišč. Na dvoru ima vlogo pogumnega bojevnika, v lokalnih skupnostih pa vlogo tistega, ki izpolnjuje želje. Indijski epi še vedno igrajo pomembno vlogo v upodobitvah zgodbe Arjune iz svetišč v Surowonu in Kedatonu ter Ramayane iz glavnega in državnega svetišča Candi Panatarana ter kultov Bhime in Garude v templjih Candi Sukuh in Candi Ceto, kar pomeni ponovni prevzem predhindujskega čaščenja prednikov ter kultov plodnosti. Pride do združevanja hinduizma in budizma, kot je razvidno npr. v upodobitvi meditacije Arjune v budistični jami Selomangleng v Tulung Agungu. Edini samostojni budistični stupi vzhodne Jave sta v Dadiju in Sumberawanu. Pomembno vlogo Zgodovina Indonezije: starejša obdobja imajo gore kot prebivališče umrlih prednikov, kot prispodoba svete gore Meru in kot meditacijska središča. Obstaja 81 terasastih svetišč,oltarjev, samostanov in obrednih kopališč na gorah Penanggungan, Wilis, Lawu, Arjuno, Ringgit in Angopuro. Askete so bolj privlačile jame in terasasta gorska svetišča za meditacijo kot pa državni čandiji čaščenih vladarjev. Pomembna je tudi praksa čaščenja umrlih vladarjev kot hindu-budističnih božanstev. Njim so bila posvečena svetišča kot npr. Candi Kidal, prototip vzhodnojavanskega tempeljskega stolpa, ki je bil posvečen čaščenju vladarja Anushapatija v obliki Šive iz 13. stoletja, Candi Rimbi, ki je bil posvečen kraljici Tribhuwani ter Candi Jabung, ki je bil posvečen ženi Bhra Gundala, budističnega sorodnika kralja Rajasanagare.558 V jami Gowa Buto pri vasi Jireg, Bondowoso, je na jamskih slikarijah iz okoli leta 1200 upodobljeno Budovo popotovanje, ki je najpopolnejša upodobitev tega na svetu. Na stropu prve jame je tudi relief glave velikana (buto).559 Višnuistična smer hinduizma je bila zastopana z dinastijo Ishanavansa (začetnik Mpu Sindok), kjer je že prišlo do sinkretističnih oblik vere pri podeželskemu prebivalstvu ter v višnuizmu v vrhnjih slojih. S porazom kralja Kritajaye se je končala dinastija Ishanavansa in to je pomenil začetek konca vpliva višnuizma na Javi, ki je dokončno zamrl s porazom Jayakathvanga iz rodbine Ishanavansa proti Radenu Wijayi.560 Prekletstva so zelo pogosta v starih javanskih zapisih z namenom vzbujanja strahu ter priklica bogov v primeru kršitev odredb zapisov. Ti zapisi se predvsem nanašajo na ustanovitev sim. Zapisa iz Tuhanaruja iz leta 1323 pravi: "Wadihati je vstal pred zbrano množico, ki je stala pod banjanovim drevesom. Akudur je začel z obredom. Prerezal je piščancu vrat, pohodil jajce, se obrnil na vse štiri strani neba in glasno izgovoril prekletstvo." Obširna prekletstva iz tega časa so na prasastijih iz krajev Sarwadharma (1269), Kudadu (1294), Tuhanaru (1323), Canggu (1358), Bungur B (1367), Waringin Pitu (1447), Pamintihan (1473), Petak, Trailokyapuri I-IV ter Prapancasarapura (1486). Zapis iz Kudaduja pravi: "Potem, ko so priče plačale svoj prispevek zbranim uradnikom in starešinam sosednjih vasi, so vsi skupaj 558 Leona Anderson: The Javanization of culture, oktober 2005, http://www.hnet.org/reviews/showpdf.cgi?path=43541139418511 559 Barrie Lie Birchall: East Java Cave Depicts Buddhas Journey: Jireg, East Java, 3. 9. 2007, http://www.planetmole.org/indonesian-news/east-java-cave-depicts-buddhas-journey-jireg-east-java.html 560 Dasan Rangarajan: History and spiritualism of Nusantara (2), 24. 2. 2009, http://vasuntara.blogspot.com/2009/02/history-and-spiritualism-of-nusantara-2.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja sodelovali v posvetitvenem obredu ustanovitve sime Kudadu. Duhovnikova pripomočka kot piščanec in jajce ter vse, kar je od vekomaj potrebno za obred ustanovitve sime, je bilo pripravljeno na svojem mestu. Na polju, kjer so se zbrali, je duhovnik počastil bogove s potrebnimi obredi, daroval pa je tudi demonskim silam, da bi jih pomiril. Po obredu sta Makudur in Sameger Ayam Tyas vstala. Po skupni recitaciji sta si oblekla suknjiča, ga spredaj zategnila, si dala trakove na glavo, stopila na piedestal in se obrnila proti patihu ministru), akurugu vaškemu predstavniku) in vaščanom, ki so stali pod drevesom turumbukan drevo banjan, Ficus benjamina). Po počastitvi bogov, je makurug izgovoril prekletstvo, odrezal piščancu vrat, pohodil jajce ter se obrnil na vse štiri strani neba in preklel vse tiste, ki bi si drznili ogrožati stabilnost te sime." Tako so različni uradniki pripravljali obrede. Po zapisu iz Kudaduja je to akurug, po zapisu iz Tuhanaruja so to uradniki z nazivi awaju, raweh, wadihati in akudur, ki so imeli dovoljenje za opravljanje verskih obredov. Pomemben dejavnik v teh tekstih so tudi priče, t. i. trinajst svetih prič (sanghyang trayodasa saksi), ki imajo nalogo, da preprečijo, da bi kdor koli naredil kakršno koli zlo. Tekst iz Tuhanaruja pravi: "Makudur se je obrnil na vse štiri strani neba in glasno izgovoril prekletstvo kot že od vekomaj dalje Om. Poslušajte vi bogovi, veliki modrec Agastya, bogovi vzhoda, juga, zahoda in severa, zenit, spodnji del in osrednji del, sonce, luna in zemlja,voda, ogenj, zrak in eter, ciklus dneva in noči, jutro, popoldne, večer, jakse (polbožanska bitja, ki so pomočniki Kubere), varuhi demoni, duhovi, demoni, polbogovi, kinare (bitja s človeškim telesom in konjsko glavo), velike kače, Yama, Baruna, Kubera, Indra, pet božjih otrok, Kusika, Nandiswara, bog uničenja, Ganeš, kralj nag, boginja Durga, Caturasrama (tisti, ki se drži štirih obdobij duhovništva), kača Sesa, bog smrti, vsa živa bitja, vsi, ki ste znani, da varujete celotno Javo, vi ste vedno priče, vi vidite vse, kar je daleč proč, prav tako kot vidite vse, kar je blizu, podnevi in ponoči, ki prodrete v vsa bitja, poslušajte to prekletstvo in to prisego, ki se nanaša na vas vse in bogove. Kdor ne bo upošteval tega, bo kaznovan." Za kazni so se obrnili tudi na bogove. Zapis iz Tuhanaruja pravi: "Če kdo ne bo upošteval avtonomijo sime, bo trpel za posledicami svojih dejanj. Vi bogovi jih morate ubiti. Ko bodo šli na pot in ko bodo na odprtem polju, jih bodo ugriznile strupene kače,v gozdu se bodo spotaknili ob korenine banjana, napadli jih bodo tigri,v vodi jih bodo požrli krokodili, v morju ribe mečarice, strupene vodne kače vrste timinggila in lampe, ko se bodo spuščali z gore, se bodo spotaknili ob skale, padli po skalnatih strminah in se razbili na kose. Če bodo šli ven v dežju, jih bo nevihta udarila, če bodo ostali doma, jih bo strela udarila, na bojišču jih bo udarilo na levo in desno, njihove glave bodo raztreščene, prsa razrezana, trebuhi odprti,možgani razmesarjeni, kri spita, truplo použito, šli bodo v pekel Rorawa in se v naslednjem življenju rodili v zelo Zgodovina Indonezije: starejša obdobja bednih pogojih. To se bo zgodilo tistim, ki se ne bodo ustrezno vedli. Vse to bo opazovalo trinajst svetih prič. Tako naj bo. Naj bo zadeva uspešna."561 Večina sanskrtskih javanskih tuturjev (spomini, zbirke) izvira iz časa Majapahita, na Bali pa so hindujske tekste prinesli begunci iz Majapahita v 15. stoletju. Tuturji se ukvarjajo z kozmologijo, jogo, absolutno realnostjo, Šivo, askezo, spolno jogo itd. Teksti so v sanskrtu s komentarji v stari javanščini ter v obliki dialoga med vrhovnim bogom in drugimi božanstvi in boginjami. Tuturji z doktrinami v starojavanščini in z le posameznimi sledmi sanskrta so iz časa Majapahita (San Hyan Tattwajna ter prva tri poglavja dela Jnasiddhnta). Javanski avtorji Bhattikavyo in dela Kumaradase in Kalidase. Wrhaspatitattwa omenja sekte šivaistov, pasupate in sogate ali budiste. Javanski dodatki v tuturskih tekstih vsebujejo nesanskrtske izraze.562 561 Jan Van der Veerdonk: Curses in Javanese royal Inscriptions from the Singhasari-Majapahit period, AD 1222-1486, KITLV, no. 1, 2001, 97-112, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1709.pdf 562 Andrea Acri: The Sanskrit Old Javanese Tutur Literature from Bali, 2006, http://ejourfup.unifi.it/index.php/rss/article/view/2457/2292 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 11.6. MAJAPAHIT Vladar Kertanagara je Kublaj kanovemu odposlancu Meng Qiju v jezi zaradi njegove zahteve po tributih pritisnil vroče železo na obraz in ga poslal domov. Kasneje se je Kertanagari uprl adipati vladarski namestnik) Kedirija Jayakatwang in ga ubil. Kertanagarin zet Raden Wijaya si je po zaslugi regenta Madure Wiraraje rešil življenje in dobil v last gozdnato področje Tarika, kjer si je zgradil vas Majapahit. Ko je Kublaj Kan izvedel o ravnanju z njegovim poslancem, je v maščevanju poslal kazensko ekspedicijo nad Javo, ki je po Yuanshiju štela do 30.000 vojakov v 1000 ladjah, ki so jo vodili Mongol Shi-Bi, Ujgur Ike Mese in Kitajec Gaoxing. Ekspedicija se je ustavila na Belitungu. Ob pristanku na Javi so po delu Kidung Panji, ki ga je napisal Wijayakrama, oropali Tuban. Wijaya se je povezal z Mongoli proti Jayakatwangu in jim dal zemljevid Jave. Združena vojska je napadla Daho, ki jo je branilo 100.000 Jayakatwangovih vojakov. Ko so ga premagali, se je Raden obrnil proti Kitajcem. V spopadih je padlo preko 3000 Kitajcev, Kitajci pa so morali ujeti še monsunski veter za vrnitev na Kitajsko. Shibija je cesar kaznoval s 70 udarci z bičem in zaplembo tretjine premoženja, ker je dovolil pobeg Radena, Ike Meseju pa so prav tako vzeli tretjino premoženja. Le Gaoxing je dobil 50 taelov zlata, ker je preprečil popolno mongolsko katastrofo. Po tem porazu ni Kublaj Kan nikoli več poslal ekspedicije v Indonezijo.563 563 Fnu Brawijaya: Mongol invasion of Java, the rise of Majapahit, 10. 6. 2008, http://brawijaya.multiply.com/journal/item/89/Mongol_invasion_of_Java_the_rise_of_Majapahit Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 112: Mongolska ekspedicija na Javo. Zgoraj levo kip Radena Wijaye, zgoraj desno zemljevid bojev z Mongoli, spodaj razdelitev Jave na zahodni in vzhodni del, http://mbahrogo.files.wordpress.com/2008/06/kerajaan-majapahit.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Raden Wijaya je ustanovil kasnejši največji indonezijski imperij Majapahit, ki ga je imenoval po grenkem sadežu maja, ki so ga našli v gozdu Tarik pri Sidoarju. Vladal je kot Kertarajasa Jayawardhana od 1293 do 1309. Nasledil ga je sin Jayanagara (1309-1328), ki ga je imel s princeso Dara Petak iz sumatranske Dharmasraye. Njena sestra princesa Dara Jinga se je poročila z plemičem iz Majapahita, s katerim je imela sina Adityavarmana, ki se je kasneje odcepil od Jave in postal vladar Dharmasraye na Sumatri. Za njim je zavladala kraljica Tribhuwana Wijayatunggadewi (1328-1350), nato pa najznamenitejši vladar Hayam Wuruk ali Rajasanagara (1350-1389), v čigar času je Majapahit obsegal skoraj vso današnjo Indonezijo ter dele Malezije, južne Tajske in Filipinov. To je bila zasluga premiera (Maha patih) Gajah Made, ki je že leta 1336 prisegel (sumpah palapa), da ne bo jedel začimbe palapa, dokler ne bo pod oblast Majapahita spravil vseh sosednjih otokov. Z vojaškimi akcijami se mu je to vglavnem tudi posrečilo, tako da je v tistem času nastalo ime Nusantara v javanščini Med otoki), drugo domače ime za današnjo Indonezijo Indos-Indija, Nesosotoki). Leta 1357 je prišlo do t. i. vojne v Bubatu med Sundo in Majapahitom. Hayam Wuruk se je želel poročiti s sundsko princeso Dyah Pitaloko, kar mu je njen oče vladar Linggabuana dovolil, tako da se je sundsko spremstvo odpravilo na pot in doseglo kraj Bubat, severno od Trowulana. Gajah Mada je želel princeso kot tribut in znamenje podložnosti Sunde Majapahitu. Prišlo je do pokola, v katerem je bil ubit Linggabuana, princesa pa je ranila Gajah Mado in naredila samomor. Po tem je Hayam Wuruk odpustil Gajah Mado kot premierja in mu dal v upravo le vas Madakaripuro v Probolinggu. Gajah Mada je nato umrl leta 1364.564 564 Mentari Senja: History and culture of Majapahit, 22. 2. 2008, http://mentarisenja.wordpress.com/2008/02/22/history-culture-of-majapahit-draft/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 113: Tribhuwanottunggadewi, kraljica Majapahita in mati največjega vladarja Majapahita Hayama Wuruka, upodobljena kot boginja Parvati, žena Šive, iz Candi Rimbija, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/bf/Parvati_Majapahit_2.JPG Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 114: Par hindujskih varuhov svetiščnih vrat iz Majapahita, 14.stoletje, Asian Art Museum San Francisco, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/40/Pair_of_door_guardians_SF_Asian_Ar t_Museum.JPG Desawarnana(Opis distriktov) je drugo ime za Negaraketagamo (Vesoljna ureditev države) in je dvorna kronika, slavnostna pesem posvečena Hayamu Wuruku, popotniški dnevnik ter portret samega Prapance. Prapanca opisuje tudi vsakdanje stvari kot iskanje družine, srečanje s starim prijateljem, poizvedovanje o lokalni zgodovini ter je tudi kritičen do svoje nepopolnosti obenem pa občuduje svojega božanskega kralja.565 Negarakertagama omenja prijateljske dežele in odvisna ozemlja na Malajskem polotoku. Prijateljske dežele so Syangka, Ayodhyapura, Dharmanagara, Marutma, Rajapura, Singhanagara,Campa, Kamboja, Yavana, odvisna ozemlja pa Trengganu, Pahang, Kelantan,Langkasuka in Tumasek. Yavana je področje Anama in Tonkina, Dharmanagara območje Ligorja, Rajapura je Ratburi na Tajskem, Singhanagara so ruševine Singhaburija na reki Menam v Čampi, Syangka je Sankhaburi, Marutma pa Martaban v Mjanmaru. Kraljestvo Berau na vzhodu Kalimantana nastane leta 1400, ko se več področij (banua) združi v 565 Matthew Isaac Cohen: Desawarnana (Nagarakrtgama) by Mpu Prapanca, 8. 4. 2008, http://www.antarakita.net/index2.php?option=com_content&do_pdf=1&id=46 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja kraljestvo Berau pod vodstvom kralja Aditt Dipatunga z nazivom Aji Raden Suryanata Kesuma, ki vlada do leta1432.566 Ayodhya je postala tajska prestolnica leta 1350, med majapahitskimi odvisnimi ozemlji na malajskem polotoku pa se na jugu Tajske omenjata Langkasuka (Yarang pri Pattaniju) in Sai (Saiburi pri Pattaniju).567 V Negarakertagami se omenja kot področje Majapahita tudi Galiyao (otok Pantar). Leta 1357 leta se je začela javanska invazija sprva na Dompo na otoku Sumbawa, nato pa je šla še bolj na vzhod in zasedla tudi Larantuko na Floresu. Javanski kolonisti so se naselili na severni obali Pantarja (Blangmerang, Bernusa, Pandai), kolonizirali pa so tudi Alor Besar na Alorju in Lembato (portugalsko Zolot). Javanci so uničili kraljestvo Muna na Pantarju, preživeli iz Mune pa so se naselili na Alorju (portugalsko Malua). Pripadniki klana Marisa iz Kalikura na Lembati naj bi bili potomci vladajočih Javancev.568 Slika 115: Obseg imperija Majapahit, http://parsyanaira.files.wordpress.com/2011/03/majapahit-empire.jpg 566 Gerolamo Emilio Gerini: The Nagarakretagama list of countries of the Indo-Chinese Mainland, julij 1905, http://www.gissad.net/Publications/nagarakretgama/index.htm 567 Stuart Robson: Thailand in an Old Javanese source, BTLV 153, 1997, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1616.pdf 568 Ruth Barnes: The Majapahit dependency Galiyao, BTLV 1992, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/2026/2787 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 116: Ozemlja Majapahita in Bruneija na Kalimantanu, http://www.vernideas.de/eu3/Borneo-majapahit.png V Majapahitu je po Negarakartagami bila še vedno prisotna prvotna javanska vera, kar je vidno v kozmični dvojnosti države Janggala-Kediri in delu Korawasrama, ki se navezuje na legendarni boj Pandav in Korav. Kult prednikov je bil nujen za vzdrževanje vesoljnega reda. Čaščenje kraljevskega prednika so povezovali s sprejemom umrlega kralja v šivaistični, budistični veri ali v kar oba panteona. S čaščenjem prednikov je bil povezan tudi šamanizem, kar pričata izraza wasi in manguyu za šamane. Prisotno je bilo tudi izganjanje duhov v primerih bolezni ali pretečih nesreč (ruwat) z uprizoritvijo posebne predstave gledališča senčnih lutk. Rajapatnijina Sraddha ali posmrtni obred je bil povezan s čaščenjem zemeljske boginje matere ali s čaščenjem boginje poljedeljstva in gojenja riža Dewi Sri. Na Javi je obstajalo t. i. wuku leto, ki ga je sestavljalo 30 tednov. Negarakertagama omenja dve večji slovesnosti, Shrawana-Bhadra (od julija do septembra) ter Phalguna-Caitra (od februarja do aprila), od katerih je prva posvečena zemeljski boginji, ki vlada kraljestvu smrti, druga pa boginji riža in vsakoletni riževi žetvi. Obstajali so tudi drugi kulti kot npr. kult božanske zaščitnice Južnega Oceana ter kraljestva smrti Ratu Lara Kidul, gorskih božanstev, kar omenja listina iz Walandita ter omemba Gospodarja gore Acalapatija Penatarana. Pet svetišč (Candi Lima) iz 17. speva Negarakertagame priča o starodavnem konceptu razvrstitve na 4 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja nebesne strani ter center, plavajoči pavilioni (bale kambang) na umetnih jezerih v središču ribnikov pa so služili verski koncentraciji v točko, ki je spominjala na središče vesolja. To so bile verske tradicije še iz časov pred indijskim vplivom. Izraz bhujangga je označeval šivaistično ter budistično duhovščino za razliko od besede mantri, ki je označevala posvetnega plemiča. Besedi wiku (iz palijske besede bhikku) ter dwija (prvotno brahman) sta označevali duhovnike, ne glede na vero. Negarakertagama omenja tudi meniško (rishi) skupnost v Sagari. Takšne skupnosti se označujejo tudi pod imenom mandala, tako da je npr. delo Tantu Panggelaran zbirka legendarnih pripovedi o izvoru mandal. Tu se omenja šivaistični značaj skupnosti mandal z obstojem kulta Šive in Ume. Za dosego položaja Wikujev so obstajali skrivnostni posvetitveni obredi. Oblak skrivnosti rišijevskih skupnosti v javanskih hribih se je kasneje prenesel v islamu na kolibe javanskih mistikov, od katerih je vsak imel svojo doktrino panteističnega misticizma. Mandale pod vodstvom dewagurujev (božanskih učiteljev) so bile neodvisne od dvora. Ukvarjale so se s poljedeljstvom v gorah ter bile povezane z janggani (vaškimi zdravniki in prerokovalci) ter t. i. služabniki duhov (hulun hyang). Na podeželju so obstajale tudi manjše enklave trgovcev, umetnikov ter Kalangov. Obstajala so 4 šivaistična področja hale s pavilijoni (kuti bale), sveti kraji (parhyangan), kraljevi svetiščni stolpi (prasada haji) ter božanski kristali (sphatikeyang). Najpomembnejši so bili dvorni duhovniki (wiku haji), njihovi predstojniki (dharmadhyaksa), nadzorniki zakona (upapatti) ter meniški predstojniki (sthapaka) za upravljanje verskih posestev članov kraljevske družine. Kipi božanskih kraljevskih prednikov (pratistha) v osrednjih svetiščih so bili centri čaščenja prednikov vladajoče družine. Budizem je imel manj skupnega s prvotno javansko vero kot šivaizem. Budistična posestva so se delila na 2 skupini; skupino ki se je držala samostanskih pravil (winaya) ter tantristično vajradharo smer, ki je upoštevala božanstva v budistični veji vajrayana), ki je bila pomembnejša in ji je verjetno pripadal tudi Prapanca. Slednja se ni držala celibata. Višnuizem ni bil popularen. Omenjajo se sicer brahmani iz Indije (wipra), ki so imeli v glavnem dvorišču kraljeve zgradbe svoj prostor za darovanja (pahoman) v isti vrsti s šivaisti in budisti, kar je v skladu z majapahitsko trojico Buda, Šiva, Višnu. Višnuisti so se posvečali darovanjem zemeljskim duhovom (tawur), kar je v skladu z Višnujevem zemeljskim značajem. Z njimi je povezan tudi javanski vegetacijski mit o Sri Sedani (Višnu). Višnuisti so imeli privržence v Kediriju, saj sta drugi vladar Majapahita Jayanagara ter stric Hayama Wuruka, ki je upravljal Wengker, dobila višnuistična posmrtna svetišča, kar pričajo listine iz Biluluka in Katidena. Majapahitska Java je bila razdeljena na pokrajine, od katerih sta bili še zaradi prejšnjih slavnih časov najpomembnejši Janggala (ali Kahuriupan) in Kediri. Pokrajinam so vladali glavni člani kraljeve družine kot zaščitniki (natha) pokrajin. Vsi ti so Zgodovina Indonezije: starejša obdobja poleg glavnih uradnikov, verskih voditeljev in vezirjev imeli svoje rezidence v prestolnici, tudi zaradi preprečitve morebitnega upora v pokrajinah. Zunaj prestolnice na vzhodu Jave in Madure, so kraljevo oblast v posvetnih zadevah predstavljali lokalni guvernerji (adhipati) in vezirji (patih), v verskih zadevah pa sodniki (dhyaksa) ter upapattiji. Lokalni guvernerji so verjetno na isti način kot kralj upravljali svoja področja preko vezirjev, poglavarjev (tanda) ter stražarjev (pangalasan). Številna posestva ter verska področja so bila izvzeta plačevanja davkov. Tudi podeželske mandala skupnosti, sveti okraji častilcev duhov, naselbine trgovcev in umetnikov ter tujih trgovcev v trgovskih centrih ter manjša plemena globoko v gozdu so bile izven dosega kraljevih guvernerjev. Ker pa so bili postavljeni s strani kralja, so guvernerji odgovarjali le kraljevi družini. Vezirji so bili upravniki kraljevih prihodkov in so bili lahko tudi tlačanskega porekla, ki jih je njihov gospodar povzdignil zaradi njihovih sposobnosti ali zaslug. Starešine ali poglavarji so po tradicionalnem zakonu obravnavali probleme in prestopke znotraj vaških skupnosti, posestev ter verskih ustanov. Kraljevo sodstvo se je ukvarjalo s temi primeri po hindu-javanskem zakoniku. kadar so bili ogroženi kraljevi interesi. Del glob kot sredstva kazni je šel v kraljevo dvorano, kraljevi tlačani pa so lahko postali tisti, ki niso mogli plačati glob ali tisti, ki jih je na to obsodilo sodišče.569 V Negaraketagami se med ozemlji okoli Sulavezija omenja Udama Katraya. Pot iz Sulavezija do Malukuja je vodia od Makasarja do Butona nato pa ali do Buruja in Bacana ali pa do otokov Banggai in Sula. Tudi Bonthain, Salayar, Buton in Banggai se omenjajo v Negarakertagami, kjer se Makasar omenja kot otok. Udama označuje polotok, tako je to morda sever Sulavezija.570 Majapahit je imel ozemlje vse do Wanina na Papui, oddaljenem okoli 2500 km. Javanci so na Malukuju kasneje vpeljali tudi islam, gong, kovance, zakone, plemiči pa so izhajali iz majapahitskih Javancev, kakor je bilo tudi na otoku Lembata. Že vsaj v 10. stoletju se pojavijo papuanski sužnji na Javi, preko trgovine z Malukujem pa dobijo Javanci tudi dišeče papuansko lubje massoi za tradicionalna javanska zeliščna zdravila (jamu). Leta 1381 je bilo med javanskim tributom Kitajski tudi 300 papuanskih sužnjev, leta 1382 pa še 100 papuanskih sužnjev. Otok Seram v otočju Maluku je imel v posesti Wanin od leta 1100 dalje 569 Theodore Pigeaud: Java in the 14th Century, str. 479-492 in 521-527, Nijhoff, the Hague, 1960 570 J. Sollewijn Gelpke: The Majapahit dependency Udama Katraya, BTLV 148, 1992, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/2858/3619 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja in s prevzemom Serama je Majapahit avtomatsko dobil tudi Wanin. Produkte iz Wanina so Javanci verjetno dobili že na Seramu.571 Negarakertagama omenja, da je Java izvažala bombaž, blago, riž, sol in ostale prehrambene izdelke Sundi in poprovim pristaniščem Sumatre. Te so izmenjevali za poper Sumatre. Presežek popra, ki ga niso potrebovali na Javi, so izvozili na Bali za balijski bombaž, ki je bil zelo cenjen v Malukuju. Z balijskim bombažem, z zlatim in srebrnim nakitom, majhnimi kovanci, kitajsko svilo, indijskim bombažem, kitajskim porcelanom in rižem iz Bime so kupovali nageljnove žbice in muškatni orešček na otočju Banda (Maluku) ter sandalovino in čebelji vosek na Timorju. Iz Nusatenggare je prihajal žafran za barvilo tkanin. Začimbe in riž Javanci prodajo Melaki, Indijcem ali Kitajcem v zameno za kitajski porcelan, svilo, zlato, srebro in bakrene kovance ter za indijske poldrage kamne, steklene koralde, kristal karneol, bombažne in svilene tkanine ter koromandijski batik. Pod Majapahitom so bili Maluku, Seram, Banda in Ambon, Seram pa so že od 14. stoletja imeli za področje Papuancev.572 Zaradi problemov z zdravo pitno vodo v tropskem okolju je bil šele Trowulan prvo mesto v Indoneziji z veliko gostoto prebivalstva. Na področju 100km je živelo 100.000 ljudi, ki so se specializirali za obrtniška dela. Za Javance je bil nagara izraz, ki je označeval zunanji prostor, kamor si lahko šel ven, ne da bi bilo potrebno prečkati riževa polja, tako da je nagara lahko označevala bodisi palačo bodisi naseljeno področje okrog palače. Največji problem je bila tekoča pitna voda, saj je voda v vodnjakih v tropih bila hitro okužena in nepitna. Trowulan je ležal na ravnici, medtem ko so bila pobočja namenjena bolj asketom. Arhitekturni ostanki kažejo, da je bilo prebivalstvo koncentrirano na južnem delu, kjer so bili kanali, skladišča in kopališča. Svetišča Makam Putri Campa in Menak Jingga sta bila v neposredni bližini rezervoarja Segaran, okoli 100 m od Makam Putri Campa pa so ostanki kopališča. Trowulan je bil prvi večji primer uporabe opek, saj so bila prejšnja naselja grajena pretežno iz neobstojnih materialov. Naselje je bilo razdeljeno na različna območja obtnikov, lončarjev, mesarjev in drugih in je bilo prvo, ki je bilo oddaljeno od vodnih virov, za razliko od npr. pristanišča Kota Cina. Da bi si zagotovili vodo, so morali v Trowulanu izkopati številne vodnjake. Ker je bila tamkajšnja voda blizu površine, je bil to razlog za izbor Trowulana za prestolnico leta 1294. Ko se je prebivalstvo povečalo, vodnjaki niso več zadostovali, zato so 571 Martin OHare: Wanin in the 14th of century, 1986, http://www. papuaweb.org/dlib/s123/ohare1/04.pdf 572 Martin OHare: For and against greater Majapahit, 1986, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/ohare1/02.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zgradili mrežo kanalov in vodnih rezervoarjev. Tako so npr. na 6,5 ha zgradili vodni rezervoar Segaran. Simbolika verske in uporabne funkcije so tudi kopališča kot npr. Candi Tikus. Trowulan je služil kot velikanska mandala s kanali in opečnatimi strukturami, ki so bile usmerjene proti sveti gori Penanggungan, proti koncu Majapahita okoli 1500 pa so nekaj objektov usmerili na jugovzhod proti gori Marjuna, kar priča o spremembi simbolizma. Kompleks opečnatih struktur na nahajališču Kutogirang na nadmorski višini 175 m je omogočal preusmeritev vode v Trowulan, kar je razvidno iz tamkajšnjega zapisa iz 1432. V bližini Kutogiranga je tudi opečnato kopališče, zapis iz Jujuja pa omenja izgradnjo jezu. Pobočje vulkanskega kompleksa Anjasmoro južno od Trowulana ponazarja območje zajema vode, ki so jo spustili v vodovodni sistem Trowulana. Gospodinjstva so hranila vodo tudi v keramičnih vrčih, ki so jih uvažali iz Kitajske, Indije in Burme. Podobne so našli tudi v nahajališču Banten Lama na zahodu Jave iz okoli 1525. V tropskem pasu je bila večja možnost okužbe z vodo.573 Palača Majapahita ni imela utrdb in je bila kompleks naselbin, ki jih ločujejo široke ceste in polja. Stavbe so imele dvorišča z drevesi in odprtimi pavilijoni. Trgi so služili za tržnice, javna zbiranja in proslave, samo mesto pa je izgledalo kot široki park. Vhod v palačo je na severu, pred severnimi vrati pa je bil velik ring za petelinje boje. Zunaj zidov so bila bivališča šivinih duhovnikov na vzhodu, budističnih menihov na jugu, hiše kraljevih sorodnikov pa so bile na zahodu. Obstaja zahodna kraljeva palača ter vzhodna palača princev. Majapahit ima pristanišče Bubat, ki ga med drugim naseljujejo tudi indijski in kitajski trgovci, ki so živeli v posebnih, njim namenjenih območjih pristanišča. Po reki Brantas prevažajo dobrine do Bubata, del pa tudi preko volovskih vpreg. Majapahit je bil pretežno kmetijska država, saj se kraljevi sloj ni ukvarjal s trgovino.574 Iz časa Majapahita obstajajo številni zapisi. Prasasti iz Kudaduja iz leta 1294 govori o Raden Vijayi preden je postal kralj. Vaški voditelj Kudaduja je Radenu Vijayi pomagal na begu pred Jayakatongom, zato je Vijaya, kot kralj, razglasil Kudadu za svobodno posest, oproščeno davkov. Zapisa iz Sukamerte iz leta 1296 in Balawija iz leta 1305 govorijo o Radenovih štirih 573 John Miksic: Water, urbanization and disease in ancient Indonesia, 1999, http://faculty.washington.edu/plape/pacificarchwin06/readings/Miksic-water%20urbanization%20and%20disease.pdf 574 Hermann Kulke: Epigraphical References to the "City" and the "State" in Early Indonesia, oktober 1991, http://www.tc.umn.edu/~cmedst/gmap/uploaded/Epigraphical%20References%20to%20the%20City%20and%20 the%20State%20in%20Early%20Indonesia.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ženah, ki so bile prej Krtanagarine princese. To so bile prva kraljica Tribhuwanottungadewi ter kraljice Narendraduhita, Prajnaparamita ter Rajapadmi Gayatri. Zapisa omenjata tudi Wijayinega sina s kraljico Tribhuwanottungadewi, ki je bil kronski princ v Dahi. Zapis iz Katidena iz 1392 govori o oprostitvi davkov vaščanom 11 vasi obmocja Katiden, ker so skrbeli za polja alang-alang Imperata cylindrica), rastlin za gradnjo streh na območju gore Lejar. Že pred Majapahitom so bili na vzhodu Jave številni zapisi. Prvi je bil zapis iz Alasantana iz 939, ko kralj Sindok(Isanawakrama) razglasil ozemlje Alasantana za svobodno posest in jo dal Rakryanu Kabayanu. Zapis iz Kambana iz 941 govori o razglasitvi Kambana za svobodno posest. Zapis Harahara (Trowulan VI) iz 966 govori o tem, da je 12. avgusta 966 Mpu Mano dal svojo podedovano zemljo Mpungku Susuk Pagerju in Mpungku Nairanjani kot plačilo za sveto zgradbo (kuti). Zapis iz Kuburpanjanga iz 1281 govori o posaditvi drevesa bodhi Ficus religiosa). Zapis iz Wurareja pravi, da je 21. septembra 1289 kralj Kertanagara (Jnanasiwabajra) postavil kip Mahaksobhye v Wurareju. Kralj je bil upodobljen kot Jina, v tekstu pa je tudi opis zgodbe Mpu Bharade, ki je čudežno razdelil Javo na dva dela, enega za Airlanggo, drugega pa za Janggalo in Panjalu. Zapis iz Maribonga pravi, da je 28. avgusta 1264 kralj Wisnuwardhana podelil status sime vasi Maribong. Zapisi Biluluk I iz 1336, Biluluk II iz 1393 ter Biluluk III iz 1395 govorijo o upravljanju slanih vodnih virov za proizvodnjo soli in davkih v ta namen. Zapis iz Cangguja iz leta 1358 govori o plačevanju prečkanja rek ter ureditvi pravnega statusa vasi ob rekah Brantas in Solo, ki postanejo svobodna posestva, a morajo vseeno finančno prispevati k verskim obredom. Pobiranje davkov v ta namen izvajata Panji Marghabaya Ki Ajaran Rata, zadolžen za prečkanje reke pri Cangguju ter Panji Angraksaji Ki Ajaran Ragi, zadolžen za prečkanje reke pri Terungu. Zapis iz Patapana leta 1385, ki ga je izdal Arya Rajapakrama, govori o podelitvi svobodnega posestva Patapanu. Zapis iz Karang Bogema iz 1387 govori o odprtju ribogojnice v Karang Bogemu, zapis iz Tiraha iz leta 1397 pa govori o obvestilu ministrom o začetku delovanja ribogojnice na območju Karang Bogema. Ribiča iz Gresika postavijo za upravitelja, s seboj bo pa pripeljal še družino in prijatelje. Ribič je imel dolg v Sedayu, ki ga ni mogel poplačati, zato ga bo odplačal z vodenjem ribogojnice, prihodke pa bo dal državi. Zapis iz Waringina iz 1477 govori o administrativni ureditvi Majapahita, ki ga je takrat sestavljalo 14 manjših kraljestev, ki so jih vodili uradniki z nazivom Bhre. To so bili Daha, Kahuripan, Pajang, Wengker, Wirabhumi, Matahun, Tumapel, Jagaraga, Tanjungpura, Kembengjenan, Kadalan, Singhapura, Keling in Kalinggapura. V Majapahitu je bil zelo pomemben nakit. Že Sumantaka iz 12. stoletja omenja zapestnice, ovratnice in prstane kot darila umetnikom, plesalkam in pesnikom. Večino nakita so uporabljali za okraševanje telesa. Blizu Trowulana Zgodovina Indonezije: starejša obdobja so zlati izdelki iz 9. stoletja z nahajališča Muteran. Simbol Majapahita so t. i. luči Majapahita, zlate spominske plošče z upodobitvami boga Surye, ki jaha konja in ga obkrožajo svetlobni žarki, kar je tudi priljubljen motiv na svetiščih v 14. in 15. stoletju.575 V Majapahitu so pomembno vlogo igrali tudi lončarji ter izdelovalci predmetov iz terakote. Lončarji se prvič omenjajo v zapisu iz Candi Perota iz 9. stoletja, ki govori o ustanovitvi svobodnega posestva v vasi Tulang Air in med osebami na proslavi omenja tudi poglavarja lončarjev in poglavarja kiparjev. V Negarakertagami se omenja izraz kulala za lončarja. Terakote z ženskimi upodobitvami kažejo tudi tedanjo modo pričesk. Priljubljene so bile pričeske v obliki trikotnega klobuka, visokega listnatega klobuka ter kitajske pričeske. V terakotski umetnosti so pomembne tudi upodobitve panawakanov (grdih služabnikov, ki so zaščitniki svojih gospodarjev), kot npr. božanskega Semarja, ki je starejši brat Batara Guruja.576 V prestolnici Trowulan so se do danes ohranila le svetišča Brahu, Gentong, Bajang Ratu in Tikus, vhod Wringin Lawang, nahajališča Kedaton, Sentonorejo (center Majapahita) in Yoni Klinterejo, dvorana Pendopo Agung Siti Hinggil, pokopališča Putri Campo, Panjang in Troloyo ter bazen Segaran.577 575 Majapahit, Trowulan, Indonesian Heritage Society, 62-68, 2006 576 Hilda Soemantri: Majapahit Teracotta Art, 1997 577 Indra Harsaputra /Agnes S Jayakarna: Losing Majapahit piece by piece, 13. 3. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/03/13/losing-majapahit-piece-piece.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 117: Genealogija dinastije Majapahita, http:// upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/c3/Majapahit_Kings_genealogy.gif Gapuro Bajang Ratu so zgradili 12 let po smrti tretjega majapahitskega vladarja Jayanegare. Njegov pepel in kosti so zakopali v vasi Kepopongan. Reliefni paneli na vhodu prikazujejo ljudsko legendo Sri Tanjung, ki ponazarja tako ločitev duše od telesa kot tudi zgodbo o ženski, ki so jo po krivem obtožili nezvestobe in je šele kot boginja lahko dokazala resnico. Na krilih vhoda je relief, ki prikazuje zgodbo Kumbakarne, ki je padel v boju z vojsko opic. V bližini je svetišče Gentong v vasi Jambu Mente.578 578 Retno K. Djojo: Bajang Ratu: A sight from the past, 24. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/07/24/bajang-ratu-a-sight-past.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V Majapahitu so odkrili ostanke palače, vodnih kanalov, zlate predmete in zidu, ki je obkrožal palačo. Vodnjak Sumur Upas pri Candi Kedatonu, vas Kedaton, kjer naj bi bili po legendi pokopani boginji Murni in Pandansari, naj bi povezoval Mojokerto z Balijem, uporabil pa ga je tudi ustanovitelj Majapahita.579 Skozi Gapuro Wringin Lawang, 15'5m visoki opečnati vhod, so prihajali trgovci in odposlanci v prestolnico Majapahita. Tu je tudi 15 vodnjakov z opečnatimi zidovi, ki so služili za pitje vode v začasnih naseljih, ki so jih uporabljali tuji trgovci in odposlanci.580 V Candi Kedatonu je ohranjena le osnova svetišča v višini 160 cm, nekoč pa je tu stala tudi odprta dvorana s slamnato streho.581 579 Indra Harsaputra: Archeologists discover center of Majapahit kingdom in Mojokerto, 12. 9. 2008, www.thejakartapost.com/.../archeologists-discover-center-majapahit-kingdom-mojokerto.html 580 Retno K. Djojo: Gapura Wringin Lawang, 30. 1. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/01/30/gapura-wringin-lawang-a-gateway-past.html 581 Retno K. Djojo: Little remains of Candi Kedaton, 12. 12. 2008, http://www.thejakartapost.com/news/2008/12/12/little-remains-candi-kedaton.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 118: Zemljevid arheološkega nahajališča in prestolnice Majapahita Trowulan, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/ad/Trowulan_Archaeological_Site.s vg/2000px-Trowulan_Archaeological_Site.svg.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 119: Vhod Bajang Ratu, Trowulan, http://www.southeastasianarchaeology.com/wpcontent/uploads/2009/07/399px-Bajang_Ratu_Gate_Trowulan.jpg Prestiž javanskih vladarjev je spodbudil njihovo ezoterično dojemanje pokrajine na prefinjeni način. Za neko pesnitev nista bili potrebni le izobrazba ali pismenost, ampak tudi duhovna disciplina in prefinjeni občutki. V javanskih pesnitvah se tako pojavi izraz lango (ekstaza izgubljanja sebe v izkušnji lepote), umetnost pisanja poezije pa se imenuje kalangon, kar pomeni tudi lepoto. Pesniki so iskali inspiracijo v naravi, proč od palač, najraje v gorah in ob zapuščeni obali. Gostišča za oskrbo plemičev in izobraženih popotnikov so združevala dvorno kulturo z ugodjem podeželjskega življenja. Mpu Prapanca tako opisuje pot kralja Rajasanagare s postanki v puščavniških središčih Gede in Sagara: "Bilo je čudovito in nenavadno, sredi čarobnih gora je samostan izgledal divje lepo." Prapanca se tako odmakne od opisa kraljeve poti in poda svoja čustva ob opisu lege samostana. Opis podeželja in omemba naselij je služila tudi utrjevanju avtoritete vladarja nad temi območji. Princ Wengkerja tako reče kralju: "Mostove, glavne ceste, drevesa waringin Ficus benghalensis), hiše in ostalo je treba kvalitetno zgraditi in zasaditi. Pomembno je, da so riževa polja, suha ali Zgodovina Indonezije: starejša obdobja namakana, rodovitna, zato jih je treba čuvati in za njih skrbeti. Vsa zemlja, ki je last vasi, naj tako tudi v prihodnje ostane. Potrebno je še širiti vaška okrožja." Na kar mu kralj odgovori: "Če bodo polja opuščena, se tudi mesto ne bo moglo preživljati."582 Negarakertagama omenja kraljevo pešpot, ko kraljevska družina obišče mejna področja kraljestva ter se pokloni božanskim prednikom. Prapanca omenja verske obrede v Singhasariju, kjer kralj vstopi v notranjost svetišča in opravi obred puspa za kralja Krtanagaro, nato pa gre v Kagenengan na obred čaščenja prednika dinastije Rajaso.583 Potovanje po svetiščih je služilo tudi njihovemu ohranjanju. Veliko svetišč se je nahajalo odmaknjeno na podeželju, kamor so duhovniki hodili le enkrat letno v času obredov. Potujoči pesniki naj bi jih našli zaraščene, ob tem pa so se pojavila čustva osamljenosti in žalosti. Kakawini tako opominjajo dvorni krog, naj jih obnovi in tako se s tem začnejo restavratorska dela. Desawarnana opisuje, kako je Hayam Wuruk med potovanjem leta 1361 obnovil Candi Simping. V tem svetišču je bil njegov oče Kertajasa ovekovečen v podobi Šive, stolp svetišča pa se je medtem zrušil. Kasneje so tudi muslimani uporabljali nekatera hindujska svetišča; tako so joni, simbol ženskega spolnega organa, položili na grob svetnika Maulane Ibrahima (Sunan Gunung Jati), sveto kopališče Jalatunda iz leta 977 pa so uporabljali za muslimanski praznik slametan praznik, ko se zberejo muslimanski Javanci).584 Pomembna pesnitev je bila Sutasoma, ki jo je prvič napisal Mpu Tantular v 14. stoletju. V Sutasomi se omenja, da je prav, da dober učenec svojemu učitelju pomeni enako kot otrok svojemu očetu in da je pomembno, da učitelj ne stori zla, ker bo drugače prišlo do suš, poplav, propada pridelkov, vsepovsod bodo izbruhnili zločini in epidemije bodo brez konca besnele. Sutasomo je Tantular napisal v duhu šestih jog, stopenj, ki vodijo do odrešitve.585 582 Sussie Protschky: Cultivated tastes, 24. 4. 2008, http://www3.interscience.wiley.com/journal/120751680/abstract?CRETRY=1&SRETRY=0 583 Nancy Dowling: Javanization Of Indian Art, 1992, http://cip.library.cornell.edu/DPubS?service=Repository&version=1.0&verb=Disseminate&view=body&content -type=pdf_1&handle=seap. indo/1106967528# 584 Pieter Ter Keurs:Colonial Collections Revisited, 2007, http://jhc.oxfordjournals.org/cgi/pdf_extract/20/2/313 585 Richard Fox: Substantial transmissions; A presuppositional analysis of the old Javanese text as an object of knowledge, and its implications for the study of religion in Bali, BTLV 159,2003, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1768.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V 15. stoletju je krajšo verzijo Sutasome napisal Cantakaparwa. Njegova verzija ima bolj dosledno zaporedje dogodkov, manj genealogije, bolj prizemljene pridige ter centralnojavanska imena glavnih oseb. Tantularjeva pesnitev izvira iz Jatake št. 357 Jatake so zgodbe o prejšnjih življenjih Bude), ki se nahaja v Sutta Pitaki, šrilanškemu delu iz 5. stoletja, ki je palijski kanon teravadskega budizma. Osnova Tantularjeve zgodbe je Sutasomova pomiritev ljudožerske tigrice iz dela Porusada, sama zgodba pa je predstavljena tudi na reliefih Borobudurja. Javanska verzija že odraža šiva-budistični sinkretizem, Sutasoma pa je v pesnitvi že Buda z imeni kot Vairocana, Parama Buda, Sakyamuni in Gautama. Na koncu pesnitve Tantular omeni kraljevo ime (Rajasanagara), ga slavi ter izraža upanje, da bo pesnitev prinesla harmonijo kraljestvu in blagostanje dinastiji, katere član je njegov zaščitnik. Tantularjeva različica Sutasome pride na Bali po letu 1342 in je med najpriljubljenimi deli gledališča senčnih lutk. Balijska različica se od javanske razlikuje po imenih oseb, npr. slonjeglavi velikan se pri Tantularju imenuje Durmuka, pri Balijcih pa Gaja Waktra.586 Pesnik Tanakung je napisal delo Vrttasancaya v času vladanja Dyah Suraprabhave leta 1473. Tanakung je napisal tudi Sivaratrikalpo ter v Indonezijo vpeljal siwaratri obred ko se določenega dne spominjajo svojih preteklih dejanj in se postijo 36 ur), ki ga je sam izkusil v telugujski Vijayanagari v Indiji. Tanakungova izmišljena pripovedovalka preko ptic glasnic (cakravaka) nese svoje sporočilo, da pogreša svojega partnerja. V pesnitvi je tudi tale odlomek: "Drevesa so se gibala kot lutke wayang, medtem ko so z belo meglico prekriti hribi služili kot zaslon. Veliki bambusi, ki jih je odpihnil veter, so zveneli melodično kot gamelan, ptice vrste ketur so zagotavljale zvok gamelana vrste selonding, kriki pava pa so bili kot pesem (kidung), ki spravi srce v solze." Opiše tudi lepoto narave, saj pravi: "Občuduj lepoto podeželja, vrhove gora, ki jih osvetljujejo sončni žarki, ter privlačne hiše."587 Na Sumatri je tantrizem viden v svetiščih Muara Takus, Muara Jambi, Padang Lawas ter na območju Batang Hari, kjer je našel plodna tla med Bataki in Minangkabau v času Adityavarmana, ki so ga upodobili kot Amoghapaso in Bhairavo. Upodobitev Adityavarmana kot Amoghapase je služila potrditvi kraljevske linije in kot priznanje vladarjevim zaslugam, upodobitev v obliki Bhairave pa je Adityavarmanu služila v podobni obliki kot starodavni 586 Angela Hobart: The Enligtened Prince Sutasoma, Indonesia, vol. 49, str. 75-102, 1990, http://www.jstor.org/pss/3351054 587 Thomas Hunter: Vrttasancaya Reconsidered, 2001, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/1754/2515 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja malajski kraljevi uroki, državni mejniki ter potrditev vladarskih interesov. Vladarje so imeli za utelešenja bogov( avatarje), ki so vodili človeška življenja na zemlji, nato pa so se po smrti vrnili v svoj božanski status, upodabljali pa so jih ali kot demonske bogove ali kot božanstva v meditaciji, kar ustreza javanskemu konceptu moči. Vladar je moral iti skozi askezo in si nato pridobiti moč (bogovi v meditaciji), nato je moral z nasiljem nadzorovati svojo državo (demonski bogovi), v zadnji tretji fazi pa se je vladar upokojil in umaknil v asketsko življenje (bogovi v meditaciji). Kralj Kertanagara je tako v Candi Jagu upodobljen kot bodisatva bodoči Buda)Avalokitesvara ter posvetni vladar (cakrawartin), Prajnaparamita iz Candi Singosarija pa predstavlja bodisi kraljico Ken Dedes bodisi kraljico Rajapatni.588 Candi Tegowangi je posvečen Bhre Matahunu, plemiču, ki je umrl leta 1388, in prikazuje zgodbo princa Sadewe iz Mahabharate, ki na reliefih meditira, da bi odgnal prekletstvo nad Durgo, za kar ga je prosila njegova mati boginja Kunti, ki ga je v izbruhu jeze izrekel njen mož Šiva. Sadewi je to uspelo, Durga je dobila nazaj lepoto kot dobra boginja Uma, za nagrado pa je Sadewo imenovala Sudamala ali Odrešenik.589 Malajska verzija Ramayane omenja Laksmano, ki živi asketsko življenje, kar omenja tudi bengalska različica. Na svetišču Panataran so Ramini in Krišnovi reliefi na istem svetišču. Svetišče je bilo dokončano v času vladarke Majapahita Jaya Visnuvardhani, matere Hayam Wuruka, in se je imenovalo Pala. Na Panataranu so med drugim upodobljeni prizori iz Hanumanovih dogodivščin na Šrilanki.590 588 Natasha Reichle: Violence and Serenity, 2001, http://www.uhpress.hawaii.edu/books/reichle-intro.pdf 589 Retno K. Djojo: Carvings tell story of ancient female solidarity, 16. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/06/26/carvings-tell-story-ancient-female-solidarity.html?1 590 Sanujit Ghose: Legend Of Ram, 2004, http://books.google.si/books?id=rfgkCrumMfYC&pg=PA84&lpg=PA84&dq=Sanujit+Ghose:Legend+Of+Ram &source=bl&ots=sngKXemf46&sig=BLDLl5h_KxMZFflVgx6p_69ZcTY&hl=sl&ei=qnOGSuD_Ns2NsAbfloS KCA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1#v=onepage&q=&f=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 120: Kip Adityavarmana, Narodni muzej Jakarta, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Bhairava_Adityavarman.jpg/435 px-Bhairava_Adityavarman.jpg V zadnjih desetletjih obstoja Majapahita so zgradili še nekaj svetišč. Svetišči Kethek in Cetho izvirata iz poznega 15. stoletja. Kethek zgradijo pred Cethom in je začasni prostor molitve, ko je bil še Cetho v izgradnji. Svetišča Kethek, Ceto in Sukuh zgradijo pregnani hindujci iz Majapahita na gori Lawu pred prodorom islama. Je terasasto svetišče s streho. Svetišče ima le en kronogram, označevalca izgradnje, ki pa še ni dešifriran. Najsvetejši prostor je na vrhu, nekoliko zadaj, za razliko od klasičnih svetišč osrednje Jave, katerih najsvetejši kraj je na sredini svetišča.591 591 M. Bambang: A Kethek Discovery, 27. 12. 2005, http://www.indonesialogue.com/destinations/a-kethekdiscovery-central-java.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Najpomembnejše svetišče na pobočju gore Lawu pa je vsekakor Sukuh, na čigar vhodu je kronograf, ki kaže leto 1437. Piramidna zasnova zelo spominja na klasično majevsko svetišče, številni simboli moških in ženskih spolnih organov joniji in linge) pa predstavljajo stvarjenje. Na reliefih sta upodobljeni zgodbi Sudhamala, kjer Shadewa iz Pandav pred urokom reši boginjo Durgo ter zgodba, kako Garuda odreši svojo mater suženjstva s stvarjenjem eliksirja življenja amerte. Očiščevanje simbolno prikazuje tudi relief kovača v delavnici.592 V Sukuhu je več svetišč. Piramida, ki oblikuje piedestal jonija, je imela 182 cm visoko kraljevsko lingo iz leta 1440 v kombinaciji linga-joni. Bimaswargino svetišče je imelo osnovo v obliki jonija ženskega spolovila), kip Bime, ki so ga posvetili leta 1443, pa so postavili na njegov vrh kot Šivino lingo moško spolovilo). Na oltarju Dewarucija so prizori iz tekstov Nawaruci, Adiparwa in Sudamala,leta 1475 pa so oltarju dodali sveti bazen. Napis pravi: "Ta kamen označuje tihi sveti bazen v čast velike svete vode, ki omogoča doseči najvišjo praznino in ki jo je duhovnik posvetil leta 1475." Območje Sukuha je bilo od neolitskih časov dalje posvečeno čaščenju prednikov, zato so se arhitekti v težkih časih za Majapahit vrnili k že predhindujskemu čaščenju prednikov. Spor med dvema aristokratskima rodbinama so v Candi Sukuhu predstavili v zgodbi Mahabharate, kjer se pripadniki veje iz Dahe (Kedirija) kot Pandave borijo za prestol v Ayodhyi (Majapahitu). Upodobitev boga dobrega začetka Ganapatija na sredi panela, ki blagoslavlja orožje, služi legitimaciji poskusom Bre Dahe za pridobitev krone in za dokaz pravične vojne. To prikazuje tudi upodobitev gonga in obrtnikov, saj je gong v času Majapahita služil za mobilizacijo ljudi v primeru vojn ali nesreč. Na Sukuhu so tudi zapisi v posebni pisavi, ki so jo iznašli tamkajšnji duhovniki, ki so se ločili od prevladujoče vere in pisave kawi. Leta 1437 je Bhre Daha izvedel državni udar proti kraljici Suhiti, jo vrgel s prestola, a je po protiudaru istega leta kraljica ponovno prišla na oblast, Bhre Daha pa se je umaknil na območje starodavnega Mendang Kamulana v bližini Sola, kjer prebiva ljudstvo Kalang. Candi Sukuh je predstavljal tudi koncept enosti življenja in smrti, rojstva, smrti in ponovnega rojstva, kar je tudi koncept takrat prevladujočega tantrizma, kjer Šiva preko Kale, ki ponazarja čas, igra vlogo kozmičnega ohranjevalca časov ter iskanje vode življenja (Tirta Amrta) preko upodobitve Garude, ki opisuje skrajšano indonezijsko različico Adiparve. Na relief dvakrat izroči Šiva vodo življenja Bhimi. Kot Dewaruci Šiva posveti Bhimo v tantrični obred, z desno roko pa mu poda vodo življenja, v 592 Godeliva D. Sari: The sexual wisdom of the Sukuh temple, 26. 10. 2008, http://www.thejakartapost.com/news/2008/10/26/the-sexual-wisdom-sukuh-temple.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja drugem primeru pa Šiva ukaže Bayuju, Bhimovemu očetu, da izroči svojemu sinu vodo za obrede človeške plodnosti. Transformacijo vode življenja v resnično življenje je izvajal duhovnik, ki je po posvetitvi vodo dal v posodo v niši na zidu sprednje plošče spomenika Bhimaswargi v Candi Sukuhu. Obrede plodnosti so v Candi Sukuhu izvajali tudi v času obredov Sivaratri. Na Candi Sukuhu so tudi upodobitve ljudstva Kalangov, ki so delovali na dvoru in v različnih poklicih predvsem na vojnem področju. Na območju Sukuha je prišlo do sinteze dvornega tantričnega šivaizma, Bimine ljudske vere in neerotičnih kultov plodnosti Dewarucija, posvetnih erotičnih kultov Kalangov ter kulta čaščenja duha gore Lawu iz predhindujskega obdobja.593 Prasasti iz Bogorja iz leta 1333 kralja Ratu Purane, ki je imel naziv Prabu Guru Dewatasrana ter častni naziv kraljevi princ Pakuan Pajajarana, govori o ustanovitvi kraljestva Pakuan Pajajaran na zahodu Jave. Tekst pravi, da je bil Ratu Purana "sin Rahyang Dewaniskale, ki je umrl v Gunatigi in vnuk Rayang Niskalawastu Kantiane, ki je umrl v Nusalarangu. On je tisti, ki omogoča vozovom, da prečkajo gore, ljudem, da utrdijo ceste s kamni, on je tisti, ki postavlja koče in ustanavlja samide (gozdove z drevesi), ki se uporabljajo za obredne daritve, ter tisti, ki je ustvaril umetno jezero Telaga Warna Mahawijaya." Bujanggga Manik opisuje tudi vračanje na ladji iz Pamalanga iz centralne Jave v Sunda Kelapo (današnjo Jakarto). V tekstu je območje med Sunda Kelapo in Pakuanom zelo poseljeno. Pravi: "Ko sem plul pol meseca, sem se izkrcal v Kelapi, šel skozi carino, nato pa skozi Mandi Rancan mimo Samproka v Ancol Tamiang. Ko sem prišel do velikega gozda, sem prečkal reko Cipanas, šel mimo Suke Kandanga ter prečkal reko Cikencal. Ko sem prišel do Luwuka, sem prečkal reko Ciluwer. Nato sem prišel do kraja Peuteuy Kuru, šel mimo Kendang Seranga ter prišel do kraja Banuh."594 Bujangga Manik v svojem delu omenja kar 450 toponimov, na koncu pa omenja še svojo zadnjo pot, po svoji smrti, v nebesa. Bujangga pravi: "Ko sem se povzpel na goro Papandayan, ki jo imenujemo tudi Panenjoan,sem z nje gledal proti drugim goram, naseljem in ostankom naselij pri Nusia Larangu. Gledal sem jih drugega za drugim. Na jugu je bilo območje Danuh, na vzhodu Karang Papak, na zahodu Tanah Balawong. Nato je bila gora 593 Victor Fic: From Majapahit and Sukuh to Megawati, 2003 http://books.google.si/books?id=CFW1tNel8m0C&pg=PA21&lpg=PA21&dq=Victor+Fic+from+Majapahit&so urce=web&ots=E3LovZPaej&sig=YActst8YOg_J5_lmftee_HoS_qY&hl=sl 594 Adolf Heuken: The Earliest Portuguese Sources for History of Jakarta, Yayasan Cipta Loka Caraka, 35-39, 238-239, Jakarta 2002 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Agung, steber Pagar Wesija. Nato je bila gora Patuha, steber Majapure. Nato je bila gora Pamrehan,steber Pasir Batanga. Nato je bila gora Kumbang, steber Maruyunga. Na severu je bilo območje Losari. Tam je bila gora Caremay, steber Pada Beunghara. Na jugu je bilo območje Kuningan, na zahodu Walang Suji oziroma okrožje Talaga. Tam je bila gora Tompo Omas v območju Medang Kahiangan." Nadaljuje še z nadaljnjimi toponimi, tako da imenuje vsa področja zahodne Jave, ki jih lahko vidi z vrha gore Papandayan, nato pa imenuje še vsa njemu znana območja sveta vključno s Kitajsko, Indijo, Malajo, Borneom, Sumatro, Čampo, itd. Potem se spusti z gore, se posveti askezi, počiva od utrujenosti, nato pa se zopet napoti naprej, na vzhod proti Baliju. Dolgotrajni potovanji sta omenjeni še v sulavezijskem bugijskem epu I La Galigo, ki je najdaljša pesnitev na svetu, ko se princ Sawérigading odpravi do Kitajske ter v Hikayat Hang Tuah, ko gre Hang Tuah v Rum (Istanbul) po topove in sultanovo podporo z željo, da bi o novih krajih poročal sultanu Melake.595 Slika 121: Svetišče Sukuh, http://images.travelpod.com/users/bastin79/longtrip_2007.1203948300.3-candi-sukuh.jpg V času islamskega osvajanja se je na zahodu Jave v Sundi še vedno ohranila hindujska kultura. Iz 15. stoletja je iz zahoda Jave delo Sporočilo iz Galunggunga (Amanat Dari Galunggung) o verskih resnicah učitelja Rakyana Darmasikse. Tekst govori o njemu in drugih 595 Tony Day, Will Derks: Narrating Knowledge; Reflections on the Encyclopedie Impulse in Literary Texts from Indonesian and Malay Worlds, BTLV Leiden, 1999, http://www.sabrizain.org/malaya/library/narrating.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja verskih učiteljih, ki so odprli območje Galunggunga. Tekst Kawih Paningkes govori o dveh verskih centrih, Pasekulanu in Pangarbuhanu, iz leta 1518 pa je Sanghyang Saksakanda Ng Karesian, didaktični tekst o verskih in samostanskih pravilih, predpisih in lekcijah. Najpomembnejše pesnitve so Sinovi Rame in Rawane, Vnebovzetje Sri Ajnyane ter Zgodba Bujangge Manika (Romarjev napredek). Vse tri pesmi so s konca 15. ali iz začetka 16. stoletja, saj v njih še ni besed islamskega izvora razen besed dunia (svet), kertas (papir) in Meka. V delih se omenja tudi starojavanski zapis Serat Dewabuda iz 1435. Najpomembnejša pesnitev je vsekakor Zgodba Bujangge Manika, ki govori o sundskem puščavniku, ki je s pomočjo princa iz Pakuana Sri Ratu Dewate (1482-1521) spoznal, da bi rad postal duhovni človek. Odpravil se je na dve obsežni potovanji iz Pakuana, na prvo v centralno Javo, na drugo pa v vzhodno Javo ter na Bali. Po povratku je prakticiral askezo na gori v zahodni Javi, kjer je tudi umrl, zadnji del teksta pa podrobno opisuje potovanje njegove duše v nebeške predele (260-262). Od 870. vrstice pesnitve se omenja potovanje na Bali. Pesem pravi: "Šel sem na obalo, da bi videl, če bo kdo potoval na Bali, da se mu priključim. Šel sem po obali in spraševal ter na koncu srečal kapitana ladje Selabatanga, ki bo šel na Bali in od tod do Bangke. Hotel sem se mu pridružiti kot potnik." Temu sledi opis izgleda ladje ter posadke, ki prihaja iz vseh predelov Indonezije. Bujangga omenja veslače iz Marosa in Bangke, mornarje iz Bangke, krmarje iz Jambija, topničarje iz Balija, lokostrelce iz Kitajske, pihalce puščic iz Melayuja, najboljše borce iz Salembuja ter vojake iz Makasarja. Ko je prispel na Bali, je poročal, da je tam več ljudi kot na Javi in Melayuju. Na Baliju je ostal več kot eno leto, nato pa je odšel na ladjo kapitana Belasagare v Palembang in Pariaman.596 Po Wurukovi smrti se je začelo nazadovanje Majapahita, ki je postopoma začel izgubljati različna ozemlja. Na Javi so vse pomembnejšo vlogo prevzela islamska pristanišča severne Jave, ki so začela razglašati neodvisnost in si postopoma povečevati ozemlje. Zadnji vladarji Majapahita so tako bili Pokusumawardhani (1389-1429), kraljica Suhita (1429-1447), Dyah Kertawijaya (1447-1451), Sri Rajasawardana (1451-1453), od 1453 do leta 1456 je bilo brezvladje, nato pa so sledili še Purwawisesa (1456-1466), Suraprabawa (1466-1477) ter zadnji vladar Girindrawardana ali Dyah Ranawijaya od 1477 do 1518, ko je Majapahit v vojni padel pod nadoblast muslimanske države Demak, kar je sprožilo beg javanske hindujskobudistične elite na Bali, kjer se je hinduizem ohranil vse do danes.597 596 Jacobus Noorduyn, Andries Teeuw: Three Old Sundanese Poems, KTLV Press Leiden, 2006 597 K. M. Suhardana: Sejarah dan Babad Keloping, Paramita Surabaya, 2006 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 11.7. DRŽAVE NA SULAVEZIJU Na jugu Sulavezija so v dobi Majapahita začele nastajati države ljudstva Bugijev. V njihovem epu I La Galigo se omenja stvarjenje sveta, ko je bil vmesni svet prazen, zgornji in spodnji svet pa sta bila ustvarjena za bogove. Bogovi se odločijo ustvariti tudi srednji svet, katerih prebivalci jih bodo častili. Rodita se zlata dvojčka Sawerigading, moški, veliki kralj bojevnik v polni bojni opravi in We Tenriabeng, njegova sestra, ki naj bi postala duhovnica, v polni Bissu opravi. Prerokba pravi, da se bosta zaljubila drug v drugega, zato morata iti stran, ker bi incest uničil kraljestvo. Sawerigadinga pošljejo na morje, da razišče svet, medtem ko We Tenriabeng ostane skrita v palači. Nekega dne Sawerigading od duše umrle lepe ženske sliši o najlepši ženski srednjega sveta. Vrne se v kraljestvo, se zaljubi v sestro, njegovi starši pravijo, da ne more svojega ugodja postaviti pred dobro vsega kraljestva. Sawerigading se razjezi, začne pobijati in mučiti ljudi, edino We Tenriabeng ga lahko ustavi. Vpraša ga, zakaj jo ima rad. Pove ji, da ima rad njeno lepoto, njen obraz, zavoj hrbta in sijaj njene kože. Reče mu: "Če ti je le do telesa, imam rešitev zate. Imam sestrično, ki je taka kot jaz, ime ji je We Cudai in živi daleč proč od tod. Če se ne boš zaljubil vanjo, pridi nazaj in se bova midva poročila in prekršila pravilo kraljestva." S pomočjo bogov Sawerigading zgradi največjo floto na svetu iz največjega in najstarejšega drevesa sveta. Potuje v Cino (Kitajsko), kjer živi We Cudai, a ga ta zavrne. Sawerigading začne ubijati po kraljestvu očeta We Cudai, zato jo ta prosi, da se ta omoži z njim, njega pa da obudi mrtve nazaj v življenje. We Cudai pristane in dobita otroka I La Galigo.598 Bog I La Galiga je Dewata Seuwae, poleg tega pa se omenjajo še duhovna bitja kot Sawerigading, bugijski narodni heroj, Dewata Mattanru Kati (Bog z zlatimi rogovi), Sanggiang Seri, boginjo riža, hčerko Batara Guruja in sina Datu Patotoja, boga nebes. Ob smrti se Sanggiang Seri spremeni v riževo rastlino. Taddampali je vodni bog in je identičen La Punna Piungu iz La Galiga. Vrhovno božanstvo To Papunna ustvari pramoškega in pražensko, iz katerih nastanejo bogovi spodnjega in zgornjega sveta. Najpomembnejši bog spodnjega sveta je Guru Ri Selie, zgornjega pa Datu Patoto. Njegovega najstarejšega sina Batara Guruja pošljejo skupaj s hčerko Guru Ri Selija v Luwu, da ustanovi prvo človeško naselbino. La Galigo predstavlja zgodbe 6 generacij potomcev prvih božanskih vladarjev, po 6. generaciji pa se vsi božanski princi vrnejo ali v nebesa ali v podzemlje razen para v 598 Sirtjo Koolhof:The La Galigo, 1999, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1667.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Luwuju, iz katerega izvirajo bugijski plemenitaši. Kralje južnega Sulawesija so imeli za potomce nebeških tomanurungov svetih prednikov). Prva vladarka je bila belokrvna nimfa, ki je prišla iz nebes v Kale Gowo in se je poročila z bajauskim kraljem Karaeng Bayo leta 1300. Prvi legendarni vladar Boneja Matasilompu, prvi vladar Sompenga Temamala ter mož prve vladarke Gowe, Karaeng Bajo, pošlje oče Datu Luwu, da zavladajo tem krajem. Po I La Galigu Sawerigading in njegovi nasledniki vsi utonejo, ko se vrnejo iz družinske proslave v Luwuju. Temu dogodku sledi obdobje anarhije, ki po sedmih pariamangih (obdobje osmih let, skupaj 56 let) prinese prve legendarne kralje. Kronike (lontarji) iz Waja omenjajo meje kraljestev Luwu, Bone, Wajo in drugih kot reke, hribi, jezera in ostala. Npr. We Tadampali, hčer Datu Luwuja, je imela kožno bolezen in je ozdravela, ko jo je polizal albinski vodni bivol. Poročila se je s sinom vladarja Boneja in ustanovila kraljestvo Wajo.599 599 Andi Zainal Abidin: Notes On Lontara As Historical Sources, 1971, http://www.jstor.org/pss/3350664 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 122: Bugijska kraljestva, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/images/c13m001.jpg Na področju Makasarjev sta nastali kraljestvi Binamu (Turatea) in Bangkala na območju Jeneponta na jugu Sulavezija. Že okoli leta 1300 se je ob reki Allu razvil poljedelski center Tanatoa, do 15. stoletja pa so se naselja ob rekah Topa in Allu združila v kraljestvo Bangkala, naselja ob rekah Tamanroya in Jeneponto pa v kraljestvo Binamu, katerih dinastije naj bi izvirale iz tomanurungov. Po legendah je Bangkala nastala z vojaško osvojitvijo. Pred letom 1300 so gojili riž in proso ter korenovke na nizkih hribih, jedilnik pa so obogatili z ribami in mesom domačih ter divjih živali, po letu 1300 pa je prišla pod javanskim vplivom do Zgodovina Indonezije: starejša obdobja namakalnega poljedelstva. V 14. stoletju so na jugu Sulavezija uporabljali pisavo, ki je temeljila na indijski. Pomorci iz Binamuja so gojenje riža prinesli iz severa Balija. Nekega dne je iz nebes v vas Layu prišla Tumanurunga ri layu. Poglavarji v vaškem svetu Toqdoq Apakka, ki so se združil, so jo prosili, naj vlada Binamuju. Postala je prva kraljica in z enim izmed domačinov imela tri otroke. Ko je skrivnostno izginila, je eden izmed otrok, Punta Ri Tagnga, postal prvi kralj. Po drugi legendi je prišlo na zemljo sedem tumanurungov, ena sestra in sest bratov, vaški svet Toqdoq Apakka pa je odločil, da sestra postane prva kraljica Binamuja, ki je nato zgradila velik bambusov most čez reko Jeneponto, da bi ljudem omogočila dostop do njene palače na vrhu hriba Sapanang, ki se je imenovala Karaeng Loe, obenem pa je upoštevala tudi nasvete poglavarja Balanga. V Karaeng Loeju so našli ogromno kitajske in jugovzhodnoazijske keramike iz 14. in 15. stoletja, kar je dokaz o bogati tamkajšnji palači. Pallenguq je bilo glavno pristanišče Bangkale, v zaliva Laikang in Mallasoro pa so prihajali javanski trgovci, saj so njihove ladje prihajale in odhajale in ob zahodnem ter vzhodnem monsunu. Bangkala je v 14. stoletju imela okoli 4000 prebivalcev, zato je proizvajala presežke riža, ki so se povečali z namakalnim poljedelstvom v 15. stoletju, z rižem pa so plačevali uvoženo keramiko, konje (makasarsko jaran iz javanskega jarang), izboljšane pluge ter indijski tekstil patolo, ki so ga izdelovali v Gujaratu. Pred letom 1300 so bili žarni pokopi v glinastih žarah, po letu 1300 pa je prišlo do razširjenih pokopov s keramičnimi grobnimi pridatki. V 14. stoletju so Makasari umrle pokopavali v lesenih krstah z nogami. obrnjenimi proti zahodu in glavo obrnjeno proti vzhodu, preko trupel pa so polagali kitajsko, vietnamsko in savankaloško tajsko keramiko. Bugiji v Malangkeju so z železnim orodjem iz Luwuja krčili pragozd in ga spreminjali v polja. V Selayarju so v 11. stoletju izdelali bronasta kipa v slogu javanskega Nganjuka, v 15. stoletju so vladarji Luwuja sprejeli javanska sanskrtska imena, v Malangkeju pa postavili javansko svetišče. V bugijskih in makasarskih zapisih najdemo imena Garasiq (Gresik), Surobaya (Surabaya) ter Mancapaiq (Majapahit). Na začetku trgovino vodijo Bajaui, v 15. stoletju pa so jih nadomestili severnojavanski trgovci. Dinastijo Sanrabone je ustanovil Javanec iz Majapahita, Gresik pa kraljestvo Garrasik na jugu Sulawesija, za katerega so se v zg. 16. stoletju borila kraljestva Gowa, Talluk in bugijsko kraljestvo Siang. V bugijskih in makasarskih zapisih najdemo tudi kraja Surobaya (Surabaya) ter Mancapaiq (Majapahit). Gowa je nastala s poroko lokalne aristokratke in bajauskega poglavarja iz današnjega Sanraboneja in je bila sprva poljedelska država. Konec 15. stoletja je brat kralja Gowe Karangloe Risero ustanovil Tallok. V zgodnjem 16. stoletju Makasar uvede funkcijo shahbandarja (gospodarja pristanišč). Kraljestva Cina, Wajoq in Soppeng so obstajala že pred Majapahitom, Luwu, Sanrabone in Gowa pa se povezujejo z ekspanzijo Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Majapahita. Pokopni obredi med Suppakom in Bonejem so bili isti kot na Javi, čeprav ni bilo z njo stika, medtem ko sta imeli kraljestvi Luwu ter območje Siang-Selayar, s stiki z Majapahitom, filipinski način pokopa, ko umrlega obdajo z eksotičnimi pogrebnimi dodatki.600 Tudi makasarsko kraljestvo Sanrabone je ustanovil migrant iz severa Mahapahita. Dve poti iz Jave sta vodila na to območje, prva mimo Selayarja do Malukuja, druga pa do Luwuja. Do leta 1500 je skupina iz Gowe ustanovila kraljestvo Tallok, Gowa, Tallok in Siang pa so izmenično menjali nadzor nad bajauskim Garassikom.601 Območje Bantaenga ob reki Biang Keke na Sulaveziju je imelo poglavarstvo že v 11 in 12. stoletju, prisotna pa je bila že tudi kitajska keramika dinastije Sung ter megaliti za čaščenje tomanurungov, svetih božanskih prednikov. V 14. stoletju so v trgovskem stiku z Luwujem, Majapahitom in Malukujem, kar omenja tudi Negarakertagama. Javanski priseljenci so ustanovili tudi vas Surabayo ob izlivu Biang Keke, kar pričajo tudi javanske terakote. V 14. in 15. stoletju se je razširilo namakanje riža v centralnem Bantaengu ter trgovina, zato se središče pomakne proti morju. Vse te državice združi čaščenje tomanurungov, prednikov kraljevskih dinastij državic Gantarang Keke, Onto in Kaili z nazivi karaeng loe (veliki gospodar). Duhovi tomanurungov naj bi prebivali v kalompoangih, ki so jih častili vse do propada Majapahita in Melake, ko se je središče preusmerilo v Gowo.602 Kraljestvo Cina je imelo središče na območju Pammana na nizkih hribih v zgornjem delu doline Cenrana in Tempe. Kot Allangkanangnge je bila tudi Cina ustanovljena do 13. stoletja in je imela tesne stike s protozgodovinskim kraljestvom Luwu, kar omenja I La Galigo. V 14. in 15. stoletju je imel Luwu velik vpliv na območju Tempeja, do leta 1500 pa je nastalo večje naselje La Pauke, Wajo je prevzel naselja Luwuju, ki je ustanovil začasno vojaško središče na ustju reke Cenrana.603 600 Ian Caldwell/Wayne A. Bougas:The Early History of Binamu and Bangkala, KITLV, no. 4, 456-510, 2004, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1792.pdf 601 James J. Fox: Origins,Ancestry And Alliance, 1996, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/pdf/ch13.pdf 602 Wayne A. Bougas: Bantayan, Archipel, Paris, 1998, http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/arch_0044-8613_1998_num_55_1_3444 603 David Bulbeck: Sediments and Ceramics from Cina and Cenrana, 13. 3. 2000, http://arts.anu.edu.au/bullda/Cenrana_AII_report.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Allangkanangnge ri Latanete v vasi Sarepao pri Waju je bila palača kraljice We Cudai iz I La Galiga in palača kraljestva Cina. Lončenina od 13. stoletja dalje kaže predvsem lokalno proizvodnjo iz Sewa in Tinco Tue, nahajališč bugijskega kraljestva Zahodni Soppeng, bele kaolinske črepinje keramike pričajo o uvozu z zahoda (Trowulan, Jambi, Satingpra na Tajskem), oranžne črepinje pa so iz Luwuja v 15. stoletju.604 V tem času se je nadaljevalo požigalništvo pragozda in spreminjanje v polja, kar kažejo raziskave dolin Bada in Besoa v osrednjem Sulaveziju ter nacionalnega parka Lore Lindu s kamnitimi žarami, starimi 1000 let.605 Slika 123: Megalit iz Lore Linduja, http://befaithfulbefabulous.files.wordpress.com/2009/11/lore-lindu-national-park.jpg 604 David Bulbeck: The Earthenware from Allangkanangnge ri Latanete excavated in 1999, 27. 6. 2005, http://arts.anu.edu.au/bullda/Sarepao_pottery.html 605 Wiebke Kirleis: Human Landscapes in Sulawesi: The impact of people on tropical rainforest since prehistoric times, Tropical Rainforests and Agroforests under Global Change, 5.-9. 10. 2008, http://www.globalchange2008.org/STORMA2_book.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Predniki Bugijev so prišli iz Kalimantana, saj tamanski jeziki območja Kapuas na Kalimantanu zelo spominjajo na jezike južnega Sulavezija ter jezike Bugijev in Toradž. Najstarejša naselja na jugu Sulavezija so bila ob ustju reke Sadang in tja so prišli iz območij Pegatan Pulau Laut in Kutai Samarinda iz Kalimantana. Bugijska pisava, ki izvira iz južnoindijske Palave v 4. stoletju, je prišla na območje JV Azije preko javanske. Najstarejše bugijske državice so se ustanovile v dolinah rek Cenrana in Walenna. V 13. stoletju so Bugiji ob jezeru Tempe ustanovili trgovska naselja Sengkang, Tempe, Wage in Tampangreng. Bugijci dobijo riž iz Cine, državice južno od Sengkanga, železo pa od nebugijskih skupnosti iz zaliva Bone. Preko Makasarja na jugu so navezali trgovske stike z Javo. Do konca 13. stoletja so se tempejski Bugiji naselili v Malangkeju v zalivu Bone. Bugiji dobijo nadzor nad multietničnim Luwuqom in tako Luwuq sčasoma postane bugijsko kraljestvo, ki proizvaja železo. Okoli leta 1300 država zahodni Soppeng kontrolira pristanišče Suppaq. Miti govorijo o tujem izvoru poglavarju Wajorejcev in selitvah iz doline reke Cenrana na severovzhod v zaliv Bone.606 Na območju južnega Sulawesija so na področju Malangke že okoli 1300 uvažali keramiko, v 14. in 15. stoletju pa še posebej iz Vietnama in Tajske ter Kitajske (nahajališče Utti Batue). Pokopališče Tompe iz 14. stoletja je bil neodvisni obalni trgovski center. Že v 13. stoletju so Bugiji na območju Luwuja upepeljevali svoje umrle. Pepel so shranjevali v krste v obliki ladij (duni), kot je npr. krsta iz Aratenga iz 15. stoletja. Pomembno vlogo so imeli tudi javanski priseljenci, kar je razvidno iz nahajališča Tampang Jawa z javanskim nakitom, železnimi meči, keramiko ter upepeljenimi kostmi, ki je bil morda javansko versko središče iz 14. stoletja. Nahajališče Pattimang Tua je bilo pomembno središče obdelovanja železa, tako da je Malangke imel dostop do železnih proizvodov. Z razvojem je prišlo do naraščanja prebivalstva v 14. stoletju okoli 2700 prebivalcev v Malangkeju, v 15. stoletju okoli 10.000, v 16. stoletju pa že 15.000 ljudi. (Makasar z okolico je imel v 16. stoletju okoli 155.000 ljudi.) V 15. stoletju je bila v Utti Batueju polovica prebivalcev Malangkeja. Takrat se je razvila centralizirana lokalna oblast v Petta Pau, zapuščali so naselja Weilawi, Tompe, Panasae in Jampung Pute. Buggiji so poselili območje Pattimang in Malangke konec 13. stoletja. V 14. stoletju je bilo več obalnih naselbin od Weilawija na zahodu do Tanatedeja na vzhodu z urbanima središčema Utti Batue in Pattimang Tua. Javanska naselbina pri Pattimang Tui s 3000 prebivalci se omenja v Negarakertagami. Visokokvalitetno železo je bila osnova 606 Kathryn Gay Anderson: Early Modern Wajorese Statecraft and Diaspora, avgust 2003, https://scholarspace.manoa.hawaii.edu/bitstream/10125/6852/2/uhm_phd_4335_r.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ekonomije Luwuja, ki je bilo najstarejše in najprestižnejše bugijsko kraljestvo. Dewaraja, vladar Luwuja med 1490 in 1520 je ustanovil naselje v Cenrani, še preden je postal vladar. Po izgubi naselij Wage, Tempe, Sengkang in Tampangeng okoli leta 1500 je Luwu nadzoroval spodnji tok reke Cenrane in zgradil utrjeno mesto Istana La Patau okoli 1500. V Sarepau so ostanki palače Allangkanangnge ri La Tanete, legendarnega kraljestva Cina iz epa La Galigo. Tam je tudi sveti grob, ki ga povezujejo z We Cudai princeso Cine, ki se je po epu La Galigo poročila z Sawerigadingom. V palači so bili uvoženi predmeti že iz 13. stoletja, od kitajske keramike iz Jizhoua ter burmanske keramike iz Martabana do celadonske keramike iz 15. stoletja iz Tajske, Vietnama in Kitajske. Vzhodna palača Cine, ki se je preoblikovala v 16. stoletju, je bila v današnji vasi La Pauke. Tu so prisotne črepinje vietnamske keramike iz 15. stoletja.607 Prednik ljudstva Toradžev, prav tako iz južnega Sulavezija, Laki Padada, je bil vnuk božanskega svetega prednika tomanurunga) Tambora Langija. Njegov oče Puang Sanda Boro se je poročil z Puang Ao Gading in z njo imel sina Laki Padado in hčer Puang Mate Malolo, ki je zgodaj umrla. Sestrina smrt je spravila Laki Padado v iskanje skrivnosti večnega življenja, ki ga je na koncu pripeljala do Gowe, kjer se je poročil s kraljevo hčero in imel z njo tri sinove. Eden izmed njegovih sinov Pattala Merang je postal vladar Gowe, drugi sin Pattala Bunga je postal vladar Luwuja, tretji sin Pattala Bantan pa se je vrnil v Torajo in je postal kralj področja Toradžev federacije Tallu Lembangna, ki je zajemalo Makale, Sanggalo in Mengkendek. Potomci linije Laki Padade so prišli v kraljevsko linijo Boneja. Toradže so morali Luwuju plačevati davek.608 607 David Bulbeck, Ian Caldwell: The Land Of Iron, 2000, http://arts.anu.edu.au/bullda/LoI_Ch2_3.pdf 608 James Fox: The Poetic Power of Place, 1997, 5-10, 66-71, http://epress.anu.edu.au/austronesians/poetic/pdf/ch04.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 124: Ureditev bugijske družbe, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/images/c13f002.jpg 11.8. DRŽAVE NA KALIMANTANU Na Kalimantanu se v 14. stoletju v Negarakertagami novo kraljestvo na zgornjem toku reke Hulu Sungai s središčem med Negaro in Amuntaijem. Ustanovitelja kraljestva, trgovca Mpu Jatmaka in njegov sin Lembu Mangkarat, sta izvirala iz Gujarata. Ustanovila sta prvo naselje Marampiau ter poslala dve vojskovodji, da si podredita lokalne poglavarje, kar jima je tudi uspelo. Po zmagi so ustanovili kraljestvo Negaradipo, postavili svetišči Candi Laras in Candi Agung ter zgradili pristanišče Margasari. Kraljestvo je prevzelo značilnosti Majapahita v državnih zakonih, običajih in oblačilih ter prepovedalo malajska, indijska ali druga oblačila. Po smrti Jatmake je prestol prevzela kraljica Putri Tunjung Buih, Lembu Mangkarat pa je postal prvi minister, po lastnostih podoben Gajah Madi. Kraljica se je poročila z Raden Suryanato, princem iz Majapahita, s katerim sta ustvarila kraljevsko vejo Banjarja.609 Južni Kalimantan je bil znan Javancem kot Puradvipa (diamantni otok), Majapahitu pa so pripadala območja na Borneu kot Solot (Solo, Sulu), Tirem (Peniraman na Kapuasu ali 609 Alfred Hudson: Padju Epat Maanyan Dayak in Historical Perspective, Borneo Research Bulletin 1995, http://himalaya.socanth.cam.ac.uk/collections/journals/brb/pdf/BRB_1995_26.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja vzhodna obala pod Sulujem) in Saludung (reka Serudong). Med ozemlji je tudi Lawai (v spodnjem toku reke Kapuas, severno od Tanjungpure), Tanjungpura (JZ obala Bornea, Tanjung Burung ob reki Barito). Pires omenja, da ima Tanjungpura veliko prebivalcev, zlata in Sukadano kot središče trgovine z diamanti.610 Kitajsko delo Nanhai Zhi na zač. 14. st. omenja, da deželi Dunyang Foni (Brunei) sledi Danzhongbuluo (Tanjungpura) z odvisnim ozemljem Luowei (Lawai) ob reki Kapuas, prav tako pa Lawai in Tanjungpuro omenja tudi Negarakertagama. Shun Feng Xiang Song iz 15. stoletja omenja potovanja tja in vstop skozi ustje Kapuasa Kecil navzgor po reki jugovzhodno do Labaija. Omenja tudi pot do Z Bornea mimo otočja Karimata do Zhugedanlan (Sukadana). Vladarji Dajakov so izvirali iz Majapahita. Dokazi o naselbini so sanskrtski zapisi iz bližnjega Sekayama Nanhai Zhi omenja Tabuxindi (Tapinbini) kot odvisno ozemlje Tanjungpure, potem pa še Zhili (Jelai), Gumei (Kumai) ter Qidingyin kot reko Katingan pri Sampitu.611 610 Jan M Broek: Place Names in 16 and 17 century Borneo, 12. 2. 2009, http://melayuonline.com/article/?a=RkprL1U5bWh1MGY%3D=&l=place-names-in-16th-and-17th-centuryborneo 611 Andrew Smith: Anthony Richards and search fur Lawai, Borbeo Research Bulletin, 1. 1. 2005, http://goliath.ecnext.com/.../Anthony-Richards-and-the-search.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 12. ISLAMIZACIJA IN KITAJSKI VPLIV V INDONEZIJI DO PRIHODA EVROPEJCEV 12.1. ŠIRJENJE ISLAMA V INDONEZIJO Kdaj so se prebivalci današnje Indonezije in sosednjih področij začeli spreobračati v islam, ni čisto jasno. Abasidski kovanci iz leta 848 ter arabska grobova iz okoli 829 in 903 pričata o muslimanski prisotnosti v Kedahu, Malezija. V islam se je v 7. stoletju spreobrnil vladar Merong (Phra Ong) Mahawangsa, soimenjak vladarja iz rimskih časov, imenovan tudi Raja Darbar in dobil muslimansko ime Muzlaf Šah. Hikayat iz besede hikayat za legendarno zgodbo v malajski literaturi) Merong Mahawangsa omenja, da je bil vladar odvisen od araka kot njegov ded Raja Bersiong in da ga je v islam spreobrnil sufijski mistik šejk Abdulah. Njegova spreobrnitev ni bila prva, saj naj bi že pet let po Mohamedovi smrti šejk Nur Al Din Turan nesel islamske verske knjige v Aceh. Ob novici, da se je Merong spreobrnil, sta mu sultan Aceha ter Nur Al Din poslala knjigi Sirat al-Mustaghim in Bab al-Nekah. Hikayat omenja, da je bil Mahawangsin oče tantrični budist Phra Ong Mahapodisat (iz Mahaboddisatva) sposoben vladar Kedaha, ki si je s svojim delovanjem zaslužil božanski status za razliko od vladarjev Kutaija, ki so dejali, da izvirajo iz boga. Po drugi zgodbi je za spreobrnitev vladarja v islam zaslužen neki Jadee, Batak iz Sumatre. Že v času Mohameda naj bi muslimanski hadžiji muslimanski romarji v Meko) prišli v Kedah, na Langkawiju pa naj bi živela Garuda in njegov sovražnik piton, kar priča o predislamskemu budističnemu kultu kač nag.612 Arabcem je bilo kraljestvo Zabag znano tudi kot Mihraj (izraz za kralja Zabaga) ki je že v času omajadskega kalifata z dvema pismoma kalifu Muawiyahu 661 in kalifu Umar ibn abd al Azizu (717-720) poskušalo vzpostaviti stike. Prvo pismo je bilo iz Al Hinda, ki je imelo tisoče slonov in katerega palača vladarja je bila zgrajena iz zlata in srebra ter kjer sta dve reki, ki namakata rastline aloje. Nuaym bin Hammad omenja, da je kralj Al Hinda poslal pismo vladarju Umar b Abd al-Azizu z naslednjo vsebino: "Od kralja kraljev, ki je potomec tisočih kraljev, v katerih stajah je tisoče slonov in kjer sta dve reki, ki namakata aloje, zelišča, muškatni orešček, kamfor in katerih vonj se širi 12 milj vse do kralja Arabcev. Poslal sem 612 Maziar Mozaffari-Falarti: Kedahs Islamic conversion stories or gateways to its pre-Islamic past, 2009, http://eprints.qut.edu.au/19623/1/c19623.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja vam darilo, ki ni le darilo, temveč tudi pozdrav z željo, da mi pošljete nekoga, ki me bo poučil o islamu in njegovih zakonih." Mihraj uporablja zase izraz kralj kraljev ali Malik al-Amlak, prav tako, kot se ima svečenik Janez za kralja kraljev (Rex Regnum). Po Ibn Tighribirdiju (1410-1470) v drugem pismu na koncu piše: "Dal sem vam darilo v obliki mošusa, jantarja, kadila in kafre. Sprejmite darilo, saj sem vaš brat v islamu." Reki, ki namakata aloje, sta ali Batanghari in Musi na Sumatri ali Pampanga in Pinatubo na Luzonu. Z muškatnim oreščkom iz Malukuja so trgovali po t. i. Vzhodni ladijski poti, ki jo je nadzoroval Mihraj.613 Slika 125: O Zabagu v perzijski različici dela Ajâib al-makhlûqât avtorja Qazwinija. Domačinke pričakajo arabske trgovce ob obali Lamrija z namenom trgovine, Knjižnica Leidenske univerze na Nizozemskem, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps05_052.pdf 613 Paul Kekai Manansala:The Muslim Letters of Prester John, 31. 5. 2009 http://sambali.blogspot.com/2009/05/muslim-letters-of-prester-john.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja V arabski pravljični zbirki Tisoč in ena noč Šeherezada pripoveduje tudi zgodbe o arabskem pomorščaku Sinbadu iz Omana, ki je potoval po tedaj znanem svetu. V prvem potovanju Sinbad prispe do Mihrjana (Borneo), kjer opiše številne kraljeve konje ter otok Kasil, kjer ponoči odmevajo bobni, prebivalci pa so delavni in razsodni. V tretjem potovanju pridejo do gore Zughb, kjer naletijo na divje opice ter velikane (Sumatra). Od tam gredo naprej do otoka Al Salahitah, bogatega s sandalovino (verjetno Timor), kjer kapitan spusti sidro. V četrtem potovanju imajo izkušnjo z uživanjem konoplje, ki jim omrači um, z izjemo Sindbada, znajdejo se v posesti kanibalov (Sumatra), katerim jim uspe ubežati, ko preko travic in zelišč pridejo do plantaže popra na obali. Kasneje potujejo od otoka do otoka, dokler končno ne pridejo do otoka Kala (Kedah v Maleziji), ki mu vlada mogočen vladar in ki proizvaja veliko kafre in bambusa vrste ratan in kjer je tudi rudnik svinca. V šestem potovanju pride Sindbad do Sulavezija, kjer pravi: "Videli smo veliko rubinov, kraljevskih biserov in vseh vrst draguljev in dragih kamnov ob bregovih rek." Biseri naj bi bili velikosti želvjih jajc. Na otoku so našli tudi obilo aloe.614 Al Yaqubi v 9. stoletju pravi, da Indijski ocean sestavlja več morij in v tretjem morju Harkand leži otok Sarandib, kjer je veliko dragocenih kamnov in rubinov. Tukaj so otoki številnih kraljev, ki jim vlada en vrhovni kralj. Na otokih tega morja rasteta bambus in ratan. Četrto morje Kalah Bar je plitko in polno kač. Včasih jih nosi veter in poškodujejo ladje. Ibn Khuradadbih iz Bagdada v 9. stoletju omenja redne trgovske stike med Evropo in Kitajsko preko židovskih trgovcev Radhanniya, ki so iz Kitajske prinašali pižem, alojo, kafro, cimet in druge proizvode Daljnega vzhoda ter deželo Wakwak, ki je tako bogata z zlatom, da izdelujejo zlate ovratnice za pse ter šivajo zlato v tunike, tam pa raste tudi ebenovina. Wakwak postane ime za nenavadno drevo iz teh krajev, kjer na njih rastejo otroci in kjer so ženske najlepše.615 Perzijski šiitski sufiji iz besede sufi za pripadnika mistične veje islama) so prišli med letoma 860 in 890 na zahod Papue. Prišli so na območje Fakfaka in Soronga in prosili za dovoljenje pred izkrcanjem ter prinesli darove za izmenjavo. Perzijske sufijske trgovce so sprejeli v papuanske družine, sčasoma pa so Papuanci sprejeli sufijsko obliko islama in jo pomešali s 614 Richard Burton: The book of the thousand nights and a night, 2006, http://ebooks.adelaide.edu.au/b/burton/richard/b97b/index.html 615 Paul Lunde: Seas of Sindbad, Saudi ARAMCO, julij/avgust 2005,www.saudiaramcoworld.com/issue/200504/the.seas. of.sindbad.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja svojimi tradicionalnimi verovanji. Glas o novih tujcih je prišel tudi do prebivalcev višavja, ki pridejo do obale. Nekateri izmed njih so prinesli s seboj kose zlata, katerim niso pripisovali večje vrednosti. Po legendi naj bi jih sufiji opozorili: "Bodite pozorni na to, komu kažete zlato. Tam, odkoder prihajamo, živijo tudi ljudje, ki ne sledijo Koranu in ki bi se jim ob pogledu na zlato zmešalo in bi za to ubijali. Mi verjamemo, da je zlato le ena izmed mnogih Alahovih čudovitih stvaritev, a pokažite to le tistim, ki jim zaupate v svojem srcu in v svoji resnici." Nekaj sto sufijev se je tu naselilo, na zemljevide pa so pod Papuo napisali Otoki kralja Salomona. Zemljevide so poslali v islamske centre, med drugim tudi v Jeruzalem, ki je v času križarskih vojn padel v roke križarjem. Okoli leta 1100 so zaradi povečanega povpraševanja po morskih kumarah trepang sulavezijski Makasi in Bugiji v severni Avstraliji prišli v stik z Yolnguji in Tiviji.616 Srivijajski vladar je preko svojega poslanca poslal pisma kalifu Umar Ibn abd Alazizu, ki je vladal med 717 in 720. Perlak v Acehu naj bi bila ena izmed prvih muslimanskih držav v Indoneziji, in sicer že od okoli leta 840. Takrat je prišel arabski kapitan Kalifa s trgovci in muslimanskimi pridigarji. Eden izmed članov posadke se je poročil z Makhdum Tansyuri Sultana Alaiddino, sestro vladarja Perlaka, s katero sta imela sina sultana Alaiddina Sayid Maulana Abdul Aziz Shaha, ki je okoli 840 leta postal prvi muslimanski vladar. Na območje sta prišli sunitska in šiitska veja, ki sta se po smrti tretjega vladarja Abbas Syaha 913 spopadli. Leta 915 so zmagali šiiti in zavladali z vladarjem Ali Mughat Syahom (915-918). Po njegovi smrti so zopet zavladali suniti do leta 956, ko je prišlo do ponovne državljanske vojne, po kateri so leta 986 razdelili državo. V 15. stoletju so v malajščino prevedli zgodbo Muhamada Hanafiye, ki govori o vojni med Hasanom in Huseinom, sinovih kalifa Alija, na bojišču v Karbali, Iraku. Številne perzijske besede so prišle v malajščino, npr. šah, nakoda, bandar, šahbandar itd.617 Malajski izraz gambus za lutnje ponazarja dva tipa tega glasbila. Arabsko glasbilo ud so Malajci imenovali gambus arab, jemensko glasbilo qanbus perzijsko ime za to glasbilo je barbat) pa so Malajci imenovali gambus melayš. Gambus naj bi prišel z arabskimi trgovci že verjetno v 7. stoletju. Že v 4. stoletju je 500 perzijskih družin živelo v Tunsunu na malajskem 616 Nick Chesterfield: Secret History Of Australia, junij 2004, http://undergrowth.org/system/files/%5Beb03%5D_secret_history.pdf 617 Bambang Budi Utomo. The chronicle of amir hamzah book, 18. 1. 2008, http://melayuonline.com/article/?a=ZW1OL1U5bWh1MGY%3D Zgodovina Indonezije: starejša obdobja polotoku. Malajski viri pripisujejo prihod gambusa islamizaciji Melake v 15. stoletju, čeprav so že od 7. do 9. stoletja islamski trgovci nosili ta glasbila s seboj. Perzijski barbat, še posebej sedemstrunsko različico, so sufijski misijonarji prinesli iz Perzije se pred islamizacijo Melake. Že v 13. stoletju so na dvoru v Acehu bili prisotni perzijski glasbeniki. Ob poroki Paramesware s hčerjo vladarja Pasaija so perzijski glasbeniki iz Aceha prišli tudi na dvor Melake.618 Delo Adaib Al- Hind omenja zgodbo o trgovski muslimanski ladji, namenjeni na Kitajsko, ki jo ustavi nevihta v morju Malatu (Malajsko morje ali Malano SZ Borneo) in ladja po treh dneh plovbe na jug nasede na otoku žensk. Kmalu zaradi spolne izčrpanosti umrejo vsi potniki, razen ostarelega muslimana iz Španije, ki skupaj z domačinko zbeži, s seboj pa odnese zlati prah, končno pa se vrneta domov, se poročita, imata otroke, ona pa postane muslimanka. Ko jo nekoč vpraša, zakaj tam živijo samo ženske, mu odgovori, da so prej živele v drugi deželi, a so rojevale dvakrat več deklic kot dečkov, zato so jih pregnali na ta otok. Ta zgodba postane osnova zgodbe Mukhtasar al Ajadib iz 10. stoletja. Dodano je, da ženske rojevajo zaradi vetra ali pa zaradi posebnega sadeža, in to le deklice. Tam raste zlato kot bambus. Nekega dne neki moški nasede tam, hočejo ga ubiti, a mu neka otočamka pomaga, da zbeži na Kitajsko in pove zgodbo o otoku cesarju. Ta pošlje ladjo, da najdejo ta otok, a ga ne najdejo. Tomo Pires leta 1510 omenja, da nasproti Priamana obstaja otok žensk, kjer ženske zanosijo preko trgovcev ali vetra. Na sveti gori Gunong Ledung, vzhodno od Melake, živi nesmrtna kraljica, spremljevalka ustanovitelja melaške dinastije.619 Postopno širitev islama je omogočila trgovina v Indijskem oceanu, ki je bila sčasoma v muslimanskih rokah, tako da so tudi pristanišča dobivala vedno bolj muslimanski značaj. Sufijski islam je bil priljubljen Indonezijcem z arabskimi molitvami za odganjanje zlih duhov in zaščito dobrih namesto hindubudističnih manter, prav tako pa tudi islamski obred tretjega, sedmega, štiridesetega in stotega dne po pokopu pokojnika, ko so praznovali sorodniki ob grobu. Vzpon Melake, katere trgovina je bila v rokah muslimanskih Javancev v 15. stoletju, je 618 Larry Francis Hilarian:Migration of the lute-type instruments to the Muslim Malay World, 2007 www. mcm. asso. fr/site02/music-w-islam/articles/Francis-2007.pdf 619 Masashi Hirosue: The island of women, 2004, http://gsv.u-shimane.ac.jp/tkishi/kaken/research/041210.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja omogočil širitev islama, muslimanski vladarji pa so s tem dobili trgovsko moč ter zavezništvo z muslimanskim svetom.620 Islam so na področje Indonezije širila različna ljudstva in tako so že v 12. stoletju turški trgovci prišli v JV Azijo. Ibn Batuta omenja ob obisku Samudre Pasai, da je z njim kraljica otoka Tawalisi z imenom Urduja govorila v turščini. Konec 13. stoletja so na Sumatri prevzeli turške nazive. Tudi Pires omenja turške trgovce v Pasaiju.621 Sistem komende (commenda, pogodba za en posel) se je razvil v arabskem svetu (mudraba, quirad v trgovskem priročniku iz Damaska iz poznega 9. stoletja) in se je razširil na zahod v Evropo ter na vzhod v Indonezijo. Trgovci in lastniki ladij so si delili tveganje in dobiček v trgovini znotraj območja Indonezije, med Indonezijo in Indijo ter Indonezijo in Kitajsko. Tudi kitajski trgovci so se posluževali komende, tujci pa so komendo uporabljali v kitajskih pristaniščih. Širila se je z muslimanskimi trgovci.622 Leta 674 je bila v Barusu že kolonija tujih muslimanov, ostala naselja pa so se pojavila po letu 878. Zemljevid Javanskega morja al Khwarizmija iz leta 820 kaže polotok Cape York, zaliv Carpentaria ter Arnhem Land v Avstraliji. Tudi zemljevid Abu Isak Al-Farisi Istakharija iz leta 934 kaže severno obalo Avstralije, do leta 1350, ko je Ibn Battuta obiskal Sumatro in tamkajšnjega sultana Al Malika al Zahirja označil za najbolj učenega in odprtega vladarja, ki je imel rad teologe, pa se je islam na Sumatri razvil, kar kaže tudi Polov opis muslimanskega Perlaka leta 1292.623 620 Michael Lidauer: Sozialanthropologische Notizen zur Islamisierung Südostasiens, 2002, http://hw.oeaw.ac.at/0xc1aa500d_0x00080633.pdf 621 Ismail Hakky Goeksoy: Ottoman-Aceh Relations According to the Turkish Sources, 24.-27. 2. 2007, http://www.ari.nus.edu.sg/docs%5CAceh-project%5Cfull-papers%5Caceh_fp_ismailhakkigoksoy.pdf 622 Ron Harris:The institutional dynamics of early modern Eurasian trade, 5. 2. 2007, http://jenni.uchicago.edu/WJP/papers/Harris2.pdf 623 Bilal Cleland: Muslims in Australia, 2002, http://www.multiculturalaustralia.edu.au/doc/cleland_islam.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 126: Trgovske poti in smer monsunskih vetrov v Indijskem oceanu, http://www.yuhsg.org/webpages/hurst/files/Indian%20Ocean%20Trading%20600%20to%201 600%20BCE.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 127: Zemljevid sveta maroškega kartografa al Idrisija 1154 za kralja Sicilije Rogerja sever je spodaj), http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/47/1154_world_map_by_Moroccan_carto grapher_al-Idrisi_for_king_Roger_of_Sicily.jpg Lin Zhiqi in Zhao Rugua v 12. stoletju omenjata Shi Noweija, muslimanskega trgovca iz Srivijaye, ki je vodil lokalno skupnost v Quanzhouju za ustnovitev muslimanskega pokopališča. Zhiqi je napisal: "Gospod Shi je svobodno zapravljal denar in skrbel za svoje sotrgovce. Gradnjo pokopališča je predlagal Pu Xiaxin, a ga je dokončal Shi. Tuje trgovce, ki so umrli v Quanzhou, so tam tudi pokopali. Gospod Shi je umrl leta 1163 in je bil prav tako tam pokopan."624 Ibn Batuta je to območje obiskal med letoma 1345 in 1346. Sumatranski admiral Bohuz je šel na ladjo pregledat blago, do sultanove palače pa so ga pospremili bivši sumatranski 624 Hugh Clark: Religious Structure of Southern Fujian, 2006, http://www.ihp.sinica.edu.tw/~asiamajor/pdf/2006ab/10%20AM%20vol19%20Clark.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja odposlanec na indijskem dvoru Amir Dawlasa ter Iranca Amir Sayid in Taj Al Din iz sultanovega dvora. Batuti so dali na voljo konje iz sultanove konjušnice in se odpravili do prestolnice sultana Malik Al Dlahirja z imenom Samudra. Sultan je Ibn Batuti in spremljevalcem dal darila, kot so svileni in bombažni predpasniki, povrhnja oblačila iz istih materialov ter tri turbane. Dali so jim tudi sužnje za oskrbo. Amir Dawlasa se je opravičil, ker njihovi darovi niso bili tako bogati kot darovi delhijskega sultana. Po štirih dneh je Ibn Batuto sprejel sam sultan v mošeji, po diskusiji pa sta imela še skupno popoldansko molitev. Ibn Batuta omeni tudi procesijo po petkovi molitvi do palače. Če je sultan jahal konja, je njegovo spremstvo jezdilo slone, če pa je jahal slona, je njegovo spremstvo jahalo konje. V sprejemni dvorani so v vrstah sedeli princi, ministri, oficirji, pisci in poglavarji. Štirje ministri in pisci so sedeli najbolj spredaj, za njimi pa so bili princi, šerif, prerokovi potomci,ulama, sultanu ljube osebe, zdravniki, pesniki in mameluki. Peli so moški pevci, Ibn Batuta pa je videl tudi predstavo konj, oblečenih v svilo, brokat in zlato, kot pri sultanu Muhamadu v Delhiju. Na svoji poti iz Kitajske 1347 se je ponovno ustavil v Samudra Pasaiju, kjer se je udeležil poroke sultanovega sina z bratovo hčerjo. Tudi Portugalci opisujejo bogastvo Pasaija. Pires l. 1513 omenja, da je imel Pasai več kot 20000 prebivalcev, med drugim tudi trgovce iz Bengalije, Italije (Genova, Benetke), Turčije, Arabije, Irana, Gujarata, Indijce, Malajce, Javance in Tajce. Tudi v notranjosti so bila velika mesta, država je proizvajala poper, svilo in gumiarabikum, riž pa le za lastne potrebe. Sredi 14. stoletja so perzijski Hikayat Muhamad Hanafiya prevedli v malajščino prav v v Samudra Pasaju, še prej pa so prevedli deli Hiyakat Amir Hamza in Hikayat Iskandar Dzulkarnain. Za vse te prevode so uporabili malajski jezik z jawi pisavo, t. j. prilagojeno arabsko pisavo po perzijskem modelu. Perzijski šiitizem je vplival tudi na islam v Pasaiju, saj so v Acehu praznovali šiitski praznik Asuro (smrt Prerokovega vnuka Huseina), kjer so jedli posebno kašo iz riža, kokosa, sladkorja in sadja (npr. granatnih jabolk), imenovano Kanji Acura, v posodah, iz katerih so jedli vsi prebivalci vasi. V času med 13 in 15. stoletjem je prišlo tudi do večjega bogastva Pasaija. Medtem ko je bil grob Malika Saliha iz 1297 še skromno okrašen, pa je grob Naine Iusam Al Din iz 1420 imel že bogato okrasje. Najlepši grob iz Pasaija pa je grob sultane (princese) Bahije Nahrisye iz 1428, hčere sultana Zain Al Abidina. Med največjimi grobovi v Pasaiju je bil grob Iračana Abdulaha iz rodbine slavnih Abasidov iz 1407. Poleg uvoženih kenotafov iz Cambaya je cvetela tudi domača proizvodnja t. i. batu aceh grobov poseben tip islamskih nagrobnikov, ki so jih izdelovali na področju Aceha), kar kaže primer groba princese iz Meunje Tujuha, ki je umrla 1389, na grobu pa je zapis v kawi pisavi in ne v muslimanski jawi pisavi. Po zapisu Silsilah Kandang Aceh je islam najprej prišel na območje današnjega Banda Aceha. V petek Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 22. aprila 1205 je sultan Johan Syah prišel iz zahoda v Aceh, da bi spreobrnil deželo v islam. Naselil se je v Kandang Acehu in imel sina, kasnejšega sultana Ahmada. Johan Syah je umrl 1234, sledil mu je Ahmad, ki je privzel kraljevsko ime sultan Riayat Syah, ki je umrl 1267. Sledil mu je sin sultan Mahmud Syah, ki je vladal do 1308 in ki je preselil prestolnico iz Kendang Aceha v trdnjavo Dar Al Dunyo. Tem so sledili še sultani Firman Syah (1308-1354), Mansur Syah (1354-1408), Ala al Din Johan Syah (1408-1466), Husain Syah (1466-1496) ter Ali Riayat Shah ali Ali Mughayat Shah (1496-1511).625 Slika 128: Zlati islamski dinarji iz Aceha, http://wakalanusantara.com/images_content/insideDinarAceh1.jpg Slika 129: Zlata kovanca kupang iz Samudre Pasai vladarja Abd Allah Malik Al-Zahirja http://www.anythinganywhere.com/commerce/coins/coinpics/indo-samud-au-%27abdallah2.jpg 625 Teuku Iskandar: Aceh As A Muslim Malay Cultural Center Centre, 2007, www.ari.nus.edu.sg/docs%5CAceh-project%5Cfull-papers%5Caceh_fp_teukuiskandar.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Hang Tuah je spremljal svojega gospodarja sultana Mansyur Syaha iz Melake, ki je potoval v Majapahit, da bi se poročil s tamkajšnjo princeso. Hang Tuah je bil najpogumnejši sultanov služabnik in je imel naziv admirala (laksmana). Zatrl je upor Hang Kasturija proti sultanu in ubil upornika. Hang Tuah je tudi ubranil Melako pred napadom makasarskega princa Semerlukija. Hang Tuaha so poslali osvojit Pasai. Tam je pokazal šibkost, in če ne bi bilo bandaharinega iz besede bandahara- upravnik pristanišča) sina, Pasai ne bi padel. V Melaki je Hang Tuah grdo govoril o bendaharinem sinu, medtem ko ga je le-ta slavil, zato se je Hang Tuah osramotil in prosil bendaharo za odpuščanje. Hang Tuaha so poslali v boj proti Haruju, kjer je flota Melake zmagala. Z zvijačo je zasedel Pahang, pokorščino pa mu je obljubil tudi Siak. Hang Tuaha so poslali tudi do Putri Gunung Ledang, da bi se poročil z njegovim kraljem. Poslali so ga kot odposlanca na Tajsko, Kitajsko, Brunei in Keling, da bi ugrabil Tejo iz Indrapure. Znana je zgodba Hang Tuaha v izgnanstvu, kako hoče dobiti podporo Tun Teje za svojega kralja, ki je že poročen z javansko princeso. Hang Tuah reče Tun Teji: "Moja gospa, ali želite slišati zgodbo o vladarju Melake, ko je šel v Majapahit, da bi se povezal z Raden Ayu Emas? Bilo je kaotično, ker je Gajah Mada želel udariti vašega služabnika, zato se je veličanstvo takoj vrnilo v Melako." Tun Teja je dejala: "Prosim, povejte zgodbo. Poslušala bom." In tako ji je povedal zgodbo in Tun Teja je bila zelo srečna, da jo je slišala. Javanske pesnitve Ratu Melayu omenjajo,da je v Bintanu obiskal bodočega vladarja Melake. Zabavali so ga mladi Tuah, njegov prijatelj Jebat in javanski dvorjan. "In Hang Tuah in Hang Jebat sta povedala zgodbo o tem, kako sta se borila proti sovražnikom in Ratu Melayu je bil zadovoljen z zgodbo. Ratu Melayu je dejal: 'Prosim povejte zgodbo o tem, kako vam je kralj Lasema ukazal napasti Bali.' In minister je vse povedal Ratu Melayuju. In vsem, ki so slišali zgodbo, se je minister zasmilil. In Ratu Melayu se je delal, kakor da ima nekaj drugega povedati." Na koncu tekst pravi, da je bila Melaka mirna, s sultanom in Hang Tuahom pa je bilo vse narobe. Oba sta bolehala za vročico. Zgodba se nadaljuje z razpadanjem Melake. Hang Tuah se odpravi na dolgo pot v Meko in Rum, kjer mirno živi naprej, sultan pa se odpove prestolu v korist svojih otrok in postane potujoči derviš, isto se kasneje zgodi Hang Tuahu. Zgodba nima konca, pravi le, da se bo Hang Tuah znova vrnil v ta svet.626 Indonezijski jezik se je razvil iz malajskega dialekta na otočju Riau, kamor je odšel Hang Tuah, ko ga je sultan Melake po zvijači Javanca Karma Wijaye izgnal iz Melake. Na dvoru princese Teje v Indrapuri, ga glasbenice vprašajo, katero pesem naj mu zapojejo, ker 626 Henk Maier: Tales Of Hang Tuah, KITLV, Vol. 155 No. 3, 1999, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/1787/2548 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Indrapurci niso pravi Malajci, nakar jim Hang Tuah odgovori, da tudi prebivalci Melake niso pravi Malajci, saj so pomešani z Javanci.627 Hikayat Hang Tuah omenja, da se je Hang Tuah odpravil iz Melake na pot v Meko z 42 ladjami, 1600 romarji in 16 uradniki. Od Melake do Aceha je pot trajala pet dni in pet noči, iz Aceha do otoka Dewa 10 dni, od otoka Dewa pa do Savdijskega pristanišča Džeda pa dva meseca. Bratalegaea, sin vladarja Galuha iz 14. stoletja, je bil prvi, ki se je v Sundi spreobrnil v islam, postal trgovec in šel na hadž. Meko naj bi obiskal tudi melaški sultan Alauddin Riayat Shah (1477-1488).628 S prevlado islama so se tudi hindujski epi spremenili. V malajski literaturi je Mahabharata postala Hikayat Pandawa Lima (Ep petih Pandav), Ramayana, ki jo je Yogiswara 925 prevedel v klasično javanščino, pa je postala Hikayat Sri Rama (Ep Sri Rame). Hikayat Sri Ramo so napisali v arabski pisavi, imenovani jawi. Tudi določena vsebina zgodb se je spremenila. V hindujski različici Ramayane Brahma pride do kralja rakšas Ravane, ki mora Ravani izročiti oblast, v Hikayat Sri Rami pa se tu pojavi Alahov prerok Adam, ki mu Ravana posreduje želje, da bi vladal nebesom, zemlji, morju in podzemnemu svetu. Ramayana je bila napisana kot sanskrtska pesnitev, medtem ko sta Hikayat Sri Rama in Hikayat Lima Pandawa malajska proza. V Hikayat Sri Rami glavni heroj ni več Rama, temveč njegov sin opica Hanuman, ki se kasneje v skladu s tipično malajsko pripovedjo spremeni v človeka, poroči s princeso in srečno živi. Sita je v malajski prozi Tuan Puteri Sekuntum Bunga, Shah Numan pa je Hanuman, medtem ko so imena Sri Rama, Rawana in Raja Laksamana ostala iz Ramayane. Sri Rama prebiva v malajski palači, istana, z vrtom mangovcev, medtem ko okoli Ravanine palače raste kokos. Epa sta vplivala tudi na ep Hikayat Hang Tuah, kjer Hang Tuaha omenjajo kot Laksamano, Raminega polbrata, laksamana pa je v malajščini obenem tudi izraz za poveljnika mornarice.629 Hikayat Indera Jaya ali Hikayat Shah Mardan, zgodba radže Syah Mardana, vladarja Dar al Hastana, ki spremeni svoje ime v raja Indra JayaIn njegovega mentorja Berahmana, ki 627 Henk Maier: We Are Playing Relatives, BTLV, 1997, http://www.sabrizain.org/malaya/library/cradleofreality.pdf 628 Nor-Afidah Abd Rahman: Journeys of Faith, oktober 2006, http://www.microsite.nl.sg/PDFs/BiblioAsia/BIBA_0203aOct06.pdf 629 Azly Rahman: Enculturalization of the Ramayana and Mahabraratta, 2. 12. 2005, http://azlyrahmanpapers.blogspot.com/2005/12/33-enculturalization-of-ramayana-and.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja potujeta po svetu, iščoč znanje in avanture in ki doživita nenavadne dogodivščine. Raja Indra Jaya se spremeni v ptiča, kasneje v opico in sreča dva strokovnjaka za šeriatsko pravo ulema) z imenoma Tuan Sheikh al-Din in Tuan Sheikh Lukman al-Hakim, ki ga poučita o ezoteričnih aspektih islama, pozdravi ga angel Muqarabbin, ki mu da 4 džine, da ga varujejo in se sooča z življenskimi in teološkimi vprašanji, kot so odnos človeka do narave, posmrtno življenje, vnaprej določena usoda in svobodna volja ter transmigracija duš. Obema lahko duša iz enega telesa gre v drugo telo. V hikajatu je pozitivno predstavljen hinduizem s pozitivnim brahmanom. Na koncu se borita za žensko. Duša Brahmana gre v telo Indra Jaye, medtem ko je indra Jayeva duša v telesu opice. Na koncu princesa spregleda prevaro in brahman konča na grmadi. Vladar dežele Dar al Hastan Indra Jaya povabi brahmana na svoj dvor zaradi njegovega velikega znanja. Brahman ga 9 mesecev uči, nato pa gre domov. Indra Jaya se od zmede zgubi v gozdu na lovu in se mora rešiti iz divjine na način, kot so to morali storiti bratje Pandawa v Hikayat Pandawa Lima (malajska različica Mahabharate). Indra Jaya se s svojimi 4 džini spopade z Garudo in ga ubije. Po smrti pride na zemljo Gardin sin, da se maščuje. Spopadeta se, nato pa prosi mladega Garudo, da ga na krilih odnese v Dar al Qiyam, da bo tam molil in meditiral (duhovni napredek) in se odrešil pred bogom. Tudi iz srečanja z ulamo Lukmanom in pinceso Putri Jalul Ashikin je razvidna teorija duhovnega razvoja in moralnega vzpona, ki jo je zagovarjal islamski sufijski mistik iz Španije Al Arabi (11641240). Hikayat Indera Jaya je tako sufijska zgodba, ki govori o enotnosti bitja.630 Zgodba o Jaka Tarubu iz Tubana, ki mu vlada adipati Wilatikta in njegov vezir Jay Sekati je iz časa, ko je bil Tuban pristanišče Majapahita. Je sin princese Rasawulan, hčere Wilatikte, z islamskim pridigarjem She Maulana Maqribi, ki je prišel na Javo spreobrnit ljudi v islam v času znamenitega islamskega svetnika (walija) Sunan Bonanga. Oče ga zapusti v vasi Tarub, Jaka pa se poroči z nebeško nimfo Nawang Wulan. V Babad Tanah Jawi se Jaka Tarub omenja kot Kyai Gede Tarub, vnuk Kyai Gede Kudusa, vodje islamskega Kudusa. Kyai Gede Tarub postane učitelj in tast sina zadnjega kralja Majapahita Brawijaye, tako da Tarub predstavlja povezavo med hinduističnimi voditelji Majapahita in islamskimi voditelji severnih obalnih pristanišč Jave.631 630 Farish A. Noor: Muslim-Hindu Buddy Story: Raja Shah Mardan and Berahman in the Hikayat Indera Jaya, 12. 10. 2006, http://www3.othermalaysia.org/index2.php?option=com_content&do_pdf=1&id=41 631 Jan Jansen, Henk Maier: Epic Adventures, str. 24-30, 2004, http://books.google.si/books?id=UJEyHSUy8GMC&pg=PA7&lpg=PA7&dq=Jan+Jansen:+Epic+Adventures++ &source=web&ots=1S30uZRH0o&sig=BpmSDl7bxvB6VKhaAqok09xq6Cc&hl=sl Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tudi Čampa (današnji del Kambodže in Vietnama) je širila islam v Indonezijo. Hindujski vladar Majapahita se je poročil s hčerjo v islam spreobrnjenega kralja Čampe z imenom Darawati, nek arabski popotnik pa se je poročil z njeno sestro, s katero je imel otroka Radena Rahmata, ki je dobil v upravo območje Ampela pri Surabayi, kjer je spreobračal ljudi v islam, postal svetnik kot njegov sin Sunan Bonang, njegova hči pa se je poročila z Rahmatovim učencem Radenom Patahom, ki je ustanovil sultanat Demak leta 1404. Darawati (Putri Campa) je glede na grobnico iz Trowulana umrla leta 1448, Raden Rahmat ali Sunan Ampel pa leta 1467. Po Babad Tanah Jawi Rahmata na Javo spremljata sinova kralja Čampe Raden Burereh in Raden Santri, ki sta se ustalila v Gresiku. Po njunem odhodu je Čampo zasedla vietnamska Kočinčina ali tajska Songkhla. Po Hikayat Banjar gre princesa v Pasai, njen brat Raja Bingsu pa v Majapahit, kjer se naseli v Ampelu in v islam spreobrne lokalno prebivalstvo. V različici knjige Sela Rasa iz Pasisirja (Cirebon) je za Čampo omenjen današnji Lombok. Kralj Cempe z imenom Dumafi je imel sina Ji Mortalo, ki je sam imel dva sinova. Nasledil ga je najstarejši Aji Duta Samsu Mukdim, mlajši Ji Lalana pa je imel dva sinova, Ki Sajatija in Jatiswaro, ki sta šla na Javo kot voditelja muslimanskih verskih inštitucij (maulani). Omenja se boj Jatisware s Portugaci (Pratokal), kjer Jatiswara zmaga in postane vladar Prabu Satmato. Zgodba o rižu, kjer nastopata Sri in Sedana, se prvič pojavi v sodnem delu Sastra Paniti, kjer se omenja tudi sodnik Udayaka, ki izvira iz veje duhovnika Čampe (Cempapure). Sejarah Melayu omenja, da je čamski vladar Indra Berma Syah Indravarman s sinovi in ženo Kini Mernam po padcu čamske Vijaye leta 1471 iskal zatočišče v Melaki pri Mansur Syahu in se tam spreobrnil v islam. Njegov brat princ Shua Po Liang je zbežal v Aceh, tako da je čamska dinastija po Sejarah Melayu vladala Acehu med letoma 1471 in 1505.632 Širjenje islama okoli leta 1450 po Javi in mednarodna trgovina sta privedli do nastanka nacionalno heterogenih obalnih (pasisir) mest Jave. Beseda Javanec je tedaj pomenila tistega, ki je prihajal z Jave in ne več nekoga iz domačega javanskega rodu. Pasisirska mesta niso bila enotna, zato so sklepala ločene medsebojne povezave (Demak s Palembangom in Banjarmasinom, Gresik z Melako in Lombokom, itd.).633 632 Pierre-Yves Manguin: The introduction of Islam into Champa, 1985, http://www.champaka.org/extrafiles/Introduction%20of%20Islam%20into%20Champa.pdf 633 Ian Blanchard: Succesor Mandalas, 2005, http://www.ianblanchard.com/Golden_Khersonese/Lecture%209/text-10.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Mesta JV Azije pred letom 1500 niso imela utrdb, navkljub piratstvu, kar dokazuje, da so bili centri mobilni. Le elita je živela v centrih moči (palačah in svetiščih), medtem ko so bili glavni trgi ob ustju rek, ki se izlivajo v morje. Prevladujoča je bila heterarhija, ki je zajemala horizontalno povezane regionalne polavtonomne mestne centre, ki so si med seboj priznavali neodvisnost, imeli med seboj različne stopnje povezanosti in so temeljili na kulturno-verski homogenosti. Heterarhije so imele različne organizacijske oblike (kraljestva, poglavarstva, sultanate), različno tradicijo (ustno in pisno) in različne vrste priznanj preko obrednih darov, podelitev naslovov itd. Heterarhija je tista, ki je odločala in delila privilegije, v nasprotju s hierarhijo, kjer je imel oblast le vrhnji sloj. Vključevala je tudi povezavo z oddaljenimi skupnostmi preko pomorskih stikov. Razvit je bil tudi koncept kozmopolisa, ki je mreža obalnih pristanišč, ki imajo mednarodno usmerjenost, dvojno vlogo pristanišča in političnega centra, fleksibilnost prilagoditve novim okoliščinam, centripetalni in centrifugalni odnos z notranjostjo ter kot zbirališče izdelkov iz džungle in poljedelstva v notranjosti. Kozmopolis je imel tu prevladujočo vlogo nad drugotnimi središči v notranjosti. Primer kozmopolitanskega mesta je bila Melaka, kamor so prihajali trgovci iz vsega sveta in kjer je bilo veliko tujcev, ki so v mestu imeli svoje soseske (Gujarati, Tamilci, Javanci, Kitajci...) in svoje vodje pristanišč (šahbandar), ki so pomagali svojim trgovcem ob prihodu pri prodaji izdelkov, trgovini, prenočišču in do konca 15. stoletja zaračunavali provizijo 1% vrednosti celotne trgovine, obenem pa tudi v okviru svoje skupnosti zbirali vojake, ki so se bojevali za Melako, ker Melaka sama ni imela večje stalne vojske. Bivajoči trgovci in ostali, ki so imeli v Melaki svoje družine, so plačevali 3% davek na uvožene izdelke. Tisti, ki so prihajali iz vzhoda, vključno z današnjo Indonezijo, so bili oproščeni carinskih dajatev, a so morali 25% vsega blaga zagotoviti sultanovim trgovskim predstavnikom po ceni, ki je bila za 20% nižja od tržne cene ter kupiti enak delež proizvodov iz sultanovih trgovin po ceni, ki je bila 20% višja od tržne cene. Trgovci iz zahoda, vključno z Indijo in Bližnjim vzhodom, pa so morali plačati 6% davek na prodajo svojih izdelkov, predvsem indijskega bombaža. Vsi bogati trgovci niso imeli lastnih ladij, zato so sklepali posle z lastniki ladij za soudeležbo pri dobičku od prodaje blaga. Če je ladja potonila, so vsi investitorji izgubili, če pa je ladja blago varno pripeljala, so bili dobički v vrednosti 35-50% od odprave v JV Azijo, 80-90% od odprave v Indijo in do 200% od odprave na Kitajsko. Trgovske dobičke so investirali v ponoven nakup blaga, sužnjev, ki so delali v ladjedelnici, kot posadka ladij, tovorili blago in služili v hišah trgovcev. Po zavzetju Melake je veliko teh trgovcev zbežalo v druga središča in s tem pripomoglo k razvoju ostalih pristanišč. Medtem ko so v pristaniščih vzhodne Indonezije le pripadniki vladarskega sloja nosili bombažne obleke, ostali ljudje pa obleke iz lubja, so v Bruneiju celo Zgodovina Indonezije: starejša obdobja služabniki nosili zlato in svilo v času portugalskega prihoda. Obala Bruneija je bila pomembna kot center pridobivanja rogov nosorogov, benzon, kafre, želv, medu in lesa ter kot tržišče za izdelke iz Filipinov in vzhodne Indonezije na t. i. kitajski vzhodni trgovski poti (jiaoguang). Brunei je bil oddaljen 45 dni plovbe od Jave in 40 dni od preliva Melake. Leta 1156 naj bi tako odposlanstvo Srivijaye na kitajski dvor prineslo 9 kosov bornejske kafre, 200 taelov 1 kitajski tael je 40 gramov) bornejske kafre, 117 katijev 1 kitajski kati je 600 gramov) nageljnovih žbic iz Malukuja, 127 katijev muškatnih oreščkov iz Bande ter 10. 750 katijev sandalovine iz Timorja. V času Zhao Rugua 1225 leta so z Bruneijem trgovala odvisna pristanišča Serudong, Sibu, Martapura in Matan na zahodni in južni obali Bornea. Leta 1304 se je uveljavila Tanjungpura na JZ Bornea, katere mreža je obsegala pristanišča Lundu in Shaluogou na zahodu Kalimantana, Banjarmasin, ter Sulavezi z Makasarjem, Maluku in Banda otočje. Pomembno središče je bil tudi Banjarmasin. Ustanovitelj palače Nagaradipe, kot se je področje Banjarmasina imenovalo,je bil indijski trgovec, ki je bival na Javi in je konec 13. stoletja prišel v Banjarmasin. Poročil se je z lokalno princeso in s tem omogočil povezavo dinastij. Sredi 14. stoletja je nek lokalni princ, ki ga je vzgojil bogati trgovec iz Surabaye, s pomočjo Majapahita zamenjal dinastijo Nagaradipe. Ustanovil je dvor Nagara Daho in potoval v Majapahit, da mu tam priznajo kraljestvo, podrejeno Majapahitu, kar so tudi storili. Medtem ko je bila Nagaradipa še drugotno pristanišče, kjer so menjavali lokalni riž in sago škrob iz sagove palme Metroxylon sagu za začimbe iz Malukuja, je Nagaradaha postalo že pomembnejše trgovsko središče na trgovskih poteh do Jave in Makasarja, še posebej v trgovini s sužnji. Po padcu Melake se je tja preselilo veliko melaških in javanskih trgovcev kitajskega porekla, ki so spodbudili gojenje popra med tamkajšnjim prebivalstvom. Pomembna je bila tudi povezava z Demakom, ki je imel pomembno vlogo med javanskimi pristanišči, še posebej v času Radena Pataha, rojenega v Palembangu kitajski materi. Raden je bil krvno povezan s kraljevsko dinastijo in bil tudi guverner Demaka v drugi polovici 15. stoletja. Pigafetta na primer omenja svojo trgovino s sultanom Ternateja, ko je bahar arabska enota za težo, 1 bahar je 808 kg) nageljnovih žbic plačal z dvema vatljema dobrega rdečega sukna, petintridesetimi kozarci, petnajstimi sekirami, 25 kosi posteljnega perila, 150 noži, 40 škarjami, 40 čepicami in 1113 cm gujaratskega sukna.634 Tudi Hikayat Aceh se začne z običajno malajsko dinastično legendo, ko se dva brata, potomca Iskandarja Zulkarnaina, poročita z božansko nimfo (bidadari) in princeso, ki jo najdejo v 634 Kenneth R. Hall: Heterarchy and cosmopolis in early Southeast Asia, 26. 10. 2007 http://www.hawaii.edu/cseas/download/pdf/UHM.CSEAS.Brownbag. 20071026.Paper1.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja votlem steblu bambusovega drevesa. V delu so že islamske prvine, saj tekst pravi, da če Alah želi izkazati svojo milost princu, mu da božansko nimfo iz votlega bambusa, ki je potomka Višnuja. Poleg tega je njuna poroka že vnaprej odrejena s strani Alaha iz predvečnosti (azal), kar je sufijska povezava hindujskega in islamskega obdobja.635 Veliko vlogo pri širjenju islama so imeli Kitajci. Vsaj 6 sunanov, muslimanskih voditeljev na Javi, naj bi bilo kitajskega izvora. Sunan Ampel naj bi bil originalno Bong Swi Hoo, vnuk kralja Čampe Bong Tak Kenga, ki se je 1447 poročil s Kitajko Ni Gede Manila in imel z njo sina Sunana Bonanga. Njen brat Gan Si Cang ali Sunan Kalijaga je bil kapitan Semaranga in je 1448 vodil izgradnjo mošeje v Demaku. Sunan Gunung Jati je bil Toh Bo, sin sultana Trengganuja. Sunan Giri je bil bratranec Sunan Ampela, Sunan Kudus je bil prav tako Kitajec. Muslimanska skupnost je bila že v Semarangu 1413 ob prihodu Zheng Heja, kjer so leta 2005 tudi zgradili repliko njegove ladje, s katero so leta 1430 poslali svojega zaupnika Gang Eng Wana kot regenta Tumapana, regije majapahitskega kralja Suhite. Prvi sultan Demaka princ Pateh je imel kitajsko mater.636 Sunang Gunung Jati je deloval v Demaku in Bantenu, ustanovil pa je tudi Cirebon. Poročil se je s sestro sultana Trenggona v Demaku in vodil pohode proti takrat hindujskem Bantenu. Maulana Malik Ibrahim (šejk Magribi) se je rodil v Basri okoli 1329 in umrl 1419 v Gresiku, ki so ga ustanovili kitajski trgovci v 14. stoletju. Bil je oče Wali Songa in ustanovil prvo pesantaran (islamsko versko šolo) na Javi. Sunan Ampel njegova mati je bila princesa Čampe, njegov oče brat kralja Kertavijaye. Izviral je iz kraljestva Ampel (Surabaya). Teta Sunana Ampela je prepričala Kertawijayo v spreobrnenje v islam, kar je sprožilo upor hindujcev, ki so ga ubili. Sunan Ampel je zbežal v Demak, ki ga je konec 15. stoletja ustanovil kitajski musliman Cek Ko Po. Raden Pateh, Kertavijayin sin s kitajsko ženo, je leta 1478 ustanovil sultanat Demak. Sunan Ampel je v Demaku ostal do smrti 1481, njegova sinova Sunan Bonang in Sunan Drajat pa sta postala svetnika. Njegov vnuk, sultan Demaka Trenggono je osvojil Majapahit.637 635 Vladimir Braginsky: Structure, date and sources of Hikayat Aceh revisited, BTLV 2006, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/16/15 636 639Arif Maftuhin:Chinese were the key figures in spreading Islam in Indonesia,2007, http://www.maftuhin.net/2007/03/chinese-were-key-figures-in-spreading.html 637 Charles A. Gimon:Wali of Indonesia, 2006, http://www.gimonca.com/sejarah/walisongo.shtml Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 130: Devet javanskih islamskih svetnikov wali songo), http://3.bp.blogspot.com/_z7JKtNFcqy8/TD8tnGfZO8I/AAAAAAAAAPY/oXqf2KCOdAk/s 1600/walisongo1.jpg Za razliko od ostalega islamskega sveta je bilo na Javi poudarjeno čaščenje svetih mož, walijev. Za zahodno Javo in Cirebon je bil najpomembnejši Sunan Gunung Jati, ki je tam širil vero. Babad Cirebon omenja, da sta bila Walangsungsang in Rarasantang, ki je bila kasneje mati Sunan Gunung Jatija, otroka kralja Pajajarana. Nekega dne sta se odpravila na romanje v Meko in med drugim obiskala tudi Omarjevo mošejo v Jeruzalemu, Palestini, v času vladavine tamkajšnjega egipčanskega kralja Maulane Hude, ki mu je ravno umrla žena in si je iskal novo, ki ga bi spominjala nanj. Rarasantang je bila zelo podobna prejšnji sultanovi ženi, zato se je želel z njo poročiti. Ustregla mu je pod pogojem, da bo imela sina, ki bo postal wali in pridigal islam na Javi. Ob prestopu v islam je Rarasantang postala Syarifa Mudaim, Walangsungsang pa Haji Abdulah Iman. Po poroki sta se Maulana Muda in Mudaim odpravila na ponovno romanje v Meko. Spotoma sta se ustavila v Medini, obiskala prerokov Zgodovina Indonezije: starejša obdobja grob in šla nato v Meko in se vrnila v Egipt leta 1417. Mudaim je rodila sina Syarifa Hidayatullaha. Brat se je vrnil domov, živel v Cirebonu in se poročil ter imel otroke. Maulana Huda je umrl, ko sta bila Syarif in njegov brat Nurullah še majhna. Ko je Syarif videl v svoji dediščinski zbirki Maulane knjigo Bistvo Muhamadije, se je odločil, da gre iskati resnico in je prestol prepustil bratu. Šel je na duhovno pot, kjer naj bi se mu med drugim prikazal sam prerok Mohamed, nato pa se je vrnil nazaj z željo, da se duhovno izobražuje. Pot ga je vodila v Meko k različnim mojstrom, končno pa je odšel v Banten na Javo, kjer je bila islamska skupnost iz časa Sunana Ampela. Tu se je še nadalje izobraževal, nato pa je obiskal Sunana Ampela, ki ga je poslal v Cirebon, kjer je vladal njegov stric.638 Ustanovitelj wali songo Raden Rahmat (Sunan Ampel) iz Čampe je imel sina Sunan Drajata, ki se je preselil v vas Jelag in tam zgradil prvo mošejo 1502, sultan Demaka pa vas Jelag (ki se je preimenovala v Drajat), ki jo je podaril sunanu in njegovim potomcem. Grob Drajata je zgrajen v majapahitskem stilu s candi bentarjem svetišče z deljenim vhodom in brez strehe). Drajat je med drugim vpeljal tudi gending pangkir, posebno melodijo za javanski orkester ter uporabil gledališče wayang za svoje pridige. V bližini je tudi grob sunan Sendang Duwurja, sina Abdul Kohar Bin Malik bin Sultan Abu Yazida iz Bagdada, prav tako v hindujskem stilu.639 638 Abdul Ghofur Muhaimin: Islamic traditions of Cirebon, 2006, http://epress.anu.edu.au/islamic/itc/pdf 639 Anton Muhajir: Traces of Hinduism in the birthplace of Amrozi, Latitudes, Februar 2005, vol. 49, str. 55-56, Latitudes Magazine, Denpasar Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 12.2. KITAJSKI VPLIV V INDONEZIJI IN ZHENG HEJEVA POTOVANJA Kitajski muslimani so se od leta 1368 dalje selili na območje severnih muslimanskih javanskih mest kot trgovci, obrtniki in kmetovalci. Območje vzhodne Indonezije je bilo takrat nemirno zaradi konfliktov med Brunejem in Sulujem. Kitajci so se se naselili tudi na Sumatri (severozahod in Palembang) in stik z domovino vzdrževali preko tributov. Gresik so ustanovili Kitajci iz Guandonga, ki so se naselili tudi v Tubanu in Palembangu, kamor so prišli tudi muslimanski Kitajci iz pokrajin Quanzhou in Zhangzhou. V zgodnji mingovski dobi so na Kitajskem pokupili večino indonezijskega popra, kar je povzročilo gospodarsko rast JV Azije. Tudi pri izvozu indonezijskega popra na zahod so imeli vidno vlogo v Indoneziji živeči muslimanski kitajski trgovci. Leta 1406 se je nekaj severnih javanskih pristanišč odcepilo od Majapahita, v čigar imenu je kitajska cesarska vojska intervenirala v Palembangu zoper kitajskega gusarja Chen Zuyija ter na območju Samure Pasaija, da bi si ohranila trgovinski nadzor. Območje med Melako, Sumatro in Javo je bilo najpomembnejše za kitajsko trgovino. Sapan je šel večinoma na sever na Kitajsko, nageljnove žbice pa so šle večinoma na zahod. Nekaj začimb je šlo na Kitajsko po poti Maluku-severna Java-MelakaKitajska, ker pot mimo otočja Sulu ni bila dosti razvita. Za trgovino med Malukujem in severno Javo so bili odgovorni Kitajci iz severnih javanskih pristanišč, Guangzhou pa je bilo vstopno pristanišče za blago iz JV Azije in območja Indijskega oceana. Po koncu Zheng Hejevih potovanj 1435 ni bilo več kitajskih državnih trgovskih odprav. V Indonezijo so se Kitajci selili tudi iz Fujiana in je zato nastala trgovska povezava JV Azija-Ryukyu-Fujian. Po umiku kitajske mornarice iz Melake okoli leta 1435 se je Melaka zelo razvila in postala vabljiva za zasebne kitajske trgovce. Melaški kitajski trgovci so bili aktivni v trgovini med SZ Sumatro in Kitajsko preko pristanišč Pasai in Pedir. Iz Jave je Melaka dobivala riž, Melaka in Java pa sta v Maluku izvažali tekstil in kitajske izdelke. Na Javi so se razvile nove kitajske skupnosti v Semarangu in Cirebonu, ki so se tja preselile iz Filipinov. Po letu 1475 so nove trgovske poti povezale zahodno Indonezijo s severnimi Filipini preko trgovcev iz Luzona, Suluja in Bornea. Obstajala je tudi kitajska trgovska linija med Javo, SZ Sumatro in Bengalskim zalivom. Po letu 1511 je vedno več kitajskih trgovcev prišlo na območje Sundskega preliva ter v Jambi, Palembang, Bantam in Sunda Kelapo po poper, zato se je proizvodnja popra močno povečala tudi na JV Sumatre. S pomočjo trgovine s poprom sta se dvignila Aceh in Lambri.640 640 Roderich Ptak: Ming Maritime Trade To Southeast Asia, 2003 http://conf.ncku.edu.tw/~chengho/newsletter/no14.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Potovanja Zheng Heja so imela namen spraviti oddaljena območja pod kitajski vpliv in si zagotoviti kontrolo pristanišč ter trgovskih poti z zahodom. Zheng He pravi: "Prepluli smo več kot 100000 lijev 1 li je 0,5 km) voda in vzdržali valove visoke kot gora in smo ugledali barbarska območja daleč proč v modri prosojnosti lahkih meglic, medtem ko so se naša jadra razvijala kot oblaki dan in noč in nadaljevala svojo pot tako hitro kot zvezda skozi divje valove, kot da bi hodili v javnem sprevodu." Po koncu Zheng Hejevih potovanj so šli Kitajci v samoizolacijo, okrepil pa se je vpliv Melake in muslimanskih pristanišč na račun Majapahita vse do prihoda Portugalcev.641 Prva ekspedicija admirala Zheng Heja 1405 je obiskala tudi Javo in Sumatro, med 1409 in 1411 Melako, Temasek, Samudro in Tamiang, med 1413 in 1415 zopet Malajo, Javo in Sumatro, med 1417 in 1419 Javo in Sumatro ter med 1431in 1432 Surabayo, Melako, Palembang in Samudro. Pri Sei Rayi na zahodu Kalimantana je svetišče Sempalung, kjer naj bi Zheng He pustil svoje odtise nog, v Banda Acehu pa naj bi bil kitajski zvon, ki ga je po legendi Zheng He prinesel sultanu, a so ga v resnici dobili iz premagane Samudre, ki jo je Zheng He obiskal. Veliko Kitajcev iz juga Kitajske se je že pred Zheng Hejevimi potovanji naselilo v JV Aziji. Tempelj boginje Mazu, zaščitnice pomorščakov, ki ščiti njihove ladje na poti po nevarnih južnih morjih, je bil center, okoli katerega je zrasla kitajska naselbina, ob obali ali ustju rek. Zgodnja pristanišča so sestavljena iz dveh delov, utrjene naselbine tujcev in naselja domačinov, in imajo prvotno vlogo križišča pomorske trgovine in ne izvoza lokalnih izdelkov. Središče naselja tujcev je tempelj, kasneje mošeja, središče domačinov pa vladarjeva palača. Pomembno vlogo igrata tudi tržnica, ki preko posla povezuje domače in tuje trgovce in pristanišče z ladjedelnico. Ta pristanišča so se kasneje spremenila v večje emporije za izvoz domačih izdelkov. Islam se je v Gresiku pojavil že okoli 1410. Gresik v času Zheng Heja vodi Kitajec iz Guangdonga, na tisoče Kitajcev pa je živelo v njem in sosednji Surabayi. Pristanišča so oskrbovala medcelinske ladje z rižem, trgovala z začimbami in popravljala ladje. Med 1450 in 1475 se je zmanjšal vpliv priseljevanja Kitajcev zaradi upada moči Mingov. Tuban so ogrožali pirati, Gresik pa je izgubil pristanišče zaradi naravnih procesov. Od ostalih pristanišč je bil pomemben še Semarang, ki ga je ustanovil kitajski muslimanski kapitan Wang Jinghong v času Zheng Hejeve odprave. Leta 1411 so Kitajci že imeli mošejo v Semarangu in 1413 se je Zheng He tukaj za 1 mesec ustavil za popravilo ladij. 641 Emrys Chew: Crouching Tiger, Hidden Dragon, S. Rajaratnam School of International Studies Singapore 2007 (7-9), http://www.ntu.edu.sg/rsis/publications/WorkingPapers/WP144.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Prvo domače naselje pa je ustanovil arabski pridigar Ki Ageng Pandanarang leta 1476 v naselju Bergota. 1477je muslimanski Demak zasedel Semarang, nemuslimanski Kitajci pa so mu pomagali zgraditi mošejo leta 1481. Naselje kitajskih trgovcev Stari Kang v Palembangu omenja že Wang Tayuan konec 14. stoletja, na območju današnjega Air Bersih. Takrat je Majapahit zrušil malajsko oblast v Palembangu. Kitajci so izbrali Liang Tao Minga za svojega vladarja, kar je bilo priznano tudi v Beijingu. 1407 mu je Zheng He pomagal uničiti piratsko floto Cheng Cuja in ga ponovno obiskal l. 1432. Zheng Hejev zemljevid Mao kun omenja tri prelive ob obali nasproti hriba Menumbing. Stari kanal je sedanja reka Musi, stari Kang je bil na njeni severni strani, v razdalji vidnega območja otokov Gombora, Salanata in Borang. Melaka se omenja že v javanski pesmi 1324, okoli 1360 pa je pod tajsko oblastjo. Tja je zbežal princ Parameswara po neuspelem uporu proti Javi 1391 in 1392. Najprej je šel v Temasek, kjer je ubil lokalnega vazala Tajcev, nato pa prispel do Melake, ki jo je ustanovil leta 1400. L. 1403 je naselje štelo le 2000 ljudi, 1405 pa je Parameswara poslal odposlanca na kitajski dvor, kjer so mu priznali naziv vladarja, zato je 1407 tja poslal darila in tribut. 1409, 1417 in 1431 ga je obiskal Zheng He (prinesel je tudi strešnike za palačo), 1414 pa razglasil islam za državno vero. 1436 Fei Xian že omenja, da v njem živijo kitajski potomci. Sultan Mansur Shah naj bi se poročil s kitajsko princeso Hang Liu. Kasneje so Kitajce v Melaki bolj slabo obravnavali, zato so ti podprli portugalsko zavzetje mesta 1511. V tistem času je bilo v Melaki tudi veliko javanskih sužnjev rokodelcev ter okoli 1000 Indijcev v predmestju Kling, današnja Tengkera, ki so se ukvarjali s trgovino z začimbami na otočju Maluku.642 Vloga Kitajcev pri islamu na Javi: v Demaku je živel kitajski trgovec Wintang, ki ga je v islam spreobrnil Sunan Kudus, se poročil s hčerjo kralja Tranggana iz Demaka in nato vodil islamsko skupnost v Jepari kot Sunan Kali Nyamat, eden izmed walijev. Po njegovi smrti ga je v Japari nasledila njegova žena Ratu Kali Nyamat. Velik vpliv so imele Zheng Hejeve odprave. Muslimanski Kitajci iz Tubana so imeli kot posredniki velik vpliv med Javo in Kitajsko do konca kitajskih stikov okoli 1450. Po tem so se javanski Kitajci razdelili na dva tabora. Prvi tabor je opustil islam in začel graditi templje Sam Po Kongu, večinski drugi tabor, katerega vodstvo je prevzel Čamo-Kitajec, ki je odrastel v Palembangu in postal Raden Ahmat ali Sunan Ampel. Kitajska princesa, žena kralja Brawijaye v Palembangu, takrat že islamskem okolju, je rodila Raden Pataha, vladarja Demaka. Sejarah Melayu omenja melaško in minangkabauško linijo kraljev, ki naj bi izvirala iz Sang Sapurbe, potomca Aleksandra 642 Johannes Widodo: Admiral Zheng He and Pre-Colonial Coastal Urban Development in SE Asia, 2003, http://www.geocities.com/johannes_widodo/zhenghe.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Velikega. Njegova slava je bila tako velika, da je kitajski kralj poslal 100 Kitajcev in Kitajk na Sumatro, da bi zaprosili za princeso, njegovo hčer. Sang Sapurba je poslal svojo najstarejšo hčer, ki je postala kraljica Kitajske. Kitajski general v Palembangu je zaćetnik palembanške dinastije. Sang Superba pa je ustanovil še dinastije v Riau in Temaseku. Brunejski kralj je l. 1408 šel na odpravo na Kitajsko, kjer je umrl, njegovega sina naslednika pa je od tam nazaj na Borneo spremljala kitajska flota. Iz tega je nastala legenda o ustanovitelju dinastije, ki se je poročil s Kitajko, hčerjo legendarnega Ong Sum Pinga, ki je tudi legendarni prednik Kadazandusun ljudstva Bornea. Kublaj Kanova ekspedicija 20.000 kitajskih vojakov l. 1292 na Javo je po kitajskih virih terjala okoli 3000 mrtvih, nekaj Kitajcev se je vrnilo, večina pa je ostala na Javi in si ustvarila novo življenje. Wang Dayuan omenja nasedbo kitajskih ladij na otoku Goulanshan (verjetno Karimata), kjer naj bi več kot 100 bolnih Kitajcev ostalo na otoku in se pomešalo z domačini. Njihovi potomci so začeli izkoriščati obilna nahajališča železa na tem območju. Pomembno središče muslimanov je bilo v Quanzhouu, ki je v času quanzhouskega upora 1357-1366 in mingovske prepovedi privatne trgovine, ki je dovolila le cesarsko, padlo v nemilost, zato so se začeli seliti v bolj ugodno JV Azijo. V času Juan dinastije (1279-1368) je iz Kitajske v Indonezijo prišel bakreni denar ter hibridne džunke (ladje, ki so bile delno kitajske tradicije ter delno jugovzhodnoazijske tradicije gradnje ladij), kitajski trgovci iz Quanzhoua, ki so imeli dobre stike z Borneom, pa so tudi prišli direktno do otokov dišav Ternate in Tidore, kar omenja Wang Duyuan 1349. Do tja so potovali po vzhodni poti mimo Luzona in Suluja na Filipinih, a v času Mingov so jih že nadomestili Javanci s propadom Quanzhoua in ekspanzijo Hayama Wuruka. Majapahit si je takrat pridobil kitajske graditelje ladij, ki so prej potovali v Fujian. Odlok dinastije Ming iz l. 1368 je prepovedal trgovsko delovanje razen tributov in je predstavljal hud udarec avtonomnim muslimanskim trgovcem Quanzhoua. Srivijaya je že leta 1309 prenehal pošiljati tribute na Kitajsko, nasledstvo pa so prevzeli drugi Ayuthaya (od 1350), Temasek, Java itd. V Temaseku so po Wang Dayuanu Kitajci živeli skupaj z Malajci v velikem trgovskem mestu. Temasek naj bi ustanovil palembanški vladar Sri Tri Buana, morda 1299. Parameswara iz Palembanga si je tam uredil bazo pred javanskim napadom, morda 1375. Za Palembang so se v prvih letih dinastije Ming borili Kitajci, muslimani, nemuslimanski Malajci in Javanci. 1370 do 1375 je Sanfoqi poslal tribute na kitajski dvor, a je to verjetno bilo Adityawarmanovo kraljestvo. L. 1374 je Palembanška misija imela številne prevajalce, kar priča o pomembni vlogi sumatranskih Kitajcev. 1377 je kitajski dvor poslal dva odposlanca v Samnfoqi, da bi potrdili vazalstvo Palembanga Kitajski, a so ju Javanci ubili, češ da je Palembang vazal Majapahita. Ko so Kitajci to sprejeli, tako da 20 let ni bilo misij Palembanga, le misiji iz Jave Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 1382 in 1393. Zapis iz leta 1397 pravi, da zaradi San Foqija ni tributov Kitajski z otočja. Sumatra in Java sta tekmovali za naklonjenost Kitajcev. V tistem času je tudi skupina kantonskih Kitajcev prevzela nadzor nad Palembangom. V času Zheng Heja se je okrepil vpliv Melake, zmanjšal pa pomen Palembanga, čeprav je tam živelo veliko Kitajcev. Palembang je bil pod Javanci, tudi tam pa so, tako kot na Javi, uporabljali kitajske bakrene novce. Ma Huang omenja, da je bilo veliko prebivalcev Palembanga Kitajcev iz Guangdonga, Zhangzhoua in Quanzhoua, ki so se tu naselili. .V času vladavine Huangwuja so se naselili Kitajci iz Guandonga pod vodstvom Chen Zuyija, ki se je proglasil za poglavarja. Bil je zelo bogat, tiranski in je ropal ladje. Kitajci so priznavali Liang Daominga za poglavarja Palembanga, njegov namestnik Shi Jinqing pa je na svojo stran pridobil Zheng Heja 1407. Zheng He je premagal Chen Zuyijevo vojsko, pobil 5000 upornikov, zaplenil ali zažgal 17 uporniških ladij in javno obglavil ujetnike v Palembangu. Ma Huan piše o pomembni vlogi kitajskih skupnosti v obalnih mestih (pesisir) severne Jave, kot so Tuban, Surabaya in Gresik. V Tubanu je bilo več kot tisoč družin z dvema poglavarjema.V Gresiku je vladal prebivalec iz Guandonga, v Surabayi pa je vladal vladar več kot tisoč tujim družinam. Na petih svojih potovanjih med 1406 in 1418 se je Zheng He ustavil na območju Gresika in Surabaye in tu čakal s posadko 4 mesece, da bi se okrepčal in počakal vzhodni monsun za nadaljevanje poti naprej. Iz perspektive kitajskega muslimana omenja Ma Huan muslimanske trgovce iz zahoda, ki so pravilno jedli in bili oblečeni, Kitajce, med njimi številne muslimane, ter domače nemuslimane, ki so jedli neprimerno hrano, živeli s psi in izvajali pogansko obredje. Glavni jezik je bila pogovorna malajščina še iz časa Srivijaye, moški pa so se večinoma mešali z domačinkami. Iz teh zvez je nastala hibridna kultura. Kitajska diaspora je vzdrževala stike s Kitajsko in med 1370 in 1399 je na Kitajsko iz Jave prišlo 5 odprav. Tretjina javanskih odposlancev (od 49) na kitajskih dvorih med 1405 in 1465 je bila kitajskega izvora, ki so bili pa že javanizirani in so nosili javanske nazive kot patih minister) ali arya plemič). Znan je bil Arya Chen Yenxiang, javanski Kitajec. 1394 leta je bil tajski odposlanec v Koreji, 1406 je bil javanski odposlanec v Koreji,1412 leta pa prvi javanski odposlanec na Kitajskem. Kitajski musliman Ma Yongliang je bil javanski odposlanec na Kitajskem od 1434 do 1453, najprej kot patih nato kot arya. Ob obisku Kitajske l .1438 je povedal, da on in še dva spremljevalca odprave izvirajo iz Longxija v Fujianu in da bi se rad tam poklonil svojim prednikom. Po 1430 Kitajci niso bili zainteresirani več za tribute in zunanjo trgovino, tako da je prišlo počasi do asimilacije indonezijskih muslimanov. Večino prevoza na Kitajskem iz Melake so vodili prebivalci, ki so bili po poreklu Javanci, Malajci in Luzonci. Pomembnejšo vlogo od narodnosti je imela religija. V 15. stoletju so imeli Javanci velik vpliv v Melaki. Bili so dobri Zgodovina Indonezije: starejša obdobja tesarji in graditelji ladij, tako da je tudi Albuquerque vzel 60 malaških javancev s seboj v portugalsko Indijo, da bi mu tam popravili ladje. Ko je melaški chettiar pripadnik tamilskega trgovskega ceha iz kaste vaišja) Nina Chetu v 1512-1513 poslal odprave v južno Indijo, Pegu in Pasai Melaka, undang-undang laut ali pomorski zakonik iz časa sultana Mahmuda (14881511) pravi, da so pravila postavili Patih Harun, Patih Elias ter Nakdod Zainal, Buri in Isahak. Kapitani (nakhode) so pregledali pravila in šli do Datu Bandahar Sri Maharaja, ki je imel sultanovo privoljenje. Sultan je dal kapitanu Zainalu naziv Sang Naya diraja nakhoda dewa pa sang setia dipati, kar bi pomenilo v skrajšani obliki glavni vladarjev kapitan. Izraz patih minister) odraža javanski izvor, prav tako izraz sang utama diraja prvi pri kralju), ki ga nosi najbogatejši javanski trgovec v Melaki leta 1511. Potujoči trgovec (kiwi), ki potuje v ladji, ki pripada drugemu, spada pod nadzor nakhode. Kitajci so dali tudi druge izraze, kot npr. pikul 1 kitajski pikul teže je 60 kg), kati 1 kitajski kati teže je 600 g) in daching.643 Slika 131: Del potovanj Zheng Heja, http://www.history.ucsb.edu/faculty/marcuse/classes/2c/images/china1405zhenghemaptignor6 00pxw.jpg 643 Anthony Reid: Hybrid identities in Malacca, ARI Working Paper No. 67, 2006, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps06_067.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 132: Zheng Hejev zemljevid sveta iz leta 1418, http://strangemaps.files.wordpress.com/2007/07/1.jpg Slika 133: Zheng Hejeva ladja narisana v zapisu o ladjedelnici Longjiang (Longjiang chuanchang zhi) avtorja Zhaoxianga iz leta 1553, http://www.chengho.org/downloads/SallyChurch.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 134: Korejski zemljevid Azije Kangnido iz 1402, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/75/KangnidoMap.jpg Številni Kitajci iz Zheng Hejeve flote so ostali v Indoneziji. Poveljnik Wang Jing Hong je zbolel ob prihodu flote na obalo severne Jave. Zheng He je ukazal izkrcanje v Semarangu, da najde zdravilo zanj. Čez deset dni je Zheng He odplul na zahod, Wang Jing Hongu pa je bil kraj zelo všeč in je tu ostal z desetimi možmi in učil tamkajšnje domačine in Kitajce poljedeljstva, trgovine in širil islam. Leta 1434 je Yan Ying Yu postal gonilo kitajske skupnosti na Javi. Nekaj lokalnih Kitajcev je postavil za voditelje, npr. Sun Longa, trgovca iz Semaranga, Peng Rui Heja in Peng De Qina, obenem pa je zagovarjal javanizacijo Kitajcev s sprejemom javanskih imen.644 Deli Nanzhai zhi (1304) in Daoyi zhilue (1349) opisujeta razdelitev na zahodno in vzhodno morje. Po Nanzhai zhiju je področje Da Dong yang povezano z Javanskim morjem, področje 644 Rosey Wang Ma: Chinese muslims in Malaysia History and Development, 2005, http://www.islam.org.hk/eng/malaysia/ChineseMuslim_in_Malaysia.asp Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Xiao Dong yang s Sulujskim morjem, področje Xiao Xi yang pa z morjem ob vzhodni obali Malajskega polotoka, ločnica med morjema pa je v Sundi. Po delu Daoyi zhilue je ločnica okoli Singapurja. Zahodna pomorska pot je šla v smeri Fujian-Guangdong-Vietnam-nato pa na zahod v Melako in Indijski ocean ali na vzhod iz Vietnama do rta Datu na Kalimantanu in nato na Javo. Vzhodna pomorska pot je šla v smeri Fujian-Tajvan-Luzon do Sulujskega morja, od tam pa na zahod v Brunei ali na jug v Maluku.645 Kitajci so ovirali trgovino drugih območij z Indonezijo, kot v primeru japonskega otočja Ryukyu, ko je leta 1441 rjukjujska ladja s porcelanom hotela iti na Javo po poper in les vrste sapan Caesalpinia sappan), a so jo na poti aretirali Kitajci. Ryukyu je navezal stike s Palembangom (1428-1440), Javo (1430-1442), Samudro (1463-1468) in Sundo (1513-1518). V primeru Palembanga je šlo za sodelovanje med premieroma Ryukyuja in Palembanga, ko so prodajali poper Kitajcem.646 Konec 13. in v 14. stoletju je bila vzhodna pot do Malukuja najbolj priljubljena, potem pa je zamrla zaradi piratstva v bornejskem in sulujskem morju. Obstajala sta tudi severna pot, ki je vključevala severni Borneo z Brunejem in malaško ožino, ter južna pot, ki je vključevala severna javanska pristanišča, ki so bila povezana tako z Malukujem kot tudi z Malaškim prelivom preko pomorske trgovine po Javanskem morju. Sandalovino iz Timorja so na Kitajsko izvažali kitajski in nekitajski trgovci preko Sulavezija, Malukuja in Filipinov pred letom 1400, po letu 1400 pa preko Jave in Melake. Shun Feng Hsiang Sung iz leta 1430 omenja Timor kot najjužnejši kitajski cilj. Omenja tudi pot v smeri Patani-Tioman-KarimataBanten-preliv Sapi med Sumbavo in Komodom-jug Floresa, zahodni Timor (Chih wen) ter ob južni obali Timorja do Solorja. Delo omenja tudi Kupang (Chupang) in še 5 pristanišč na severu, ki naj bi bili današnji Tanjung Sulamu v zalivu Kupang, Pulau Batek, Wini, Tanjung Tuwak Mesi, Maubara in Louquiero.647 645 Roderich Ptak: the Sino-European map in the encyclopedia Sancai Tuhui, 2006, http://www.humanismolatino.online.pt/v1/pdf/C003-022.pdf 646 Geoff Wade: Ryukyu in the Ming Annals, ARI No. 93, 2007, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps07_093.pdf 647 Roderich Ptak:From Quanzhou to the Sulu zone and beyond, 1998, http://www.questia.com/googleScholar.qst;jsessionid=LG3YyNQ0BfXVJ1v9vKlTNR2qp7Z6ysx2LR7BMc2n0 MFLQKn2BzHX!-1510773577?docId=5001406539 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Tako kot je Mediteran povezoval celine, tako sta bili v zadnjih stoletjih pred prihodom Evropejcev južna Kitajska in JV Azija ena celota v okviru Južnega morja (Nanyang). Južna Kitajska je pomenila pokrajine Yunnan, Fujian,Guangdong, Guanxi ter otoka Hainan in Taiwan. V 14. stoletju so Kitajci ustanovili nove skupnosti na severni Javi, npr. v Gresiku.648 Kitajci so na Indonezijo vplivali tudi na denarnem področju. Že leta 1278 so na območju Tanjungpure na reki Kapuas Kitajci zamenjevali kitajsko srebro za kalimantanski zlati prah, leta 1293 pa so Kitajci ob invaziji na Javo vpeljali reforme na področju kitajskega bakrenega denarja, ki je v tistem času v velikih količinah prihajal na Javo. Wang Tayuan omenja javanski denar: "Njihova navada je izdelava kovancev v obliki školjk iz zmesi srebra, kositra, svinca in bakra, ki ga imenujejo srebrni kovanci in jih izmenjujejo za kitajske bakrene kovance." S srebrom in srebrnimi kovanci so Kitajci trgovali v Janggali ter na posebnih tržnicah na Timorju, Ambonu in Malukuju. V zgodnjem 14. stoletju so kitajske monetarne kovine peljali skozi Malaški preliv po poti Borneo-Geram-Karimata-Belitung-reka KapuasFloreško morje-Palembang-Bangka in Melaka. Wang Tayuan omenja, da so kitajske džunke pri Karimunu čakali gusarske ladje sestavljene iz več trupov malajsko prahu). Teh gusarskih ladij, iz katerih so ropali kitajske džunke, je bilo med 200 in 300. Po petih dneh in nočeh vožnje so prišle džunke do Jambija, kjer je prebivalstvo zaradi velikega izvoza pridelkov dobivalo ogromno zlata, od tu pa so šle ladje na severozahod in po štirih dneh dosegle Aru, katerega prebivalstvo je tako kot v Jambiju za denar uporabljalo kose bombažnega blaga.649 Medtem ko so prejšnje indonezijske ladje, velikosti do 50 m in teže tovora do 600 ton, imele namesto železa za pritrjevanje sestavnih delov rastlinska vlakna, več slojev desk, več jamborov in jader brez preves in razširjeno uporabo trinožnih ali rogovilastih jamborov, četrtinskih krmil, nagnjenih in vlečenih jader ter razsoh za jadra, so od 13. st. dalje v Indoneziji pod vplivom Kitajske deske in neprepustne pregrade na ladjah spajali z lesenimi ali železnimi klini. Kasnejše hibridne ladje tipa jong so lahko nosile tovor teže do 1000 ton ter 1000 članov posadke. Deske in ogrodja so pritrjevali izključno z lesenimi klini. Značilno je bilo večslojno armiranje ladijskega trupa, kar srečamo že pri starejših indonezijskih ladjah. 648 Denys Lombard: Another Mediterranean in Southeast Asia,Chinese Southern Diaspora Studies vol. 1,2007, http://csds.anu.edu.au/volume_1_2007/Lombard.pdf 649 Ian Blanchard: Mining, Metallurgy and Minting in the Middle Ages, 2005, http://books.google.com/books?id=umEXNlRKO4C&pg=PR14&dq=Ian+Blanchard:+Mining,+Metallurgy+and+Minting+in+the+middle+ages,2005& hl=sl&sig=JgqzhynmaaACze_fuWi6-I2XuJw Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Namesto osrednjega osnega krmila so imele ladje dve stranski krmili, dva do štiri jambore z brunom na ladijskem nosu ter nagnjena in vlečena jadra. Kitajski značilnosti hibridnega tipa ladje sta vodoodpornost neprepustnih pregrad ter povezovanje z žeblji, jugovzhodnoazijske pa ladijski trup v obliki črke v z ladijskim gredljem, ladijski kljuni in krme, večslojno armiranje ladijskega trupa, večslojni jambori in jadra. Primer tega tipa je ladja iz Bukit Jakasa, Bintan, zgrajena med letoma 1400 in 1460, kar potrjujeta tudi kitajska kovanca s podobo cesarja Yung Loja dinastije Ming (1403-1424).650 Zheng He je na vseh potovanjih obiskal JV Azijo, predvsem Indonezijo. Leta 1406 je posredoval v državljanski vojni na Javi, zato je vojska kralja zahodne Jave Dumadana ubila 170 kitajskih vojakov. Leta 1407 je Dumadan prosil Zheng Heja za odpuščanje, dal Kitajcem 60000 taelov zlata in prišel na kronanje sina vzhodnega vladarja. 1408 je Dumadan plačal Kitajcem tribut v vrednosti le 10000 taelov zlata. Dolgoval jim je še 50.000, a kitajski cesar je dejal, da ne želi njegovega zlata, temveč resnično kesanje za zlo, ki ga je prizadejal. Zheng He je posredoval tudi v Samudri Pasai na strani novega vladarja 1415 in premagal ter ubil upornika Sekanderja, kitajskega poveljnika Shin Chin Chinga, ki je leta 1407 premagal palembanškega kitajskega gusarja Chen Chu Yija, pa je Zheng He postavil za 'kukang san wei shi', ali kitajskega vladarja južnih regij v Palembangu. Shin Chin Ching je imel dve hčeri, Njai Gede Pinatih, ki je bila žena Chu Yan Chena ter Er Chieh. Shin Chin Ching je umrl pred letom 1421, zavladala pa je Er Chieh, kar je privedlo do spora z Njai Gede Pinatih. Spor je neuspešno poskušal v Palembangu razrešiti Zheng He v času od januarja do avgusta 1424, Njai Gede Pinatih pa je odšla v izgnanstvo na Javo, kjer je posvojila najslavnejšega javanskega svetnika Sunan Girija, ki ga je versko vzgojil Sunan Ampel, prijatelj njegovega očeta Maulane Ishaka in mu dal ime Raden Paku. Sunan Giri je postal trgovec ter verski učitelj in se je poročil s hčerjo kralja Majapahita. Pri 23 letih se je Sunan po želji Njai odpravil na Kalimantan v Banjar s tremi trgovskimi ladjami polnih kmetijskih pridelkov iz Jave. Domačinom je dal možnost, da vzamejo blago in mu plačajo v desetih dneh. Ti so blago vzeli, a ga niso plačali, zato je Sunan na ladjo naložil kamenje in pesek, ki sta se ob prihodu v Gresik spremenila v ratan in vosek, ki so ju takrat potrebovali. Zaradi čudežnih sposobnosti se je Raden odločil postati svetnik. Postil se je 40 dni, nakar ga je bog razsvetlil. Zgradil je veliko mošejo na gori Giri v Demaku, kjer je tudi umrl. Njai Gede Pinatih je umrla 45 let za Maulano Ibrahimom in se je poročila z regentom Majapahita Kyai Sambajo, po čigar smrti se 650 Michael Flecker: The South-China-Sea Tradition: the Hybrid Hulls of South-East Asia, International Journal of Nautical Archaeology 36. 1, 2007, 7590, http://cat.inist.fr/?aModele=afficheN&cpsidt=18602355 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja je preselila v Gresik in postala muslimanka (grob Njai Ageng Pinatih v Demaku). V tem času je vladarki Er Chieh (Pun Tau Niang) leta 1428 kralj Ryukyuja poslal odposlanca Sit Tat Luja s spremstvom v Kukang. 1431 jo omenja Ma Huan, med letoma 1438 in 1440 pa pošilja Pun Tau Niang misije na Ryukyu. Ko se je Njai Gede Pinatih preselila na Javo, jo je kralj Majapahita postavil za upravnika pristanišča Gresika, kjer so Kitajci postavili t. i. Novo vas, ki je bila središče trgovine z začimbami. Tako je pristanišče Palembanga (staro pristanišče ali Kukang) izgubilo na veljavi, ki jo je imelo ob prihodu Shin Chin Chinga. 1407. leta so ustanovili prvi kitajski muslimanski hanafitski po izrazu hanafi za eno izmed štirih smeri pravnih šol v sunitskem islamu) skupnosti v Indoneziji v Kukangu in Sambasu (Kalimantan). 1416 so kitajski hanafiti ustanavljali mošeje v Malaji, Javi in na Filipinih. 1423 so poslali Haji Gan Eng Cuja iz Manile v Tuban za nadzor nad kitajskimi skupnostmi na Javi, v Kukangu in v Sambasu. V Tubanu je postal upravnik pristanišča pod imenom Arya Teja. Med letoma 1424 in 1449 je Haji Ma Hong Fu bil kitajski ambassador na dvoru kralja Majapahita. Zanj so med letoma 1425 in 1431 v kitajski mošeji v Semarangu izvajali posebne molitve. L. 1430 je Gan Eng Wan, brat Arya Teje, postal prvi muslimanski regent (bupati) Majapahita. L. 1431 je Haji Sam Po Bo, kitajski upravitelj južne Kitajske in Nanyanga (Južnih morij) umrl in zanj so v Indoneziji izvedli posebno božansko posvetitev (sembahyang ghaib). Kitajske kronike ne omenjajo Zheng Hejevega obiska Semaranga. Vseeno je Zheng He obiskal Semarang že leta 1405 v času prve ekspedicije in spopada s kraljem Virabhumijem. Zheng He je umrl v Kozhikodeju v Indiji 1433, odprava pa se je vračala nazaj na Kitajsko mimo Jave. Zaradi vročine so truplo morali prej pokopati in morda so ga pokopali v San Bao Long v Semarangu. 1413. leta je kitajski cesar poslal kitajsko ladjo za mesec dni v popravilo v Semarang. V tem času so se Haji San Po Bo, Ma Huan in Fai Xin udeleževali molitev v mošeji v Semarangu. Morda je Zheng He obiskal Semarang tudi v času pete ekspedicije 1416 in sedme ekspedicije 1430.651 Kitajski cesar Zhu Di (Yong Le) je imel željo razširiti kitajski trgovinski vpliv brez osvajanja in privesti tedanji svet v konfucijansko harmonijo. Zheng Heja (1371-1435), muslimanskega evnuha, admirala, diplomata in raziskovalca, je imenoval za dvornega odposlanca v odnosih s tujimi državami in mu naročil izvedbo oceanskih potovanj. Prva tri potovanja so imela namen utrditi cesarjev status in pokazati kitajsko vojaško moč in bogastvo, zadnja štiri pa vzpostavitve prijateljskih mednarodnih odnosov in tributov. Šesto potovanje v letih 1421 in 651 Leo Suryadinata- Admiral Zheng He and Southeast Asia, Institute of SEA Studies, str. 44-87, Singapore 2005 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 1422 je šlo mimo Afrike v Atlantski Ocean in v Ameriko, na sedmem potovanju leta 1434 pa naj bi kitajska flota prispela v Italijo in vzpodbudila razvoj renesanse v Evropi. Zheng He je imel na voljo 200 navadnih in do 63 posebnih zakladnih ladij. Kitajska tehnologija je bila takrat naprednejša od evropske, saj je imela Zheng Hejeva ladja dolžino 132 m in širino 54 m. Kitajsko pomorstvo se je za plovbo opiralo na zvezdi Polaris na severni polobli ter na Južni križ na južni polobli ter na zvezdo Canopus za dolžino. Zheng Hejeva potovanja so vzbudila zanimanja za Kitajsko, saj je samo v enaindvajsetem letu vladavine Zhu Dija na Kitajsko prišlo več kot 12.000 odposlancev drugih dežel.652 Leta 1421 je Zheng He potoval po poti mimo Sukadane do Avstralije, potem pa čez Pacifik na Madagaskar. Šesta Zheng Hejeva ekspedicija je šla iz Melake v Medan, na Javo in na Timor. Ko je flota prispela v Tuban, je lahko ujela severozahodni veter do Timorja in Papue in tam raziskovala področja timorskega in arafurskega morja, nato pa mimo Salomonov v Pacifik. V času sezone jugovzhodnega monsuna bi se lahko iz Solomonov vrnili na Javo, nato pa čez Sundski preliv na Madagaskar. Po Zhou so obiskali Sumatro, Sukadano in Manali (Darwin). Zheng Hejev zemljevid prikazuje tudi Tiger Tail Reef/Ashmore Reef ter otok z imenom Gora skalnatih zidov ali Magnetic Island pri Townsvillu, Queensland. Po pomorski karti Zheng Heja sta dve poti vrnitve njegove flote ena na severu mimo Huwei Jiao (tigrovega repa) mimo prehoda med Sumatro in Javo, Melake, Južnokitajsko morje v Nanjing, druga pa iz zahoda mimo severa Sumatre in Južnokitajskega morja v Nanjing. Nekatere Zheng Hejeve ladje so šle vse do Ha-bu-er (otok Kerguelen). Kitajski zemljevid na porcelanu iz leta 1447 kaže obale Papue in vzhodno avstralsko obalo vse do Victorie in Tasmanije, kitajski Loshasi pa je Arnhem Land.653 Zheng Hejev svetovni zemljevid iz leta 1418 prikazuje Avstralijo in omenja obredno ljudožerstvo, ki ga je opisal tudi Marco Polo ob obisku Dagroniana, ki verjetneje ni bil na Sumatri temveč na Mali Javi (Avstraliji), 1300 milj vzhodno od Jave, kjer je bila zvezda Severnica nevidna. Na skrajnem severu Sumatre na Pulau Rondu je bila zvezda Severnica dobro vidna in je služila krmarjem Zheng Hejeve flote na poti do Šrilanke. Java Major naj bi bila današnja Indonezija, Java Minor pa današnja Avstralija z Novo Zelandijo. Ma Huan in 652 Jin Ding et al.:Zheng He Saling to Western Ocean, Coordinates, September 2007 http://www.mycoordinates.org/cgi-bin//click. cgi?id=140 653 Wang Tai Peng: Australias stories told by Zheng He Navigation Chart, 2008, http://www.gavinmenzies. net/pages/evidence-1421/content. asp?EvidenceID=467 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Ming Shi omenjata Na Gu Er (Nagur) vas na zahodu Sumatre, kjer se prebivalci tetovirajo, Zheng Hejev zemljevid postavlja otok tetoviranih obrazov na severovzhod Sumatre v okolico Pedirja.654 Del Zheng Hejeve je iz Melake šel na jugovzhod ter prečkal ekvator. Eden izmed mornarjev te posadke, Zhou, je obiskal Sumatro, Teboli, Mantoulang, Sujitan, Mahashirri, Jialina, Manali, Maha, Fangpai in Pangela. Manali je bila severna Avstralija okoli Darwina, ki jo je obiskal tudi Wang Duyuan. Sumatra je bila izhodišče za pot v Afriko, saj je Zheng Hejeva flota 1421 iz Sumatre dosegla Liu Shan (Maldive) v desetih dneh, od tam pa v petnajstih dneh Mogadiš v Somaliji. Wang Dayuan je med letoma 1330 in 1334 potoval iz Kitajske preko Indonezije, Indije, Arabskega polotoka do Egipta in čez Sredozemlje v Maroko, nato pa se vrnil v Egipt, potoval ob afriški obali do Mozambika in nato čez Indijski ocean v Šrilanko, Sumatro, Javo, Avstralijo, Kalimantan, Filipine in se leta 1334 vrnil na Kitajsko.655 Wang Dayuan naj bi 1349 iz Timorja odšel v Avstralijo, kjer na severu omenja področja Malizhii, Manali in Luo Sa Si (indonezijsko Nusasu). Leta 1421 naj bi ena od ekspedicij Zheng Heja šla po poti Melaka-Sumatra-Java-Timor do Avstralije. Iz Tubana so lahko ujeli severozahodni veter do Timorja in Papue, v času jugozahodne monsunske sezone pa so se iz Papue lahko vrnili na Javo. Zheng Hejeva karta kaže, da so se lahko vrnili po vzhodni poti, ko so šli na sever iz Čeri tigrovega repa (Ashmore Reef) skozi Sundski preliv mimo Jave in Sumatre. Zemljevid omenja tudi otok Belega peska (Fraser Island). Avstralijo omenjajo kot malo Javo, Ma Huan pa omenja, da je v Medanu našel kazuarija, ptico, ki je doma iz Avstralije in Papue.656 Zhou Laoren omenja, da je Zheng He dosegel Sujidan, vazalno državo Jave. Blizu je gora Baolaoan, ki jo ljudje vidijo, preden dosežejo Sujidan. Na vrhu gore je 5 vrhov, ki jih zakrivajo oblaki. Gora naj bi bila Puncak Jaya na Papui, Sujidan pa Timor. V Xuwendali na severu Sumatre gojijo jajčevce na drevesih visokih do 3 m, pobirajo pa jih z lestvami. Otok Ma Long je Sulavezi. Java je datumska točka za geografske raziskave kitajskih 654 Wang Tai Peng:Australia as surveyed in entirety by the 1418 Zheng Hes world map, 2008, http://www.gavinmenzies. net/pages/evidence-1421/content. asp?EvidenceID=467 655 Tai Peng Wang: 1421 Yang Min ventured into unknown world, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content. asp?EvidenceID=462 656 Wang Tai Peng: Australia as surveyed by Zheng He fleet voyagers before 1433, 2006, http://www.surveyors.org.nz/Documents/MASH%20Wang%20@%20BNE%20 (2).doc Zgodovina Indonezije: starejša obdobja znanstvenikov. Na zemljevidu JZ pomorskih držav je Long Zhou, zmajeva dežela, otok Papua, velika Lue dežela je Avstralija, ki leži južno od Luo Zhou (Kalimantan) in Long Zhou (Papua). Na Zheng He zemljevidu sta tudi Gora nosorogovega roga na Sumatri ter Zhu Pai, greben v morju severno od Sumatre.657 Zadnjo Zheng Hejevo floto sta uničila cunami in požar, kot posledico padca kometa Mahuika (po maorskem bogu ognja),o čemer pričajo legende Aboridžinov in Maorov. Komet je padel v ocean pri novozelandski obali in povzročil velikanske valove, ki so razbile ladje kitajske flote v Novi Zelandiji, Avstraliji, Indijskem Oceanu, ob vzhodni obali Južne Afrike ter pacifiški obali Severne in južne Amerike okoli leta 1434. Po cunamiju se Kitajska ni več opomogla in od takrat naprej ni bilo več velikih kitajskih odprav, kar so kasneje izkoristili Evropejci.658 Obenem so Zheng Hejeva potovanja pomenila začetek mednarodne trgovine z lesom za gradnjo ladij, ker je takrat prišlo do velikega uvoza visokokvalitetnega lesa iz JV Azije. Tu je imela glavno vlogo Java, kjer je prišlo do prvega gojenja lesa na svetu pred 600 leti. Kitajci so v svojih ladjah prevažali hlode in obdelan les. V trgovino so se vključile tudi italijanske mestne državice, od koder je prišel del lesa, ki so ga izvažali v Arabijo, tu pa so ga različni azijski trgovci kupovali. Razvilo se je ladjedelništvo, saj je Java dominirala v trgovini na zahodu do Melake na vzhodu pa do Malukuja tudi zaradi kreativnega spoja kitajske in javanske ladjedelniške tehnologije, ko so se na dolgih potovanjih kitajske ladje zadrževale v javanskih ladjedelnicah, kjer so jih popravljali in izboljševali. Kitajske skupnosti v pristaniščih Gresik, Demak in Palembang so pripomogle k razvoju ladjedelništva in globalizaciji Jave.659 Ming Shi-lu omenja, da je 1. oktobra 1403 Ma Bin šel na zahod Jave, 28. oktobra 1403 Yin Ching v Melako, 13. oktobra 1410 Zhang Qian v Boni in še enkrat 24. februarja 1411, 1. septembra 1412 Wu Bin na zahod Jave, leta 1430 pa je šel Wang Jinghong v Samudro. Zheng He je na poti med Kitajsko in Afriko ustanovil dve vojaški postojanki pri Melaki in Samudri, blizu Lhokseumawe v Acehu. Zheng He je posegel tudi v državljanske vojne v Indoneziji. 657 Lam Yee Din: A Third Research on the Discovery of America by Zheng Hes fleet, 2008 http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=380 658 Gavin Menzies:1434-Tragedy on the high seas: Zheng He's fleets destroyed by a tsunami, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1434/view-chapter. asp?EvidenceID=25 659 Wang Tai Peng Professor Pan Biao's startling groundbreaking find, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=471 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja (1407 je zajel pirata Chen Zuyija in za vladarja v kitajski koloniji postavil Shi Jin Qinga) Istega leta je na Javi v boju na strani Majapahita proti zahodni Javi padlo 170 Kitajcev, zato je mingovski cesar od zahodne Jave zahteval 60.000 liangov 1 kitajski liang je 50 g) zlata odškodnine. Med letoma 1414 in 1415 so na Sumatri zajeli vodjo upornikov Suganlaja in ga odpeljali na Kitajsko. Kitajci so obdržali nadzor nad pomorsko trgovino na tem območju vsaj do leta 1450, ko so na Tajskem zaprli tri javanske trgovce in jih poslali na Kitajsko. V zgodnjem 15. stoletju je v starem pristanišču Palembanga živelo več tisoč Kitajcev iz Guandonga in Fujiana, ki so pošiljali svoje poglavarje na kitajski dvor. Odnos Kitajcev do Avstronezijcev Yunnana in JV Azije je bil precej žaljiv. Leta 1412 nek kitajski tekst pravi, da so tamkajšnji prebivalci kot ptice in živali, drugi tekst iz leta 1430 pa pravi, da so tamkajšnji prebivalci zviti in prevarantski in jim ne kaže zaupati. Leta 1429 Javanca v delegaciji opišejo s pridevnikom mojia shi (črn z bolhami). Žaljiv odnos je obstajal tudi s strani običajnih Kitajcev, zato so 1500 v Pekingu objavili uredbo, da bodo v bodoče, če bodo vsi prebivalci prišli s tributom za cesarja in se bodo ljudje zaradi njih zbirali na ulici, buljili vanje, se norčevali iz njih, vanje metali črepinje in jih poškodovali, bodo krivce dali v kletko na javni ogled.660 660 Geoff Wade: Ming Shi- lu as a source for Southeast Asian History, 2005, http://www.epress.nus.edu.sg/msl/MSL.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 13. EVROPSKI STIKI Z INDONEZIJO IN ZAČETEK PORTUGALSKE KOLONIZACIJE 13.1. KRALJESTVO DUHOVNIKA JANEZA V srednjeveški Evropi je bilo zelo razširjeno prepričanje o krščanski deželi na Daljnem vzhodu, ki ji je vladal legendarni kralj Duhovnik Janez. Spopadi z muslimani v času križarskih vojn so okrepili željo po sodelovanju. Voditelj križarjev in prvi vladar osvojenega križarskega Jeruzalemskega kraljestva Godfrey de Bouillon (1060-1100) je trdil, da izvira iz mitičnega Labodjega kralja iz Daljnega vzhoda. Tam naj bi živel vladar, potomec biblijskega Yonita, ki je vladal področju Nod, vzhodno od zemeljskega Raja. Duhovnik Janez je bil nestorijanski vladar, ki je leta 1165 poslal pismo bizantinskemu vladarju Manuelu I. Komnenu (1143-1180) in papežu Aleksandru III. (1159-1181), v tem času pa se je pojavilo tudi delo Wolframa von Eschenbacha (1170-1220) Parsival, ki opisuje viteza Svetega grala Parsifala.661 V Evropi se je koncept treh Indij (India Minor od Sinda do Malabarja, India Maior od Malabarja do prekogangeške Indije- India Extra Gangem ter India Tertia ali vzhodna Afrika) omenjal od geografa iz Ravene v 7. stoletju in je bil skladen z islamskim konceptom treh Indij, Hind, Sind in Zanj. Duhovnik Janez naj bi vladal 72 kraljestvom (otokom sreče), Gogu in Magogu in da bo prišel na pomoč Evropi. Kraljestvo Duhovnika Janeza je bilo povezano tudi z budističnim konceptom kraljestva Šambala, odkoder je indijski svetnik Tsilupa prinesel doktrino Šambale v letu 966 ali 967, oziroma je po tibetanski Dro tradiciji šambalski kralj Sripala prinesel kalačakro metodo metidacije- kalačakra pomeni kolo časa) v Indijo. Kraj Sripala naj bi izviral iz Suvarnadvipe iz Južnega Oceana, reka Sita v legendah Šambale pa naj bi bila vzhodno od Indije in je tekla po otoku Sakadvipa. Na njem je bil vrt Malaya s tropsko vegetacijo in sandalovino, popotniki pa so iz njega prinašali tudi mango. V pismu Duhovnika Janeza iz leta 1165 se omenja, da je vladal trem Indijam in da v njegovi deželi niso tolerirali laži in prestopkov. Wolfram von Eschenbach pol stoletja po pismu Duhovnika Janeza v svojem epu Parcival omenja, da je njegova prestolnica bila v Indijah (Tribalibot blizu Gangesa). Leta 1177 je Filip, zdravnik papeža Aleksandra III, prinesel njegovo drugo pismo, 661 Paul Kekai Manansala: Apocalypse Swan Knight and Crusades, 8. 5. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/04/apocalypse-swan-knight-and-crusades.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja v katerem je Duhovnik Janez izrazil željo, da bi zgradil cerkev v Rimu, postavil oltar v Jeruzalemu in da bi mu papež poslal duhovnike, da bi učili katoliško vero. Zhao Rugua omenja, da je Sanfoqi vladal številnim kraljestvom celinske in otoške JV Azije vključno s Šrilanko, prav tako pa tudi Al Masudi pravi, da je Zabag (vladal Serendibu (Šrilanki)). Behaimov globus iz 1492 kaže, da je kraljestvo Duhovnika Janeza ležalo v otočju Prolemejevega Sinus Magnus, najvzhodnejšega svetovnega morja. Podobnosti med Šambalo in kraljestvom Duhovnika Janeza so bile še: središče v Indijah, pigmejci, ljudožerci, brahmani,negorljiva oblačila, veliko območje imperija, ukročeni sloni, velike ptice, prepoved prešuštva, amazonke (kraljica Secundilla v kraljestvu Duhovnika Janeza), narodi antikrista Gog in Magog znotraj kraljestva (tudi muslimanski Bratayil, otok Dajjaa, islamskega Antikrista, naj bi spadal pod Zabag),omemba delovanja vulkanov, veliko znanje (šambalski kralji so bili znani kot Rigden, posedovalci znanja), tibetanski izraz Gser Ling (zlata dežela) pa se povezuje s Šambalo (palača Šambale je bila delno iz zlata). Klinčke in muškatni orešček so gojili v dveh kraljestvih Toupuja, 25 dni plovbe do Sanfoqija.662 Na legendo o Svetem gralu sta vplivala tudi muslimanski sufizem in indijski tantrizem. Tantrične ideje sta na Bližnji vzhod prenašali skupini Zut in Sayabiga, ki so ju muslimanski vladarji preselili na območje Antiohije (današnja Antakya v Turčiji), ki je ležalo severno od območja šiitskih asasinov asasini so bili srednjeveški perzijski vojaki nizarijske veje šiitskega islama). V Evropi je bila Eschenbachova Cundrie glasnica Sv. grala iz Tribalibota iz vzhodnih Indij, spodbudila pa je tudi pojav viteštva in dvornih romanc, ki zopet poudarjajo ženske. Začetki literature o sv. gralu se povezujejo s tremi avtorji; Chretienom de Troyesom, Robertom de Boronom in Wolfgangom von Eschenbachom, ki so napisali svoja dela konec 12. in v začetku 13. stoletja. Parcival omenja, da celibatni vitezi, ki stražijo sv. gral, pripadajo templjarjem in da je prvi gralovski kralj Titurel ustanovil njihov red (Baldouin II. Jeruzalemski). Templjarji so imeli tesne povezave z asasini, Parcival pa povezuje duhovnika Janeza s svetim gralom. Po Chretienu je miza v palači Duhovnika Janeza imela noge iz ebenovine, zgornji del pa iz slonovine.663 662 Paul Kekai Manansala: Shambhala and Prester John's Realm as Historical Kingdoms, 2006, http://asiapacificuniverse.com/pkm/Shambhala_and_Prester_John.rtf 663 Paul Kekai Manansala: More on Tantric Influence in Grail Legend, 15. 3. 2008, http://sambali.blogspot.com/2008/03/more-on-tantric-influence-in-grail.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Leta 1122 je neki Janez, patriarh Indij, obiskal papeža Kalista I v Rimu, kar omenja tudi opat samostana St. Remigija Oddo v pismu grofu Thomasu. Oddo je bil priča samemu srečanju in omenja skupnost kristjanov sv. Tomaža. (verjetno južna Indija). Patriarha Janeza poveže z Duhovnikom Janezom konec 12. stoletja. Epska literatura Evrope 12. in 13. stoletja je bogata z opisom Indij. Etienne de Rouen napiše delo Draco Normannicus med letoma 1167 in 1169, ki predstavlja pismo mitološkega kralja Arthurja, ki vlada v Avalonu, kralju Henryju II., naj ne napade Bretanje. Po de Ruenu Avalon leži na področju Indije in otokov začimb. Chretien de Troyes omenja plemenitega kralja pritlikavcev Bilisa, ki vlada v Antipodih v nižji hemisferi. Delo Liber Floridus avtorja Lambertusa Audomarensisa iz leta 1120 postavlja Zemeljski raj na skrajni vzhod sveta. V delu Tandareis in Flordibel iz srede 13. stoletja, Flordibel, ki obišče viteze okrogle mize, pove, da je indijska princesa, v Lohengrinu iz konca 13. stoletja, pa Labodji kralj pove, da izvira iz Indije. Omenjajo se številna pravljična bitja iz Indije. Eschenbach omenja, da naj bi tudi Parcival delno izviral iz Indij.664 Še v 14. stoletju se je beneški državnik Marino Sanuto zavzel za ustanovitev papeške ladijske flote v Indijskem oceanu in lociral Duhovnika Janeza v daljno vzhodno Indijo. Isto tezo je v 14. stoletju zagovarjal tudi Mandeville. Pater Alberto de Sarteano, papeški odposlanec v Etiopiji, se je vračal na koncil v Firence leta 1441 s spremstvom, v katerem sta bila tudi Nicolo di Conti in ambasador nestorijanskega kraljestva iz zgornje Indije. Nicolo di Conti je nekaj časa služil Duhovniku Janezu, zato je ob njegovi vrnitvi domov Duhovnik Janez poslal z njim ambasadorja, katerega kraljestvo je papeški sekretar Poggio Bracciolini opisal, da leži 20 dni plovbe proč od Kataja. Tudi Kolumb je imel na svoji prvi poti pismo za Duhovnika Janeza.665 13.2. STIKI PRAVOSLAVNEGA SVETA Z INDONEZIJO Tudi pravoslavni svet je prihajal v stik z Indonezijo. Iz 12. stoletja je armensko delo Opis mest, indijskih in perzijskih ter iz 15. stoletja rusko delo Potovanje preko treh morij Atanazija Nikitina. Armensko delo pravi: "Področje je imenovano Reminzar ali dežela zlata, ker je tukaj ogromno zlata; toliko, kot ga je sploh mogoče nakopati. Imena mest v deželi zlata so: 664 Paul Kekai Manansala: More on the Fee of Europe, 3. 4. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/04/more-onfee-of-europe.html 665 Paul Kekai Manansala: More on Prester John, 19. 2. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/02/more-onprester-john.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Lamrin,glavno mesto in otok, kjer je ogromno sviloprejk, lesa imenovanega pkam in ostalih stvari, ki jih z ladjami izvažajo. Od tu pride popotnik v Panchur (Barus), ki je otoško mesto bogastva. Tu se nahaja kafra. Blizu Lamina leži otok Krut (Lho Kruet), kjer gojijo in izvažajo poceni kardamon. Temu sledi veliko mesto Krudai (Daya), blizu njega pa veličastni in bogati otok Samavi. Pod njim je otok Pure (Indrapuri), kjer se nahajajo različne dobrine, ki zadovoljijo potrebe vsakogar. Pod njim je otok Yepanes (Panai), kjer proizvajajo velike količine kafre. Pod Yepanesom leži otok Plaioi (Palembang), prestolnica dežele zlata, kjer prebiva kralj Zapecha. Ko kralju umrejo starši, naredijo zlate idole v naravni velikosti v podobi staršev. Ko gredo v vojno z drugimi plemeni, po zmagi pojedo svoje padle in nasprotnike. Po drugi strani puščajo potnike in trgovce pri miru, saj živijo od trgovine. Temu sledi otok Rambi (Jambi), pod njim je naslednji otok Panchi (Bangka), poleg Panchija pa je otok, s katerega izvažajo kositer. Blizu tega otoka so otoki Yala (južna Tajska), Kala (Kedah) in Kakule. To so mesta in otoki, regije in plemena Dežele zlata, ki jo naseljujejo ljudje, ki govorijo jezik Zapecha." Pristaniška mesta na severu Sumatre (Lamrin, Panchur, Krut in Samavi) so omenjena tudi pri Arabcih, medtem ko arabski viri mest Samavi, Krut, Krudai in Yepanes ne omenjajo. Samavi je predhodnik Samudre, Armenci pa že v 12. stoletju omenjajo proizvodnjo svile na severu Sumatre. V začetku leta 1470 je ruski trgovec iz Tvera Atanazij Nikitin obiskal Indijo in tam preživel štiri leta. Njegova zgodba je opisana v delu Potovanja preko treh morij. V njej opisuje tudi deželo Shabat ali otok Sumatro. Sam tja ni šel, pač pa mu jo je opisala oseba v času Nikitinega postanka v Bidarju,Indija, med 5 in 19. majem 1472. Nikitin pravi: "Od Cejlona do Shabata je potrebna plovba enega meseca, iz Shabata do Peguja pa 20 dni. Pristanišče Shabata ob Indijskem oceanu je zelo veliko. Tu plačujejo prebivalcem Khurasana, starim in mladim plačo eno tenko Nikitinov izraz za kitajski in indijski denar, nedoločljivo) na dan. Ko se tam poroči prebivalec Khurasana, mu princ Shabata da tisoč tenk za stroške obreda žtvovanja ter plačilo 50 tenk mesečno. V Šabatu proizvajajo svilo, sandalovino in bisere in vse te dobrine so tam poceni. Iz Bidarja do Shabata traja pot tri mesece, iz Dabhla do Shabata pa traja dva meseca plovbe. V Shabatu proizvajajo svilo in bisere ter sandalovino, cena slonov je pa odvisna od njihove teže. Ko Judje govorijo, da so prebivalci Shabata njihove vere, lažejo. Niso ne Judje, ne kristjani, ne muslimani, temveč indijske vere. Ne pijejo in ne jedo skupaj z židi in musimani in tudi ne jedo mesa. Vse je poceni v Shabatu. Gojijo svilo in poceni sladkor. Iz gozdov mamong tiger) in opice napadajo popotnike po cestah, zato nihče ne potuje po cestah ponoči." Sviloprejke v Lamuriju omenjajo Armenci v 12. stoletju, Ma Huan pa tudi v 15. stoletju omenja gojenje sviloprejk v Samudri Pasaiju. Tkanje svilenega blaga so na Sumatri obvladali že v drugi polovici 15. stoletja, saj Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Ludovico de Varthema med letoma 1503-1508 omenja ogromno proizvodnjo v Pedirju,nekaj let kasneje pa Tome Pires v Pedirju, Piradi, Samudri Pasaiju in Barusu. Ibn Majid med letoma 1475 in 1490 piše, da je Sumatra dežela belih slonov, kafre,nageljnovih žbic in mačk civetk Civettictis civetta), ki jih kupujejo z zlatom. Arabci omenjajo sladkorni trs na severu Sumatre od 9. stoletja dalje ter lov na slone z namenom njihove udomačitve v Ramniju. Nikitin omenja, da so bili sloni v Shabatu vredni glede na težo. Biseri so bili na voljo v Kamparju, odkoder so jih Bataki odnesli v Samudro Pasai, kjer so jih trgovci iz Jede in Meke zamenjevali za blago iz Kaira in pristanišč Arabije Felix (Jemna). Nikitinovi mamoni naj bi bili tigri (javanski izraz mamong za tigre), Kurdadbi in Sindbad pa omenjata nevarne nosoroge v Ramniju in Barusu. Ibn Batuta omenja številne Khurasance na dvoru sultana Pasaija, Pires pa številne perzijske trgovce v Pasaiju in Barusu. V Pasaiju so prevajali perzijska dela kot npr. Hikayat Amir Hamza iz perzijščine v malajščino v 14. in 15. stoletju, perzijski in arabski vojaki pa so služili kot plačanci v vojnah sultana Pasaija proti ljudstvom v notranjosti. Večji del Sumatre je bil vseeno neislamski, kar omenja Varthema ob obisku Pedirja, da so trije vladarji Sumatre pogani, Pires, da so kralji od Aceha do Palembanga muslimanski, od Palembanga do Gamispole in v notranjosti pa poganski, Barboso pa, da so bili prebivalci Aruja in Indragirija pogani. Judovski trgovci so bili aktivni na območju Indonezije in iz tega izvira ideja o judaizmu v Shabatu (Sumatri), imenovanem morda po legendarni reki Sambatyon v oddaljeni Indiji, kjer naj bi živeli Mojzesovi potomci. Dokumenti judovske Geneze iz Kaira omenjajo judovskega trgovca iz Kaira, ki je umrl v Barusu, priprtje judovskega trgovca Yitzhaka iz Omana v Srivijayi, ker je dolgoval 20.000 dinarjev carine, ter delovanje trgovca Khoje Azedima v Melaki v 15. stoletju. Škof Marignolli je postavil domovino kraljice iz Sabe na Javo in je tam blagoslovil javansko kraljico Majapahita Tribhuwanatunggadewi (1329-1350). Portugalec Mendes Pinto je postavil domovino kraljice iz Sabe na Sumatro, saj naj bi kraljica iz Sabe postavila pristanišče v Lampungu (današnji Bandar Lampung) za izvoz zlata, ki ga je nesla kralju Salomonu, ačeške legende pa omenjajo obisk brata kraljice iz Sabe, ki je bila poročena s Salomonom. O njihovem izvoru iz kraljice Sabe govorijo tudi Bugiji iz Sulavezija.666 666 Vladimir. Braginsky: Two eastern Christian sources on Medieval Nusantara, BTLV 1998, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/3198/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 13.3. EVROPSKI POPOTNIKI, MISIJONARJI IN TRGOVCI V INDONEZIJI Leta 1291 je na poti do Kitajske Sumatro verjetno obiskal kasnejši pekinški škof Giovanni de Montecorvino, leta 1292 pa je na poti domov iz Kitajske v Evropo Marco Polo plul mimo Malaškega preliva in se ustavil na Sumatri. Imenoval jo je manjša Java, kjer je 8 kraljestev, vsak s svojim lastnim jezikom. Eno izmed kraljestev je bil tudi Ferlec (Perlak), kjer je bilo mesto pred kratkim spreobrnjeno iz hinduizma v islam, notranjost pa je bila še kanibalska. Marco Polo je ostal v Samudri 5 mesecev in čakal nadaljno pot do Šri Lanke. Marco Polo je opisal Javo, čeprav je ni obiskal.667 Marco Polo ima pomembno vlogo tudi pri mitološkem Cipanguju. To naj bi bil otok, ki je zajemal območje dela Tajvana, Filipinov in Malukuja, kar je razvidno pri Behaimovem globusu, kjer gozdova nageljnovih žbic in popra ležita na skrajnem jugu Cipanguja v otočju Maluku. Cipangu je narisan na Toscanellijevi mapi iz leta 1474 skupaj z indonezijskimi otoki Java Major (Borneo), Java Minor (Java) ter neznanima otokoma Candyn in Aguana. Paolo Toscanelli tudi prvi predlaga zahodno pot preko Atlantskega Oceana do Indij in Cipanguja.668 Marco Polo pravi: "Ko zapustiš Javo in pluješ v smeri med jugom in jugozahodom okoli 700 milj, prideš do dveh nenaseljenih otokov, večjega Sondurja in manjšega Kondurja. Nadaljnih 50 milj JV dosežeš bogato pokrajino Lochac. Njeni prebivalci so pogani, imajo svoj posebni jezik in svojega kralja. V tej deželi gojijo veliko lesa vrste sapan, zlata je toliko, da si ga ne moremo predstavljati. Od tu izvažajo za denar porcelanaste školjke. Najdemo tudi slone, ter številne živali, ki jih lovijo s pomočjo psov in ptičev. Gojijo tudi sadež perchi granatno jabolko), velikosti limone in posebnega okusa. Dežela je divja in gorata in le malokateri tujec jo obišče, obiske pa tudi onemogoča kralj, ker želi, da bi njegovo bogastvo in ostale skrivnosti bile čim manj znane svetu. Iz Lochaca v smeri proti jugu v dolžini plovbe 500 milj dosežeš otok Pentam, čigar obala je divja in nekultivirana, a je polno gozdov z dišečimi drevesi. Med pokrajino Lochac in otokom Pentam, je 60 milj široko morje, ki je tako plitko, da se morajo 667 Paul Lunde: The Explorer Marco Polo, julij/avgust 2005, www.saudiaramcoworld.com/issue/200504/the.explorer.marco.polo.htm 668 Paul Kekai Manansala:Voyage To Cipangu,12. 2. 2005, http://sambali.blogspot.com/2005/02/voyage-tocipangu.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ladje dvigniti, da se ne dotaknejo tal. Po plovbi v dolžini teh 60 milj in nato nadaljnjih 30 milj v JV smeri, pridete do otoka, mesta in države Malaiur z lastnim kraljem in jezikom. Mesto je veliko in dobro zgrajeno z bogato trgovino z začimbami in zdravilnimi zelišči. Od tu naprej gre pot do Jave Minor." Polova pot gre tako od obale Kočinčine v Vietnamu do otokov Pulau Kondore, ob obali Kambodže do otoka Bintang pri Singapuru in nato mimo Malaiura (Malajski polotok?) do Sumatre, ki jo imenuje Java Minor. Po zaslugi Marca Pola karta Mappamundi očeta Maura med letoma 1457 in 1459 že vsebuje področja kot so Java Major, Java Minor, Pentam itd.669 Slika 135: Potovanja Marca Pola, http://historyofinformation.com/images/travels_of_marco_polo_1271.png 669 Sue Asscher: The Discovery of Australia, 2006, http://gutenberg.net.au/ebooks06/0605401h.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 136: Zemljevid sveta očeta Maura iz 1459 s severom spodaj, http://www.henrydavis.com/MAPS/LMimages/249.jpeg V 14. stoletju pa je prišlo tudi do prvega obiska Slovenca na področju današnje Indonezije in sicer frančiškanskega misijonarja Odorika Pordenonskega (1286-1331). Po smrti zadnjega Babenberžana Friderika Bojevitega so prišle slovenske dežele za nekaj časa pod oblast češkega kralja Otokarja II. Najskrajnejša postojanka njegovega prostranega kraljestva je bila na jugu mala grofija Pordenone v Furlaniji, ki je prej nad sto let pripadala Vojvodini Štajerski. Kralj Otokar je poslal leta 1270 tja posadko, da zavaruje ta del svoje posesti proti napadom akvilejskih patriarhov in drugih tekmecev. V neki vojaški družini posadke se je rodil leta 1286 Odorico Matiuzzi ali Odorik Matjuc, ki naj bi bil slovenskega porekla. Komaj štirinajst let star je vstopil Odorik v frančiškanski red. Z dovoljenjem redovnih predstojnikov je nekaj časa živel kot puščavnik v samoti in si tako pridobil utrjenost, ki je pozneje na njegovih obsežnih potovanjih premagala vse vremenske nezgode in napore. Leta 1314 je prosil generala frančiškanov, da ga pošlje v azijske misijone. Dvanajst let se je mudil Odorik v Aziji in v tem času krstil nad 20 tisoč ljudi. Leta 1330 se je vrnil domov, da bi si poiskal novih pomočnikov za svoje misijone. Na povelje provinciala Guidotta je Odorik v Padovi narekoval bratu Viljemu de Solagna znamenite dogodke svojega potovanja. Tako je nastala geografska knjiga. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Papež Janez XXII. je pozval Odorika v Avignon, da mu osebno poroča o uspehih misijonov na daljnem Vzhodu. A na poti je Odorik zbolel v Pisi. Z veliko težavo se je vrnil nazaj v Videm, kjer ga je dohitela smrt 14. januarja 1. 1331. Po njegovi smrti so se z njegovo pomočjo zgodila čudežna ozdravljenja. Neka plemkinja iz Beljaka je ozdravela od dolgotrajne bolezni, ko se je dotaknila Odorikove obleke. Leta 1755 ga je papež Benedikt XIV proglasil za blaženega in njegovo truplo počiva zdaj v karmeličanski cerkvi v Vidmu. Meseca aprila leta 1318 se je vkrcal Odorik v družbi irskega patra Jacoba na benečansko ladjo, da se poda v Orient. Najobičajnejša pot v Indijo in na Kitajsko je vodila preko Perzije. Trapezunt (današnji Trabzon) v Turčiji ob severni obali Male Azije je bilo izhodišče misijonskim in trgovskim karavanam. Odorik imenuje Trabzon 'vrata Perzije'. Iz Trabzona je šel Odorik v Erzerum, prav tako v Turčiji. Poleg starega mesta je Odorika zlasti zanimala gora Ararat. Želel je splezati na njen vrh, a mu Armenci tega niso pustili, da ne bi oskrunil svete gore. Iz Armenije je krenil Odorik proti Perziji, kjer so tedaj vladali vladarji mongolske dinastije Ilkanov, ki so bili zelo naklonjeni krščanstvu. Že v iranskem Tabrizu je Odorik našel dva samostana frančiškanov in veliko množico kristjanov. Iz Tabriza je šel Odorik po navadni trgovski poti preko mest Sultaniyeh in Kashan. Sultaniyeh je bila poletna rezidenca Ilkanov, kjer je papež Janez XXII prav tisto leto ustanovil nadškofijo in jo poveril dominikanskemu redu. S tatarsko karavano je potoval skozi puščavo do današnjega mesta Yazd ter ruševin mesta Perzepole, kjer je v okolici Odorik opazoval v skalo vklesano pripoved zmage sasanidskega kralja Šapurja nad rimskim cesarjem Valerijanom leta 260. Iz Perzepolisa se je odpravil v današnjo iransko pokrajino Khuzestan, kjer je po Odoriku živel svetopisemski pravični Job, nato pa se je v iranskem pristanišču Hormuz vkrcal na ladjo za Indijo. Katoliška Cerkev je imela v tistem času dobre odnose z Mongoli in je pošiljala frančiškanske in dominikanske misijonarje v mongolsko državo. Po 28 dneh plovbe je prispel v Thano v okolici Bombaya, kjer je našel nestorijance. Ker naj bi ti ovirali delo katoliških misijonarjev, jih Odorik imenuje zlobni krivoverci. Odorik je v Thani vzel relikvije štirih mučencev in potoval ob Malabarski obali naprej. Odorikovo pozornost so zlasti zbujali veliki nasadi popra, o katerih trdi, da so se po osemnajst dni na dolgo razprostirali, in jih zanimivo opisuje: "Poper se prideluje tako: Male sadike vtaknejo v zemljo poleg dreves, kakor pri nas sadimo trte. Te sadike rodijo sad, ki je podoben grozdju, v toliki množini, da bi se zlomile, ko bi ne imele opore na drevesu. Ko poper dozori,ga obirajo, kakor pri nas trgamo grozdje. Zrna pobirajo, jih posuše na soncu in spravijo potem v velike posode." Odorik omenja legendo, da je na Sillanu (Šrilanki) visoka gora, kjer je svetopisemski Adam sto let objokoval svojega sina (današnji Adamov vrh). Odorik je obiskal tudi grob apostola sv. Tomaža v Madrasu iz leta 68, kjer so mu nestorijanci Zgodovina Indonezije: starejša obdobja zgradili veličastno cerkev. V cerkvi je Odorik našel tudi druga, hindujska božanstva. Nasplošno je Odorik negativno opisoval nekatoliška verstva. Odorik je nato šel mimo Nikobarskega in Andamanskega otočja v Indonezijo,kjer je leta 1321 obiskal Sumatro, Javo in Borneo nato pa naprej v Čampo (Vietnam). Odorik pravi, da je vseh otokov 24.000 in da jim vlada 64 kraljev. Na Sumatri je našel Odorik tetovirane prebivalce, ki so bili vdani kanibalstvu in mnogoženstvu. Izredno navdušeno opisuje otok Javo, njegovo bujno rastlinstvo in bogate knežje palače. Odorik na Borneu našteva razne palme, iz katerih dobivajo vino, medico, in celo neke vrste tekočino, ki se strdi in uporablja kot pšenična moka za razno pecivo. Občudoval je posebno bambusov trs, ki zraste visoko kot mogočno drevo, in zdravilni kamen benzoar, s katerim so se domačini zavarovali pred strupenimi puščicami. Iz Vietnama je nato prišel na Kitajsko v Guangzhou (Kanton), ki ga opisuje, da je trikrat večji od italijanske Vicenze in da je tam ogromno ladij.670 Slika 137: Odorik Pordenonski na Sumatri, slika Mazarinovega mojstra, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/47/Odoric_de_Pordenone_%C3%A0_Sum atra.jpeg 670 Jožef Gruden: Mirabilia Mundi, 2. 7. 1931, http://www.dlib.si/documents/clanki/dom_in_svet/pdf/310702.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Za Sumatro Odorik pravi: "Po 50 dnevih potovanja po morju sem prišel do dežele Lamorri, kjer so zaradi vročine ljudje hodili goli, meni oblečenemu pa so rekli, da je Bog ustvaril Adama in Evo gola. V tej deželi so vse ženske skupne, tako da noben moški ne more reči, to je moja žena. Tudi otroci in zemlja so skupni, vsak pa ima svojo lastno hišo. Dežela je bogata z žiti, rižem, zlatom, srebrom, drevesi aloje, kafro in drugimi stvarmi. Na tem otoku proti jugu je drugo kraljestvo Simoltra ali Samudra Pasai, kjer se ljudje tetovirajo in so v stalnih vojnah z golimi prebivalci tega področja. Prebivalci Lamorija imajo zelo temno kožo, so oblečeni v svilo, ter gologlavi in bosi. Jedo z rokami. So bojeviti uporabljajo strupene puščice. Imajo bronasto posodje, kralj nima pokrivala, ne posebne obleke, ampak je oblečen v različno blago različnih barv, obut pa je v rdeče usnjene sandale, ki jih držijo skupaj zlati pasovi. Potuje na slonu, ima dve palači, zahodno in vzhodno, okrašeno z dragulji, v obeh palačah pa je posajeno zlato drevo. Pod vsakim drevesom je zlat prestol, ki ju loči stekleni zid. Ko ima posvet z dvorom, uporabi vzhodno krono zjutraj, zahodno krono pa zvečer. Dva služabnika stalno držita pred kraljem zlati pljuvalnik, kamor pljuva prežvečene betelove oreščke oreščki so seme palme vrste Areca catechu). Tu je velik trg za prašiče, perutnino, maslo, riž, polno pa je zlata in kositra. Južno od Sumoltre je kraljestvo Rejang".671 Odorik za Javo pravi: "Nato sem potoval naprej na drugi otok Java ki obsega dobrih 3000 milj. Kralj tega otoka ima pod oblastjo sedem drugih kraljev. Dežela je zelo poseljena in je ena najpomembnejših na svetu. Tukaj gojijo kafro, javanski poper, muškatni orešček in druge začimbe in imajo vse sadeže, razen grozdja. Kralj ima veličastno palačo, ki je velika s širokimi stopnicami, ki so iz zlata in srebra. Pločniki palače imajo izmenično ploščice iz zlata in srebra, notranji zidovi palače so iz zlata, kjer so izrezljani zlati vitezi, ki imajo zlate svetniške sije, kakor pri nas, v svetniških sijih pa so dragi kamni. Strop je ves iz zlata in ta palača je bogatejša in popolnejša od česarkoli, kar obstaja danes na svetu." O deželi Thalamasin (Kalimantan) in o drevesih, ki dajejo moko (sagove palme). Odorik pravi: "Blizu Jave je dežela Pante ali Thalamasin. Tudi tu ima vladar pod seboj druge dežele. Tukaj najdemo drevesa, ki proizvajajo moko, med, vino, ter strup, ki je med najbolj strupenimi na svetu." Opiše tudi pihalnik (malajsko sumpit) ter drevesa, ki proizvajajo moko: "Drevesa so gosta, a ne posebej velika. S sekiro zarežejo v drevo, da steče sok, ki ga spravijo v torbe iz listja. 15 dni se sok suši na soncu, da iz tekočine nastane moka. To namočijo v morsko vodo 671 Steve Thomas: The Journal of Friar Odoric, 26. 5. 2004, http://etext.library.adelaide.edu.au/h/hakluyt/voyages/odoric/complete.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja za dva dni, nato pa sperejo s svežo vodo. Rezultat je najboljša zmes na svetu, ki jo uporabijo za kolače in čudovit kruh, ki sem ga jaz pater Odorik jedel. Vse te stvari sem videl s svojimi očmi. Ta kruh je na zunaj bel, znotraj pa malce črn. Ob obali te države proti jugu (Balijski preliv) obstaja morje, ki se imenuje Mrtvo morje in če kdo pade vanj, ga nikoli več ne najdejo. Če mornarje zanese preveč od obale, jih odnese tok navzdol in se nikoli več ne vrnejo. In nihče ne ve, kam jih odnese in veliko jih je tako umrlo." Odorik opiše tudi bambus in ratan: "V tej deželi je trstičje visoko kot drevesa. Obstajajo drevesa vrste cassan bambus) s širokimi koreninami in v tem trsju najdejo kamne, ki te, če jih nosiš, naredijo neranljivega, zato jih veliko ljudi nosi. Ko so fantje še mladi, si naredijo zarezo v rami in vstavijo enega izmed kamnov, da so imuni pred orožjem iz jekla. To malo rano hitro ozdravijo z nekim ribjim prahom. S pomočjo teh kamnov postanejo možje veliki bojevniki in dobri pomorci."672 Filipinska legenda pravi, da je bila dežela Thalamasin filipinski Pangasinan. Odorik Pordenonski naj bi prišel v Pangasinan s križem. Domačinom je pokazal sliko sv. družine, s spremljevalci postavil križ ter zasadil božično drevo, tako da so praznovali prvo božično mašo 25. decembra 1324 in ob tem krstili nekaj ljudi.673 Na Javo je leta 1347 prišel papeški legat Giovanni de Marignolli, ki pravi, da je Saba najboljši otok, kjer se vidi veliko astronomskih čudes: Ženske so vključene v administracijo dežele, zidovi palače so okrašeni z zgodovinskimi slikami, prevažajo se s kočijami in sloni, tu je t. i. Blagoslovljena gora (Slamat ali Cerimai pri Cirebonu), na katerem vrhu naj bi živel svetopisemski prerok Elija, na tej gori pa naj bi molili sv. trije kralji ob dnevu Jezusovega rojstva, ko so zagledali zvezdo, kraljica Tribhuwana Wijayatunggadewi z velikimi častmi sprejema popotnike in tu živi tudi nekaj kristjanov. Kraljestvo Saba je bilo po Marignolliju oddaljeno mesec dni plovbe od Šrilanke in polno poceni svile, sladkorja, dragih kamnov, sandalovine in slonov.674 Leta 1371 je v Indonezijo prišel Anglež John Mandeville, ki v knjigi Potovanja Sira Johna Mandevilla pravi: "Poleg otoka Lamori obstaja otok Sumobor, ki je velik otok z močnim 672 Julkifli Marbun: Lamuri dan Fansur, 17. 12. 2006, http://pardosipohan.blogspot.com/2006/12/lamuri-danfansur.html 673 Paul Grinch: Historians steal Christmas,16-31. 12. 2008, http://www.pilipinoexpress.com/pdfs/inotherwords/20081216-Grinch.pdf 674 Henry Yule/Henri Cordier:Cathay and the way thither, Digital archive of Toyu Bunke rare books, 1916, http://dsr.nii.ac.jp/toyobunko/III-2-F-b-2/V-2/page/0022.html.en Zgodovina Indonezije: starejša obdobja kraljem. Tu se ljudje tetovirajo, se imajo za najbolj plemenite na svetu in se bojujejo z ljudmi, ki hodijo goli naokrog. Poleg tega otoka je dobri in rodovitni otok Betemga. Kmalu naprej je otok Java, dolžine okoli 2000 milj. Vladar je bogat in ima pod seboj sedem kraljev sedmih otokov. Otok je bogato poseljen in v dobri upravi. Tu gojijo vse vrste začimb, več kot v katerikoli drugi državi, kot npr. ingver,nageljnove žbice in muškatne oreščke. Vsega imajo v izobilju razen vina, še posebej pa zlato in srebro. Kralj ima najbolj veličastno palačo od vseh na svetu. Hodniki in sobane so v zlatu in srebru, na zlatih in srebrnih krožnikih so izrezljane zgodbe in boji odličnikov, kralj pa je bil tako mogočen, da je premagal kitajskega vladarja. Temu otoku sledi otok Pathen, poln velikih in lepih mest, kjer raste drevo, iz katerega delajo kruh, drevesa iz katerih pridobivajo med, strupe, ki jih dobijo z raztapljanjem listov v vodi in proti katerim ni zdravila. Te strupe naj bi iskali Judje, da bi pokončali krščanstvo. Na tem otoku je jezero, kjer raste trstičje, iz katerega si izdelujejo hiše. Temu otoku sledi Calonak, ki je poln dobrin. Kralj ima tu na tisoče žena. Preišče državo in mu pripeljejo najlepše device in spi z vsako eno noč, tako da ima na tisoče žena in na tisoče otrok. Ima tudi več kot 14.000 slonov za boj proti sovražnikom. In na tem otoku se dogaja fantastična zadeva, ki je ni nikjer drugje na svetu. V bližini otoka je polno različnih vrst rib in enkrat na leto se vsaka vrsta za tri dni naseli ob obali, tako da se jih lahko ljudje najejo, po treh dneh pa gre ena vrsta nazaj v morje, druga pa pride nazaj na obalo. Nihče ne ve, čemu je to tako, a domačini pravijo, da je to v zahvalo kralju, ker je Bog že Adamu in Evi rekel, da naj se plodita in razmnožujeta po vsej zemlji. In zato ker ribe vidijo toliko otrok, počastijo kralja kot najbolj plemenitega in odličnega kralja vsega sveta, ki ga Bog od vseh najbolj ljubi, in same pridejo do ljudi in se tako prostovoljno žrtvujejo. Iz te dežele se pride po morju do naslednjega otoka, imenovanega Cafolos. Tam ljudi, ki umirajo za boleznijo, obesijo na drevesa, ker je bolje,da jih ptice, božji angeli, požrejo, kot pa črvi v zemlji."675 675 Steve Thomas:The voyages and travels of Sir John Mandeville, 2006, eBooks Adelaide, http://ebooks.adelaide.edu.au/h/hakluyt/voyages/mandeville/#chapter29a Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 138: John de Mandeville, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8e/JohnMandeville.jpg V začetku 15. stoletja je beneški trgovec Nicolo Da Conti (1395-1469) prepotoval Azijo in Afriko. Vplival je na beneškega kartografa Fra Maura, ki po Contijevi poti loči Taprobane od Sumatre. Conti je potoval s Zheng Hejem iz Indije okoli Afrike in še naprej. Omenja tri Indije, prvo od Perzijskega zaliva do Inda, drugo od Inda do Gangesa, zadnjo India Extra Ganggem pa vzhodno od Gangesa. Indija izza Gangesa prekaša ostale v bogastvu, dobroti in veličastnosti in je pravi indijski enakovredna glede navad in civilizacije. Conti naj bi služil Duhovniku Janezu iz Daljne Indije. Fra Mauro opisuje, da na indonezijskih ladjah ne uporabljajo kompasa, ampak imajo astrologa, ki stoji ob strani z astrolabom v roki in daje navodila krmarju. Kitajci in Arabci so v tistem času uporabljali kompas, Javanci pa ne.676 Na to območje se je med letoma 1502 in 1508 odpravil tudi italijanski pisatelj in popotnik Ludovico di Varthema. Nestorijanski trgovci iz Sarnaua so spremljali Varthemo in 676 Paul Kekai Manansala: Nicolo Da Conti (1395-1469), 27. 7. 2006, http://sambali.blogspot.com/2006/07/nicolo-de-conti-glossary.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja muslimanskega trgovca Khwaja Junaira po JV Aziji, ker so obvladali malajščino in služili kot tolmači. Ob prihodu v Melako Varthema omenja, da sultan plačuje tribut tajskemu vladarju, omenja pa, da nasproti leži velik otok Sumatra, kar je prva omemba tega otoka v tej obliki. Omenja, da so od tod hodili na romanja v Meko in sledili modnim smernicam iz Kaira. Iz Melake se je Varthema odpravil v Pedir na Sumatri, kamor je prispel 28. aprila. Omenja, da Pedir spada pod Taprobano, da imajo bolj striktno pravosodje kot v Calicutu ter denar iz zlata, srebra in kositra. Omenja dve vrsti aloe; kalambak ki je izraz tudi za smolnat les vrste Aquilaria malaccensis), ki prihaja iz Sarnaua ter vrsti luban in bakh khur, ki ju izvažajo Kitajcem in Javancem, ki imajo veliko več zlata kot Evropa. Varthema je opisal še bivališča ljudi, velikost želv, slonjih oklov in kač, 15. maja pa se je od tu odpravil na otok Banda v malajskem plovilu. Tako je bil prvi Evropejec, ki je obiskal katerega izmed dišavnih otokov ali otočja Maluku. Na Bandi omenja muškatni orešček, nato pa gre 21. maja do otoka Monoch (Ternate), kjer rastejo nageljnove žbice. Tu pravilno opiše drevo, kmalu pa se je druščina naveličala bivanja tam in so si nato ogledali otok Bornei (otok Buru, ki ga obišče tudi Portugalec Antonio De Abreu leta 1511). Nato so odpluli na Javo, kamor so prispeli 1. junija. Krščanski prijatelji mu Javo opišejo kot največji in najbogatejši otok na svetu. Na poti do Jave mu je javanski kapitan dejal, da je južno od Jave druga rasa, ki pluje po morju in se ravna po ozvezdju Južnega križa in da je še južneje najbolj hladno področje na svetu (Antarktika). Varthema omenja več kraljestev, ki jim vladajo hindujci, da častijo prvo stvar, ki jo srečajo v dnevu, da otok proizvaja velike količine svile (visoko kvalitetne kitajske) in da tu ne znajo izdelovati in uporabljati topov. Omenja, da so ti prebivalci najbolj zaupanja vredni, po drugi strani pa omenja tudi pihalnike in strupene puščice in da je Khwaja Junair kupil dva dečka evnuha, da bi ju kasneje prodal bogatemu haremu v Perziji. Na Javi so ostali le 14 dni, ker so se bali, da ne bi padli v roke morebitnim kanibalom, ker so imeli zelo malo oblek in ker tudi nestorijanski kristjani niso poznali drugih otokov. Najeli so ladjo in se 21. junija vrnili v Melako, kjer sta se Ludovico in Khwaja poslovila od nestorijanskih kristjanov ter odpravila v džunki kitajski jadrnici) v Negapatam, kamor sta prispela 18. julija, od tam v Quilon, kamor sta prispela 10. avgusta in nato 27. avgusta prišla v Kozhikode. Septembra 1505 so v Cannanore priplule portugalske ladje, kamor je prišel tudi Varthema in se z njimi odpravil domov.677 677 John Winter Jones:The itinerary of Ludovico di Varthema from 1502-1508, 2004, http://web.soas.ac.uk/burma/pdf/Varthema.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 139: Zemljevid Paola Toscanellija iz 1478, http://www.henrydavis.com/MAPS/LMimages/252.jpg Slika 140: Behaimov zemljevid sveta iz 1492, http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/commons/thumb/5/59/MartinBehaim1492.png/180px -MartinBehaim1492.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 13.4. ZAČETEK PORTUGALSKE KOLONIZACIJE V INDONEZIJI Medtem, ko so dotedanji Evropejci na področje Indonezije prišli bodisi zaradi trgovskih bodisi zaradi verskih ciljev, pa so Portugalci in Španci prišli na to področje z osvajalnimi nameni. Obdobje okoli leta 1490 je bilo prelomno za evropsko zgodovino. Leta 1492 je Krištof Kolumb preko Atlantskega oceana na zahodu prišel v Ameriko, Vasco de Gama pa je šel na vzhod okoli Afrike in odkril Rt dobrega upanja. Oba sta iskala boljši dostop do vira azijskih začimb in sta s tem spodbudila evropsko kolonizacijo. Portugalska ekspnzija se je začela že z zasedbo maroške Ceute leta 1415 ter naselitvijo nenaseljenih otokov v Atlantskem oceanu (Madeire 1420, Azorov 1439,Zelenortskih otokov 1460 ter otočja Sao Tome in Principe leta 1480). Vasco de Gama se je odpravil na prvo pot v Indijo okoli Afrike med letoma 1497 in 1499, druga De Gamova pot leta 1502 in 1503 pa se je končala z velikim uspehom, saj je domov pripeljal 1700 ton začimb. Največje evropsko povpraševanje je bilo po popru. V 15. stoletju so večino začimb iz Malukuja porabili v Aziji (predvsem na Kitajskem, v Evropi pa le okoli 25% celotne proizvodnje). V letu 1515 je npr. Malabarska obala v Indiji proizvajala 48% vse azijske proizvodnje popra, 47% popra je bilo na severu Sumatre, preostalih 5% pa na Javi in Malaji. Kitajska je bila največji povpraševalec popra v JV Aziji. Kar se tiče nageljnovih žbic iz Malukuja, je Evropa med letoma 1409 in 1414 uvozila 14% celotne maluške proizvodnje. Portugalci so imeli namen prevzeti popolni trgovinski monopol v Indijskem oceanu, tako da v prvih desetletjih 16. stoletja ni nobena začimba iz Malukuja prišla v Italijo preko utečenih beneških trgovskih poti z Bližnjim vzhodom.678 Portugalci so se odločili pridobiti popolni monopol tudi v medazijski trgovini, zato so leta 1508 osvojili indijsko Goo, leta 1511 pa največji center na tem področju, Melako. Vseeno so še leta 1515 dovolili vladarju Samudre trgovanje z Adenom in Džedo v Savdski Arabiji. Z osvojitvijo Goe in Melake so Portugalci začeli prodajati indijski tekstil v vzhodnojavanskih pristaniščih, z zaslužkom kupovati riž in manj kvalitetni bombaž iz Bime ter začimbe iz Malukuja, kar jim je prineslo velik dobiček. Med letoma 1511 in 1520 se je portugalska Fazenda Real (kraljeva zakladnica) lotila trgovine v sodelovanju z indijsko skupnostjo v Melaki pod vodstvom Nina Chatuja, kjer so si med seboj delili dobiček v medazijski trgovini. Zaradi pomanjkanja sredstev in ustreznih ladij so morali dovoliti trgovati tudi zasebnim portugalskim trgovcem. Tako so že leta 1523 na Ternateju tovor nageljnovih žbic pretovorili 678 Kevin ORourke, Jeffrey Williamson: Did Vasco de Gama matter for European Markets?, december 2005, http://www.nber.org/papers/w11884.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja na zasebne ladje, leta 1524 pa so začimbe kupili portugalski zasebni trgovci, ki so ponudili več denarja kot portugalska krona.679 Osvojitev Melake so Portugalci izvedli pod pretvezo pripora dela portugalske posadke v Melaki. Portugalec Diogo Lopes De Sequeira je bil prvi Portugalec, ki se je ustavil na Sumatri 8. septembra 1509 na poti do Melake. Ustavil se je v Pedirju (Pidie). V Pedirju je videl 5 velikih tovornih ladij tipa naos, vladar pa je posadki poslal okrepčila. Tu je De Sequeira postavil padrao (marmornati označevalec s portugalskim grbom kot znak odkritja in posedovanja območja) ter srečal Joaa Viegasa, ki je bil med ujetniki v Melaki in ki je pobegnil s pomočjo sultanove hčere. Kralj Pedirja mu je ponudil veliko popra, a se je Sequieiri zelo mudilo, da pride do Melake, kjer so že čakali njegov prihod. Portugalci so šli v Pasai, kjer so se spopadli, nato pa so se vrnili v Pedir. V bitki v Malaškem prelivu so Portugalci ubili Nehodo Begoo, ki je dal zapreti Portugalce v Melaki. Iz tega časa so Portugalci opisali Sumatro, med drugim tudi jezero Toba. Opisujejo, da je nebo precej oblačno, podnebje vlažno, poleg velikih količin zlata pa so tu nahajališča kositra,železa, bakra, žvepla in barvil. V Pasaiju se je nahajal naftni vrelec, sredi Sumatre pa aktivni vulkan Baluluam, ki je bruhal plamene. Na Sumatri so gojili različne vrste sadja, polno je bilo dreves sandalovine, garuja Aquilaria malaccensis) in benzoina Styrax benzoin), ljudje pa so se večinoma prehranjevali s prosojem in rižem. Sumatranska kafra je bila boljša od kalimantanske, velike količine svile pa so izvažali v Indijo. Obalni prebivalci so po portugalskih opisih bili Mavri, potomci tujih trgovcev in muslimanskih domačinov. Bataki so bili najbolj divji domačini. Na jugu so živeli Sotumi, glavni jezik pa je bil malajščina. Večina prebivalcev se je imenovala Jawi, pomembno vlogo pa so imeli Kitajci. Pred prihodom Portugalcev je bilo njihovo glavno orožje pihalnik, kasneje pa so izdelovali tudi strelno orožje kot npr. topove iz portugalskih zaplenjenih in potopljenih kosov. Ob prihodu Portugalcev v Indijo je bilo na Sumatri 29 kraljestev, ki jih Portugalci imenujejo Daya, Lambri, Aceh, Pedir,Biar, Lide, Pirada, Pacem (Pasai),Bara, Daru, Arcai, Ircam,Rupat, Purij, Ciaca,Campar, Capocam, Andraguerij, Cambi, Palimban,Tana Malayo, Sacampam,Tuluf Mbauam, Andaloz,Piriaman, Tico, Baros,Quinchel, Mancopa in Menancabo. 1509 leta je portugalska flota petih ladij pod vodstvom kapitana De Sequeira priplula pred Melako, a je bila v boju odbita. Prebivalci Melake so Portugalce imenovali beli Bengalci (Bengali putih). Melako je leta 1511 napadlo 12 portugalskih ladij; Flor de la Mar, Trindade,Aninciada, Sao Antonio, 679 Om Prakash: International Consortiums, Merchant Networks And Portuguese Trade With Asia, 21.-25. 8. 2006, http://www.helsinki.fi/iehc2006/papers1/Prakash.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Santa Cruz,Bretao, Tanforeia,Enxobregas, Cambaia,Santa Catarina, Joai, Santiago ter Sao Joao pod vodstvom Alphonsa De Albuquerueja, ki mu je uspelo zasesti mesto in pregnati sultana Mahmuda v Johor, odkoder je iz Bintanga napadal portugalsko Melako, vse do leta 1526, ko so ga Portugalci premagali in pregnali na Sumatro. Po zasedbi Melake so šli Portugalci leta 1512 na Timor, kjer sta portugalska duhovnika Taveiro in Da Cruz že spreobrnila nekaj Timorcev v krščanstvo (Vzhodni Timor je bil portugalska kolonija do leta 1975). Leta 1514 se je Albuquerqov nečak Jorge De Albuquerque odločil zasesti Samudro Pasai, kjer je vladal Mahmudov zaveznik Zainal. Za zaveznika so Portugalci pridobili kraljestvo Aru, ki je nad Pasai poslal vojsko. Zainalova rezidenca je bila izven mesta na visoki točki, odkoder je imel dober pregled nad mestom. Okoli palače je bila lesena palisada ter trdnjavski jarek z dvema vhodoma do palače za služabnike. Znotraj glavne palisade je bila še ena palača s kraljevimi hišami iz lesa in zemlje. Znotraj gradu je imel prostor za dobrine in svoje žene, ob zunanjem zidu pa so bivali njegovi vojaki z družinami (okoli 3000 vojakov v času portugalskega prihoda). Portugalci so zahtevali odstop Zainala ter vrnitev premoženja ubitih Portugalcev. V boju, kjer je padlo okoli 2000 Zainalovih vojakov, so Portugalci zmagali. Portugalci so ustoličili vazalnega kralja, zaradi zaslug za Portugalce pa je sumatranski zaveznik Maulana postal guverner, Nina Cunpaham pa upravnik pristanišča Samudre Pasai. Vazalnemu vladarju so odredili, da mora plačati plačo oficirjem in vojakom portugalske trdnjave, ki jo bodo postavili v Pasaiju ter prodajati poper po ceni dva cruzada cruzado je bil srebrni portugalski kovanec) za bahar popra (teža 880 kg). Skupina Portugalcev je poskušala zasesti še Aceh, a se je morala z žrtvami umakniti.680 Alfonso de Albuquerque je s floto galej na ladji Flor De La Mar decembra 1511 izplul iz Melake z vsem bogastvom proti kraljestvu Aru na Sumatri. Ko je prišel do točke Timia, je Flor De La Mar ponoči nasedla na skrito čer, se prelomila na dvoje in potonila. Albuquequeju je uspelo rešiti hčer enega izmed sužnjev, ki jo je držal v naročju na splavu. Drugo galejo so Javanci preusmerili v Aru in jo oropali.681 Po zasedbi Melake je 1511 leta Antonio de Abreu odplul po začimbe v Maluku s pomočnikom Francisco Seraom in kartografom Francisco Rodriguezom. Serraa so s skupino 680 Mark Dion: Sumatra Through Portuguese Eyes, april 1970, http://links.jstor.org/sici?sici=0019-7289 (197004)9%3C128%3ASTPEEF%3E2. 0. CO%3B2-%23 681 Mohammed Sherman Bin Sauffi: Flor De La Mar: An early epilogue of the lost ship 1511, 7. 2. 2006, http://naufraqium.blogspot.com Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Portugalcev pustili na Malukuju, Abreu in Rodriguez pa sta šla do Solorja, kjer sta pustila nekaj kaznjencev. Antonio de Miranda de Azevedo je leta 1513 odprl dve trgovski postojanki (feitorias) na Ternateju in Bacanu. Tome Pires leta 1515 omenja Bimo, Solor in Timor s poganskimi kralji. Solor je bil vir hrane in žvepla. 1522 leta je Antonio de Brito zgradil portugalsko trdnjavo Sao Joao de Baptista na Ternateju, istega leta pa so Portugalci pristali na Timorju v Amabau (Ambeno), kjer je bilo polno zlata. Tamkajšnji kralj je imel štiri brate, ki so vladali kraljestvom Oibich (Behale), Lichsani (Liquisa), Suai in Cabanazza (Camanassa). Oibich je bilo največje kraljestvo, v gorah Camanasse pa je bilo veliko zlata.682 Po Franciscu Rodriguesu so klinčki leta 1512 rastli na petih otokih (Ternate, Tidore, Moti, Makian, Bacan), čeprav Antonio Pigafetta, benečanski mornar in pisatelj v Magellanovi odpravi, omenja klinčke še na Halmaheri ter na Mareju, otoku med Tidorejem in Motijem, a niso bili dobri. Pred prihodom Portugalcev naj bi klinčke zanesli še na Ambon. Tome Piresu so leta 1515 dejali, da so šele pred kratkim začeli gojiti klinčke na Bacanu. Po Tome Piresu je bilo 6 žetev klinčkov na leto, z letno proizvodnjo okoli 6000 baharjev (1 bahar je 808 kg). Največji izvozniki so bili Makian (1500 baharjev),Tidore (1400 baharjev) in Moti (1200 baharjev), Makian pa je imel najboljše izvozno pristanišče. Velika večina začimb je šla v izvoz na Kitajsko, Indijo in zahod, nekaj malega pa v zahodno Indonezijo. Muškatov orešček je imel domovino v otočju Banda,prav tako Maluku, glavni pristanišči zanj pa sta bili na otoku Lontorju in na Neiri. Otok Sumba se je imenoval otok sandalovine (cendana). Pigafetta omenja, da je le na Timorju bela sandalovina. Tudi Barbosa leta 1518 omenja, da je bilo polno sandalovine na Timorju in da je bila zelo cenjena v Indiji. Francisco Rodrigues je leta 1512 prispel na otok Bando in v otočje Maluku, leta 1515 pa je portugalski kapitan Coelho z ladjami iz Melake odplul na Ternate in se vrnil otovorjen s klinčki. Pedro Reinel je leta 1516 v Lizboni izdelal prvi zemljevid z otočjem Maluku.683 Portugalci naj bi prišli tudi na Papuo, saj se beseda Papua pojavi s prihodom Portugalcev leta 1513 na Bando. Že prva portugalska posadka je imela na zemljevidu označen otok s tem imenom. Izvor imena je bodisi iz besede pua pua (skodrani lasje) malajskega izvora ali iz 682 Luna De Oliveira: History of Timor, 2004, http://pascal.seg.utl.pt/~cesa/History_of_Timor.pdf 683 Robin Arthur Donkin: Between East and West, 2003, http://books.google.com/books?id=AdJrE5RDvYC&pg=PR3&dq=R.A.Donkin:+Between+East+and+West+2003&hl=sl&sig=hfYVYv4o0Mvugem 8Yy4i30rYtHM Zgodovina Indonezije: starejša obdobja izraza Biakov sup I papaw (dežela spodaj), tako da je v vsakem primeru izraz predevropskega izvora.684 Portugalci so želeli najti severno pot skozi Sulavezijsko morje za povezavo Malukuja in Melake, da bi se tako rešili javanskega in floreškega morja, kjer so takrat vladali Portugalcem sovražni muslimanski vladarji. Leta 1522 in 1523 sta s Ternateja severno pot neuspešno poskušala najti Garcia Henriques in António d'Abreu, leta 1526 pa je to uspelo Jorge de Menezesu, ki je iz Melake šel v Ternate zamenjati guvernerja Henriquesa. Menezes je plul do severnega Bornea, Suluja, Mindanaa in Halmahere.685 Portugalci so si zadali nalogo spreobračanja lokalnega prebivalstva v krščanstvo. Leta 1522 je na Ternateju versko oskrbo vodil vikar škofa indijske Goe, leta 1525 pa so v Makasarju na Sulaveziju neuspešno spreobračali frančiškani Antoni De Re, Bernardo Da Amarravao in Cossimo del Annunziazione.686 Portugalski kartograf Francisco Rodrigues je izdelal 11 kart JV Azije in obale Kitajske, ki so delno temeljile na lokalnih arabskih in javanskih kartah. Albuquerque je leta 1512 poslal odposlanca portugalskemu kralju Manuelu I z veliko karto javanskega pomorščaka, kjer so tudi orisani Rt dobrega upanja, Portugalska, Brazilija, Rdeče morje, Perzijski zaliv, dišavni otoki ter pomorska pot do Kitajske. To pomeni da so v JV Aziji imeli znanje o svetu od Azije do južne Amerike, o čemer govori tudi karta turškega admirala Piri Reisa iz leta 1513.687 Portugalski zemljevidi Indonezije so delno temeljili na javanskih zemljevidih. Portugalske ladje so se na pot iz Melake do Malukuja odpravile novembra 1511 s tekstilom in darovi, zato so morda nameravale obiskati tudi Bali, Sumbavo in Timor. Sledile so ladji domačega kapitana Ismaela, v Gresiku pa so pobrali še tri javanske kapitane. Portugalsko ladjo Sabaia 684 Anton Ploeg: De Papoea, 2002, www.papuaweb.org/dlib/jr/ploeg-2002-papoea.pdf 685 Adrian B. Lapian: Laut Sulawesi from Center to Peripheries, 2007, http://sites.univprovence.fr/irsea/Public/PDFMOUSSONS/Lapian-M07.pdf 686 Gregorius Budi Subanar: The Local Church in the Light of Magisterium, 2001, http://books.google.si/books?id=qb3oEtu8f7EC&dq=Subanar:+The+Local+Church+in+the+Light+of+Magisteri um&printsec=frontcover&source=bl&ots=YOrMJHosyF&sig=8mSWdmqLN9dyP4AGwnN3m24PGMs&hl=sl &ei=fguUSoOtGdqI_Abdi5irAg&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=3#v=onepage&q=&f=false 687 Frederic Durand: The Cartography of the orientals and southern Europeans in the beginning of the western exploration of Southeast Asia, Papers of MedAsia First Conference, september 2006, http://www. reseauasie.com/cgibin/prog/pform.cgi?langue=en&Mcenter=article_standard&TypeListe=showdoc&ID_document=183 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja pod Serraom je uničila nevihta na otoku Sapudi, vzhodno od Madure,zato je Abreu z Ismaelom šel na vzhod preko Floreškega morja proti Bandi, kjer pa so ga vetrovi zanesli na Seram, kjer sta ladji morali v vasi Guliguli počakati na monsun tri mesece. Za popravilo ladje je imel vas Ambam na severu Serama. Območje Serama je bilo središče trgovine z zlatom in sužnji iz Papue. Abreu je nato na Bandi kupil džunko in začimbe in se vrnil proti Melaki južno od otočja Lucipara (Marsel),JZ od Bande kjer je še ena ladja Serraa potonila, 10 preživelih pa se je zateklo na Ternate vse do 1521. Iz Lucipare je Abreu z Rodriguezom šel mimo Alorja in Floresa, kjer je morda srečal vulkan Gunung Appi. Nasproti Solorja omenja otok Batutara (današnja Komba), kjer so bili pogani in dosti hrane-Batutara naj bi bil izhodišče za dve poti, direktno do Buruja in Ambona ali pa mimo Gunung Apija, Lucipare (Masela) do Bande. Rodriguez je ob povratku narisal vulkan na otoku Sangeang, ki pa ga ni vnesel na zemljevid. V Melako so se vrnili decembra preko Floresa in Jave (Rodriguesove risbe Tubana, Jepare in Krawang na Z Jave)1512. Na Rodriguezovem zemljevidu je le pet zanesljivih krajev Abreujeve ekspedicije: Gresik, Sapudi, vas Guliguli na Seramu, kjer sta portugalski ladji čakali zahodni monsun, Banda in Cabo Flores. Rodriguez je zemljevid vzhodne Indonezije dopolnil s podatki o krajih, ki jih ni obiskal, s podatki s strani domačih kapitanov v Abreujevi ekspediciji. Pedro Reinelsov zemljevid iz leta 1517 je slabši od Rodriguezove kopije javanskega zemljevida, ker manjka Borneo, Sumatra in Java pa sta en otok za razliko od Rodriguezovih dveh otokov. Java in Nusatenggara sta podaljšani proti jugu, sta pa narisana otočje Riau in Lingga in zahodno od Batutare vulkan Sangeang. Seram ima novo južno obalo, nima pa severne. Ima pa drugo trgovsko pot od Sumbave do vzhodnega Serama, ter tretjo od vzhoda Serama do Halmahere. Konec južne poti je tako območje Gorong, Seram Laut in vzhod Serama, zato je tudi ta delno temeljil na neznanem javanskem zemljevidu. Tudi tretji Millerjev zemljevid iz 1519 se je opiral na neznani domorodni zemljevid. Novost je bila tokrat pravilna severna obala Serama, ker se je Rodrigues pripravljal na plutje do Malukuja ob severni obali Serama, je moral kupiti ali kopirati zemljevid tistega območja. Na zemljevidu sta orisana Sapudi in Guliguli ter Ternate s portugalsko zastavo.688 Področje Indonezije pa je sprožilo osvajalne apetite tudi Špancem. Španec Rodrigo Borgia je avgusta 1492 postal papež Aleksander VI. Ker se je začela tekma za osvojena ozemlja med Španci in Portugalci, je leta 1494 pripravil t. i. Pogodbo iz Tordesillasa o razdelitvi takratnega 688 J. Sollewijn Gelpke: Alfonso de Albuquerque's Pre-Portuguese' Javanese' Map, Partially Reconstructed from Francisco Rodrigues' Book, BTLV 151, 1995 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja sveta na špansko in portugalsko območje. Španci so pridobili na svojo stran Portugalca Magellana za odkritje Dišavnih otokov po zahodni strani mimo Amerike. Po Magellanovi smrti na Filipinih, so se Španci odpravili na jug do Palawana in Bruneija, kjer jih sprva prijazno sprejmejo, a pride nato do boja, nakar so 8. novembra 1521 prišli v Indonezijo na otok Tidore. Španci so opazili spor med vladarjema Tidoreja in Ternateja. Ternate je bil že pod portugalskim vplivom, prebivalci Tidoreja pa so se želeli povezati s Španci. Po nakupu začimb se je 21. decembra 1521 z ladjo Victoria odpravilo mimo Afrike domov v Španijo 47 Špancev in 13 Malajcev pod vodstvom kapitana Del Cana, od katerih je pot preživelo le 18 Špancev in 4 Malajci. 8. septembra leta 1522 so prispeli v Sevillo skupaj s piscem Pigafetto, kjer so drago prodali začimbe, tako da je španskemu kralju potovanje vseeno prineslo dobiček. Drugo špansko ladjo Trinidad so popravljali vse do 6. aprila 1522, ko so zapustili Tidore, na njem pa pustili prvo evropsko trdnjavo v Indoneziji. Odpravili so se v Ameriko, a pri Marijanih so se zaradi slabega vremena vrnili novembra leta 1522 na Tidore, ki pa so ga Portugalci zasedli v maju in pobili 35 od 44 Špancev v trdnjavi, ostale pa odpeljali graditi portugalsko trdnjavo na Ternateju. Oboji, Španci in Portugalci, so trdili, da jim po sporazumu s papežem iz Tordesillasa pripada otočje Maluku. Ker so Portugalci imeli bližje postojanke (Melaka) Malukuju kot Španci (Panama v Ameriki), so Portugalci dobili Maluku.689 Čeravno se Magellan omenja kot oseba, ki je prva obplula svet, je bila ta oseba v resnici sumatranski Malajec Panglima Awang ali v portugalščini Enrique iz Melake. Bil je suženj zadnjega melaškega sultana Mahmuda in je ob portugalski zasedbi Melake leta 1511 pripadel Magellanu, ki ga je poimenoval Enrique iz Melake. Postal je njegov služabnik in prevajalec, se boril z njim v severni Afriki in živel na Portugalskem. 20. septembra 1519 se je Enrique pridružil Magellanovi odpravi iz Španije, ki je šla ob obali Južne Amerike in je 16. marca 1521 dosegla otok Samar na Filipinih. 27. aprila leta 1521 Magellan v sodelovanju s kraljem Humabonom na Cebuju napadel domačine pod vodstvom poglavarja Lapu Lapuja na Mactanu, a je v boju padel. Navkljub oporoki Magelana o svobodi in denarni nagradi, novi španski kapitan Barbosa ni podelil svobode Enriqueju. Zato se je Enrique pogodil s Humabonom za svobodo. Humabon se je obrnil proti Špancem in se spopadel z njimi, Enrique pa je pobegnil in ostal bodisi na Cebuju ali pa je šel nazaj na Sumatro.690 689 Oskar Hermann: Spanish Lake, 2004, http://epress.anu.edu.au/spanish_lake/c02.pdf 690 Sabri Zain: Enrique of Melaka, 1. 9. 2002, http://www.sabrizain.org/malaya/port3.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Januarja leta 1522 je zadnja Magallanova ladja Victoria plula ob obalah Alorja, Pantarja in Timorja s posadko 60 ljudi, med njimi dvema navigatorjema iz Tidoreja, ki ju je Špancem v pomoč dal tidorski vladar. Eden izmed domačinov je Pigafetti omenil bližnji otok Arucheto, kjer živi ljudstvo golih pritlikavcev,dolgouhih in plešastih prebivalcev podzemnih jam, ki zelo hitro tečejo in imajo tanek zvok. Jedo ribe ter ambulon (sagovo moko v obliki biserov).691 Slika 141: Pigafettin zemljevid Malukuja iz 1521, http://libweb5.princeton.edu/visual_materials/maps/websites/pacific/spice-islands/mapmoluccas-pigafetta.jpg 691 James Collins/ Rachel Novotny: Etymology, Entomology, and Nutrition, 1991, http://scholarspace.manoa.hawaii.edu/bitstream/10125/4085/1/UHM.CSEAS.Cakalele.v2.No.2.Collins.etal.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 142: Magellanovo obplutje sveta, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/64/Magellan%27s_voyage_EN.svg Španci so na začetku s Portugalci poskušali tekmovati tudi za Papuo. Portugalskega kapitana Menezesa je vihar 1526 zanesel na otok, kjer je počakal na monsunsko spremembo. Malo kasneje so tudi Španci s kapitanom Saavedro prišli na Papuo in jo imenovali otok zlata (Isla de Oro) ter opisali temnopolte prebivalce s kodrastimi lasmi.692 Pomembno vlogo pri španskem osvajanju in raziskovanju je imel tudi Andrés de Urdaneta, pomorščak in astronom, ki je prvi odkril povratno pot iz španskih Filipinov v Ameriko in tako dokazal, da je možno obpluti svet v dveh smereh. Leta 1525 je sodeloval v ekspediciji Garcie Jofre de Loayse v Maluku. Urdaneta je dobil znanje o morskih tokovih in vetrovih JV Azije in je tam ostal skoraj 10 let. Obvladal je malajščino ter jezike Tidora, Ternateja in Chamoro. V Malukuju je ostal od 1527 do 1535 in imel hčer Gracio de Urdaneto z domačinko, ki jo je ob povratku leta 1536 sprva pustil v Lizboni, nato pa od leta 1539 pri svojem bratu v rodni Villafranca de Guipuzcoa. Že 13. septembra 1520 je španski kralj Karel I poslal tri galeje in eno brigantino pod vodstvom Andreasa Nina do Malukuja, a se je za odpravo izgubila vsaka sled. Španci so ponovno poslali odpravo leta 1525 iz La Corune pod vodstvom Loayse,ki ga vnaprej imenujejo za administratorja osvojenega Malukuja s sedmimi ladjami. Odprave se je udeležil tudi Urdaneta na krovu ladje Sancti Spiritus. 4. septembra leta 1526 so dosegli Guam, kjer so srečali mornarja Gonzala de Viga iz Magellanove odprave, ki jim je bil zaradi znanja jezikov v veliko pomoč, nato pa so 29. oktobra 1526 zagledali Halmahero, 4. novembra pa pristali v pristanišču Zamafo na Halmaheri, ki so ga utrdili kot špansko postojanko. Portugalci 692 George Collingridge:The discovery of New Guinea,23. 6. 2004. http://www.papuaweb.org/gb/peta/sejarah/collingridge/index.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja so poslali svojo floto proti Špancem, ti pa so se umaknili na Tidore januarja 1527. V boju s Portugalci je marca 1527 bil Urdaneta ranjen. Špancem je prišla na pomoč ekspedicija Savedre leta 1529, ki pa ni vedel, da je kralj prodal Maluku Portugalcem. 22. aprila 1529 je Španija prodala pravico do Malukuja Portugalcem za 350.000 dukatov. Urdaneta je ostal na otoku do 15. februarja 1535, ko se je začel s Španci vračati. Iz Malukuja so odšli v Bando, kjer so čakali na konec monsuna do junija, nato pa so pluli mimo Jave v Melako, ki so jo dosegli konec julija, od tam pa nazaj domov.693 V času portugalske kolonizacije se je pojavila epidemija. António Galvo, poveljnik portugalske trdnjave na Ternateju od leta 1536 do 1539, je zapisal, da se je konec aprila leta 1539 pojavil komet na nebu,ki je bil viden vse do junija, po južnih vetrovih pa je na otok Bacan prišla bolezen sprva med piščance nato pa še med ljudi. Najprej je poginilo 60 piščancev, nato več kot 110 njegovih služabnikov in sužnjev, nato pa še nekaj Portugalcev in domačinov. Ladje so iz javanskega in bandskega morja prispele na jug Malukuja sredi februarja, s severa pa bi na Maluku prišle konec oktobra. Vse ladje so se iz Malukuja odpravljale sredi maja po južni poti s prihodom JV monsuna. Prav ta monsun je pripeljal bolezen na Bacan, ki se je začela, ko so ladje odhajale z Ambona, ki se je nahajal 350 km južneje, šele po petih mesecih epidemije pa se je lahko ladja vrnila na Maluku. Izbruh epidemije leta 1539 je bil neke vrste ptičja gripa H5N1.694 Anglež Thomas More je leta 1516 napisal delo Utopija, v katerem je pripovedovalec Hythlodaeus spremljal Ameriga Vespuccija na njegovem četrtem potovanju v Ameriko med letoma 1503 in 1504. Ko sta prišla do Amerike, je Hythlodaeus zapustil odpravo in se preko neznanih dežel odpravil do Calicuta mimo Taprobane, vmes pa odkril deželo Utopijo. Na Jagiellonskem globusu iz Krakova iz leta 1510 je narisana vzhodna obala velike Jave (morda Avstralija), ki jo na zahodu omejuje Ptolemejeva Cattigara,ki je bila najbolj jugovzhodna točka Azije na najbolj vzhodnem koncu Mare Indicum ter južno od ekvatorja. Amerigo Vespucci je že leta 1499 hotel doseči Indijo iz Španije po zahodni poti preko Atlantskega 693 Jose Ramon de Miguel: Urdaneta and his time, 7. 2. 2009, http://urdanetaensutiempo.blogspot.com/2009/02/urdaneta-and-his-time.html 694 Sanjaya N Senanayake/Brett C Baker: An outbreak of illness in poultry and humans in 16th century Indonesia, 2007, http://www.mja.com.au/public/issues/187_11_031207/sen106391_fm.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Oceana okoli rta Cattigara v Sinus Magnus (veliki zaliv), ki leži vzhodno od Malajskega polotoka.695 Utopija je bila dežela med mistično deželo Castellum v Južni Ameriki in Taprobanejem. Hythloday je pet let preživel v skrivnostni Utopiji, ki so jo naseljevali gimnozofi grško gymnosophos pomeni goli sofist ali modrec, kar je bil grški izraz za hindujske jogije). Mesta so bila omejena na ne več kot 6000 razširjenih družin. Trgovino in pomorstvo so zelo razvijali, cenili pa so tuje trgovce. Še posebej so cenili popotnike, saj jih je zanimalo vse o svetu. Izvažali so srebro in zlato ter razvijali pomorstvo. Utopija je bila idealna družba nekje v Indijskem Oceanu. Magellan jo je imel za biblijski Ofir, prav tako tudi Kolumb, ko je s seboj imel Behaimov globus, ki kaže Utopijo kot Ofir.696 Slika 143: Muškatni orešček v Ambonu, Maluku, http://photos.travellerspoint.com/323489/DSC_0091.jpg Slika 144: Portugalski padrao iz Sunda Kelape današnje Jakarte) iz 1522, Narodni muzej Jakarta, http://ariesaksono.files.wordpress.com/2008/01/image003.jpg 695 Robert King:the Jagiellonian Globe, Utopia and Australia www.surveyors.org.nz/Documents/Paper%202%20-%20R%20J%20King.pdf 696 Paul Kekai Manansala: Quest of the dragon and a bird clan, 2006, str. 208-211, http://books.google.com/books?id=013dKNOV77oC&pg=PA209&dq=Hythloday+Utopia+sumatra&hl=sl&sig= uXmq90BOVg28b6mjBv9AjZpmkZI#PPA208,M1 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 145: Širjenje sultanata Aceh in boji s Portugalci, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/2/2f/Aceh_Sultanate_en.svg/2000pxAceh_Sultanate_en.svg.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 14. SEZNAM LITERATURE ABDULLAH Mohamad:USM discovers concrete evidence that can change the history of early man, 29. 1. 2009, http://www.researchsea.com/html/article.php/aid/3937/cid/6/research ABIDIN Andi Zainal: Notes On Lontara As Historical Sources, 1971, http://www.jstor. org/pss/3350664 ABRAMOVICH Daniel: The outrigger, a prehistoric feedback mechanism, 14. 4. 2005, http://www.labs.agilent.com/personal/Danny_Abramovitch/pubs/outrigger_hist_mat3.pdf ACRI Andrea: The Sanskrit Old Javanese Tutur Literature from Bali, 2006, http://ejourfup.unifi.it/index.php/rss/article/view/2457/2292 ADELAAR Alexander: Much ado about di-, BTLV 2005, www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3073/3834 ADELAAR Alexander:The Indonesian migrations to Madagascar, 2006, http://www.santafe.edu/events/workshops/images/6/6d/IndonesianMigrations.pdf ADHURI Dedi Supriadi: Concept of origin structure of Austronesians,str. 392-411 Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 ALBANJARI Gilang:Insight of Indonesia,2004, http://www.korindonetwork.com/insight_indonesia.htm ALDAMIZ Luis: Acheulean much older than thought in Europe, 6. 9. 2009, http://leherensuge.blogspot.com/2009/09/acheulean-much-older-than-thought-in.html AMBROSE Wal et al.: Possible obsidian sources for artifacts from Timor: narrowing the options using chemical data, 24. 9. 2008, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WH8-4THJGRN2&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&_docanchor=&view=c&_searchStrId =981574716&_rerunOrigin=google&_acct=C000 ANDAYA Leonard: The Trans-Sumatra trade and the ethnicization of Batak, KITLV no. 3. 2002, 367-409, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1747.pdf ANDERSON Kathryn Gay: Early modern Wajorese statecraft and diaspora, avgust 2003, https://scholarspace.manoa.hawaii.edu/bitstream/10125/6852/2/uhm_phd_4335_r.pdf ANDERSON Leona: The Javanization of culture, oktober 2005, http://www.h-net.org/reviews/showpdf.cgi?path=43541139418511 ANDREASTUTI Supriyati, ALLOWAY Brent: Stratigraphy, age and correlation of a tephra marker bed found in central and east Java, Indonesia, 31. 7.-8. 8. 2005, http://conferences.eas.ualberta.ca/tephrarush2005/abstracts/Andreastuti_and_Alloway.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ANTON Susan: Natural History of Homo erectus, 5. 9. 2003, http://www.nyu.edu/gsas/dept/anthro/programs/csho/Content/Facultycvandinfo/Anton/Yearbo ok2003.pdf ANTON Susan, SWISHER Carl C.: Early dispersals of Homo from Africa, 10. 6. 2004, http://www.nyu.edu/gsas/dept/anthro/programs/csho/Content/Facultycvandinfo/ Anton/ARA04scaccs.pdf ARDIKA I Wayan:Archaeological research at Bondalem, Northeastern Bali, 2000, http://ejournal.anu.edu. au/index.php/bippa/article/view/221/211 ARDIKA I Wayan: Austronesian Prehistory and Ethnogeneses of Indonesian People, 99-107, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 ARDIKA I Wayan: Archaeological Traces of the Early Harbour Town, 2008, http://webdoc.sub.gwdg. de/univerlag/2008/GBE1_bali/07_ardika_harbourtown.pdf ARIFIN Karina/ DELANGHE Philippe: Rock art in West Papua, Unesco Publishing, 2004, str. 131, 142, 149, 155-157,161-195, 237-240 ARIFIN Karina: The Austronesian in Borneo,146-163, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 ASSCHER Sue: The Discovery of Australia, 2006, http://gutenberg.net.au/ebooks06/0605401h.html BAAB Karen L., MC NULTY Kieran P.: Size, shape, and asymmetry in fossil hominins: The status of the LB1 cranium based on 3D morphometric analyses, 23. 7. 2008, http://www.karenbaab.com/uploads/1/5/6/4/1564155/baabmcnulty2008 _size_scaling_asymmetry_lb1.pdf BAHN Paul G.: Europe, the first colonization of Homo habilis, Homo erectus, 2010, http://www.jrank.org/history/pages/6076/Europe-First-Colonization.html BAKARA Martha R.: Reexamination and meaning of the Pacitanian assemblages in the context of southeast Asian prehistory, 2007, http://hopsea.mnhn.fr/pc/thesis/M2_Martha_BAKARA.pdf BALL Warwick: Rome in the East, 2000, http://books.google.si/books?id=8Q2XxXx5ZdsC&pg=PA449&lpg=PA449&dq=BALL+War wick:+Rome+in+the+East,2000&source=bl&ots=nZOiDfbRh&sig=Yr2EZn3BVZYhlREB6kcVKLe0nrE&hl=sl&ei=MwDkSoinDIvK_gatjKm0Cg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja &sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=5&ved=0CBgQ6AEwBA#v=onepage&q=&f=fa BALLARD Chris et al: The ship as symbol in the prehistory of Scandinavia and Southeast Asia, 30. 1. 2009, http://asiapacificuniverse.com/pkm/shipprehistory.pdf BALZEAU Antoine et al.: Computer tomography scanning of Homo erectus crania Ngandong 7 from Java, JMS 35, 2003, http://ojs.lib.unair.ac.id/index.php/bik/article/view/1277/1276 BALZEAU Antoine et al.: Internal Cranial Features of Mojokerto Child Fossil, Journal of Human Evolution, 21. 1. 2005, http://www.hominides.com/data/pdf/Balzeauetal2005.pdf BAMBANG M.: A Kethek Discovery, 27. 12. 2005, http://www.indonesialogue.com/destinations/a-kethek-discovery-central-java.html BANDYOPADHYAY Indrajit: Variations in Indonesian Mahabharata, 5. 5. 2007, www.boloji.com/hinduism/145.htm BARNES Ruth: The Majapahit dependency Galiyao, BTLV 1992, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/2026/2787 BARNES Ruth: Textiles in Indian Ocean Societies, 2005, http://books.google.si/books?id=LYXpr462g6kC&pg=PA150&lpg=PA150&dq=Ruth+Barne s:+Textiles+in+Indian+Ocean+Societies. &source=bl&ots=_EyGUneoN&sig=INVhVf9cRh13ZwH_uW8mVRrnmY&hl=sl&ei=5uPRSpyMHIKJsAb_3oWPBA&sa=X&oi=book_result&c t=result&resnum=1&ved=0CAcQ6AEwAA#v=onepage&q=&f=false BEALE Philip:From Indonesia to Africa, Borobudur Ship Expedition, avgust 2006, http://www.ziff.or.tz/docs/journal.pdf BEDFORD Stuart at al:Oceanic Explorations, Lapita and Western Pacific settlement, Terra Australis 26, ANU E Press, 2007 http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta26/pdf/whole_book.pdf BEDNARIK Robert: The Maritime dispersal of Pleistocene humans, november 2004 http://mc2.vicnet. net.au/home/mariners/shared_files/dispersal.pdf BEDNARIK Robert: First Mariners BBC project, marec 2008, http://mc2.vicnet.net.au/home/mariners/web/lombok.html BELLWOOD Peter: Prehistory of the Indo-Malaysian Archipelago, 2006, http://epress.anu.edu.au/pima/pdf/ch09.pdf BELLWOOD Peter et al.: Austronesians, 2007, http://epress.anu.edu.au/austronesians/austronesians/pdf/ch15.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja BERG Rene Van den: Some notes on the origin of Malay di-, BTLV, 2004, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/3078/3839 BERGER Lee R: Viewpoint: Is it time to revise the system of scientific naming?, 4.12.2001, http://news.nationalgeographic.com/news/2001/12/1204_hominin_id.html BERGER Lee R. et al.: Small-Bodied Humans from Palau, Micronesia, 12. 3. 2008, http://www.plosone.org/article/info:doi%2F10. 1371%2Fjournal.pone.0001780 BERGH Gert D. Van der et al.: The Late Quaternary palaeogeography of mammal evolution in the Indonesian Archipelago, 2001, http://www.coraltrianglecenter.org/downloads/van%20den%20Bergh.pdf BERNARDINI Paolo:The Jews and the expansion of Europe to the West, 1450-1800, 2001, http://books.google.com/books?id=m0JAGMuePO0C&printsec=frontcover&dq=paolo+berna rdini&hl=sl&sig=m1lm_yhpkx38-ov56men-e5iyjo#PPA28,M1 BERZIN Alexander: The life of Atisha, november 2003, http://www.lamrim.co.za/doc/RRTheLifeofAtishafromBerzinwebsite.pdf BHATT Himanshu: Civilisation dating back 300 A. D. found, 4. 3. 2009, http://www.sun2surf.com/articlePrint. cfm?id=30752 BIECK Wolfgang MONG Hie: The first Kiteman, julij 2002, http://wolfgangbieck.gmxhome.de/Der-erste-Drachenflieger.html BIRCHALL Barrie Lie: Historical Treasure Troves Looted: West and Central Java, 21. 1. 2007, http://www.planetmole.org/indonesian-news/historical-treasure-troves-looted-west-andcentral-java.html BIRCHALL Barrie Lie:East Java Cave Depicts Buddhas Journey: Jireg, East Java, 3. 9. 2007, http://www.planetmole.org/indonesian-news/east-java-cave-depicts-buddhas-journeyjireg-east-java.html BLANCHARD Ian: Mining, Metallurgy and Minting in the middle ages, 2005 http://books.google.com/books?id=umEXNlRKO4C&pg=PR14&dq=Ian+Blanchard:+Mining,+Metallurgy+and+Minting+in+the+m iddle+ages,2005&hl=sl&sig=JgqzhynmaaACze_fuWi6-I2XuJw BLANCHARD Ian: A commercial Empire of Srivijaya, 2005, http://www.ianblanchard.com/Golden_Khersonese/text-9.pdf BLANCHARD Ian: Succesor Mandalas, 2005, http://www.ianblanchard.com/Golden_Khersonese/Lecture%209/text-10.pdf BLENCH Roger, SPRIGGS Matthew: Archaeology and Language IV 1999, 160-166, http://arts.anu.edu.au/arcworld/resources/papers/Spriggs/1999/BlenchSpriggs1999b.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja BLENCH Roger: From the mountains to the valleys, 2002, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/Blench-CH02.pdf BLENCH Roger: The Movement Of Cultivated Plants between Africa and India in Prehistory, Africa Prehistorica, junij 2003, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:_C01jlIxjlYJ:www. rogerblench. info/Ethnoscience%2520data/Littleknown%2520African%2520tubers.pdf+The+Movement+ Of+Cultivated+Plants+between+Africa+and+India+in+Prehistory&hl=sl&gl=si BLENCH Roger: Ancient Connection Between Indonesia And Africa, 26. 12. 2004, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/Indonesia%20West%20Africa%20connec tion.pdf BLENCH Roger: Musical instruments and musical practice as markers of the Austronesian expansion post-Taiwan, 21. 1. 2007, http://www.rogerblench.info/Ethnomusicology%20data/Papers/Asia/General/Roger%20Blenc h%20AN%20music%20II%20paper%20submit.pdf BLENCH Roger: A history of fruits on the Southeast Asian mainland, 25. 4. 2007, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/BlenchSE%20Asian%20mainland%20fru its.pdf BLENCH Roger: The Austronesian impact on the coast of East Africa, 2008, http://www.rogerblench.info/Archaeology%20data/Indian%20Ocean/Paper%20for%20Cambr idge%202007%20proceedings%20submit.pdf BLENCH Roger: Austronesians and their interaction with the Bantu of East African Coast, 2008, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austronesian/Malagasy%20domestic%20ani mal%20names%20published.pdf BLENCH Roger: Bananas and plantains in Africa; reinterpreting the linguistic evidence, 1. 5. 2008, http://www.rogerblench.info/Ethnoscience%20data/Blench%20Musa%20in%20Africa%20pa per%20WAC%20VI.pdf BLENCH Roger: The Prehistory of the Daic (Tai-Kadai) speaking peoples and the Austronesian connection, 1.-5. 9. 2008, http://www.rogerblench.info/Archaeology%20data/SE%20Asia/Leiden%202008/Prehistory% 20of%20Daic%20peoples,%20Leiden%202008_files/frame.htm BLENCH Roger: Faunal names in Malagasy, 8. 6. 2009, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austronesian/Malagasy/Malagasy%20wild% 20animal%20names.pdf BLENCH Roger: Why we don't need Austric or other macrophyla in SE Asia: the southern Yunnan interaction sphere, 22. 7. 2009, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austroasiatic/Southern%20Yunnan%20intera ction%20Sphere.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja BLEVINS Juliette: A Long Lost Sister of ProtoAustronesian?, junij 2007, http://email.eva.mpg.de/~blevins/pdf/webpub2007a.pdf BLUMEMBERG Bennett: Homo Erectus Crosses The Open Ocean, 6. 5. 2009 www.environmentalgraffiti.com/ecology/home-erectus-crosses-open-ocean/10658 BLUST Robert: Borneo and iron, 2005, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/81/72 BOGARD Jim et al.: Age of an Indonesian fossil tooth, ORNL/TM-2004/85, april 2004, http://www.ornl.gov/~webworks/cppr/y2004/rpt/120116.pdf BONATZ Dominik et al.: The megalithic complex of highland Jambi, BTLV 2006, http://kitlv.library.uu.nl/index.php/btlv/article/view/18/17 BOOMGARD Peter: A world of water, KITLV, Leiden, 2007, http://www.kitlv.nl/samplechapters/world.pdf BOUGAS Wayne: Bantayan, Archipel, Paris, 1998, http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/arch_00448613_1998_num_55_1_3444 BOURNE Harry: East Africa the Sea in Antiquity, 10. 1. 2008, http://www.clarencewebpage.com/AfricanArts/bourne002.html BOWER Bruce: Evolution may have endowed a controversial species with small but humanlike brains equipped to support advanced thinking, 3. 4. 2009, www.sciencenews.org/view/generic/id/42469/title/Hobbit_brain_small,_but_organized_for_c omplex_intelligence BOWER Bruce: Hobbit foot, hippo skulls deepen ancestral mystery, 6. 5. 2009, www.sciencenews.org/view/generic/id/43519/title/Hobbit_foot,_hippo_skulls__deepen_ances tral_mystery BOWER Bruce: Hobbit debate goes out on some limbs,20.4.2010, www.sciencenews.org/view/generic/id/58410/title/Hobbit_debate_goes_out_on_some_limbs BOYER Andre: Leveling Out All Conceptions, 2004, http://www.tibetanclassics.org/leveling.html BRAGINSKY Vladimir: The heritage of traditional Malay literature, BTLV 2004, http://schnfldr.bol.ucla.edu/JWSDrama.pdf BRAGINSKY Vladimir: Two eastern Christian sources on Medieval Nusantara, BTLV 1998, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3198/3959, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/3198/3959 BRAGINSKY Vladimir: Structure, date and sources of Hikayat Aceh revisited, BTLV 2006, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/16/15 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja BRAWIJAYA Fnu: Mongol invasion of Java, the rise of Majapahit, 10. 6. 2008, http://brawijaya.multiply.com/journal/item/89/Mongol_invasion_of_Java_the_rise_of_Majap ahit BROADFIELD Douglas et al.: Endocast of Sambungmacan 3,The Anatomical Record 262, 2001 http://www. columbia.edu/~rlh2/SM3EndoAR2001.pdf BROEK Jan M: Place Names in 16 and 17 century Borneo, 12. 2. 2009, http://melayuonline.com/article/?a=RkprL1U5bWh1MGY%3D=&l=place-names-in-16thand-17th-century-borneo BROWN Peter: Professor Maciej Henneberg's claims about the teeth of Homo floresiensis, april 2008, http://www-personal.une.edu.au/~pbrown3/Henneberg%20hobbit%20claim.htm BRUS Marija: Arabija Feliks, 2006, Založba Annales, 2007, str. 72, 121, 124-125 BUFFET John:About cloves, 12. 3. 2009, http://organic-gardeningblog.com/organicgardening-tips/about-cloves/517/ BULBECK David CALDWELL Ian: The Land Of Iron, 2000, http://arts.anu.edu.au/bullda/LoI_Ch2_3.pdf BULBECK David: Sediments and Ceramics from Cina and Cenrana, 13. 3. 2000, http://arts.anu.edu.au/bullda/Cenrana_AII_report.pdf BULBECK David: The Earthenware from Allangkanangnge ri Latanete excavated in 1999, 27. 6. 2005, http://arts.anu.edu.au/bullda/Sarepao_pottery.html BULBECK David: MtDNA and Human Dispersals in Southeast Asia, 24. 5. 2008, http://dienekes.blogspot.com/2008/05/mtdna-and-human-dispersals-in-southeast.html BUMKE Krista Knirck: Durga, Javanese Images of the Hindu Godess who Conquered the Buffalo Demon, maj 2003, http://www.asianart.com/articles/durga/index.html BURENHULT Niclas:Foraging and the history of languages in the Malay Peninsula, 24. 11. 2008, http://nickenfield.org/files/burenhult_hg_paper.pdf BURNEY David:Sporormiella and the late Holocene extinctions in Madagascar, 16. 9. 2003, http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender. fcgi?artid=196883 BURTON Richard: The book of the thousand nights and a night, 2006, http://ebooks.adelaide.edu.au/b/burton/richard/b97b/index.html BUSZTIN Gyorgyi: The legacy of the Barang People, 2006, http://books.google.com/books?id=-up_O9KAOVUC&printsec=frontcover&dq= legacy+of+the+barang&sig=Db0UUWzh-5haoNYoxoECwN6AcGc#PPA108,M1 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja CALDWELL Ian, HAZELWOOD A.: The holy footprints of the venerable Gautama; A new translation of the Pasir Panjang inscription, BTLV 150, 1994, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1518.pdf CALDWELL Ian: A rock carving and a newly discovered stone burial chamber at Pasemah, BTLV 1997, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3222/3983 CALDWELL Ian, BOUGAS Wayne:The Early History of Binamu and Bangkala, KITLV, no. 4, 2004, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1792.pdf CALLAWAY Ewen:Flores hobbit walked more like a clown than Frodo, 16. 4. 2008, www.newscientist.com/channel/being-human/dn13692-flores-hobbit-walked-more-like-aclown-than-frodo.html CANE Mark, MOLNAR Peter: Late Cenozoic closing of the Indonesian seaway, 10. 5. 2001, http://www. nature.com/nature/journal/v411/n6834/full/411157a0.html CAPELLI Cristian et al.: A predominantly indigenous paternal heritage for the Austronesianspeaking peoples of insular Southeast Asia and Oceania, 2001, http://hpgl.stanford.edu/publications/AJHG_2001_v68_p432.pdf CHAMBERS Geoffrey: Polynesian genetics and austronesian prehistory, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006, 299-313 CHAMI Felix: Graeco-Romans and Paanchea/Azania, 2005, http://www.arkeologi.uu.se/afr/projects/BOOK/chami.pdf CHAZINE Jean Michel: Hands Across Time (National Geographic, avgust 2005, http://ngm.nationalgeographic.com/ngm/0508/feature2/index.html CHAZINE Jean Michel: Recent Rock Art and archaeological discoveries in East Kalimantan, Yogyakarta Conference, 24-29. 9. 2005, www.pacificcredo.fr/uploads/images/chazine/TxtYogykta.pdf CHAZINE Jean Michel:Cave art: men and women each did their own thing, 7. 1. 2006, http://www.stonepages.com/news/archives/001685.html CHAZINE Jean Michel:Stone age cave art artefacts, 16. 2. 2007, http://julienne.wordpress.com/2007/02/16/stone-age-cave-art-artifacts/ CHAZINE Jean Michel, FERRIE Jean-George: Recent archaeological discoveries in East Kalimantan, IPPA Bulletin 28, 2008, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/viewFile/637/625 CHEN Fan Pei: Shadows Theatres of the world, Asian Folklore Studies, Volume 62, 2003, http://www.nanzan-u.ac.jp/SHUBUNKEN/publications/afs/pdf/a1447.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja CHESTERFIELD Nick: Secret History Of Australia, junij 2004, http://undergrowth.org/system/files/%5Beb03%5D_secret_history.pdf CHEW Emrys: Crouching Tiger, Hidden Dragon, 2007, http://www.ntu.edu.sg/rsis/publications/WorkingPapers/WP144.pdf CHODRON Thubten: Mind Training Like the Rays of the Sun, 11. 9. 2008, http://www.thubtenchodron.org/Commentaries/mind_training_like_rays_of_the_sun_9-1108.doc CHOI Kildo, DRIWANTORO Dubel: Shell tool use by early members of Homo Erectus in Sangiran, januar 2007, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WH8-4K0FMSY1&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&view=c&_acct=C000050221&_versi on=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=26c0dcab6e2e0ea397752f8127f146182006 CHRISTIE Jan Wisseman: Texts and Textiles in Medieval Java, 1993, http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/befeo_03361519_1993_num_80_1_2194?_Prescripts_Search_isPortletOuvrage=false CHRISTIE Jan Wisseman:State formation in early maritime Southeast Asia, 1995, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1547.pdf CLARK Hugh: Religious Structure of Southern Fujian, 2006, http://www.ihp.sinica.edu.tw/~asiamajor/pdf/2006ab/10%20AM%20vol19%20Clark.pdf CLARK Geoffrey /ANDERSON Atholl: Colonisation and culture change in the early prehistory of Fiji, 2009, http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta31/pdf/16.pdf CLELAND Bilal: Muslims in Australia, 2002, http://www.multiculturalaustralia.edu.au/doc/cleland_islam.pdf COE Michael:A question for every answer, april 1996, http://www.angelfire.com/zine/meso/meso/coe.txt COHEN Matthew Isaac: Desawarnana (Nagarakrtgama) by Mpu Prapanca, 8. 4. 2008, http://www.antarakita.net/index2.php?option=com_content&do_pdf=1&id=46 COLLINGRIDGE George: The discovery of New Guinea, 23. 6. 2004, http://www.papuaweb.org/gb/peta/sejarah/collingridge/index.html COLLINS James, NOVOTNY Rachel: Etymology, Entomology, and Nutrition: Another Word from Pigafetta, 1991, http://scholarspace.manoa.hawaii.edu/bitstream/10125/4085/1/UHM.CSEAS.Cakalele. v2.No.2.Collins.etal.pdf COQUEUGNIOT Helene et al.: Early brain growth in Homo erectus and implications for cognitive ability, 16. 9. 2004, http://www.eva.mpg.de/evolution/staff/hublin/pdf/Coqueugniot_et_al_04_Nature.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja COX Murray: Genetic patterning at Austronesian contact zones, 2003, http://www.humanevol.cam.ac.uk/Members/Cox/pubs/ COX Murray et al.: A Polynesian motif on y-chromosome, oktober 2007, http://massey.genomicus.com/publications/Cox_2007_HumBiol_v79_p525.pdf COX Murray: The genetic environment of Melanesia, 2008, http://hammerlab.biosci.arizona.edu/publications/Cox_2008_PopulationGeneticsResearchPro gress_Chap2_p45.pdf COX Murray et al: Autosomal and X-linked single nucleotide polymorphisms reveal a steep Asian-Melanesian ancestry cline in eastern Indonesia,13.4.2010, http://massey.genomicus.com/publications/Cox_2010_ProcRSocB_v277_p1589.pdf CREED Victoria S: Polynesian Wayfinding in the Eastern Pacific ca 600 A. D., 18th Annual Maritime Archeology and History of Hawaii and the Pacific, 21. 2. 2007, https://www.waihona.com/wayfinding.html CREESE Helen: Images of women and embodiment in the Kakawin literature, 2001, http://intersections.anu.edu.au//issue5/creese.html CREESE Helen: The ultimate loyalties, 2001, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1711.pdf CREESE Helen: Women of the kakawin world, 2005, www.iias.nl/nl/39/IIAS_NL39_22.pdf CREMO Michael, THOMPSON Richard: The hidden history of the human race, februar 2007, http://newmexico.indymedia.org/uploads/2007/02/michael_a.cremo___richard_l._thompson__the_hidden_history_of_the_human_race__1998_.pdf CUCCHI Thomas et al.: New Insights into Pig Taxonomy,Domestication and Human Dispersal in Island South East Asia, International Journal of Osteoarchaeology 2008, http://www2.mnhn.fr/archeozoo-archeobota/IMG/pdf/Cucchi_IJO_online.pdf CULOTTA Elizabeth: A Wee Bit of Hobbit News, 14. 2. 2009, http://blogs.sciencemag.org/newsblog/2009/02/a-wee-bit-of-hobbit-news.html CULOTTA Elizabeth: Did Humans Learn From Hobbits?, 17. 4. 2009, http://sciencenow.sciencemag.org/cgi/content/full/2009/417/3 CURRAN Sabrina Christiene: Hominin Paleoecology and Cervid Ecomorphology, april 2009, http://conservancy.umn.edu/bitstream/50803/1/Curran_umn_0130E_10295.pdf DARLING Diana: Marking Time, januar 2004, http://www.seasite.niu.edu/Indonesian/Marking%20Time%20%20Latitudes%20Magazine_fil es/vol36-6.html DAUNT H. D.: Conquest of India and Burma by Cyrus, 1926, http://library.albany.edu/preservation/brittle_bks/Daunt_Civilization/chpt12.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja DAVID Bruno et al.:Badu 15 and the Papuan-Austronesian settlement of Torres Strait, 2004, http://palaeoworks.anu.edu. au/pubs/Davidetal04.pdf DAY Tony, DERKS Will: Narrating Knowledge-Reflections on the Encyclopedie Impulse in Literary Texts from Indonesian and Malay Worlds, BTLV Leiden, 1999, http://www.sabrizain.org/malaya/library/narrating.pdf DAYTON Leigh: Hobbits Mastered the use of Stone Tools, 9. 10. 2007, http://www.theaustralian.news.com.au/story/0,25197,22554319-30417,00.html DEGROOT Veronique: Candi, space and landscape, 6. 5. 2009, https://openaccess.leidenuniv.nl/bitstream/1887/13781/7/conclusion.pdf DELSON Eric et al.: The Sambungmacan 3 Homo erectus calvaria, The Anatomical Record 261, 2001, http://www.nycep.org/nmg/pdf/Delson_et_al_%20sm3.pdf2001 DEOMURARI Arpit N.: Ceylon as known to the Greeks and Romans, 2009, http://www.wildone.in/natural-history-books/ceylon-an-account-of-the-island/ceylon-asknown-to-the-greeks-and-romans.htm DERIDEAUX Pieter: Medieval Authors About East Africa, 2005, http://www.geocities.com/derideauxp/contents5.html DING Jin et al.: Zheng He Saling to Western Ocean, Coordinates, september 2007 http://www.mycoordinates.org/cgi-bin//click.cgi?id=140 DION Mark: Sumatra Through Portuguese Eyes, april 1970, http://links.jstor.org/sici?sici=0019-7289(197004)9%3C128%3ASTPEEF%3E2.0.CO%3B2%23 DJOJO Retno K.: Little remains of Candi Kedaton, 12. 12. 2008, http://www.thejakartapost.com/news/2008/12/12/little-remains-candi-kedaton.html DJOJO Retno K.: Gapura Wringin Lawang, 30. 1. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/01/30/gapura-wringin-lawang-a-gateway-past.html DJOJO Retno K.: Carvings tell story of ancient female solidarity, 16. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/06/26/carvings-tell-story-ancient-femalesolidarity.html?1 DJOJO Retno K.: Bajang Ratu: A sight from the past, 24. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/07/24/bajang-ratu-a-sight-past.html DOERRIES Matthias:The Winter Analogy Fallacy, History of Meteorology 4, 2008, http://www.meteohistory. org/2008historyofmeteorology4/3dorries.pdf DONKIN Robin Arthur: Between East and West, 2003, http://books.google.com/books?id=AdJrE5RDvYC&pg=PR3&dq=R.A.Donkin:+Between+East+and+West+2003&hl=sl&sig=hf YVYv4o0Mvugem8Yy4i30rYtHM Zgodovina Indonezije: starejša obdobja DONOHUE Mark:The west Papuan phylum revisited, 2002, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:pEdJjSG2QQJ:rspas.anu.edu.au/~donohue/Saweru/YapenWPP.pdf+DonohueThe+west+Papuan+ phylum+revisited,&hl=sl&gl=si DOWLING Nancy: Javanization Of Indian Art, 1992, http://cip.library.cornell.edu/DPubS?service=Repository&version=1.0&verb=Disseminate&vi ew=body&content-type=pdf_1&handle=seap. indo/1106967528# DOWNEY Sean et al.: Computational Feature-Sensitive Reconstruction of Language Relationships, 2008, http://hammerlab.biosci.arizona.edu/publications/Downey_2008_JQuantLing_v15_p340.pdf DRAWATIK Marini: The Burial System at Pacung, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/09_drawatik_burialpacung.pdf DUNCAN James: The Nestorian Missions, the spread of the Gospel from V to XV centuries, pomlad 2009, http://www.prounione.urbe.it/pdf/f_prounione_bulletin_n75_spring2009.pdf DUNN Michael, REESINK Ger: Linguistic traces of the colonization of New Guinea, september 2007, http://lacito.vjf.cnrs.fr/colloque/diaporamas/Dunn&Reesink.pdf DUPLANTIER M et al.: Evidence for a mitochondrial lineage originating from the Arabian peninsula in the Madagascar house mouse (Mus musculus), 18. 4. 2002. http://www.nature.com/hdy/journal/v89/n2/full/6800122a.html DURAND Frederic: The Cartography of the orientals and southern Europeans in the beginning of the western exploration of Southeast Asia, Papers of MedAsia First Conference, september 2006, http://www.reseau-asie.com/cgibin/prog/pform.cgi?langue=en&Mcenter=article_standard&TypeListe=showdoc&ID_docume nt=183 DURBAND Arthur: The View from Down Under: A Test of the Multiregional Hypothesis of Modern Human Origins using the Basicranial Evidence from Australasia, 2007, http://hrcak.srce.hr/file/42576 DURBAND Arthur: Mandibular Fossa Morphology in the Ngandong and Sambungmacan Fossil Hominids, oktober 2008, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18521904Durband AC EASON James: The twelfth book of the history of nature written by C. Plinius Secundus, 24. 1. 2006, http://penelope.uchicago.edu/holland/pliny12.html ELIAS T. P.: East Syrian missions to Asia, 18. 3. 2004, http://www.mgutheses.org/page/?q=T%200998&search=&page=&rad= ELEGANT Simon: Bones Of Contention, 30. 5. 2005, http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,501050606-1066965,00.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ELISSEEFFVadime: The Silk Roads, 2000, http://books.google.com/books?id=zRPbecWnkoIC&pg=PA103&lpg=PA103&dq=roman+w are+in+sembiran&source=web&ots=RDFhUVah5f&sig=ZXEze-yFTcYbgxBETM5V2RMh3s&hl=en&sa=X&oi=book_result&resnum=2&ct=result#PPA95,M1 ENDICOTT Philip et al.: Evaluating the mitochondrial timescale of human evolution, 2009, http://www.simonho.org/papers/tree09_endicott.pdf ERICKSON David L. et al.: An Asian origin for a 10,000-year-old domesticated plant in the Americas, 2005, http://www.pnas.org/cgi/content/full/102/51/18315?maxtoshow=&HITS=10&hits=10&RESU LTFORMAT=&fulltext=bottle+gourd&searchid=1&FIRSTINDEX=0&resourcetype=HWCI EVANS David: The Dewaruci in Javanist Spiritual and Cultural Praxis and its Subjective Force on Javanese Naval Bureaucracy, junij 2004, http://www.acicis.murdoch.edu.au/hi/field_topics/Dewaruci.doc FAIRBAIRN Andrew S. et al.: Pleistocenes occupation of New Guineas highland and subalpine environments, 2006, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Fairbairnetal2006.pdf FALARTI Maziar Mozaffari: Kedahs Islamic conversion stories or gateways to its preIslamic past, 2009, http://eprints.qut.edu.au/19623/1/c19623.pdf FIATOA Pen: Solo Ole Va, 27. 10. 2007, http://solo.manuatele.net FIATOA Pen: Facts about Polynesian migratio, 16. 1. 2009, http://solo.manuatele.net/facts.htm FIC Victor: From Majapahit and Sukuh to Megawati, 2003, http://books.google.si/books?id=CFW1tNel8m0C&pg=PA21&lpg=PA21&dq=Victor+Fic+fr om+Majapahit&source=web&ots=E3LovZPaej&sig=YActst8YOg_J5_lmftee_HoS_qY&hl= FIELD Julie et al.: The southern dispersal hypothesis and the South Asian archaeological record: Examination of dispersal routes through GIS analysis, 2007, http://anthropology.osu.edu/docs/faculty/2007_field_petraglia_lahr_jaa.pdf FITZPATRICK Scott M., CALLAGHAN Richard: Seafaring simulations and the origin of prehistoric settlers to Madagascar, Terra Australis 29, 2008, http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta29/pdf/ch03.pdf FLECKER Michael: Treasure from the Java Sea, december 2004, http://maritimeexplorations.com/Intan.pdf FLECKER Michael: The South-China-Sea Tradition: the Hybrid Hulls of South-East Asia, International Journal of Nautical Archaeology 36. 1, 2007, http://cat.inist.fr/?aModele=afficheN&cpsidt=18602355 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja FLESSEN Catherine: The Nusantao maritime trading and communication network, oktober 2006, http://swimmingelephants.blogspot.com/2006/10/nusantao-maritime-trading-and.htm FLESSEN Catherine: Models of Neolithic Movements of people in Southeast Asia and the pacific, 14. november 2006, http://swimmingelephants.blogspot.com/2006/11/models-onneolithic-movements-of-people.html FOLEY William: Languages Of New Guinea, 2006, www.latrobe.edu.au/rclt/StaffPages/aikhenvald%20downloads/LanguagesofNewGuinea.pdf FORESTIER Hubert et al.: Archaeology of the rainforest in Siberut, 119-129, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 FORSLUND Anna Lena: Pottery and East Africa, 2003, http://www.arkeologi.uu.se/ark/education/CD/Cuppsats/Forslund.pdf FOX James J. et al.: Origins, Ancestry and Alliance, ANU Press,1996, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/pdf/prelims.pdf FOX James: Origins, Ancestry and Alliance, 1996, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/pdf FOX James: The Poetic Power of Place, 1997, http://epress.anu.edu.au/austronesians/poetic/pdf/ch04.html FOX James J.: Comparative Austronesian Studies, 19.-20. 8. 2004, http://rspas.anu.edu.au/people/personal/foxxj_rspas/Comparative_Austronesian_Studies.pdf FOX Richard: Substantial transmissions; A presuppositional analysis of the old Javanese text as an object of knowledge, and its implications for the study of religion in Bali, BTLV 159, 2003, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1768.pdf FRIEDLAENDER Jonathan et al.: Melanesian MtDNA complexity, 28. 2. 2007, www.plosone.org/article/info:doi/10.1371/journal.pone.0000248 GALLEGOS Fernando S.: An Alternative Historical Perspective, 4. 3. 2009, http://www.propheticmystic.com/Articles/HistoryUnknownPDF.pdf GAMMON Caroline: A Short Exploration of T. Y. S Lama Gangchens Theories About The Meaning of The Sacred Geometry and Mandala Symbolism Of Candi Borobudur In The Light of Academic Scholarship On the Subject, junij 2008, http://www.lamacaroline.org/LamaCcompressed.pdf GEETA Rau, GHARAIBEH Whaleed: Historical evidence for a pre-Columbian presence of datura in the Old World and implications for a first millenium transfer from the New World, Journal of BioScience 32, str. 1227-1244,december 2007, http://www.ias.ac.in/jbiosci/dec2007/1227.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja GELPKE J. Sollewijn: The Majapahit dependency Udama Katraya, BTLV 148, 1992, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/2858/3619 GELPKE J. Sollewijn: Alfonso de Albuquerque's Pre-Portuguese' Javanese' Map, Partially Reconstructed from Francisco Rodrigues' Book, BTLV 151, 1995, GERINI Gerolamo: The Nagarakretagama list of countries of the Indo-Chinese Mainland, julij 1905, http://www.gissad.net/Publications/nagarakretgama/index.htm GERINI Gerolamo: Researches on Ptolemys Geography of Eastern Asia,1905, http://www.gissad.net/Publications/ptolemy/pages GERVASE William, SMITH Clarence: Cotton textiles in the Indian Ocean periphery, 2008, www.lse.ac.uk/collections/economicHistory/seminars/Clarence-Smith-Textiles4.pdf GHOSE Sanujit: Legend Of Ram, 2004, http://books.google.si/books?id=rfgkCrumMfYC&pg=PA84&lpg=PA84&dq=Sanujit+Ghose: Legend+Of+Ram&source=bl&ots=sngKXemf46&sig=BLDLl5h_KxMZFflVgx6p_69ZcTY &hl=sl&ei=qnOGSuD_Ns2NsAbfloSKCA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1#v= onepage&q=&f=false GIDLEY Jennifer: The Evolution of Consciousness as a Planetary Imperative: An Integration of Integral Views, maj2007, http://integralreview.org/documents/Gidley,%20Evolution%20of%20Consciousness%20as%20Planetary% 20Imperative%205,%202007.pdf GIL David: Why Malay/Indonesian Undressed, 2008, http://email.eva.mpg.de/~gil/ismil/12/abstracts/Gil.pdf GILLIGAN Ian: Clothing and Farming Origin-Indopacific Evidence, IPPA Bulletin, 2007, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/101/91 GILROY Rex:Alexanders Lost Fleet, 1997, http://www.mysteriousaustralia.com/strangephenomenonf.html GIMON Charles A.: Wali of Indonesia, 2006, http://www.gimonca.com/sejarah/walisongo.shtml GINARSA Ketut: Lontar palm, 1976, http://nla.gov.au/nla.cat-vn1189429 GOEKSOY Ismail Hakky: Ottoman-Aceh Relations According to the Turkish Sources, 24.27. 2. 2007, http://www.ari.nus.edu.sg/docs%5CAceh-project%5Cfullpapers%5Caceh_fp_ismailhakkigoksoy.pdf GOMPERTS Amrit KLOKKE Marijne: In memoriam J. G. de Casparis, BTLV 159, 2003, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3094/3855A GRAUER Victor: Articles now available for download, 20. 7. 2009, http://music000001.blogspot.com/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja GRENHILL Simon J. et al.: The Austronesian Basic Vocabulary Database, 2008, http://language.psy.auckland. ac. nz/files/greenhill_et_al2008/greenhill_et_al2008.pdf GROVES Colin: The Homo floresiensis controversy, december 2007, http://arts.anu.edu.au/grovco/Hayati%20hobbit.pdf GORDON Adam D. et al.: The Homo floresiensis cranium (LB1): Size, scaling,and early Homo affinities, 8. 2. 2008, http://home.gwu.edu/~agordon/Gordonetal2008PNAS.pdf GRUDEN Jožef: Mirabilia Mundi, 2. 7. 1931, http://www.dlib.si/documents/clanki/dom_in_svet/pdf/310702.pdf GUIDON Niede: Pedra Furada, A Revision, december 2006, GUNASEGARAM Samuel Jeyanayagam: Early Tamil cultural influences in SE Asia, 1985, http://www.tamilnation.org/heritage/earlyinfluence.htm GUPTA Sunil: The Bay of Bengal Interaction Sphere 1000 BC-500 AD, IPPA 25, 2005, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/80/71 GUTHRIE James:Limphocite antigens,NEARA, 2001, http://www.neara.org/Guthrie/lymphocyteantigens01.htm HABERLE Simon, LEDRU Marrie Piere: Correlations Among Charcoal Records Of Fire,11. 3. 2002, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B6WPN-45B665W38&_user=10&_rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_sort=d&view=c&_acct=C000050221&_ver sion=1&_urlVersion=0&_userid=10&md5=2e3242923d20b90788c5a837ef563ab9 HAGELBERG Erika et al.: A genetic perspective on the origins and the dispersals of Austronesians, 2008, http://hammerlab.biosci.arizona.edu/publications/Hagelberg_2008_PastHumanMigrationsInE astAsia_Chap16_p356.pdf HAKIM Budianto et al.: The sites of Gua Pasaung (Rammang-Rammang) and Mallawa, 2009, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/677/650 HALL Kenneth R.: Heterarchy and cosmopolis in early Southeast Asia, 26. 10. 2007, http://www.hawaii.edu/cseas/download/pdf/UHM.CSEAS.Brownbag.20071026.Paper1.pdf HARDACKER Christopher: Calico redux: artifacts or geofacts?, 2009, http://earthmeasure.com/pdf/CalicoRedux.pdf HARDJOPRAWIRO Kunardi: Javanese language in Palembang and Malagasy, 422-430, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 HARRIS Ron:The institutional dynamics of early modern Eurasian trade, 5. 2. 2007, http://jenni.uchicago.edu/WJP/papers/Harris2.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja HARROD James: Knocking down the straw man once again, 17. 2. 2010, http://www.originsnet.org/kdstrwman.pdf HARSAPUTRA Indra: Archeologists discover center of Majapahit kingdom in Mojokerto, 12. 9. 2008, www.thejakartapost.com/.../archeologists-discover-center-majapahit-kingdommojokerto.html HARSAPUTRA Indra, JAYAKARNA Agnes S: Losing Majapahit piece by piece, 13. 3. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/03/13/losing-majapahit-piece-piece.html HASELEIN Frank: Claudius Ptolemeus Geographia Taprobana Insula, 15. 8. 2007, http://wwwuser.gwdg.de/~fhasele/ptolemaeus/Frames/Taprobana.html HASUNDUTAN Humbang: Batlamaus, Ptolemy dan Batak, 4. 5. 2006, http://humbahas.blogspot.com/2006/05/batlamaus-ptolemy-dan-batak_04.html HAWKS John: Earliest Stone Tools On Java, 24. 4. 2006, http://johnhawks.net/weblog/reviews/archaeology/lower/sangiran_tools_science_report_2006. html HAWKS John: The forelimb and hindlimb remains from Liang Bua cave, 18. 12. 2008, http://johnhawks.net/weblog/fossils/flores/jungers-larson-hindlimb-forelimb-2008.html HAZARIKA Manjil: Homo erectus/ergaster and Out of Africa, 30. 6. 2007, http://eaa.elte.hu/Hazarika.pdf HEE Lee Sang, WOLPOFF Milford: The Patern of Evolution in Pleistocene Human Brain Size, 29. 2. 2003, http://www-personal.umich.edu/~wolpoff/Papers/Brain%20Size.pdf HEINSOHN Tom HOPE Geoffrey: The Torresian Connections, Zoogeography of New Guinea, Palaeoworks 2006, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Heinsohn&Hope2006.pdf, HEITZMAN James: The world in the year 1000, 2004, 184-195, http://books.google.si/books?id=u39Bo8e6VO4C&pg=PA225&source=gbs_gmap_r&cad=3 &bkcxt=4&vq=%22Nagapattinam%22#v=onepage&q=%22Nagapattinam%22&f=false HERMANN Oskar: Spanish Lake, 2004, http://epress.anu.edu.au/spanish_lake/c02.pdf HERMKENS Anna Karina: The Way of the objects, 1997, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/hermkens/02.pdf HERTLER Christine, RIZAL Yan: Excursion guide to the pleistocene hominid sites in central and east java, marec 2005, www.uni-frankfurt.de/fb/fb15/institute/inst-1-oeko-evodiv/AK-Schrenk/downloads/1-Java.pdf HERTLER Christine: Excursion guide to Pleistocene hominid sites in Central Europe, julijavgust 2006, www.uni-frankfurt.de/fb/fb15/institute/inst-1-oeko-evo-div/AKSchrenk/downloads/2 Neandertaler.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja HERTLER Christine: Fossil Javanese animal research, 10. 12. 2008, http://dearkitty.blogsome.com/2008/12/10/fossil-javanese-animal-research/ HEUKEN Adolf: The Earliest Portuguese Sources for History of Jakarta, 35-39, 238-239, Yayasan Cipta Loka Caraka Jakarta, 2002 HILARIAN Larry Francis: Migration of the lute-type instruments to the Muslim Malay World, 2007, www.mcm.asso.fr/site02/music-w-islam/articles/Francis-2007.pdf HILL Catherine et al.: A mitochondrial Stratigraphy for island Southeast Asia, AJHG, vol. 80, issue 1, januar 2007, http://www.sciencedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_udi=B8JDD4R053VP5&_user=10&_coverDate=01%2F31%2F2007&_rdoc=5&_fmt=full&_orig=browse&_srch= docinfo(%23toc%2343612%232007%23999199998%23671860%23FLA%23display%23Volum e)&_cdi=43612&_sort=d&_docanchor=&_ct=22&_acct=C000050221&_version=1&_urlVer sion=0&_userid=10&md5=8eba739cb2da4786db0224a4c8b05de0 HILL John.: Western Regions according to the Hou Hanshu, september 2003, http://depts.washington.edu/silkroad/texts/hhshu/hou_han_shu.html HILL John: The peoples of the West from the Weilue by Yu Huan, september 2004, http://depts.washington.edu/silkroad/texts/weilue/weilue.html HINZLER Heidi: Lutkovno gledališče wayang v Indoneziji, str. 28-31, Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc, SEM, Ljubljana, 1998 HIROSUE Masashi:The island of women, 2004, http://gsv.u-shimane.ac.jp/tkishi/kaken/research/041210.html HIRST Kris: The Lapita face and its cultural context, 21. 12. 2006, http://archaeology.about.com/b/2006/12/21/the-lapita-face-and-its-cultural-context.htm HOADLEY Mason: Continuity and Change in Javanese Legal Tradition, Indonesia no. 11, str. 95-110, april 1971, http://cip.cornell.edu/DPubS?service=Repository&version=1.0&verb=Disseminate&handle=s eap. indo/1107124116&view=body&content-type=pdf_1# HOBART Angela: The Enligtened Prince Sutasoma, Indonesia, vol. 49,1990, http://www.jstor.org/pss/3351054 HOBART Angela et al.: The Peoples of Bali, Blackwell Publishers Ltd, 31-40, 1996 HOBART Angela: Healing performances of Bali, 2003, http://books.google.com/books?id=iheRgW_T0_MC&printsec=frontcover&dq=Angela+Hob art:+Healing+performances+of+bali&hl=sl&sig=OhXZ7uV6XNyTofoLLJXh3ePJ2yg#PPA5 HOFFECKER JOHN: The spread of modern humans in Europe, 1. 7. 2009, http://www.pnas.org/content/106/38/16040.full Zgodovina Indonezije: starejša obdobja HOLIDAY Nanci: The Temple of Tuluk Biyu Ancient History, 2006, http://dewasraya.ppbali.com/images/the%20temple%20of%20tuluk%20biyu%20%20ancient%20history.pdf HOLLOWAY Ralph L.: The Human Brain Evolving, oktober 2008, http://www.columbia.edu/~rlh2/2008humanbrain.personalretro.pdf HOOD Marlowe: Studies say 'hobbit' previously unknown species, 7. 5. 2009, http://news.yahoo.com/s/afp/20090507/sc_afp/scienceanthropologyindonesiahobbits HOPE Geoffrey et al.: History of vegetation and habitat change in Australasian Region, 2004, http://palaeoworks. anu.edu. au/pubs/Hopeetal04.pdf HOPE Geoffrey et al.: The Stratigraphy And The Fire History of Kutai peatlands, 2005, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Hopeetal05.pdf HOPE Geoffrey et al.: An evaluation of snow line data across New Guinea during the last major glaciation and area-based glacier snowlines in the Mt. Jaya region of Papua, 2005, http://palaeoworks. anu.edu.au/pubs/Prenticeetal05.pdf HOPE Geoffrey, HABERLE Simon:The History Of Human Landscapes Of New Guinea, 2005, http://palaeoworks.anu.edu. au/pubs/Hope&Haberle05.pdf HOPE Geoffrey: Palaeoecology and palaeoenvironments of Papua, 2007, http://palaeoworks.anu.edu. au/pubs/Hope_Ch2_7_2007.pdf HUBLIN Jean Jacques, COQUEUGNIOT Helene: Absolute or proportional brain size, Journal of Human Evolution 50, 2006, http://www.eva.mpg.de/evolution/staff/hublin/pdf/Hublin-Coqueugniot-2006.pdf HUDSON Alfred: Padju Epat Maanyan Dayak in Historical Perspective, Borneo Research Bulletin 1995, http://himalaya.socanth.cam.ac.uk/collections/journals/brb/pdf/BRB_1995_26.pdf HUFFMAN Frank, ZAIM Yahdi: Mojokerto Delta, 2003, http://www.utexas.edu/cola/depts/anthropology/projects/huffman/9-MojokertoDelta.pdf HUFFMAN Frank et al.: Relocation of the 1936 Mojokerto skull discovery site near Perning, East Java, Journal of Human Evolution 50, 2006, http://www.utexas.edu/cola/depts/anthropology/projects/huffman/RelocatingMojokerto.pdf HUNLEY Keith et al.: Genetic and Linguistic Coevolution in Northern Island Melanesia, 31. 10. 2008,PLoS Genetics, oktober 2008, http://www.plosgenetics.org/article/info:doi/10. 1371/journal. pgen.1000239 HUNTER Thomas: Vrttasancaya Reconsidered, 2001, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/1754/2515 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja HURLES Matthew: Native American Y chromosomes in Polynesia, maj 2003, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12644966 HURLES Mathew et al.: Dual origin of Malagasy, 2005, https://lra.le.ac.uk/bitstream/2381/360/1/42117.web.pdf INDRIATI Etty ANTON Susan C.: Earliest Indonesian facial and dental remains from Sangiran, Java: a description of Sangiran 27, 4. 2. 2008, http://ci.nii.ac.jp/naid/130000091325/en INTOH Michiko:Cultural contacts between Micronesia and Melanesia, 1999, http://horizon.documentation.ird.fr/exldoc/pleins_textes/pleins_textes_7/divers2/010020762.pdf ISAAC Mark: Flood stories from around the world, 2. 9. 2002, www.talkorigins.org/faqs/flood-myths.html ISKANDAR Teuku: Aceh As A Muslim Malay Cultural Center Centre, 2007 www.ari.nus.edu. sg/docs%5CAceh-project%5Cfull-papers%5Caceh_fp_teukuiskandar.pdf IZAWA Takeshi et al.: Reply to "Japonica rice carried to, not from, Southeast Asia, Nature Genetics 40, november 2008, http://www.homepages.ucl.ac.uk/~tcrndfu/articles/Fuller&Sato%20NG08.pdf JAHAN Shahnaj Husne: Maritime Trade Routes of Early Historic Bengal, 2006, http://www.vanamala.de/documents/jahan.pdf JANSEN /MAIER Henk: Epic Adventures, 2004, http://books.google.si/books?id=UJEyHSUy8GMC&pg=PA7&lpg=PA7&dq=Jan+Jansen:+E pic+Adventures++&source=web&ots=1S30uZRH0o&sig=BpmSDl7bxvB6VKhaAqok09xq6 Cc&hl=sl JATMIKO: Discoveries of Palaeolithic tools in Flores, Archaeology: Indonesian Perspective, LIPPI Press, Jakarta, 2006 JOLO Neldy: Sinim in Likusantara, 14. 8. 2009, http://theislandsofpearls.blogspot.com/2009/08/sinim-in-likusantara-hidden-wanted.html JONES John Winter: The itinerary of Ludovico di Varthema from 1502-1508, 2004, http://web.soas.ac.uk/burma/pdf/Varthema.pdf JONES Tim: Furrowed Brows Over Lake Chapala, Mexico, 1. 3. 2007, http://remotecentral.blogspot.com/2007/02/furrowed-brows-over-lake-chapalamexico_28.html JONES Tim: Abrigo do Lagar Velho Dental Study Neanderthal Hybrid Debate Continues, 10. 1. 2010, http://anthropology.net/2010/01/10/abrigo-do-lagar-velho-dental-studyneanderthal-hybrid-debate-continues/ Zgodovina Indonezije: starejša obdobja JORDAAN Roy: Imagine Buddha in Prambanan, september 1994, http://ccbs.ntu.edu.tw/FULLTEXT/JR-EPT/miksic.htm JORDAAN Roy:Tara and Nyai Lara Kidul, 1997, http://ccbs.ntu.edu.tw/FULLTEXT/JREPT/roy.htm JORDAAN Roy.: The Sailendras, the status of the Ksatriya theory, and the development of Hindu-Javanese temple architecture, KITLV No. 2, 1999, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1663.pdf JORDAAN Roy: Why the Sailendras were not a Javanese dynasty, 2006, http://www.scribd.com/doc/28862011/Why-the-Sailendras-are-not-Javanese-Dynasty-MalaySumatra-Java JUNGERS William L.: Hobbit Foot Like No Other In Human Fossil Record, 6. 5. 2009, http://esciencenews.com/sources/newswise.scinews/2009/05/06/hobbit.foot.like.no.other.in.hu man. fossil.record KAIFU Yousuke: Advance dental reduction in Javanese Homo erectus, 2006 http://www.jstage.jst.go.jp/article/ase/114/1/114_35/_article KAIFU Yosue et al.: Cranial morphology of Javanese Homo erectus: New evidence for continuous evolution, specialization, and terminal extinction, 15. 7. 2008, http://www.labmeeting.com/paper/5411177/kaifu-2008-cranial-morphology-of-javanesehomo-erectus-new-evidence-for-continuous-evolution-specialization-and-terminal-extinction KARAFET Tatiana M et al.: Major East-West Division Underlies Y Chromosome Stratification Across Indonesia, 7.3.2010, http://viewer.zoho.com/docs/odaScbj KARTAPRANATA Gunawan: Srivijaya, 25. 4. 2008, http://wapedia.mobi/en/Srivijaya KARTASCHOFF Marie-Louise Nabholz: The Textiles of Sembiran, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/04_nabholz_textiles.pdf KAYSER Manfred et al.: Reduced Y-Chromosome, but Not Mitochondrial DNA, Diversity in Human Populations from West New Guinea, Am. J. Hum. Genet. 72:281302, 2003, http://hpgl.stanford.edu/publications/AJHG_2003_v72_p281-302.pdf KAYSER Manfred et al.: Melanesian and Asian origin of Polynesians), 21. 8. 2006, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/content/full/23/11/2234 KAYSER Manfred et al.: Genome-wide Analysis Indicates More Asian than Melanesian Ancestry of Polynesians, 10. 1. 2008, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2253960/ KAYSER Manfred et al.: The impact of the Austronesian expansion: evidence from mtDNA and Y-chromosome diversity in the Admiralty Islands of Melanesia, Molecular Biology and Evolution,5. 4. 2008, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18390477 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja KAWASHIMA Takamune: Feasting and inter-village networks, Documenta Praehistorica XXXV, Neolithic Studies, Ljubljana,2008, str. 204-215 KELLER Noemie: Etno-archaeology mission report, november 2007, http://www.preciousplanet.org/en/news/news4.html KERTARAHARJA Alit: Kalibukbuk Buddhist `candi', a token of ancient religious harmony, 25. 5. 2009, www. thejakartapost.com/news/2009/05/25/kalibukbuk-buddhist-candi039-atoken-ancient-religious-harmony.html KEURS Pieter Ter: Colonial Collections Revisited, 2007, http://jhc.oxfordjournals.org/cgi/pdf_extract/20/2/313 KHALIK Abdul: RI ships in 10th century superior to those of Europe, 23. 4. 2006, http://www.thejakartapost.com/news/2006/04/23/039ri-ships-10th-century-superior-thoseeurope039.html KHOUW Inda Indawati:Archeological proof for Tamil Kingdom in Indonesia, 3. 4. 2000, http://www. tamil. net/list/2000-04/frm00160.html KING Robert: The Jagiellonian Globe, Utopia and Australia, 30. 9. 2007, www.surveyors.org.nz/Documents/Paper%202%20-%20R%20J%20King.pdf KIRLEIS Wiebke: Human Landscapes in Sulawesi: The impact of people on tropical rainforest since prehistoric times, Tropical Rainforests and Agroforests under Global Change, 5-9. 10. 2008, http://www.globalchange-2008.org/STORMA2_book.pdf KLAMER Marian et al.: East Nusantara as a Linguistic Area, 27. 2. 2007, http://home.medewerker.uva.nl/m.vanstaden/bestanden/3_reesinkklamervanstaden_in_press.p KLAR Kathryn, JONES Terry: Linguistic evidence for a prehistoric Polynesia-Southern California contact event, Anthropological Linguistics Vol. 47, 2005, http://cla.calpoly.edu/~tljones/klar1b.pdf KOESTORO Lucas Partanda, WIRADNYANA Ketut:Megalithic traditions in Nias island,Unesco 2007, http://unesdoc.unesco.org/images/0015/001517/151795eo.pdf KOOLHOF Sirtjo:The La Galigo, 1999, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1667.pdf KRATOCHVIL František: A Grammar of Abui, A Papuan Language of Alor, 30. 5. 2007, https://openaccess.leidenuniv.nl/dspace/bitstream/1887/11998/2/Omslag+Deel+1.pdf KRIGBAUM John: Neolithic subsistence patterns in northern Borneo reconstructed with stable carbon isotopes of enamel, 2003, http://www.clas.ufl.edu/users/krigbaum/6930/krigbaum_2003_jaa.pdf KUCHINSKY Yuri: Inca traditional narrative, 1998, http://www.trends.ca/~yuku/tran/8pe.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja KUCHINSKY Yuri: Where did the Polynesians come from?, 2. 3. 2000, http://www.trends.ca/~yuku/tran/nwc.htm KUCHINSKY Yuri: Austronesian and Native American, 2000, http://www.trends.ca/~yuku/ KULKE Hermann: Epigraphical References to the "City" and the "State" in Early Indonesia, oktober 1991, http://www.tc.umn.edu/~cmedst/gmap/uploaded/Epigraphical%20References%20to%20the% 20City%20and%20the%20State%20in%20Early%20Indonesia.pdf KUNCHITHAPADAM Krishna: What if anything is a Mitochondrial Eve?, 2001, http://www.talkorigins.org/faqs/homs/mitoeve.html KUIPERS Joel: Indic Scripts of Southeast Asia, 2003, http://home.gwu.edu/~kuipers/kuipers%20insular%20seasia%20scripts.pdf KUMAR Ann: Japans Javanese Connection), IIAS Newsleter 34, julij 2004, http://www.iias.nl/nl/34/IIAS_NL34_12.pdf LACROIX Jean Pierre, BYWATER Robert: East Asian Shorelines on the Piri Reis Map of AH 919 (AD 1513), 2004, www.geocities.com/frank-herbert/PiriReis/PiriReis.pdf LAFFAN Michael: Finding Java, ARI Singapore, november 2005, http://www.ari.nus.edu.sg/showfile.asp?pubid=370&type=2 LAM Yee Din: A Third Research on the Discovery of America by Zheng Hes fleet, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=380 LANKTON James W.: The Contribution of Glass Study to East Asian Archaeology, Fourth Worldwide Conference of the Society for East Asian Archaeology, Beijing, 2.-5. 6, 2008, http://www.seaa-web.org/bulletin2008/bul-conf-08-01.htm LANSING Stephen et al.: Coevolution of languages and genes on the island of Sumba, 2007, http://www.u.arizona.edu/~mpcox/files/publications/Lansing_2007_PNAS_v104_p16022.pdf LANSING J. Stephen: A robust budding model of Balinese water temple networks, 2009, http://massey.genomicus.com/publications/Lansing_2009_WorldArchaeol_v41_p112.pdf LAPIAN Adrian B.: Laut Sulawesi from Center to Peripheries, 2007, http://sites.univprovence.fr/irsea/Public/PDFMOUSSONS/Lapian-M07.pdf LAPPE Peter V. et al.: Rock Art: A Potential Source of Information about past maritime technology in southeast asia-pacific region,The International Journal of Nautical Archaeology, 2007, http://faculty.washington.edu/plape/pubs/IJNA%202007.pdf LARSON Greg et al.: Worldwide hylogeography of wild boar reveals multiple centres of pig domestication, 2005, http://www.sciencemag.org/cgi/content/abstract/307/5715/1618 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja LAUDER Multamia, AYATROHAEDI: The distribution of Austronesian and nonAustronesian languages in Indonesia, 361-389, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 LAURITZEN Bill: The Invention of God, 2007, http://books.google.com/books?id=g6jE_6Po2kC&printsec=frontcover&dq=bill+lauritzen&hl=sl&sig=A32PKCVxm8sh12WIslQnv8CU 8aM#PPA50,M1 LAWTON Graham: Could the orang-utan be our closest relative?, 17. 6. 2009, http://www.newscientist.com/article/mg20227133. 800-could-the-orangutan-be-our-closestrelative.html?page=1 LAYDON Lyon: Meganthropus robustus, 29. 5. 2007, http://prehistoricfantasy.blogspot.com/2007/05/meganthropus-robustus_29.html LEE Alex Yi Chuang et al.: Preliminary Examination of Buccal Dental Microwear in Javanese hominids, BIPPA, vol. 24, 2004, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/120/110 LEIGH Steven R.: Brain ontogeny and life history in Homo erectus, Journal of Human Evolution 50, 2006, https://netfiles.uiuc.edu/sleigh/www/leigh2006he.pdf LELLO Adrian di: A use-wear analysis of Toalian glossed stone artefacts from South Sulawesi,Indonesia, 2002, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/299/289 LEOW Claire: Treasure from a shipwreck off Java, 15. 11. 2006, http://www.iht.com/articles/2006/11/15/business/auction.php LEOW Rachel: Loanwords as social history, 8. 4. 2009, http://hnn.us/blogs/entries/74589.html LI Hui et al.: Paternal genetic affinity between western Austronesians and Daic populations, 15. 5. 2008, http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?artid=2408594 LIDAUER Michael: Sozialanthropologische Notizen zur Islamisierung Südostasiens, 2002, http://hw.oeaw.ac.at/0xc1aa500d_0x00080633.pdf LIE Zener: A Temple Which Is Older Than Borobudur, 3. 11. 2008, http://sukralove.blogspot.com/2008/11/temple-which-is-older-than-borobudur.html LIE Zener:The Series of Sewu Temple Journey, 20. 11. 2008, http://sukralove.blogspot.com/2008/11/series-of-sewu-temple-journey.html LILLEY Ian: Lapita as politics, 1999, http://horizon.documentation.ird.fr/exldoc/pleins_textes/pleins_textes_7/divers2/010020735.pdf LIN Hsiu-Man: The biological evidence of the San Pau Chi people and their affinities, maj 2009, https://repository.unm.edu/dspace/bitstream/1928/9316/1/Hsiuman%20Lin.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja LINDSAY Robert: The Peopling of Indonesia, 16. 3. 2009, http://robertlindsay.wordpress.com/2009/03/16/the-peopling-of-indonesia/ LINE Peter: Giants in the land: an assessment of Gigantopithecus and Meganthropus, 2006, http://www.creationontheweb.com/images/pdfs/tj/j20_1/j20_1_105-108.pdf LOMBARD Denys: Another Mediterranean in Southeast Asia,Chinese Southern Diaspora Studies vol.1, 2007, http://csds.anu.edu.au/volume_1_2007/Lombard.pdf LONDHE Sushama: India on Pacific waves?, 15. 8. 2006, http://www.hinduwisdom.info/Pacific.htm LONG Mark/ VOUTE Caesar: The Storm That Darkened The Entire World, 2005, http://www.grahamhancock.com/forum/VouteC1.php LONG Mark: Barabudur, Mendut and Pawon and their mutual relationship, 2007, http://www.borobudur.tv/Barabudur_Mendut_Pawon.pdf LONG Mark: In Pursuit Of Sacred Science,2007, http://www.borobudur.tv/architecture.htm LONG Mark VOUTE Caesar: Pyramid of the cosmic Buddha, 20. 9. 2008, http://www.borobudur.tv/index3.htm LUBENOW Marvin L.: Alleged Evolutionary Ancestors Coexisted with Modern Humans, 1. 4. 1997, http://www.icr.org/index.php?module=articles&action=view&ID=415 LUKAS Helmut: Theories of Indianization, 2001, http://www.oeaw.ac.at/sozant/images/working_papers/soa001.pdf LUNDE Paul: The Explorer Marco Polo, april 2005, www.saudiaramcoworld.com/issue/200504/the.explorer.marco.polo.htm LUNDE Paul: Seas of Sindbad, Saudi ARAMCO, julij/avgust 2005 www.saudiaramcoworld.com/issue/200504/the.seas.of.sindbad.htm LYRAS et al.: The origin of Homo floresiensis and its relation to evolutionary processes under isolation, Anthropological Science Vol. 117 (1), 33-43,2009 MA Rosey Wang: Chinese muslims in Malaysia History and Development 2005, http://www.islam.org.hk/eng/malaysia/ChineseMuslim_in_Malaysia.asp MAHDI Waruno: Is West Irian part of Indonesia?, 1. 7. 2000, http://www.hamline.edu/apakabar/basisdata/2000/07/01/0021.html MAHDI Waruno:Irian Jaya-Anthropological and historical perspective, 16. 6. 2005, http://bakti.easternindonesia.org/gsdl/collect/pdf/index/assoc/HASH019e.dir/doc.pdf MAHDI Waruno: Some obscure Austroasiatic borrowings in Indonesian and Old Malay, 25.6.2009, http://www.waruno.de/PDFs/wm4onzICAL_AAinID_ppt.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja MAHER John: North Kyushu Creole, 6. 10. 2004, http://www.fukuokahistory.com/live/index2.php?option=com_content&do_pdf=1&id=25 MAHIRTA: The development of the Mare pottery tradition in the Northern Moluccas, 2000, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/244/234 MAHIRTA: The Prehistory of Austronesian dispersal to the southern islands of Eastern Indonesia, str. 129-146, Austronesian diaspora and the ethnogeneses of people in Indonesian archipelago, LIPI Press, 2006 MAHIRTA: Stone technology and the chronology of human occupation on Rote, Sawu and Timor, 2009, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/700/662 MAIER Henk: Tales Of Hang Tuah, KITLV Vol. 155 no. 3, 1999, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/1787/2548 MAIER Henk: We Are Playing Relatives, BTLV, 19997, http://www.sabrizain.org/malaya/library/cradleofreality.pdf MAJAPAHIT /TROWULAN, Indonesian Heritage Society, 62-68, 2006 MAJUMDAR Ramesh Chandra: Ancient Indian colonies in the Far East, 1937, http://www.archive.org/stream/ancientindiancol031163mbp/ancientindiancol031163mbp_djv u.txt MANANSALA Paul Kekai: Sundaland, 8. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/sundaland.html MANANSALA Paul Kekai: Nusantao Trade Network, 9. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/nusantao-trade-network.html MANANSALA Paul Kekai: The Nusantao continued, 9. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/nusantao-continued.html MANANSALA Paul Kekai: The Yi peoples, 11. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/yi-peoples_11.html MANANSALA Paul Kekai: Abgal or Counselors, 25. 12. 2004, http://sambali.blogspot.com/2004/12/abgal-or-counselors.html MANANSALA Paul Kekai: Austric relationship of Sumerian Language, 2005, http://www.geocities.com/tokyo/temple/9845/sumer.htm MANANSALA Paul Kekai Manansala:Voyage To Cipangu, 12. 2. 2005, http://sambali.blogspot.com/2005/02/voyage-to-cipangu.html MANANSALA Paul Kekai: Mountain of fire, 27. 12. 2005, http://sambali.blogspot.com/2005_12_27_archive.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja MANANSALA Paul Kekai: Shambhala and Prester John's Realm as Historical Kingdoms, 2006, http://asiapacificuniverse.com/pkm/Shambhala_and_Prester_John.rtf MANANSALA Paul Kekai: Quest of the dragon and a bird clan, 2006, http://books.google.com/books?id=013dKNOV77oC&pg=PA209&dq=Hythloday+Utopia+su matra&hl=sl&sig=uXmq90BOVg28b6mjBv9AjZpmkZI#PPA208,M1 MANANSALA Paul Kekai: Nicolo Da Conti (1395-1469), 27. 7. 2006, http://sambali.blogspot.com/2006/07/nicolo-de-conti-glossary.html MANANSALA Paul Kekai: Lungshanoid, 2. 11. 2006, http://sambali.blogspot.com/2006/11/lungshanoid-glossary.html MANANSALA Paul Kekai: Magadha, 5. 11. 2006, http://sambali.blogspot.com/2006/11/magadha-glossary.html MANANSALA Paul Kekai: The Garden of Eden, 21. 1. 2007, http://sambali.blogspot.com/2007/01/garden-of-eden-glossary.html MANANSALA Paul Kekai: More on Prester John, 19. 2. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/02/more-on-prester-john.html MANANSALA Paul Kekai: Sambali-Sanfotsi Zabag Golden Age Of Maritime Trade, 8. 3. 2007, http://sambali.blogspot.com/2007/03/sanfotsi-zabags-golden-age-of-maritime.html MANANSALA Paul Kekai: More on Tantric Influence in Grail Legend, 15. 3. 2008, http://sambali.blogspot.com/2008/03/more-on-tantric-influence-in-grail.html MANANSALA Paul Kekai: Serlingpa: King of Suvarnadvipa, 26. 3. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/03/serlingpa-king-of-suvarnadvipa.html MANANSALA Paul Kekai Manansala: More on the Fee of Europe, 3. 4. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/04/more-on-fee-of-europe.html MANANSALA Paul Kekai: Apocalypse Swan Knight and Crusades, 8. 5. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/04/apocalypse-swan-knight-and-crusades.html MANANSALA Paul Kekai:The Muslim Letters of Prester John, 31. 5. 2009 http://sambali.blogspot.com/2009/05/muslim-letters-of-prester-john.html MANANSALA Paul Kekai: New evidence of Cinnamon Route from Mtwapa, Kenya, 11. 9. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/09/new-evidence-of-cinnamon-route-from.html MANANSALA Paul Kekai: Tumbaga and alchemy, 12. 12. 2009, http://sambali.blogspot.com/2009/12/tumbaga-and-alchemy.html MANGUIN Pierre-Yves: The introduction of Islam into Champa, 1985, http://www.champaka.org/extrafiles/Introduction%20of%20Islam%20into%20Champa.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja MANGUIN Pierre Yves: Uncovering Southeast Asias past, International conference of European Association of SEA Archaeology, 2004, str. 255 MANGUIN Pierre Yves: Welcome to Bhumi Sriwijaya, ARI Working Papers Series No.102, februar 2008, http://www.ari.nus.edu.sg/showfile.asp?pubid=823&type=2 MARBUN Julkifli: Lamuri dan Fansur, 17. 12. 2006, http://pardosipohan.blogspot.com/2006/12/lamuri-dan-fansur.html MARCK Jeff: Proto Oceanic society was matrilineal, 2008, http://www.jeffmarck.net/publications/MarckJPS2008.pdf MARIOTTINI Claude: Lost tribe of Israel, september 2005, http://www.claudemariottini.com/blog/2005/09/found-lost-tribe-of-israel.html MARSH Peter: Peruvian connection, oktober 2002, http://www.users.on.net/~mkfenn/page4.htm MARSH Peter:Genetic rewrites Pacific prehistory, 28. 4. 2006, http://users.on.net/~mkfenn/GeneticsrewritesPacificprehistory.htm MARQUEZ Samuel et al: New fossil hominid calvaria from Indonesia-Sambungmacan 3, the Anatomical Record 262, 27. 2. 2001, http://www3.interscience.wiley.com/cgibin/abstract/77005162/ABSTRACT MAFTUHIN Arif: Chinese were the key figures in spreading Islam in Indonesia, 2007, http://www.maftuhin.net/2007/03/chinese-were-key-figures-in-spreading.html MARKELJ Vesna: Prilagoditev človeške vrste na različne dejavnike okolja in značilnosti izoliranega razvoja na Madagaskarju, marec 2009, http://geo.ff.unilj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200903_vesna_markelj.pdf MATISOO-SMITH Elizabeth/: Origins and dispersal of pacific peoples, 5. 5. 2004 http://www.pnas.org/cgi/reprint/0403120101v1.pdf MAXWELL Robyn: Bronze Weaver, National Gallery of Australia, 2006 http://nga.gov.au/BronzeWeaver/ MC CORMICK Cameron: Meganthropus at last, 29. 5. 2007 http://cameronmccormick.blogspot.com/2007/05/meganthropus.html MCHOG Gzon Nu Rgyal et al: Mind Training, The Great Collection, 2006 ,http://books.google.com/books?id=cOwc_zVeIx8C&pg=PR4&dq=Gzon+nu+rgyal+Mchog+ Mind+Training,+The&hl=sl&sig=nQj4x-g5gB66YnmFaTY-uzwANlw#PPA63,M1 MC KIE Robin: How a hobbit is rewriting the history of the human race, 21. 2. 2010, http://www.guardian.co.uk/science/2010/feb/21/hobbit-rewriting-history-human-race Zgodovina Indonezije: starejša obdobja MC KINNON Edwards /JUANA W.Atma: First Evidence for 12 th Century Chinese Ship in Southeast Asia, september/oktober 2006, http://museum.bu.ac.th/newsletter%20Sept%2006.pdf MC KINNON Edwards: Lost Candis of Rao, september 2006, http://www.mandailing.org/Eng/archaeology01.html MC KINNON Edwards SINAR Tengku Luckman: A Note on Pulau Kompei in Aru Bay,22.3.2008, http://melayuonline.com/eng/article/read/600/a-note-on-pulau-kompei-in-arubay-northeastern-sumatra MC LAUGHLIN Raoul:Silk Ties: The Links between Ancient Rome China, 26. 8. 2008, http://metoday.kr/2008/08/26/silk-ties-the-links-between-ancient-rome-china/ MENZIES Gavin:1434-Tragedy on the high seas: Zheng He's fleets destroyed by a tsunami, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1434/view-chapter.asp?EvidenceID=25 MERTHAYASA Komang: Gamelan Selunding in Bali, 15. 10. 2008, http://merthayasa.wordpress.com/2008/10/15/gamelan-selunding-in-bali/ MEULEN Oliver W.Van Der: Ptolemys geography of Mainland Southeast Asi and Borneo, april 1975, http://cip.cornell.edu/DPubS/Repository/1.0/Disseminate/seap.indo/1107132160/body/pdf MIEDEMA Jelle REESINK Ger: One Head, Many Faces, 2004, http://www.kitlv.nl/samplechapters/one.pdf MIETTINEN Jukka O.: Dance Images in Temples of Mainland Southeast Asia, 20. 1. 2008, http://www2.teak.fi/Julkaisut/nro20a.pdf MIFTACHUL Hasana: Astronomy, 2009, http://www.spacegeneration.org/files/SGACIYA09Miftachulhasana.pdf MIGUEL Jose Ramon de: Urdaneta and his time, 7. 2. 2009, http://urdanetaensutiempo.blogspot.com/2009/02/urdaneta-and-his-time.html MIHINDUKULASURIYA Prabo: Another ancient Christian presence in Sri Lanka, the Ethiopians of Axum, marec 2005, http://www.cts.lk/downloads/1.pdf MIJARES Armand Salvador B.: The late Pleistocene to Early Holocene Foragers of Northern Luzon,BIPPA, 2008, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/648/636 MIKSIC John: Borobudur, 1990, Bamboo Books, Singapore MIKSIC John: Water, urbanization and disease in ancient Indonesia, 1999, http://faculty.washington.edu/plape/pacificarchwin06/readings/Miksic-water%20urbanization%20and%20disease.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja MILES Sean et al:Identification of a candidate genetic variant for the high prevalence of type II diabetes in Polynesians, 2007, http://www.upf.edu/bioevo/2007BioEvo/BE2007-JohannesEJHG.pdf MISHRA Rajesh: Atlantis ,the Indolantis, 3. 7. 2007, http://rajesh403.blogspot.com/ MITCHELL Liz: Archaeological treasure trove surfaces in S.C., 18 .6. 2009, http://www.topix.com/county/allendale-sc/2009/06/archaeological-treasure-trove-surfaces-ins-c MOHAMED Naseema: Maldivian Seafaring in the Pre-Portuguese Period, 2005, http://www.qaumiyyath.gov.mv/docs/whitepapers/history/seafaring.pdf MOLEN W Van der:Rama and Sita in Wonoboyo, KITLV, no. 2-3, 2003, www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1775.pdf MONA Stefano et al: Patterns of Y-chromosome diversity intersect with the Trans-New Guinea hypothesis, 10. 9. 2007, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/reprint/msm187v1.pdf MONTENEGRO Alvaro et al.: Modelling the pre-historic arrival of seet potato in Polynesia, 2008, http://climate.uvic.ca/people/caavis/SPotato_V2.pdf MONTGOMERY Stephen H et al.: Reconstructing the ups and downs of primate brain evolution: implications for adaptive hypotheses and Homo floresiensis, 27. 1. 2010, http://www.biomedcentral.com/content/pdf/1741-7007-8-9.pdf MOORE Mark, BRUMM Adam: Stone artifacts and hominins in island Southeast Asia, 2007, http://anthropologylabs.umn.edu/Moore___Brumm_2006_Flores.pdf MOORE William: Hobbits of Flores: Implications for the pattern of human evolution, 16. 2. 2009, www.wsws.org/articles/2009/feb2009/hobb-f16.shtml MORROW Paul: The Laguna Copperplate Inscription, 14. 7. 2006, http://www.mts.net/~pmorrow/lcieng.htm MORROW Paul: Grinch historians steal Christmas, 16.-31. 12. 2008, http://www.pilipinoexpress.com/pdfs/inotherwords/20081216-Grinch.pdf MOSKOWITZ Clara: Controversial Hobbit Looks Tiny in Person, 22. 4. 2009, www.livescience.com/history/090422-hobbit-cast.html MOWBRAY Ken et al.: Mandibular Fossa of Homo erectus, 13. 2. 2002, http://www.nycep.org/ed/download/pdf/Mowbray_etal_2002.pdf MUDRA Mahyudin Al: Kandis-Kuantan Kingdom, 2008, http://melayuonline.com/eng/history/dig/350/kandis---kuantan-kingdom MUHAIMIN Abdul Ghofur: Islamic traditions of Cirebon, 2006, http://epress.anu.edu.au/islamic/itc/pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja MUHAJIR Anton: Traces of Hinduism in the birthplace of Amrozi, Latitudes, Februar 2005, vol.49, Latitudes Magazine, Denpasar (55-56) NARIA I Ketut: A Gidebook to Museum Bali, UPTD Museum Bali, 2003 NATAATMADJA Buddy:Sunda sawawa, 22. 1. 2008, http://isnet.org/buddy/siliwangi/ NAYYAR Sanjeev: Ceylon and Southeast Asia, april 2002 (1-5), www.esamskriti.com NEUMANN Katharina, HILDEBRAND Elisabeth: Early Bananas in Africa, 30. 7. 2009, http://www.erajournal.org/ojs/index.php/era/article/view/361/237 NEVIN Cristina: Lindow Stew and Long Pepper, the Torngrove Table, 7. 3. 2007, http://thorngrove.typepad.com/table/2007/03/lindow_stew_lon.html NIHOM Max: Ruler and Realm, Indonesia 42, oktober 1986, 79-100, http://www.jstor.org/pss/3351188 NOERWIDI Sofwan: Archaeological research of Kendenglembu site, East Java, 12.1.2009, http://arkeologika.wordpress.com/2009/01/12/archaeological-research-of-kendenglembu-siteeast-java-indonesia/ NOOR Farish A: Muslim-Hindu Buddy Story: Raja Shah Mardan and Berahman in the Hikayat Indera Jaya, 12. 10. 2006, http://www3.othermalaysia.org/index2.php?option=com_content&do_pdf=1&id=41 NOORDUYN Jacobus, TEEUW Andries: Three Old Sundanese Poems, KTLV Press Leiden, 2006 NORDER Helene: The T1858 variant predisposing to the precore stop mutation correlates with one of two major genotype F hepatitis B virus clades, Journal Of General Virology vol. 84, 2003, http://vir.sgmjournals.org/cgi/content/abstract/84/8/2083 NUGROHO Iman D.: Monumental indifference to the care of megaliths, The Jakarta Post, 27. 2. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/02/27/monumental-indifference-caremegaliths.html O CONNELL J.F. et al:Pleistocene Sahul and the origins of seafaring, marec 2008, http://www.anthro.utah.edu/PDFs/seafarin.pdf O CONNOR Sue et al.: Direct dating of shell beads from Lene Hará Cave, 2003, http://arts.anu.edu.au/arcworld/resources/papers/Spriggs/2003/OConnorSpriggsVeth2003.pdf O CONNOR Sue et al.: The Archaeology of Aru Islands, 2006, http://epress.anu.edu.au/terra_australis/ta22/pdf O CONNOR Sue: New Evidence from East Timor contributes to our understanding of earliest modern human colonisation east of the Sunda Shelf, Antiquity vol. 81, no. 313, september 2007, 523-535 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja OELRICH Christiane: Cannons and china-treasure hunting in Indonesia, 23. 7. 2009, http://www.monstersandcritics.com/news/asiapacific/features/article_1491359.php/Cannons_ and_china_-_treasure_hunting_in_Indonesia__Feature__ OESTMAN Bjorn: Contact with hobbits simplified languages?, 2. 4. 2009, http://pleion.blogspot.com/2009/01/contact-with-hobbits-simplified.html OHARE: For and against greater Majapahit, 1986, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/ohare1/02.pdf OHARE: Wanin in the 14 th of century, 1986, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/ohare1/04.pdf OLIVEIRA Luna de: History of Timor, 2004, http://pascal.iseg.utl.pt/~cesa/History_of_Timor.pdf OLIVEIRA Nuno Vasco da Silva Miranda de: Subsistence archaeobotany, maj 2008, http://palaeoworks.anu.edu.au/pubs/Nuno_Vasco_Phd.pdf OLSEN Ralph A.: A Malay site for Book of Mormon Events, Sunstone, marec 2004, http://www.sunstonemagazine.com/pdf/131%2030-34.pdf ONEILL Dennis: Discovery of Early Hominins, 14.10. 2010, http://anthro.palomar.edu/hominid/australo1.htm O NEILLE Graeme: Here, there be dragons, 13. 6. 2008, http://www.biotechnews.com.au/index.php/id;1206205604;pp;3;fp;2;fpid;1 OPPENHEIMER Stephen: Eden in the East, the drowned continent of Southeast Asia, 1. 7. 1999, Phoenix OPPENHEIMER Stephen, RICHARDS Martin:Fast Trains, Slow Boats and the Ancestors of Polynesian Islanders, Science Progree, Vol. 84, No. 3, 2001, 157-181, http://www.scilet.com/Papers/sciprog/sc843/SPOppenheimer.pdf OPPENHEIMER Stephen: Out of Eden, 2003, Robinson Publishing, 29. 7. 2004, str. 160-411 OPPENHEIMER Stephen: Dating the arrival of Anatomically Modern Humans in East Asia: Who made the Kota Tampan tools and when?, 16. 3. 2008, http://mathildasanthropologyblog.wordpress.com/2008/03/16/people-in-asia-before-toba/ O ROURKE Kevin, WILLIAMSON Jeffrey: Did Vasco de Gama matter for European Markets?, december 2005, http://www.nber.org/papers/w11884.pdf PALMER Edwina: Out of Sunda? Provenance of the Jmon Japanese, Japan Review, 2007, 19:47-75, http://shinku.nichibun.ac.jp/jpub/pdf/jr/JN1902.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja PARKER Jeannie Thomas: Chinese Unicorn, 2008, http://www.chinese-unicorn.com/qilin/book/contents/20-the-cinnamon-route/ PARKER Richard: Seashore foraging and fishing study, 8. 5. 2006, http://www.coconutstudio.com/Foraging%20Yams.htm, PARKER Richard: Coconuts, Coconut Crabs and Barringtonia, 8. 5. 2006, http://www.coconutstudio.com/Coconut%20Origins.htm PASVEER Juliette: The Djief Hunters, 2003, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/pasveer/_rk.html PATAIRYA Dinesh: Gua Cerita in Langkawi, 15. 4. 2009, http://www.articlesbase.com/destinations-articles/gua-cerita-in-langkawi-867500.html PATRA Benudhar: Kalinga in Southeast Asia, 2004, http://orissagov.nic.in/emagazine/orissaannualreference/ORA-2004/pdf/kalinga_in_south_east_asia.pdf PAYER Alois: Periplus Maris Erythraei, 20. 4. 2008, http://www.payer.de/quellenkunde/quellen1101.htm PEDERSEN Torsten: Austric words in IndoEuropean and AfroAsiatic?, 21. 10. 2008, http://www.angelfire.com/rant/tgpedersen/austric.html PEREZ E. Gonzalez et al.: Alu Elements Diversity in Rapa Nui, 2004, http://www3.interscience.wiley.com/journal/118548872/abstract PERFECT Ross: Pitcairn Island Petroglyph Deciphered, 2002, http://www.21stcenturysciencetech.com/articles/Pitcairn_Island.pdf PERRET Daniel: Aceh as a field of ancient history studies, 2007, www.ari.nus.edu.sg/docs%5CAceh-project%5Cfull-papers%5Caceh_fp_danielperret.pdf PERRIER Xavier et al.: Combining BiologicalApproaches to Shed Light on the Evolution of Edible Bananas, 30. 7. 2009, www.erajournal.org/ojs/index.php/era/article/viewPDFInterstitial/.../231 PETERSEN Glenn: Micronesia Breadfruit Revolution, julij 2006, http://www.britannica.com/bps/additionalcontent/18/21835493/Micronesias-BreadfruitRevolution-and-the-evolution-of-a-Culture-Area PIETRUSEWSKY Michael: The initial settlement of Remote Oceania, 320-335 PIETRUSEWSKY Michael:Craniometric variation in Southest Asia and Neighboring Regions, 2008, www.issap2007.com/files/cfp/Pietrusewsky%20Paper.pdf PIGEAUD Theodore: Java in the 14th Century, str.479-492 in 521-527, 1960 PINHEIRO Marilia Futre: Utopia and Utopias, 2005, http://www.ancientnarrative.com/archive/antocsup05.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja PLOEG Anton: De Papoea, 2002, www.papuaweb.org/dlib/jr/ploeg-2002-papoea.pdf POKHARIA Anil. K.: Palaeoethnobotanical record of cultivated crops and associated weeds and wild taxa from Neolithic site, Tokwa, Uttar Pradesh, India, Curent Science, Vol. 94, No. 2, 25. 1. 2008, www.ias.ac.in/currsci/jan252008/248.pdf PAWLEY Andrew: Papuan Languages, 2006, http://ling.nthu.edu.tw/download/pacific_his/Pawley-ELL-Papuan%20Languages.pdf PAWLEY Andrew: Why do Polynesian island groups have one language and Melanesian island groups have many? 5.-7. 9. 2007, http://lacito.vjf.cnrs.fr/colloque/diaporamas/Pawley.pdf PINKOWSKI Jennifer: The Hobbit: Out of Africa, 21. 4. 2009, www.time.com/time/health/article/0,8599,1892606,00.html PIPER Philip et al.: A 4000-year old introduction of domestic pigs into the Philippine archipelago, Antiquity Vol. 83, No. 321, str. 687-696, september 2009, http://antiquity.ac.uk/antiquityNew/projgall/piper/index.html POLLOCK Sheldon: The language of the Gods in the world of men, 2006, str. 387-390, http://books.google.si/books?id=0UCh7r2TjQIC&dq=Pollock:+The+language+of+the+gods+ in+the+world+of+men&printsec=frontcover&source=bl&ots=9hmzz4SDxe&sig=ZPBlolRfc_ 3naOU35PDMwomLP9c&hl=sl&ei=pNrRSoSQIpS1sgbr4O2OBA&sa=X&oi=book_result& ct=result&resnum=1&ved=0CAcQ6AEwAA#v=onepage&q=&f=false PRAKASH Om: International Consortiums, Merchant Networks And Portuguese Trade With Asia, 21.-25. 8. 2006, http://www.helsinki.fi/iehc2006/papers1/Prakash.pdf PRASANNAN Sunil: Where was Atlantis?, 30. 10. 2004, http://www.freerepublic.com/focus/f-news/1262090/posts PRASETYO Bagyo: Austronesian Prehistory from the perspective of the comparative Megalithic, 163-174, LIPI Press, Jakarta 2006 PRATT David: Human Origins-the ape-ancestry myth, februar 2004, http://www.api.sg/research/MYbigfoot/human_origins.pdf PRICE Liz: Sulawesi cave of hands, 20. 1. 2008, the Brunei Times, http://www.bt.com.bn/en/travel/2008/01/20/sulawesi_cave_of_hands PRIMA Harry: Central Java, 1. 7. 2009, http://harryprima.blogspot.com/2009_07_01_archive.html PROTSCHKY Sussie: Cultivated tastes, 24. 4. 2008, http://www3.interscience.wiley.com/journal/120751680/abstract?CRETRY=1&SRETRY=0 PTAK Roderich: Ming Maritime Trade To Southeast Asia, 2003, http://conf.ncku.edu.tw/~chengho/newsletter/no14.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja PTAK Roderich: the Sino-European map in the encyclopedia Sancai Tuhui, 2006, http://www.humanismolatino.online.pt/v1/pdf/C003-022.pdf PTAK Roderich: From Quanzhou to the Sulu zone and beyond, 1998, http://www.questia.com/googleScholar.qst;jsessionid=LG3YyNQ0BfXVJ1v9vKlTNR2qp7Z 6ysx2LR7BMc2n0MFLQKn2BzHX!-1510773577?docId=5001406539 PURNOMO Andri, SEMAH Anne-Marie: The Sedimentation of Lake Guyang Warak (Punung-East Java, Indonesia), 2008, http://eprints.unife.it/annali/museologia/purnomoandri.pdf RADEMACHER Cay: Polinezija, GEO, April 2006, str. 122-142 RAGHAVAN Pathmanathan et al.: Homo Erectus Was Our Stone Age Mechanical Engineer an Indigenous Species of Asia?, 2003, http://medind.nic.in/jae/t03/i1/jaet03i1p16.pdf RAHMAN Azly: Enculturalization of the Ramayana and Mahabraratta, 2. 12. 2005, http://azlyrahman-papers.blogspot.com/2005/12/33-enculturalization-of-ramayana-and.html RAHMAN Nor-Afidah Abd.: Journeys of Faith, oktober 2006, http://www.microsite.nl.sg/PDFs/BiblioAsia/BIBA_0203aOct06.pdf RAINBIRD Paul: The Archaeplogy of Micronesia 2004, str. 76-86, http://books.google.si/books?id=jtMKeFTO9ZYC&pg=PP4&lpg=PP4&dq=rainbird+The+Ar chaeology+of+Micronesia&source=bl&ots=bB3cMDVGnx&sig=0dulH5RkJFtmo1Myj8Rk9 p5H1wY&hl=sl&ei=r_d1SpHMGcSJ_gbR9dXoAQ&sa=X&oi=book_result&ct=result&resn um=1#v=onepage&q=&f=false RANGARAJAN Dasan: The Sacred Cows, 1. 5. 2009, http://vasuntara.blogspot.com/2009/05/sacred-cows.html RANGARAJAN Dasan: The Great Trinatha Temple of Central Java (2), 1. 3. 2009, http://vasuntara.blogspot.com/2009/03/great-trinatha-temple-of-central-java-2.html RANGARAJAN Dasan: History and spiritualism of Nusantara (2), 24. 2. 2009, http://vasuntara.blogspot.com/2009/02/history-and-spiritualism-of-nusantara-2.html RAUCH Anita et al.: Is the Homo Floresiensis phenotype due to mutations in the PCNT gene?, 8. 1. 2008, http://anthropology.net/2008/01/08/is-the-homo-floresiensis-phenotypedue-to-mutations-in-the-pcnt-gene/ RAVILIOUS Kate: Humans 80.000 Years Older Than Previously Thought?, 3. 12. 2008, http://news.nationalgeographic.com/news/2008/12/081203-homo-sapien-missions.html RAWLINGS Keith: Observations on the historical development of puppetry, april 2003, http://www.sagecraft.com/puppetry/definitions/historical/index.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja READ Robert Dick: Indonesia and Africa, 2006, http://td-sa.net.dedi554.yourserver.de/files/docs/article/document_20060201dickread_15.pdf READ Robert Dick: The phantom Voyagers, 2005, www.phantomvoyagers.com READ Anthony: Is there A Batak History?, ARI Singapore, november 2006, http://protapanuli.wordpress.com/2008/08/15/is-there-a-batak-history/ REICHLE Natasha: Violence and Serenity, 2001, http://www.uhpress.hawaii.edu/books/reichle-intro.pdf REID Anthony: Hybrid identities in Malacca, ARI Working Paper No. 67, 2006, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps06_067.pdf RELFE Michael: The Super Volcano, Historys greatest secret 2006, http://www.rumormillnews.com/cgi-bin/archive.cgi?read=93660 REMIJSEN Alberta:Word-prosodic systems of Raja Ampat languages, 9. 1. 2002, http://www.papuaweb.org/dlib/s123/remijsen/_phd.pdf REUTER Anton: Custodians of the sacred Mountains, 2002, http://books.google.com/books?id=oP0s2861LqUC&pg=PP1&dq=Thomas+Anton+Reuter:+ Custodians+of+the+sacred+Mountains&hl=sl&sig=oWpZbPQKsTatnMpoZ-JbvFssXNM REUTER Thomas: Great Expectations, 13. 5. 2005, http://www.swaveda.com/articles.php?action=show&id=49 RICAULT Francois et al.: Mitochondrial DNA Variation in Karkar Islanders, 28. 2. 2008, http://www.mitochondrial.net/showabstract.php?pmid=18307577&redirect=yes&terms=plos+ genetics+Mitochondrial+DNA+Variation+in+Karkar+Islanders RICAULT Francois et al.: A new deep branch of eurasian mtDNA macrohaplogroup M reveals additional complexity regarding the settlement of Madagascar, 14. 12. 2009, http://www.biomedcentral.com/1471-2164/10/605 RINCON Paul: Rock painting reveals unknown bat, 4. 12. 2008, http://news.bbc.co.uk/2/hi/sci/tech/7765136.stm RINPOCHE Trijang: Liberation in the palm of your hand, 2006, http://books.google.com/books?id=KS2t0_OeusUC&printsec=frontcover&dq=Trijang+Rinpo che:+Liberation+in+the+palm+of+your+hand&hl=sl&sig=B3t6iUKytU4iFkliDjsaVJy7INo#P PA36,M1 ROBES Emil: Palynological investigation of a laminated sediment core from lake Guyang Warak, Java, Indonesia, 7. 7. 2007, http://hopsea.mnhn.fr/pc/thesis/Emil_Robes_2007.pdf ROBINSON Raoul A.: Crop Histories, 2007, http://www.sharebooks.ca/eBooks/CropHistories.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ROBOCK Alan et al.: Did the Toba Volcanic Eruption of 74k BP Produce Widespread Glaciation, marec 2009, http://climate.envsci.rutgers.edu/pdf/Toba6revised.pdf ROBSON Stuart: Srivijaya and Southern Thailand, maj 1998, http://kaekae.oas.psu.ac.th/ojs/psuhsej/include/getdoc.php?id=604&article=205&mode=pdf ROBSON Stuart: Thailand in an Old Javanese source, BTLV 153, 1997, http://www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1616.pdf ROBSON Stuart:Adventures in a world of words-Javanese, a historical approach, 10. 8. 2007, http://lingweb.eva.mpg.de/jakarta/isloj/Robson.pdf ROBSON Stuart: On Translating the Arjunawiwaha, BTLV 157, 2001, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/1752/2513 RODGERS Paul: Sundaland, 28. 5. 2008, http://www.newstatesman.com/blogs/paulrodgers/2008/05/sundaland-spread-taiwan ROSS Malcolm et al.: The Lexicon of Proto-Oceanic, 22. 3. 2007, http://epress.anu.edu.au/pac_ling/lexicon/pdf/whole-book.pdf ROSS Malcolm: Clues to the linguistic situation in Near Oceania before agriculture, 1012.8.2006, http://rspas.anu.edu.au/linguistics/projects/mdr/HuntGath_ppr.pdf ROY Larrick et al.: Early Pleistocene ages for Bapang formation hominins, 2001, http://www.pnas.org/cgi/reprint/98/9/4866.pdf ROYO Alessandra Lopez y: A new introduction to Prambanan, 2005, http://traumwerk.stanford.edu:3455/124/admin/download.html?attachid=39545 ROYO Alessandra Lopez y: Dance in 9th century Java, 2003, https://eprints.soas.ac.uk/83/1/Dance_in_9th_century_Java_final_version_copy.pdf ROYO Alessandra Lopez y: Siva in Java, 2003, http://roehampton.openrepository.com/roehampton/bitstream/10142/12583/1/royo%20siwa.pd RUBINSTEIN Rachelle: Allegiance and Alliance, Being Modern in Bali, Monograph 43, Yale Southeast Asian Studies, 48-51, 1996 RUDDIMAN William F.: The anthropogenic greenhouse era began thousands of years ago, 2003, Netherlands, http://courses.eas.ualberta.ca/eas457/Ruddiman2003.pdf SAHOO Pareswar: Kalinga's Relation with Indonesia, november 2007, http://orissagov.nic.in/e-magazine/Orissareview/nov-2007/engpdf/Pages23-26.pdf SALEH Khairul: Sumatras ancient megaliths give insight to the past, 15. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/07/15/sumatra%E2%80%99s-ancient-megalithsgive-insight-past.html Zgodovina Indonezije: starejša obdobja SALLEH Anna: Shells Offer New Take on Human Evolution, 30. 3. 2009, http://dsc.discovery.com/news/2009/03/30/shell-tools-archaeology.html SALVATORE Julien Riel: Humans in the Philippines 67.000 years ago, 11.6.2010, http://averyremoteperiodindeed.blogspot.com/2010/06/humans-in-philippines-67000-yearsago.html SANDAY Peggy Reeves: The moral authority of the maternal, 2005, www.goddessconversations.com/resources/Sanday.pdf SANDERS Rick: Ancient navigators could have measured longitude, jesen 2001, http://www.21stcenturysciencetech.com/articles/fall01/navigators/navigators.html SANTIKO Hariani: The Godess Durga in the East Javanese Period, 1997, www.nanzanu.ac.jp/SHUBUNKEN/publications/afs/pdf/a1191.pdf SANTOS Arysio dos: True History of Atlantis, 2005, http://www.atlan.org/articles/checklist/ SANTOS Arysio dos: Atlantis, the lost Continent finally found, 2005, http://books.google.com/ SARI Godeliva D.: The sexual wisdom of the Sukuh temple, 26. 10. 2008, http://www.thejakartapost.com/news/2008/10/26/the-sexual-wisdom-sukuh-temple.html SARKAR Himansu: The kings of Sri Sailam and the foundation of the Sailendra Dynasty of Indonesia, 1986, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/3032/3793 SARKAR Himansu: A note on Atisa Dipankara and the geographical personality of Suvarnadvipa, 3. 3. 1986, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:wQbzo_C4FKkJ:himalaya.socanth.cam.ac.uk/co llections/journals/bot/pdf/bot_1986_03_03.pdf+Sarkar:+Atisa+and+Suvarnadvipa&hl=sl&gl= SARKAR Himansu: Geographical SE Asia, BTLV 137, KITLV, 1981, http://www.kitlvjournals.nl/index.php/btlv/article/view/2066/2827 SARRE Franois de: Water habbits in Homo erectus and possible survival, 18 .5. 2003, http://pagesperso-orange.fr/initial.bipedalism/22.htm#2b SARRE Francois de:Homo Floresiensis: A Little Woman on Flores Island Gives Evolution its right Sense, 2006, http://pagesperso-orange.fr/initial.bipedalism /24h.htm#8 SAUFFI Mohammed Sherman Bin: Flor De La Mar: An early epilogue of the lost ship 1511, 7. 2. 2006, http://naufraqium.blogspot.com SCARBOROUGH Vernon et al.: Ancient water management and landscape transformation at Sebatu, Bali, 2000, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/240/230 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja SCHAUBLIN Brigitta Hauser: Sembiran and Julah Sketches of History, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/03_hauser_history.pdf SCHEINFELDT Laura et al: Unexpected NRY Chromosome Variation in Northern Island Melanesia, 5. 6. 2008, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/reprint/23/8/1628.pdf SEMAH Anne Marie et al.: Relationships between hominids environments and behaviour during the quarternary in Java, 2007, http://www.issap2007.com/files/cfp/AnneMarie%20S%E9mah%20-%20Relationship%20between%20Hominid's.pdf SMITH Deborah: Our own Amazon Princess, 10. 12. 2003, http://www.smh.com.au/articles/2003/12/09/1070732221505.html SWANGPOL Sasivimon et al.: Utility of selected non-coding chloroplast DNA sequences for lineage assesment of Musa interspecific hybrids,Journal of Biochemistry and molecular biology, vol. 40, no. 40, July 2007, www.jbmb.or.kr/jbmb/jbmb_files/%5B404%5D0708010845_577.pdf SCHMIDHOFER August: Some remarks on the Austronesian background of Malagasy Music, 2005, http://www.scu.edu.tw/music/2005ifet/3e.pdf SCURRAN Sabrina Christiene: Hominin Paleoecology and Cervid Ecomorphology, april 2009, http://conservancy.umn.edu/bitstream/50803/1/Curran_umn_0130E_10295.pdf SEKARTAJI: The legend of Aji Saka, 4. 1. 2010, http://worldfolktales.blogspot.com/2010/01/legend-of-ajisaka.html SEMBIRING Dalih: The Padang Stones, A Megalithic Mystery, 18. 2. 2009, http://www.thejakartaglobe.com/life-times/article/10272.html SENANAYAKE Sanjaya N., BAKER Brett C.: An outbreak of illness in poultry and humans in 16th century Indonesia, 2007, http://www.mja.com.au/public/issues/187_11_031207/sen106391_fm.html SENJA Mentari: History and culture of Majapahit, 22. 2. 2008, http://mentarisenja.wordpress.com/2008/02/22/history-culture-of-majapahit-draft/ SETIAWAN I Ketut, BAWONO Rochtri Agung: Excavation in Julah's Temporary Settlement of Upit, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/11_ setiawanrochtri_excavation.pdf SETIAWAN I Ketut: Sociopolitical aspect of Julah, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/12_setiawan_ancientjulah.pdf SHAFFER Lynda: Maritime Southeast Asia to 1500, 1996, http://books.google.si/books?id=X58tqsLz0dIC&dq=Maritime+Southeast+Asia+to+1500&pri ntsec=frontcover&source=bl&ots=lPL5NM1T1&sig=bXvsMAIXygwWj0FfxkALwF9WqZI&hl=sl&ei=H7XRSsrtJ46QsAbl3YGPBA&sa= X&oi=book_result&ct=result&resnum=1&ved=0CAcQ6AEwAA#v=onepage&q=&f=false Zgodovina Indonezije: starejša obdobja SHANE Phil et al.: First Toba supereruption revival:comment, junij 2004, http://lists.allenpress.com/GSA/i0091-7613-31-6-e54.pdf SIMANJUNTAK Truman: New light on the prehistory of the southern mountains of Java, BIPPA 2001, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/272/262 SIMANJUNTAK Truman, ASIKIN Indah Nurani: Early Holocene human settlement in eastern Java 2004, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/105/95 SKINNER Matthew et al.: Mandibular size and shape variation of the hominins at Dmanisi,Journal of Human Evolution 51, 16. 1. 2006, http://www.eva.mpg.de/evolution/pdf/SKINNER_ET_AL_JHE_2006_DMANISI.pdf SKULJ Joseph: Y-Chromosome frequencies and the implications on the theories relating to the origin and settlement of Finno-Ugric,Proto-Hungarian and Slavic populations, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, 8.-9. 6. 2007, Založništvo Jutro, str. 38-39 SLACZKA Anna: Temple consecration rituals in ancient India text and archaeology, 4. 10. 2006, https://openaccess.leidenuniv.nl/bitstream/1887/4581/34/preface%2Band%2Btable%2Bof%2 Bcontent.pdf SMITH Sue: Indonesian gold, 1999, http://www.grafico-qld.com/exhibition/i_gold.htm SMITH Andrew: Anthony Richards and search fur Lawai, Borbeo Research Bulletin, 1. 1. 2005, http://goliath.ecnext.com/.../Anthony-Richards-and-the-search.html SMITH Roff: Drzni pomorščaki, National Geographic Slovenija, marec 2008 SMITH Tanya M. et al.: Taxonomic Assessment of the Trinil Molars Using Non-Destructive 3D Structural and Development Analysis, 2009, http://www.paleoanthro.org/journal/content/PA20090117.pdf SOARES Pedro et al: Climate change and post-Glacial human dispersals in Southeast Asia, 21. 3. 2008, http://mbe.oxfordjournals.org/cgi/content/abstract/25/6/1209 SOARES Pedro et al.: New molecular clock aids dating of human migration history, 4.6.2009, http://www.physorg.com/pdf163342792.pdf SOEGIHANTO Handewi: Merapi and demise of the Mataram Kingdom, 13. 6. 2006, http://www.indonesialogue.com/destinations/merapi-and-the-demise-of-the-mataramkingdom-central-java-indonesia.html SOEMANTRI Hilda: Majapahit Teracotta Art, 1997 SOEROSO: Recent discoveries of jar burial sites in South Sumatra, 1997, http://www.persee.fr/web/revues/home/prescript/article/befeo_03361519_1997_num_84_1_3825 Zgodovina Indonezije: starejša obdobja SOLHEIM Wilhelm: Unraveling the Nusantao, 2006, http://books.google.si/books?id=SiOgq0OPT_MC&pg=PR16&lpg=PR16&dq=William+S.+ Ayres+austronesian&source=bl&ots=tD4Wsm9xR6&sig=5htE_zD4aSufUtPzPxV33NMg57 M&hl=sl&sa=X&oi=book_result&resnum=10&ct=result#PPA62,M1 SOPA Geshe: Peacock in the poison grove, 2001, http://books.google.com/books?id=HRPyrDWOQFAC&pg=PP1&dq=Geshe+Sopa:+Peacock +in+the+poison+grove&hl=sl&sig=Hto2AA6Zzvvgp_UwDTpM498heUI#PPA6-IA2,M1 SORENSON John L.: Scientific Evidence for Pre-Columbian Transoceanic Voyages to and from the Americas, 2004, http://ispart.byu.edu/publications/transcripts/?id=154 SPENCERS Richard: Roman Descendants Found in China?, 2. 4. 2007, http://www.telegraph.co.uk/news/main.jhtml?xml=/news/2007/02/02/wroman02.xml SPRIGGS Matthew: The Neolithic and Austronesian expansion in the Island Southeast Asia and into the Pacific, 2008, http://www.anstudies.ntu.edu.tw/document/05222008_3.pdf STEWART Jason: Wide spread interbreeding among early Homo, http://thunderandwalls.com/education/564/final_poster.pdf STONE Richard: When in Vietnam, build boats as the Romans do, IPPA Congress Manila, 20.-26. 3. 2006, http://www.sciencemag.org/cgi/content/full/312/5772/360b STOREY Alice A. et al.: Radiocarbon and DNA evidence for a pre-Columbian introduction of Polynesian chickens to Chile, 1. 5. 2007, http://www.pnas.org/content/104/25/10335.full.pdf?ck=nck SUMMERFIELD John, Anne: On cultures loom, http://www.saudiaramcoworld.com/issue/199104/on.culture.s.loom.htm STEINMAYER Otto: Satyrs and the People With Tails, A Possible Reference to Borneo in Ptolemy's Geography? Sarawak Gazette vol. cxviii, no. 1517, Sept. 1991, pp. 29-32, www.ikanlundu.com/literary/ptolemy.html SUASTIKA I Made: Traces of Human Life Style from the Palaeolithic Era to the Beginning of the First Century AD, 2008, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/08_suastika_traces.pdf SUAREZ Thomas: Early Mapping of Southeast Asia, 1999, http://books.google.si/books?id=ZG7ZMAbv_jAC&pg=PA24&lpg=PA24&dq=Suarez:+Earl y+Mapping+of+Southeast+Asia,1999&source=bl&ots=x6kho6NN2k&sig=5e61NrbonKNA1 VFmhfNZQ7Y4lo0&hl=sl&ei=jafQSvi2EYGqsAbrvLSsCA&sa=X&oi=book_result&ct=res ult&resnum=2&ved=0CAsQ6AEwAQ#v=onepage&q=&f=false SUBANAR Gregorius Budi: The Local Church in the Light of Magisterium, 2001, http://books.google.si/books?id=qb3oEtu8f7EC&dq=Subanar:+The+Local+Church+in+the+L ight+of+Magisterium&printsec=frontcover&source=bl&ots=YOrMJHosyF&sig=8mSWdmq Zgodovina Indonezije: starejša obdobja LN9dyP4AGwnN3m24PGMs&hl=sl&ei=fguUSoOtGdqI_Abdi5irAg&sa=X&oi=book_result &ct=result&resnum=3#v=onepage&q=&f=false SUHARDANA: Babad Nyuhaya, Paramita Surabaya, str.15-18, 2005 SUHARDANA: Sejarah dan Babad Keloping, Paramita Surabaya, 2006 SUHERDJOKO: Ancient boat reveals shipbuilding skills of Javas seafarers, 10. 7. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/07/10/ancient-boat-reveals-shipbuilding-skillsjava%E2%80%99s-seafarers.html SUN STAFF: The Location of the Island of Lanka, 9. 6. 2008, http://www.indiadivine.org/audarya/krishna-talk/447318-location-island-lanka.html SUNDBERG Jeffrey Roger: Considerations on the dating of the Borobudur stupa, BTLV 2006, http://www.kitlv-journals.nl/index.php/btlv/article/view/4/4 SUNDBERG Jeffrey:State Of Old Mataram, 2006, www.borobudur.tv/State_of_Old_Mataram.pdf SUNDBERG Jeffrey: The wilderness monks of the Abhayaghirivihara and the origins of the Sino-Javanese Esoteric Buddhism, KITLV, No. 1, 95-123, 2004, www.kitlvjournals.nl/files/pdf/art_BKI_1785.pdf SUNDBERG Jeffrey Roger: Buddhist Mantra recovered from Ratu Baka plateau, KITLV no. 1, 2003, str. 163-188, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1771.pdf SUPOMO: Some problems in writing about contemporary life as depicted in the Sumanasantaka, 2001, http://www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1710.pdf SURYADINATA Leo: Admiral Zheng He and Southeast Asia, Institute of SEA Studies, Singapore 2005 (44-87) SUSWANTORO Ani: Gedong Songo Temple Complex, Central Java, 10. 7. 2007, http://www.planetmole.org/indonesian-news/gedong-songo-temple-complex-central-java.html SUWARNI Yuli Tri: Archeologists unearth 7 menhirs at Buddhist temple, 4. 9. 2002, http://old.thejakartapost.com/yesterdaydetail.asp?fileid=20020904.D03 SWANCER Brent:The Ainu and the Kennewick Man, 8. 12. 2008, www.cryptomundo.com/cryptozoo-news/ainu-kennewick/ SZABO Katherine et al.: Shell Artefact Production at 32,00028,000 BP in Island Southeast Asia. Thinking across Media? Current Anthropology 48:701-723, 2007, http://www.journals.uchicago.edu/doi/abs/10.1086/520131 SZABO Katherine, O CONNOR Sue: Migration and complexity in Holocene Island Southeast Asia, 2004, http://faculty.washington.edu/plape/pacificarchwin06/readings/OConnor%20and%20Szabo% 20WA%202004.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ŠMIT Žiga: Jordanes, o izvoru in dejanjih Gotov, Založba ZRC, Ljubljana, 2006, str. 26 ŠMITEK Zmago: Paralele med indijsko in slovensko mitologijo, sledovi skupne indoevropske dediščine, Studia Mythologica Slavica, 2008, 127-146, str. 128 TANUDIRJO Daud Aris: Long-Continuous or short-occasional occupation? The human use of Leang Sarru rockshekter in the Talaud islands, Northeastern Indonesia, BIPPA 2005, http://ejournal.anu.edu.au/index.php/bippa/article/view/79/70 TEEUW Andries, ROBSON Stuart: Bhomantaka, 2005, http://www.kitlv.nl/samplechapters/bhomantaka.pdf TERHUENE Claire E. et al.:Variation and diversity in Homo erectus: a 3D geometric morphometric analysis of the temporal bone, 29. 1. 2007, http://drs.asu.edu/fedora/get/asulib:131205/PDF-1 THOMAS Steve: The Journal of Friar Odoric, 26. 5. 2004, http://etext.library.adelaide.edu.au/h/hakluyt/voyages/odoric/complete.html THOMAS Steve: A Record Of the Buddhistic Kingdoms By Fa-Hsien, 2003 http://ebooks.adelaide.edu.au/f/fa-hien/f15l/chapter40.html TOLK Helle Viivi, BARAĆ Lovorka: the evidence of mtdna haplogroup f in European population and its ethnohistoric implications, 2001, http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache:X91IN6PoJ8wJ:www.ebc.ee/EVOLUTSIOON/ publications/Tolk2001.pdf+evidence+of+mtdna+haplogroup+f+in+European+population+an d+its+ethnohistoric+implications&hl=sl&gl=si TOURISIA Novieta: Blossoms of longing, 31. 1. 2008, http://novietatourisia.multiply.com/reviews/item/19 TRIPATI Sila, RAUT L. N.: Monsoon Wind And Maritime Trade, Current Science Vol. 90, No. 6, 25. 3. 2006, http://www.ias.ac.in/currsci/mar252006/864.pdf TRIPATI Sila: Early Maritime Activities of Orissa on the East Coast of India, 2002, http://drs.nio.org/drs/bitstream/2264/127/3/Man_Environ_27_117.pdf TURNER Jack:Spice: The History of a Temptation, 2004, Vintage Books, 249-250 TURNER Phyllis: Colonization of Australia prior to European settlement, 2006 http://digital.library.adelaide.edu.au/dspace/bitstream/2440/39800/2/01front.pdf TYLER Donald E., PUTSCHE Laura: The Earliest Humans In Southeast Asia, 20.-23. 7. 2004, http://humanitiesconference.com/ProposalSystem/Pre sentations/P001363 UTOMO Bambang Budi: The Homeland of Sailendra, www.budpar.go.id/filedata/2929_1044-iiTheSailendras.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja UTOMO Bambang Budi: Building Harmonious Relationship, 2006, http://www.budpar.go.id/filedata/1737_539-02TrailofCivilization1.pdf UTOMO Bambang Budi: The chronicle of Amir Hamzah Book, 18. 1. 2008, http://melayuonline.com/article/?a=ZW1OL1U5bWh1MGY%3D UTOMO Iwu Dwisetyani: Sexuality and Relationship between Sexes in Indonesia, 1999, http://dmo.econ.msu.ru/j4epc99/data/Utomo-txt.doc UTOMO Yunanto Wiji: King Boko Palace, the Glory on a Peaceful Hill, 2008, http://www.yogyes.com/en/yogyakarta-tourism-object/places-of-interest/ratu-boko/ VAN BINSBERGEN Wim: Out of Sundaland?, 9. 9. 2007, http://www.shikanda.net/topicalities/edinburgh_best_web/edinburgh_BEST_files/frame.htm VAN BINSBERGEN Wim: Trip To Cameroon, 30. 9. 2006, http://www.shikanda.net/topicalities/cameroon_2006/tripto.htm VAN Engelenhoven Aone, CAILORU Justino Valentim: The Makuva Enigma, 2.-3. 6. 2006, http://www.fataluku.com/staff/papers/makuva_enigma.pdf VAN DER PLAS M: Evolution of Homo Sapiens in Wallacea, http://www.palarch.nl/Palaeontology/ver_2007_1_1.pdf VEERDONK Jan Van der: Curses in Javanese royal Inscriptions from the SinghasariMajapahit period, AD 1222-1486, KITLV, no. 1, 2001, 97-112, www.kitlv-journals.nl/files/pdf/art_BKI_1709.pdf VERHAEGEN Marc et al.:The original eco niche of the genus Homo, Ecology Research Progress, 2007, http://users.ugent.be/~mvaneech/Verhaegen%20et%20al.% 202007.%20Econiche%20of%20Homo.pdf VICKERY Michael: Resolving the Chronology and History of the 8th Century Cambodia, julij 2001, www.khmerstudies.org/publications/siksacakr/no3/resolving-19th.pdf VORIS Harold K.: Maps of Pleistocene sea levels in Southeast Asia, 2000, www.fieldmuseum.org/research_collections/zoology/pdf/voris_2000.pdf VOS John de: The Dubois collection, 2007, http://www.repository.naturalis.nl/document/43875 VIET Nguyen, QANH Nguyen Thi.: Archaeology of Death in Vietnam, SEAEAA conference, Sigtuna, Sweden, 8. 6. 2008, http://www.drnguyenviet.com/?id=5&cat=1&cid=22 VOUTE Caesar: Did the Abhayagiri Mahayana Monks help buid the world famous Borobudur stupa? 23. 1. 2009, http://melayuonline.com/eng/opinion/read/192/did-theabhayagiri-mahayana-monks-help-build-the-world-famous-borobudur-stupa WADE Geoff: The Pre-Modern East Asian Maritime Realm, december 2003, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps03_016.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja WADE Geoff: Ming Shi-lu as a source for Southeast Asian History, 2005, http://www.epress.nus.edu.sg/msl/MSL.pdf WADE Geoff: Ryukyu in the Ming Annals, ARI No. 93, 2007, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps07_093.pdf WAHR Roderick: Toar Lumumuut, 2007. http://www.theminahasa.net/history/stories/index.html WAHR Roderick: Tonaas and Walian, 2007, http://www.theminahasa.net/history/stories/tonaas.html WALTHER Ted: The mysterious almug tree of Solomon, 22. 12. 2005, http://reactorcore.org/~djw/myblog/archives/2005/12/22/T19_56_52/ WANG Shanshan, 22. 12. 2005, Stones Indicate Earlier Christian Link (1-5) www.chinadaily.com.cn/english/doc/2005-12/22/content_505587.html WANG Tai Peng:Australia as surveyed in entirety by the 1418 Zheng Hes world map, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=467 WANG Tai Peng: 1421 Yang Min ventured into unknown world, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=462 WANG Tai Peng: Australia as surveyed by Zheng He fleet voyagers before 1433, 2006, http://www.surveyors.org.nz/Documents/MASH%20Wang%20@%20BNE %20 (2).doc WANG Tai Peng: Australias stories told by Zheng He Navigation Chart, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=467 WANG Tai Peng: Professor Pan Biao's startling groundbreaking find, 2008, http://www.gavinmenzies.net/pages/evidence-1421/content.asp?EvidenceID=471 WATERS Michael R. et al.:Geoarchaeological Investigations at the Topper and Big Pine Sites, Allendale County, Central Savannah River, South Carolina, 2009, http://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S0305440308003282 WEBB Steve:The First Boat People, Cambridge Studies in Biological and Evolutionary Anthropology (No. 47), junij 2006, http://www.cambridge.org/catalogue/catalogue.asp?isbn=9780521856560&ss=exc WEBER George: Toba Volcano, 1. 2. 2006, http://www.andaman.org/BOOK/ originals/Weber-Toba/ch5_bottleneck/textr5.htm WEBER George: The oldest Americans, 1. 1. 2009, http://www.andaman.org/BOOK/chapter54/text54.htm Zgodovina Indonezije: starejša obdobja WEBSTER Michelle: Scientist find hobbit could be two million years old, 18. 3. 2010, http://www.illawarramercury.com.au/news/local/news/general/scientists-find-hobbit-couldbe-two-million-years-old/1779441.aspx WECHSLER Marit: Secret lakes and nearly forgotten petroglyphs, avgust 2007, http://www.misoolecoresort.com/newsAugust2007.html WEIMER Christopher: Indonesian legend of Nabi Isa, 2002, www.sacredtexts.com/journals/oc/pc-ilni.htm WELLY Marthen: Lithic Lore Lindu, 8. 12. 2008, http://myindonesiajourney.blogspot.com/2008/12/lithic-lore-lindu.html WENAS Jessy: Walak and Pakasaan, 2007, http://www.theminahasa.net/history/stories/pakasaan.htm WESTAWAY Kira E.: Reconstructing the Quaternary landscape evolution and climate history of western Flores: an environmental and chronological context for an archaeological site, 7. 7. 2006, http://www.library.uow.edu.au./adt-NWU/public/adt-NWU20070117.170105 WHITEHOUSE Paul et al.: Kusunda, an indopacific language in Nepal, 13. 4. 2004, http://www.merrittruhlen.com/files/2004b.pdf WIDIANTO Harry: Cranio-morphological aspects of the recent discovery of the human remains from Batujaya, West Java, str.124-134, Archaeology-Indonesian Perspective, LIPI Press Jakarta, 2006, http://books.google.si/books?id=dSFfD0dpdS4C&dq=Archaeology:+Indonesian+Perspective. +R.+P.+Soejono%27s+Festschrift&printsec=frontcover&source=bl&ots=F55JsNxKdh&sig= nyj674AJBbd1v_YU_KqbzIk9AFk&hl=sl&ei=Fud_SvvoPMqM_gbztqjoBw&sa=X&oi=boo k_result&ct=result&resnum=1#v=onepage&q=&f=false WIDIANTO Harry: Human arrival and its dispersal in Sulawesi during the Holocene, januar 2008, http://arkeologika.files.wordpress.com/2008/01/harry-sulawesi.pdf WIDIANTO Harry:Austronesian prehistory from the perspective of the skeletal anthropology, januar 2008, http://arkeologika.files.wordpress.com/2008/01/harry_austrosolo.pdf WIDODO Johannes: Admiral Zheng He and Pre-Colonial Coastal Urban Development in SE Asia, 2003, http://www.geocities.com/johannes_widodo/zhenghe.htm WILSON Ian Douglas:The Politics of Inner Power,The practice of Pencak silat in West Java, 2002, http://wwwlib.murdoch.edu.au/adt/pubfiles/adt-MU20040210.100853/01Front.pdf WILSON Meredith: Rethinking regional analyses of Western Pacific rock art, 2004 http://austmus.gov.au/pdf/publications/1414_complete.pdf WISE Kurt: The Flores skeleton and human baraminology, Occasional Papers of BSG, november 2005, http://documents.clubexpress.com/documents.ashx?key=xKe 00mu9OY3ll3WqT1BnsUJNp4VySHY28lRVOiGPUpI%3D Zgodovina Indonezije: starejša obdobja WISNU Andra: Discovered remains may be ancestors to Balinese, 21. 1. 2009, http://www.thejakartapost.com/news/2009/01/21/discovered-remains-may-be-ancestorsbalinese.html WISSOWA Helmut Loofs: In Search of Unidentified Relic Hominoids in Southeast Asia 2001, http://www.bigfootencounters.com/biology/helmut2001.htm WOLTERS Oliver.V: Restudying Some Chinese Writings On Srivijaya, oktober 1986, http://cip.cornell.edu/DPubS?service=Repository&version=1.0&verb= Disseminate&view=body&content-type=pdf_1&handle=seap.indo/1107008969# WOLTERS Oliver W.: A Few and Miscellaneous Pi-Chi Jottings on Early Indonesia, 1983, http://www.jstor.org/pss/3351026 WOOD Marilee: Glass Beads and Pre-European Trade in the Shashe- Limpopo Region, 23. 3. 2006, http://witsetd.wits.ac.za:8080/dspace/bitstream/123456789/277/12/Thesis.pdf WORRALL Simon: Tang Shipwreck, NG, junij 2009, http://ngm.nationalgeographic.com/2009/06/tang-shipwreck/worrall-text YANG Lee Meng et al.: First Toba Supereruption Revival, januar 2004, http://geology.geoscienceworld.org,2004 YULE Henry, CORDIER Henri:Cathay and the way thither, Digital archive of Toyu Bunke rare books, 1916, http://dsr.nii.ac.jp/toyobunko/III-2-F-b-2/V-2/page/0022.html.en YULIANDINI Tantri: Tracing civilization at Batujaya temples, 16. 8. 2003, http://old.thejakartapost.com/yesterdaydetail.asp?fileid=20030816.R01 YUSUF Dieny Ferdianty: Cangkuang Temple West Java oldest shrine, 14. 2. 2008, http://dieny-yusuf.com/2008/02/14/cangkuang-temple-west-java%e2%80%99s-oldest-shrine/ ZAHORKA Herwig: The mystery of the twin masks on the megaliths at Long Pulung in East Kalimantan, Borneo Research Bulletin, 1. 1. 2004, http://www.thefreelibrary.com/The+mystery+of+the+twin+masks+on+megaliths+at+Long+P ulung+in+East...-a0134382058 ZAIN Sabri: Enrique of Melaka, 1. 9. 2002, http://www.sabrizain.org/malaya/port3.htm ZAMOLYI Ferenc: Tendencies of transience in the traditional architecture of Island South East Asia Sketching theories and possibilities of research in house Development, Journal of Comparative Cultural Studies in Architecture 2_3/2009, http://www.jccsa.org/site/issue_files/2009_issue_files/jccs_zamoly.pdf ZOLLIKOFER Christoph, LEON Marcia Ponce de: Early Homo from Dmanisi and its relationship to African and Asian Homo erectus, 2. 12. 2008, https://www.zora.uzh.ch/4420/2/Zollikofer_and_PoncedeLeon_manisi%2BAsianErectusV.pd Zgodovina Indonezije: starejša obdobja ZUMBROICH Thomas J.: The origin and diffusion of betel chewing: a synthesis of evidence from South Asia, Southeast Asia and beyond, 2008, http://indianmedicine. ub.rug.nl/FILES/root/vol1/03/63-116/ejim010301_zumbroich.pdf ŽGUR Andrej: The economy of the Roman Empire in the first two centuries A. D., december 2007, http://theses.asb.dk/projekter/fbspretrieve/2448/Economy_of_Roman_Empire.pdf 15. KAZALO SLIK Slika 1: Indonezijske pokrajine, http://www.taiwandna.com/JavaIndonesia_provincesMap.png Slika 2: Smeri vetrov v Indoneziji, http://hopsea.mnhn.fr/pc/thesis/Emil_Robes_2007.pdf Slika 3: Kamnita orodja iz Wolo Segeja, Mark W. Moore, http://news.sciencemag.org/sciencenow/2010/03/hobbit-ancestors-arrived-on-flor.html Slika 4: Lobanja otroka vrste Homo erectus iz Perninga, http://www.hominides.com/data/images/illus/crane-enfant-mojokerto.jpg Slika 5: Najstarejša kamnita orodja iz Sangirana starosti 1,6 milijona let) skupaj z modernim indonezijskim kovancem, http://www.sciencemag.org/content/312/5772/361/F1.medium.gif Slika 6: Fotografija nizozemskga arheologa Von Koenigswalda junija 1932 njegovega kolega Ter Haara, ki je odkril lobanjo hominina Ngandong VI, http://www.paleoanthro.org/journal/content/PA20100001.pdf Slika 7: Homo erectus je na poti do Floresa moral prečkati Wallaceovo črto, http://3.bp.blogspot.com/__wX94Pgmirc/TTXMzLz_TRI/AAAAAAAABag/tzkY4XxomHU/ s1600/sailing-erectus.jpg Slika 8: Mandibula megantropa Sangiran 6, http://ma.prehistoire.free.fr/II_06.jpg Slika 9: Paleolitska nahajališča homininov na vzhodu Jave, http://whats-asianroom.com/Jawahistory.ppt Slika 10: Linija mitohondrične Eve, http://64.40.115.138/file/lu/6/52235/NTIyMzV9K3szNDE0OTY=.jpg?download=1 Slika 11: Izbruh vulkana Tobe pred okoli 75.000 leti v primerjavi z izbruhi vulkanov v kasnejšem času, http://www.pixeletphotomagz.com/id/wp-content/uploads/2011/03/MountToba-Eruption.jpg Slika 12: Selitev modernega človega glede na y-kromosomsko skupino, http://www.andros.si/images/mapa-selitve.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 13: Prvo mešanje modernih ljudi z neandertalci je bilo v južni Aziji, drugo pa mešanje današnjih Melanezijcev z denisovanci Homo denisova) v Indoneziji, ki so bili podobni Homo erectusu soloensisu, http://4.bp.blogspot.com/_x6Y4ZgFsZdY/TRZd7RqFKVI/AAAAAAAAAes/ehJAAa1LrgI/s 1600/OoA_admixture.png Slika 14: Pačitanska jedrna orodja, http://anthropologylabs.umn.edu/Moore___Brumm_2006_Flores.pdf Slika 15: Poselitev Indonezije, Nove Gvineje ter Avstralije s strani modernega človeka, http://accessscience.com/loadBinary.aspx?aID=24535&filename=YB090047FG0010.gif Slika 16: Poselitev Evrazije s strani različnih y-kromosomskih in MtDNK skupin, https://lh4.googleusercontent.com/fHDjiGAe5WA/TXFeyj8UIII/AAAAAAAAAZw/XLIGDiutHPU/s1600/Peopling+of+Eurasi a.jpg Slika 17: Okostnjak Homo floresiensis LB 1, http://www.newswise.com/images/uploads/2009/03/20/fullsize/LB1_skeleton.jpg Slika 18: Kamnita orodja iz Liang Bue, http://www.andaman.org/BOOK/chapter49/Floresstonetools.jpg Slika 19: Okostnjak in lobanja ženske iz Liang Lemdubuja, http://www.smh.com.au/ffxImage/ urlpicture_id_1070732256655_2003/12/10/lemdubu_rhs,0.jpg Slika 20: Nahajališča Papue in okolice, http://geologi.iagi.or.id/wpcontent/uploads/2010/03/prehistoric-sites-of-papua-and-their-dates-year-before-presentpasveer-2004.jpg Slika 21: Zemljevid Sunde, indonezijske Atlantide, pred potopom in danes, http://1.bp.blogspot.com/_Tjt3fO3Cijo/TDBNTgTQbxI/AAAAAAAABpU/0b49vfksB0k/s16 00/Map_of_Sunda_and_Sahul.png Slika 22: Zemljevid turškega admirala Piri Reisa, http://www.mysteriousworld.com/Content/ Images/Journal/2002/Winter/Atlantis/PiriReis.gif Slika 23: Beg prebivalstva iz potopljene Sunde, http://1.bp.blogspot.com/_yutCHs4NLCg/TBSDVf9CUI/AAAAAAAAACc/0sYmbE6j2kY/s1600/661px-Map_of_Sunda_and_Sahul.png Slika 24: Potopljene kamnite strukture na japonskem otoku Yonaguni, starosti 12.000 let, http://davidpratt.info/easter/yonaguni1.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 25: Današnja razdelitev avstronezijske jezikovne skupine, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/fd/Austronesian_languages.PNG Slika 26: Selitve prednikov današnjih Avstronezijcev, http://www.cjcsysu.com/gjinfo/wendangf/online/FC10-589.pdf Slika 27: Drevo 400 avstronezijskih jezikov s starostjo proto-jezikov; protoavstronezijščina stara okoli 5310 let, protomalajopolinezijščina pa 4240 let. http://language.psy.auckland.ac.nz/files/greenhill.../Greenhill_and_Gray2009.pdf Slika 28: Povezava med avstronezijsko in dajsko jezikovno skupino, http://www.taiwandna.com/AborigineDaicMap.jpg Slika 29: Taj-kadajska kradai) jezikovna skupina, veja avstronezijščine, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/71/Taikadai-en.svg/433pxTaikadai-en.svg.png Slika 30: Avstroazijski jeziki celinske JV Azije, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/6f/Se_asia_lang_map.png Slika 31: A- začetna poselitev Indonezije s strani modernih ljudi, B-paleolitski pretok s celino, C-avstronezijske haploskupine s celine, D- migracije v zgodovinski dobi dobi, http://massey.genomicus.com/publications/Karafet_2010_MolBiolEvol_v27_p1833.pdf Slika 32: Zemljevid y-haploskupin vzhodne in jugovzhodne Azije, http://i126.photobucket.com/albums/p104/kinnchii/deyap.gif Slika 33: Domovina polinezijskega motiva v današnji vzhodni Indoneziji pred 17.000 leti, http://class.csueastbay.edu/faculty/gmiller/3710/DNA_PDFS/mtDNA/mtDNA-Polynesia.pdf Slika 34 Nahajališča jamske umetnosti na vzhodu Kalimantana, http://ngm.nationalgeographic.com/ngm/0508/feature2/images/mp_full.2.jpg Slika 35:Upodobitev rok iz Teweta, http://www.kalimanthrope.com/Images/borneo99/TEW002_510.JPG Slika 36: Pomembnejša arheološka nahajališča na Sumatri, http://nsc.iseas.edu.sg/documents/working_papers/nscwps001.pdf Slika 37: Bronastodobna posoda iz Jambija, Sumatra, Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/14431.JPG Slika 38: Okostje najstarejše mongolidske osebe v Indoneziji iz Song Kepleka, http://whatsasianroom.com/jawa-history.ppt Slika 39: Zemljevid izkopavanj na severu Balija, http://webdoc.sub.gwdg.de/univerlag/2008/GBE1_bali/03_hauser_history.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 40: Najdbe Dong Son bobnov v JV Aziji, vključno z Balijem, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/2/2e/Dong_Son_bronze_drums.JPG Slika 41: 2000 let star sarkofag iz vasi Bitera pri Gianyaru, Bali, http://www.thejakartapost.com/files/images2/bali.img_assist_custom-510x340.JPG Slika 42: Pokop v Gilimanuku, http://www.scribd.com/doc/36714924/Bali-Beyond-magazineSeptember-2010-edition Slika 43: Dong son boben z antropomorfnim likom z imenom luna iz Pejenga, Bali, http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/commons/thumb/7/7e/Bronze_age_drum_face_Bali.j pg/111px-Bronze_age_drum_face_Bali.jpg Slika 44: Dongsonska situla iz Floresa, http://farm3.static.flickr.com/2613/3730056077_de08c12198_o.jpg Slika 45: Zmaj iz jame Muna, http://subvision.net/sky/planetkite/asia/indonesia/imgindonesia/indonesia_muna-cavekite_pic-wbieck.jpg Slika 46: Najdišča toaleanskih orodij v JV Aziji, http://www.andaman.org/BOOK/chapter25/Toalean.gif Slika 47: Petroglif iz Lene Hara, starosti med 10-12.000 let, http://images.sciencedaily.com/2011/02/110211095557-large.jpg Slika 48: Odlomek neolitske keramike iz Pulau Aya, http://courses.washington.edu/bandafs/Banda%20Archipelago2.jpg Slika 49: Y-kromosomske skupine na Novi Gvineji indonezijsk Papua in Papua Nova Gvineja), http://mbe.oxfordjournals.org/content/24/11/2546.full.pdf Slika 50: Petroglif iz Misoola, Papua, http://www.misoolecoresort.com/Hands-W.jpg Slika 51: Obseg lapitske kulture, http://www.pasthorizons.com/wpcontent/uploads/2010/12/lapitaMap.jpg Slika 52: Bronastodobne upodobitve ladij iz Gisslegädeja zahodna Švedska, A-C) ter slike ladij iz Kai Kecila, Maluku, D-F), http://asiapacificuniverse.com/pkm/shipprehistory.pdf Slika 53: Upodobitev tipa ladje na Borobudurju, s katerimi so pluli do Afrike, http://www.borobudurshipexpedition.com/relief01.htm Slika 54: Primerjava motivov upodobitve ladij iz Borobudurja, Sumatre, Malukuja in Laosa, http://2.bp.blogspot.com/_yeS2qyNtcSM/TLup_tLKgtI/AAAAAAAAAiU/IBvau5TnzJ8/s16 00/Some+Important+Aspect+In+Boat+Motif+Rock+Art_Page_04.jpg Slika 55: Ostanki in rekonstrukcija ženske iz Las Palmasa, Yucatan, Mehika, starosti 10.000 let, ki kaže značilnosti iz JV Azije in ne iz Sibirije, http://heritage-key.com/medialink/files/lamujer-de-las-palmas-underwater-skeleton-and-reconstruction.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 56: Avstronezijska ekspanzija do Amerike, http://www.rogerblench.info/Language%20data/Austronesian/General/Blench%20Ross%20F estschrift%20paper%20revised.pdf Slika 57: Svet po Eratostenu 220 pr. Kr, http://www.heritagehistory.com/maps/ancient/class003.jpg Slika 58: Egipčanska risba iz jame Sosorra, Papua, http://www.21stcenturysciencetech.com/articles/fall01/navigators/cave.jpg Slika 59: Potomci Krasove rimske vojske na Kitajskem, http: http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2010/11/25/article-1332636-0C3C2A76000005DC704_634x318.jpg Slika60: Rimsko-indijska trgovina, http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/commons/thumb/1/1b/Indo-Roman_trade.jpg/360pxIndo-Roman_trade.jpg Slika 61: Antična pomorska trgovina z začimbami iz JV Azije, predvsem Indonezije cimetova pot in pot nageljnovih žbic),ki je vodila v rimski Egipt. http://asiapacificuniverse.com/pkm/mapSpiceRoutes.GIF Slika 62: Nahajališča indijske ruletne lončenine, http://drs.nio.org/drs/bitstream/2264/3840/1/Curr_Sci_100_1076.pdf Slika 63:Razširjenost lončenine tipa Arikamedu 10 od rimskega Egipta do Balija, http://www.dur.ac.uk/arch.projects/arikamedutype10/map.png Slika 64: Starodavna pomorska pot iz indijskih pristanišč do Balija, http://drs.nio.org/drs/bitstream/2264/3840/1/Curr_Sci_100_1076.pdf Slika 65: Zemljevid rimskega geografa Pomponija Mele iz leta 43, ki je prvi narisal otoka Chryse in Argyre, http://orias.berkeley.edu/spice/images/map5sm.JPG Slika 66:Ptolemejev zemljevid JV Azije, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/de/PtomelyAsiaDetail.jpg Slika 67: Primerjava obal in topografije današnje Šri lanke, Ptolemejeva Taprobane in današnjega Bornea, http://wwwuser.gwdg.de/~fhasele/ptolemaeus/Frames/Borneo-Ceylon.gif Slika 68: Rimska pot v današnjo Indonezijo po Ptolemeju, http://cip.cornell.edu/DPubS/Repository/1.0/Disseminate/seap.indo/1107132160/body/pdf Slika 69: Tabula Peutingeriana z Indijo, vključno z otokom Taprobano, http://www.augsburgwiki.de/uploads/AugsburgWiki/tabula_peutingeriana_ausschnitt_indien.j Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 70: Širjenje krščanstva, budizma in hinduizma v prvih stoletjih, http://www.yuhsg.org/webpages/hurst/files/Spread%20of%20Buddhism,%20Hinduism%20an d%20Christianity.jpg Slika 71: Kopenska rdeče) in morska svilena cesta (modra), http://4.bp.blogspot.com/_Y9xi5n9m3E/TSCiNGItEjI/AAAAAAAAHs0/2lHulQljzyg/s1600/Silk_route.jpg Slika 72: Batujaya, http:// upload.citarum.org/image/batu_jaya-5.jpg Slika 73: Kraljestvo Tarumanagara, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/8/8c/Tarumanagara.svg/2000pxTarumanagara.svg.png Slika 74: Zapis Purnawarmana iz Ciareuteuna, http://media.tumblr.com/tumblr_lcml07Gvjh1qaydb8.jpg Slika 75: Izbruh vulkana Krakatau in posledice, http://vulkane.net/blogmobil/wpcontent/uploads/2011/01/krakatau-caldera-535.jpg Slika 76: Zapis kralja Jayanase iz Kote Kapur, leto 686, Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/D%2090.jpg Slika 77: Največji obseg Srivijaye, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/45/Srivijaya_Empire.svg/2000pxSrivijaya_Empire.svg.png Slika 78: JV Azija od 7-11.stoletja, http://www.seaarchaeologies.com/images/maps/map-1big.jpg Slika 79: Avalokitešvara iz Srivijaye, http://indiansplendors.org/Images/Indonesia/Sculpture/Sri%20Vijaya%20bust%20600px.jpg Slika 80: Kovanci Srivijaye med letoma 800 in 950, http://www.coincoin.com/HSWM8.345.jpg Slika 81: Kip Bude Maitreye iz Palembanga, 8/9 stol,,Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/6025.jpg Slika 82: Svetišča s planote Dieng, http://4.bp.blogspot.com/_Bp6f5gACNDg/STlE_ZlDkpI/AAAAAAAAAeQ/Lt7i5PXmTPU/s 1600h/dijurnal+Dieng+temples+complex+was+located+in+plateau+that+always+was+covered+fo g+resided+of+the+holy+spirit+3.jpg Slika 83: Arhitekturna razdelitev Borobudurja, http://www.borobudur.tv/Image/BORO_RELIEFS_2.gif Slika 84: Borobudur iz zraka, http://www.itravelindonesia.com/hotel/java/images/jogjaborobudur.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 85: Zemljevid arheološkega parka Borobudur, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/1f/Borobudur_Map_en.svg/2000px -Borobudur_Map_en.svg.png Slika 86: Kip boginje Lakšmi iz Prambanana, Narodni muzej Jakarta, http://indiansplendors.org/Images/Indonesia/Sculpture/Hindu%20goddess%20MNI%20600px %20Motonia.jpg Slika 87: Kralj Ravana ugrabi princeso Sito, plošča št. 13, 2. prizor, Prambanan, http://www.borobudur.tv/Image/rama_relief_003.jpg Slika 88: Zapis iz Kalasana iz leta 778, ki govori o postavitvi svetišča boginji Tari, je najstarejši zapis v devanagari pisavi v JV Aziji, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/19/Kalasan_Inscription.JPG/759px -Kalasan_Inscription.JPG Slika 89: Zlata skleda iz Wonoboya, http://www.nieuwekerk.nl/media/img/objecten/indonesia/09.jpg Slika 90: Java od 8-11 stoletja, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/3/36/Medang_Kingdom.svg/2000pxMedang_Kingdom.svg.png Slika 91: Java od 11-13.stoletja, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/fd/Kediri_Kingdom.svg/2000pxKediri_Kingdom.svg.png Slika 92: Indijska plesna poza karana iz svetišča Prambanan, http://www2.teak.fi/Julkaisut/nro20a.pdf Slika 93: Pot arabskega dhowa, ki se je potopil pred obalo Belitunga okoli leta 826, http://ngm.nationalgeographic.com/2009/06/tang-shipwreck/img/tangMap.jpg Slika 94: Zlata skleda iz tangovske ladje iz Belitunga, http://www.emonsite.com/treasures/edur60e-gold-06.jpg Slika 95: Zlato z indijsko svastiko z ladje iz Belitunga ,http://www.emonsite.com/treasures/ldlu9u4-gold-08.jpg Slika 96: Zlati prstan z napisom imena Dhaprahawikraja, ki je služil kot pečat, iz ladje Belitung, Narodni muzej Jakarta, http://masterpieces.asemus.museum/uploads/images/18901.JPG Slika 97: Zemljevid ladijskih razbitin JV Azije v srednjem in v začetku novega veka, http://www.koh-antique.com/shipwreck/mapshipwreck.jpg Slika 98: Sumatranski učitelj Serlingpa, http://www.rinpoche.com/teachings/sevenpoints_files/image001.gif Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 99: Osvajanja Čole v JV Aziji, http://tamil.techsatish.net/wpcontent/uploads/2009/05/rajendra_map_new.png Slika 100: Pomorske povezave Kalinge in JV Azije, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/42/Kalinga_sea_routes.svg/2000px -Kalinga_sea_routes.svg.png Slika 101: Trgovske poti JV Azije v 12. in v začetku 13. stoletja, http://i348.photobucket.com/albums/q340/AwangPembela/SEA_traderoute_C12.jpg Slika 102: Hindujsko svetišče Bahal 1, Padang Lawas, Sumatra, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Candi_Bahal_1.JPG/800pxCandi_Bahal_1.JPG Slika 103: Adityawarmanov zapis iz Batu Tulisa, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/dd/Adityawarman_batu_tulis.jpg Slika 104: Kipi iz svetišča Pura Tegeh Koripan,Bali, 11.stoletje, http://whygoasia.s3.amazonaws.com/www.baliblog.com/files/2008/08/mini-mini-img_2892.jpg Slika 105: Prasasti iz leta 914 iz Belanjonga, Bali, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/78/Sanur_Belankong_Pillar.jpg/37 0px-Sanur_Belankong_Pillar.jpg Slika 106: Tabela balijskih kraljev Slika 107: Reliefi iz Yeh Puluja, Bali, http://www.baliblog.com/files/2008/11/mini-tp_059.jpg Slika 108: Svetišče Gunung Kawi, http://www.bali-traveltips.com/pics/gunung-kawitemple.jpg Slika 109: Kraljestvi Sunda in Galuh, http://www.zaped.info/File:Sunda_Kingdom.svg Slika 110: Kip Prajnaparamite, budistične boginje transcendentalne modrosti iz Singhasarija, 13.stoletje, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/33/Prajnaparamita_Java_Front.JPG Slika 111: Kip kralja Airlangge, http://cdn.wn.com/pd/ae/fa/9723211a90add210988319d030fe_large.jpg Slika 112: Mongolska ekspedicija na Javo. Zgoraj levo kip Radena Wijaye, zgoraj desno zemljevid bojev z Mongoli, spodaj razdelitev Jave na zahodni in vzhodni del, http://mbahrogo.files.wordpress.com/2008/06/kerajaan-majapahit.jpg Slika 113: Tribhuwanottunggadewi, kraljica Majapahita in mati največjega vladarja Majapahita Hayama Wuruka, upodobljena kot boginja Parvati, žena Šive, iz Candi Rimbija, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/bf/Parvati_Majapahit_2.JPG Slika 114: Par hindujskih varuhov svetiščnih vrat iz Majapahita, 14.stoletje, Asian Art Museum San Francisco, Zgodovina Indonezije: starejša obdobja http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/40/Pair_of_door_guardians_SF_Asian_Ar t_Museum.JPG Slika 115: Obseg imperija Majapahit, http://parsyanaira.files.wordpress.com/2011/03/majapahit-empire.jpg Slika 116: Ozemlja Majapahita in Bruneija na Kalimantanu, http://www.vernideas.de/eu3/Borneo-majapahit.png Slika 117: Genealogija dinastije Majapahita, http:// upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/c3/Majapahit_Kings_genealogy.gif Slika 118: Zemljevid arheološkega nahajališča in prestolnice Majapahita Trowulan, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/ad/Trowulan_Archaeological_Site.s vg/2000px-Trowulan_Archaeological_Site.svg.png Slika 119: Vhod Bajang Ratu, Trowulan, http://www.southeastasianarchaeology.com/wpcontent/uploads/2009/07/399px-Bajang_Ratu_Gate_Trowulan.jpg Slika 120: Kip Adityavarmana, Narodni muzej Jakarta, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Bhairava_Adityavarman.jpg/435 px-Bhairava_Adityavarman.jpg Slika 121: Svetišče Sukuh, http://images.travelpod.com/users/bastin79/longtrip_2007.1203948300.3-candi-sukuh.jpg Slika 122: Bugijska kraljestva, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/images/c13m001.jpg Slika 123: Megalit iz Lore Linduja, http://befaithfulbefabulous.files.wordpress.com/2009/11/lore-lindu-national-park.jpg Slika 124: Ureditev bugijske družbe, http://epress.anu.edu.au/austronesians/origins/images/c13f002.jpg Slika 125: O Zabagu v perzijski različici dela Ajâib al-makhlûqât avtorja Qazwinija. Domačinke pričakajo arabske trgovce ob obali Lamrija z namenom trgovine, Knjižnica Leidenske univerze na Nizozemskem, http://www.ari.nus.edu.sg/docs/wps/wps05_052.pdf Slika 126: Trgovske poti in smer monsunskih vetrov v Indijskem oceanu, http://www.yuhsg.org/webpages/hurst/files/Indian%20Ocean%20Trading%20600%20to%201 600%20BCE.jpg Slika 127: Zemljevid sveta maroškega kartografa al Idrisija 1154 za kralja Sicilije Rogerja sever je spodaj), http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/47/1154_world_map_by_Moroccan_carto grapher_al-Idrisi_for_king_Roger_of_Sicily.jpg Slika 128: Zlati islamski dinarji iz Aceha, http://wakalanusantara.com/images_content/insideDinarAceh1.jpg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 129: Zlata kovanca kupang iz Samudre Pasai vladarja Abd Allah Malik Al-Zahirja http://www.anythinganywhere.com/commerce/coins/coinpics/indo-samud-au-%27abdallah2.jpg Slika 130: Devet javanskih islamskih svetnikov wali songo), http://3.bp.blogspot.com/_z7JKtNFcqy8/TD8tnGfZO8I/AAAAAAAAAPY/oXqf2KCOdAk/s 1600/walisongo1.jpg Slika 131: Del potovanj Zheng Heja, http://www.history.ucsb.edu/faculty/marcuse/classes/2c/images/china1405zhenghemaptignor6 00pxw.jpg Slika 132: Zheng Hejev zemljevid sveta iz leta 1418, http://strangemaps.files.wordpress.com/2007/07/1.jpg Slika 133: Zheng Hejeva ladja narisana v zapisu o ladjedelnici Longjiang (Longjiang chuanchang zhi) avtorja Zhaoxianga iz leta 1553, http://www.chengho.org/downloads/SallyChurch.pdf Slika 134: Korejski zemljevid Kangnido iz 1402, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/75/KangnidoMap.jpg Slika 135: Potovanja Marca Pola, http://historyofinformation.com/images/travels_of_marco_polo_1271.png Slika 136: Zemljevid sveta očeta Maura iz 1459 s severom spodaj, http://www.henrydavis.com/MAPS/LMimages/249.jpeg Slika 137: Odorik Pordenonski na Sumatri, slika Mazarinovega mojstra, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/47/Odoric_de_Pordenone_%C3%A0_Sum atra.jpeg Slika 138: John de Mandeville, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8e/JohnMandeville.jpg Slika 139: Zemljevid Paola Toscanellija iz 1478, http://www.henrydavis.com/MAPS/LMimages/252.jpg Slika 140: Behaimov zemljevid sveta iz 1492, http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/commons/thumb/5/59/MartinBehaim1492.png/180px -MartinBehaim1492.png Slika 141: Pigafettin zemljevid Malukuja iz 1521, http://libweb5.princeton.edu/visual_materials/maps/websites/pacific/spice-islands/mapmoluccas-pigafetta.jpg Slika 142: Magellanovo obplutje sveta, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/64/Magellan%27s_voyage_EN.svg Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Slika 143: Muškatni orešček v Ambonu, Maluku, http://photos.travellerspoint.com/323489/DSC_0091.jpg Slika 144: Portugalski padrao iz Sunda Kelape današnje Jakarte) iz 1522, Narodni muzej Jakarta, http://ariesaksono.files.wordpress.com/2008/01/image003.jpg Slika 145: Širjenje sultanata Aceh in boji s Portugalci, http://upload.wikimedia.org/wikipedia.org/wikipedia/commons/thumb/2/2f/Aceh_Sultanate_e n.svg/2000px-Aceh_Sultanate_en.svg.png Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 16. SLOVARČEK POMEMBNEJŠIH IZRAZOV Acheulianski tip orodij Acheulean): naslednik olduvajskega tipa orodij; od 1,8 milijona let nazaj do 100.000 let nazaj Avstralopiteki: skupina izumrlih človečnjakov, zelo sorodna rodu Homo človek), iz besed australo in pithecus- južna opica Avstronezijska jezikovna skupina: ena največjih jezikovnih skupin na svetu, na zahodu sega na Madagaskar, na vzhodu do Havajev, predvsem v otoški JV Aziji ter Pacifiku, z njo povezana tajkadajska Kra-Dai) jezikovna skupina na celinski JV Aziji Azania: rimski izraz za obalo vzhodne Afrike vse do današnje Južnoafriške republike; arabski izraz je bil Zanj, oba pa izvirata iz avstronezijskega izraza jenggi Bahar: merska enota za težo, ki izvira iz Omana, v uporabi v otoški JV Aziji, 1 bahar= 808 kg Batik: barvano blago v stopnjah z dodajanjem čebeljega voska, tehnika izvira iz današnje Indonezije Beringija:prazgodovinska celina, kjer sta bili združeni Sibirija in Aljaska Betel: betelovi oreščki so seme palme vrste Areca catechu Borobudur: največji budistični spomenik na svetu, dokončan v 9.stoletju Bodisatva: bodoči Buda v mahajanskem budizmu Budizem: svetovno verstvo, ki je nastalo v Indiji z nauki Bude (Siddhartha Gautame), ki je živel v letih 623 pr. Kr. do 543 pr. Kr. in dosegel razsvetljenje okrog leta 588 pr.Kr. V Indiji je kasneje budizem izgubil pomen, razširil pa se je po ostali Aziji od vladarja Ašoke dalje Cattigara: pristanišče, ki ga omenja rimski geograf Ptolemej in leži verjetno na Borneu Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Čandi v zapisu candi): indonezijski izraz za hindujska in budistična svetišča Indonezije Datu: malajski izraz, ki je sprva pomenil poglavarja, nato v času Srivijaye vladarja države, kar je še danes malajski izraz za kralja Dongsonska kultura: železnodobna kultura, imenovana po nahajališču Dong Son v Vietnamu, odkoder se je razširila na vzhod v otoško JV Azijo, od okoli 1000 pr Kr. do 1. stoletja Duhovnik Janez: srednjeveški kralj in duhovnik mitološkega krščanskega kraljestva, ki so ga postavljali v JV Azijo, Tibet in Etiopijo Hayam Wuruk: imenovan tudi Rajasanagara, vladal od 1350-1389 Majapahitu v času njegovega razcveta Hikayat: legendarna zgodba malajske islamske literature Hinduizem: Santana dharma, trajna vera), velja za najstarejšo glavno svetovno religijo, ki izvira iz starodavne vedske kulture in Dravidov, zelo vplivno na področju današnje Indonezije in JV Azije v srednjem veku Hoabinška neolitska kultura: imenovana po nahajališču Hoa Binh v Vietnamu, ki je zajemala velik del JV Azije Hominini: izraz, ki označuje opice, moderne ljudi in izumrle človečnjake Homo erectus: vrsta homininov, prisotna predvsem v Aziji, še največ na Javi v Indoneziji z okoli 75% najdenih primerkov Homo floresiensis: človeška vrsta iz rodu Homo imenovana z vzdevkom hobit), zaenkrat prisotna le na Floresu, Indonezija do okoli 12.000 let nazaj. Razvila se je ali iz avstralopitkov ali iz vrst rodu Homo Homo habilis, Homo erectus) I La Galigo: najdaljša pesnitev na svetu, delo Bugijev iz Sulavezija, ki predstavlja zgodbe 6 generacij potomcev prvih božanskih vladarjev Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Ikat: tehnika barvanja preje pred tkanjem, ki izvira iz današnje Indonezije Java: najpomembnejši otok v Indoneziji, v antiki imenovan Iabadiou, zahodni del Jave pa Argyre Jomon: prazgodovinska kultura na Japonskem z značilnostmi takratnih jugovzhodnoazijskih kultur Kafra: voskasta aromatična snov. Pridobiva se iz drevesa kafrovca (Cinnamomum camphora ali Dryobalanops aromatica,) z domovino v JV Aziji. Kafra deluje kot rahel lokalni anestetik in antibiotik, uporablja pa se tudi kot začimba za prehrano in v verskih obredih. Kakawin: starojavanske pesnitve, ki so temeljile na indijskih epih Kalačakra: metoda budistične metidacije; kalačakra pomeni kolo časa Karane: indijske plesne poze, priljubljene na Javi in na Baliju Kidungi: javanske srednjeveške pesnitve, ki so zmes kronik in zgodovinskih romanc in za razliko od pesnitev vrste kakawin, ne črpajo iz indijskih epov temveč iz lokalnih javanskih Kinare: budistična mitološka bitja, pol ljudje, pol ptice, ki so prebivala na nebu Komenda: sistem komende (commenda, pogodba za en posel) se je razvil v arabskem svetu (mudraba, quirad v trgovskem priročniku iz Damaska iz poznega 9. stoletja) in se je razširil na zahod v Evropo ter na vzhod v Indonezijo. Trgovci in lastniki ladij so si delili tveganje in dobiček v trgovini znotraj območja Indonezije, med Indonezijo in Indijo ter Indonezijo in Kitajsko. Tudi kitajski trgovci so se posluževali komende, tujci pa so komendo uporabljali v kitajskih pristaniščih. Širila se je z muslimanskimi trgovci Kraton: indonezijski izraz za palačo Lapitska kultura: imenovana po nahajališču Lapita na Novi Kaledoniji, mešana kultura priseljenih Avstronezijcev ter lokalnih neavstronezijskogovorečih Melanezijcev na področju Melanezije in zahodne Polinezije med okoli 1500-200 pr.Kr. Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Mahabharata: eden od dveh najpomembnejših sanskrtskih epov stare Indije, ki pomeni velika zgodba iz dinastije Bharata.Ep se je razvil iz krajše različice z 24.000 verzi, ki se imenuje Bharata. Avtor je Vyasa okoli 600 pr.Kr. Ep je zelo priljubljen tudi v Indoneziji in na ostalem področju JV Azije. Majapahit: največja država na območju današnje Indonezije, obsegala je skoraj celotno Indonezijo, Malezijo, južni del Tajske in južni del Filipinov Malgaši: prebivalci Madagaskarja ki so mešanega indonezijsko-afriškega izvora s pretežno indonezijskim jezikom Malajščina: jezik Malajcev, ki je danes uradni jezik v Maleziji, Bruneiju, eden izmed uradnih jezikov Singapura, iz malajščine pa se je razvila tudi današnja indonezijščina Maluku: imenovani tudi Moluški otoki ali dišavni otoki, znani v srednjem veku kot izvor začimb kot so nageljnove žbice in muškatni orešček Mandale: podobe iz koncentričnih krogov, ki imajo mistično moč in jih uporabljajo za meditacije Megantrop Homo erectus palaeojavanicus): podvrsta javanskega Homo erectusa, ki je bila zelo visoka; t.i.velikani Miocen: geološka doba v razvoju Zemlje, ki se je pričela pred približno 23 milijoni let in trajala do pred 5,33 milijoni let. Proti koncu miocena se pojavijo prvi hominini pred vsaj 7 milijoni let) Mitohondrična Eva: predniška mati vseh danes živečih ljudi,ki naj bi v Afriki živela pred 150.000 leti Mongolidi: izraz za pripadnike t.i. rumene rase MtDNK skupine: genetske skupine glede na mitohondrijsko DNK (mtDNK), ki jo dedujemo po ženski strani Zgodovina Indonezije: starejša obdobja http://www.genebase.com/image/mtdnaSnpBackboneChart01.jpg Nestorijansko krščanstvo: teološki nauk, da ima Jezus dve osebnosti: Jezus-človek in JezusBožji sin. Nauk se imenuje po carigrajskem patriarhu Nestoriju 428-431). Na Efeškem koncilu leta 431 so nestorijanstvo razglasili za herezijo. Nestorijev nauk se je sedaj obdržal samo v samostojni Asirski cerkvi vzhoda, pa še tam je doživel poznejše popravke. V srednjem veku je bilo zelo razširjeno po Aziji Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Nusantao: pomorska kultura, ki se je razvila v otoški JV Aziji v nusantavsko pomorsko trgovsko-komunikacijsko mrežo, ki je vključevala obale JV Azije, Kitajske, Koreje, Japonske in Amerik. Odorik Pordenonski (1286-1331): blaženi Odorik iz današnje Furlanije v Italiji je prvi slovenski popotnik in misijonar na področju današnje Indonezije, ki je v 14. stoletju obiskal Javo, Sumatro in Borneo Ofir: dežela, kamor je izraelski kralj Salomon pošiljal svoje ladje po trgovsko blago, verjetno današnja Sumatra Olduvajski tip orodij Oldowan): po nahajališču Olduvai v Tanzaniji; najstarejši tip orodij na svetu med 3,4 milijona do 1,8 milijona let nazaj Parantropus: človečnjaki, ki so se razvili iz avstralopitekov. Pasisir: javanska oznaka nacionalno heterogenih obalnih mest Jave Pawukon: 210-dnevni koledar na Baliju in v srednjeveški Javi.Koledar sestavlja 10 različnih tednov z različnimi dolžinami dni, od 1-10 dni. Tedni z 3-, 4-, 5-, 6-, 7-, 8- in 9-dnevi so razporejeni v enostavnih ponavljajočih se ciklusih, podobno kot v 7-dnevnem tednu gregorijanskega koledarja. Ker 210 ni deljivo s 4, 8 ali 9,se morajo tednom, ki imajo toliko dni, dodati dodatni dnevi npr. Pri tednu z devetimi dni, se prvi dan tedna Dangu ponavlja trikrat v prvem tednu 210-dnevnega pawukona. Posebni dnevi, ko se tedni različnih dni prekrivajo so Buda-Keliwon, Saniscara-Keliwon, Buda-Wage, Anggara-Keliwon in RediteKeliwon. Dan Ekawara Dwiwara Triwara Caturwara Pancawara Sadwara Saptawara Asatawara Sangawara Dasawara Week Name 1 Menga Pasah Sri Paing Tungleh Redite Sri Dangu Sri Sinta 2 Luang Pept Beteng Laba Pon Aryang Coma Indra Dangu Pati Sinta 3 Luang Pept Kajeng Jaya Wage Urukung Anggara Guru Dangu Raja Sinta 4 Luang Pept Pasah Menala Keliwon Paniron Buda Yama Dangu Manuh Sinta 5 Luang Pept Beteng Sri Umanis Was Wraspati Ludra Jangur Duka Sinta 6 Luang Pept Kajeng Laba Paing Maulu Sukra Brahma Gigis Manuh Sinta 7 Menga Pasah Jaya Pon Tungleh Saniscara Kala Nohan Manusa Sinta 8 Luang Pept Beteng Menala Wage Aryang Redite Uma Ogan Raksasa Landep 9 Menga Kajeng Sri Keliwon Urukung Coma Sri Erangan Suka Landep Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 10 Menga Pasah Laba Umanis Paniron Anggara Indra Urungan Dewa Landep 11 Menga Beteng Jaya Paing Was Buda Guru Tulus Manusa Landep 12 Luang Pept Kajeng Menala Pon Maulu Wraspati Yama Dadi Manuh Landep 13 Menga Pasah Sri Wage Tungleh Sukra Ludra Dangu Pandita Landep 14 Luang Pept Beteng Laba Keliwon Aryang Saniscara Brahma Jangur Raja Landep 15 Menga Kajeng Jaya Umanis Urukung Redite Kala Gigis Pandita Ukir 16 Luang Pept Pasah Menala Paing Paniron Coma Uma Nohan Duka Ukir 17 Menga Beteng Sri Pon Was Anggara Sri Ogan Pandita Ukir 18 Luang Pept Kajeng Laba Wage Maulu Buda Indra Erangan Pati Ukir 19 Menga Pasah Jaya Keliwon Tungleh Wraspati Guru Urungan Manusa Ukir 20 Luang Pept Beteng Menala Umanis Aryang Sukra Yama Tulus Pati Ukir 21 Menga Kajeng Sri Paing Urukung Saniscara Ludra Dadi Dewa Ukir 22 Menga Pasah Laba Pon Paniron Redite Brahma Dangu Suka Kulantir 23 Menga Beteng Jaya Wage Was Coma Kala Jangur Dewa Kulantir 24 Luang Pept Kajeng Menala Keliwon Maulu Anggara Uma Gigis Pati Kulantir 25 Menga Pasah Sri Umanis Tungleh Buda Sri Nohan Suka Kulantir 26 Luang Pept Beteng Laba Paing Aryang Wraspati Indra Ogan Raja Kulantir 27 Luang Pept Kajeng Jaya Pon Urukung Sukra Guru Erangan Duka Kulantir 28 Luang Pept Pasah Menala Wage Paniron Saniscara Yama Urungan Duka Kulantir 29 Luang Pept Beteng Sri Keliwon Was Redite Ludra Tulus Duka Taulu 30 Luang Pept Kajeng Laba Umanis Maulu Coma Brahma Dadi Raksasa Taulu 31 Menga Pasah Jaya Paing Tungleh Anggara Kala Dangu Suka Taulu 32 Menga Beteng Menala Pon Aryang Buda Uma Jangur Sri Taulu 33 Menga Kajeng Sri Wage Urukung Wraspati Sri Gigis Suka Taulu 34 Menga Pasah Laba Keliwon Paniron Sukra Indra Nohan Sri Taulu 35 Menga Beteng Jaya Umanis Was Saniscara Guru Ogan Sri Taulu 36 Menga Kajeng Menala Paing Maulu Redite Yama Erangan Sri Gumbreg 37 Luang Pept Pasah Sri Pon Tungleh Coma Ludra Urungan Pati Gumbreg 38 Luang Pept Beteng Laba Wage Aryang Anggara Brahma Tulus Raja Gumbreg 39 Luang Pept Kajeng Jaya Keliwon Urukung Buda Kala Dadi Manuh Gumbreg 40 Luang Pept Pasah Menala Umanis Paniron Wraspati Uma Dangu Duka Gumbreg 41 Luang Pept Beteng Sri Paing Was Sukra Sri Jangur Manuh Gumbreg 42 Menga Kajeng Laba Pon Maulu Saniscara Indra Gigis Manusa Gumbreg 43 Luang Pept Pasah Jaya Wage Tungleh Redite Guru Nohan Raksasa Wariga 44 Menga Beteng Menala Keliwon Aryang Coma Yama Ogan Suka Wariga 45 Menga Kajeng Sri Umanis Urukung Anggara Ludra Erangan Dewa Wariga 46 Menga Pasah Laba Paing Paniron Buda Brahma Urungan Manusa Wariga 47 Luang Pept Beteng Jaya Pon Was Wraspati Kala Tulus Manuh Wariga 48 Menga Kajeng Menala Wage Maulu Sukra Uma Dadi Pandita Wariga 49 Luang Pept Pasah Sri Keliwon Tungleh Saniscara Sri Dangu Raja Wariga 50 Menga Beteng Laba Umanis Aryang Redite Indra Jangur Pandita Warigadian 51 Luang Pept Kajeng Jaya Paing Urukung Coma Guru Gigis Duka Warigadian 52 Menga Pasah Menala Pon Paniron Anggara Yama Nohan Pandita Warigadian 53 Luang Pept Beteng Sri Wage Was Buda Ludra Ogan Pati Warigadian 54 Menga Kajeng Laba Keliwon Maulu Wraspati Brahma Erangan Manusa Warigadian 55 Luang Pept Pasah Jaya Umanis Tungleh Sukra Kala Urungan Pati Warigadian 56 Menga Beteng Menala Paing Aryang Saniscara Uma Tulus Dewa Warigadian Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 57 Menga Kajeng Sri Pon Urukung Redite Sri Dadi Suka Jukungwangi 58 Menga Pasah Laba Wage Paniron Coma Indra Dangu Dewa Jukungwangi 59 Luang Pept Beteng Jaya Keliwon Was Anggara Guru Jangur Pati Jukungwangi 60 Menga Kajeng Menala Umanis Maulu Buda Yama Gigis Suka Jukungwangi 61 Luang Pept Pasah Sri Paing Tungleh Wraspati Ludra Nohan Raja Jukungwangi 62 Luang Pept Beteng Laba Pon Aryang Sukra Brahma Ogan Duka Jukungwangi 63 Luang Pept Kajeng Jaya Wage Urukung Saniscara Kala Erangan Duka Jukungwangi 64 Luang Pept Pasah Menala Keliwon Paniron Redite Uma Urungan Duka Sungsang 65 Luang Pept Beteng Sri Umanis Was Coma Sri Tulus Raksasa Sungsang 66 Menga Kajeng Laba Paing Maulu Anggara Indra Dadi Suka Sungsang 67 Menga Pasah Jaya Pon Tungleh Buda Guru Dangu Sri Sungsang 68 Menga Beteng Menala Wage Aryang Wraspati Yama Jangur Suka Sungsang 69 Menga Kajeng Sri Keliwon Urukung Sukra Ludra Gigis Sri Sungsang 70 Menga Pasah Laba Umanis Paniron Saniscara Brahma Nohan Sri Sungsang 71 Menga Beteng Jaya Paing Was Redite Kala Ogan Sri Dunggulan 72 Luang Pept Kajeng Jaya Pon Maulu Coma Kala Erangan Pati Dunggulan 73 Luang Pept Pasah Jaya Wage Tungleh Anggara Kala Urungan Raja Dunggulan 74 Luang Pept Beteng Menala Keliwon Aryang Buda Uma Tulus Manuh Dunggulan 75 Luang Pept Kajeng Sri Umanis Urukung Wraspati Sri Dadi Duka Dunggulan 76 Luang Pept Pasah Laba Paing Paniron Sukra Indra Dangu Manuh Dunggulan 77 Menga Beteng Jaya Pon Was Saniscara Guru Jangur Manusa Dunggulan 78 Luang Pept Kajeng Menala Wage Maulu Redite Yama Gigis Raksasa Kuningan 79 Menga Pasah Sri Keliwon Tungleh Coma Ludra Nohan Suka Kuningan 80 Menga Beteng Laba Umanis Aryang Anggara Brahma Ogan Dewa Kuningan 81 Menga Kajeng Jaya Paing Urukung Buda Kala Erangan Manusa Kuningan 82 Luang Pept Pasah Menala Pon Paniron Wraspati Uma Urungan Manuh Kuningan 83 Menga Beteng Sri Wage Was Sukra Sri Tulus Pandita Kuningan 84 Luang Pept Kajeng Laba Keliwon Maulu Saniscara Indra Dadi Raja Kuningan 85 Menga Pasah Jaya Umanis Tungleh Redite Guru Dangu Pandita Langkir 86 Luang Pept Beteng Menala Paing Aryang Coma Yama Jangur Duka Langkir 87 Menga Kajeng Sri Pon Urukung Anggara Ludra Gigis Pandita Langkir 88 Luang Pept Pasah Laba Wage Paniron Buda Brahma Nohan Pati Langkir 89 Menga Beteng Jaya Keliwon Was Wraspati Kala Ogan Manusa Langkir 90 Luang Pept Kajeng Menala Umanis Maulu Sukra Uma Erangan Pati Langkir 91 Menga Pasah Sri Paing Tungleh Saniscara Sri Urungan Dewa Langkir 92 Menga Beteng Laba Pon Aryang Redite Indra Tulus Suka Medangsia 93 Menga Kajeng Jaya Wage Urukung Coma Guru Dadi Dewa Medangsia 94 Luang Pept Pasah Menala Keliwon Paniron Anggara Yama Dangu Pati Medangsia 95 Menga Beteng Sri Umanis Was Buda Ludra Jangur Suka Medangsia 96 Luang Pept Kajeng Laba Paing Maulu Wraspati Brahma Gigis Raja Medangsia 97 Luang Pept Pasah Jaya Pon Tungleh Sukra Kala Nohan Duka Medangsia 98 Luang Pept Beteng Menala Wage Aryang Saniscara Uma Ogan Duka Medangsia 99 Luang Pept Kajeng Sri Keliwon Urukung Redite Sri Erangan Duka Pujut 100 Luang Pept Pasah Laba Umanis Paniron Coma Indra Urungan Raksasa Pujut 101 Menga Beteng Jaya Paing Was Anggara Guru Tulus Suka Pujut 102 Menga Kajeng Menala Pon Maulu Buda Yama Dadi Sri Pujut 103 Menga Pasah Sri Wage Tungleh Wraspati Ludra Dangu Suka Pujut Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 104 Menga Beteng Laba Keliwon Aryang Sukra Brahma Jangur Sri Pujut 105 Menga Kajeng Jaya Umanis Urukung Saniscara Kala Gigis Sri Pujut 106 Menga Pasah Menala Paing Paniron Redite Uma Nohan Sri Pahang 107 Luang Pept Beteng Sri Pon Was Coma Sri Ogan Pati Pahang 108 Luang Pept Kajeng Laba Wage Maulu Anggara Indra Erangan Raja Pahang 109 Luang Pept Pasah Jaya Keliwon Tungleh Buda Guru Urungan Manuh Pahang 110 Luang Pept Beteng Menala Umanis Aryang Wraspati Yama Tulus Duka Pahang 111 Luang Pept Kajeng Sri Paing Urukung Sukra Ludra Dadi Manuh Pahang 112 Menga Pasah Laba Pon Paniron Saniscara Brahma Dangu Manusa Pahang 113 Luang Pept Beteng Jaya Wage Was Redite Kala Jangur Raksasa Krulut 114 Menga Kajeng Menala Keliwon Maulu Coma Uma Gigis Suka Krulut 115 Menga Pasah Sri Umanis Tungleh Anggara Sri Nohan Dewa Krulut 116 Menga Beteng Laba Paing Aryang Buda Indra Ogan Manusa Krulut 117 Luang Pept Kajeng Jaya Pon Urukung Wraspati Guru Erangan Manuh Krulut 118 Menga Pasah Menala Wage Paniron Sukra Yama Urungan Pandita Krulut 119 Luang Pept Beteng Sri Keliwon Was Saniscara Ludra Tulus Raja Krulut 120 Menga Kajeng Laba Umanis Maulu Redite Brahma Dadi Pandita Merakih 121 Luang Pept Pasah Jaya Paing Tungleh Coma Kala Dangu Duka Merakih 122 Menga Beteng Menala Pon Aryang Anggara Uma Jangur Pandita Merakih 123 Luang Pept Kajeng Sri Wage Urukung Buda Sri Gigis Pati Merakih 124 Menga Pasah Laba Keliwon Paniron Wraspati Indra Nohan Manusa Merakih 125 Luang Pept Beteng Jaya Umanis Was Sukra Guru Ogan Pati Merakih 126 Menga Kajeng Menala Paing Maulu Saniscara Yama Erangan Dewa Merakih 127 Menga Pasah Sri Pon Tungleh Redite Ludra Urungan Suka Tambir 128 Menga Beteng Laba Wage Aryang Coma Brahma Tulus Dewa Tambir 129 Luang Pept Kajeng Jaya Keliwon Urukung Anggara Kala Dadi Pati Tambir 130 Menga Pasah Menala Umanis Paniron Buda Uma Dangu Suka Tambir 131 Luang Pept Beteng Sri Paing Was Wraspati Sri Jangur Raja Tambir 132 Luang Pept Kajeng Laba Pon Maulu Sukra Indra Gigis Duka Tambir 133 Luang Pept Pasah Jaya Wage Tungleh Saniscara Guru Nohan Duka Tambir 134 Luang Pept Beteng Menala Keliwon Aryang Redite Yama Ogan Duka Medangkungan 135 Luang Pept Kajeng Sri Umanis Urukung Coma Ludra Erangan Raksasa Medangkungan 136 Menga Pasah Laba Paing Paniron Anggara Brahma Urungan Suka Medangkungan 137 Menga Beteng Jaya Pon Was Buda Kala Tulus Sri Medangkungan 138 Menga Kajeng Menala Wage Maulu Wraspati Uma Dadi Suka Medangkungan 139 Menga Pasah Sri Keliwon Tungleh Sukra Sri Dangu Sri Medangkungan 140 Menga Beteng Laba Umanis Aryang Saniscara Indra Jangur Sri Medangkungan 141 Menga Kajeng Jaya Paing Urukung Redite Guru Gigis Sri Matal 142 Luang Pept Pasah Menala Pon Paniron Coma Yama Nohan Pati Matal 143 Luang Pept Beteng Sri Wage Was Anggara Ludra Ogan Raja Matal 144 Luang Pept Kajeng Laba Keliwon Maulu Buda Brahma Erangan Manuh Matal 145 Luang Pept Pasah Jaya Umanis Tungleh Wraspati Kala Urungan Duka Matal 146 Luang Pept Beteng Menala Paing Aryang Sukra Uma Tulus Manuh Matal 147 Menga Kajeng Sri Pon Urukung Saniscara Sri Dadi Manusa Matal 148 Luang Pept Pasah Laba Wage Paniron Redite Indra Dangu Raksasa Uye 149 Menga Beteng Jaya Keliwon Was Coma Guru Jangur Suka Uye 150 Menga Kajeng Menala Umanis Maulu Anggara Yama Gigis Dewa Uye Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 151 Menga Pasah Sri Paing Tungleh Buda Ludra Nohan Manusa Uye 152 Luang Pept Beteng Laba Pon Aryang Wraspati Brahma Ogan Manuh Uye 153 Menga Kajeng Jaya Wage Urukung Sukra Kala Erangan Pandita Uye 154 Luang Pept Pasah Menala Keliwon Paniron Saniscara Uma Urungan Raja Uye 155 Menga Beteng Sri Umanis Was Redite Sri Tulus Pandita Menail 156 Luang Pept Kajeng Laba Paing Maulu Coma Indra Dadi Duka Menail 157 Menga Pasah Jaya Pon Tungleh Anggara Guru Dangu Pandita Menail 158 Luang Pept Beteng Menala Wage Aryang Buda Yama Jangur Pati Menail 159 Menga Kajeng Sri Keliwon Urukung Wraspati Ludra Gigis Manusa Menail 160 Luang Pept Pasah Laba Umanis Paniron Sukra Brahma Nohan Pati Menail 161 Menga Beteng Jaya Paing Was Saniscara Kala Ogan Dewa Menail 162 Menga Kajeng Menala Pon Maulu Redite Uma Erangan Suka Parangbakat 163 Menga Pasah Sri Wage Tungleh Coma Sri Urungan Dewa Parangbakat 164 Luang Pept Beteng Laba Keliwon Aryang Anggara Indra Tulus Pati Parangbakat 165 Menga Kajeng Jaya Umanis Urukung Buda Guru Dadi Suka Parangbakat 166 Luang Pept Pasah Menala Paing Paniron Wraspati Yama Dangu Raja Parangbakat 167 Luang Pept Beteng Sri Pon Was Sukra Ludra Jangur Duka Parangbakat 168 Luang Pept Kajeng Laba Wage Maulu Saniscara Brahma Gigis Duka Parangbakat 169 Luang Pept Pasah Jaya Keliwon Tungleh Redite Kala Nohan Duka Bala 170 Luang Pept Beteng Menala Umanis Aryang Coma Uma Ogan Raksasa Bala 171 Menga Kajeng Sri Paing Urukung Anggara Sri Erangan Suka Bala 172 Menga Pasah Laba Pon Paniron Buda Indra Urungan Sri Bala 173 Menga Beteng Jaya Wage Was Wraspati Guru Tulus Suka Bala 174 Menga Kajeng Menala Keliwon Maulu Sukra Yama Dadi Sri Bala 175 Menga Pasah Sri Umanis Tungleh Saniscara Ludra Dangu Sri Bala 176 Menga Beteng Laba Paing Aryang Redite Brahma Jangur Sri Ugu 177 Luang Pept Kajeng Jaya Pon Urukung Coma Kala Gigis Pati Ugu 178 Luang Pept Pasah Menala Wage Paniron Anggara Uma Nohan Raja Ugu 179 Luang Pept Beteng Sri Keliwon Was Buda Sri Ogan Manuh Ugu 180 Luang Pept Kajeng Laba Umanis Maulu Wraspati Indra Erangan Duka Ugu 181 Luang Pept Pasah Jaya Paing Tungleh Sukra Guru Urungan Manuh Ugu 182 Menga Beteng Menala Pon Aryang Saniscara Yama Tulus Manusa Ugu 183 Luang Pept Kajeng Sri Wage Urukung Redite Ludra Dadi Raksasa Wayang 184 Menga Pasah Laba Keliwon Paniron Coma Brahma Dangu Suka Wayang 185 Menga Beteng Jaya Umanis Was Anggara Kala Jangur Dewa Wayang 186 Menga Kajeng Menala Paing Maulu Buda Uma Gigis Manusa Wayang 187 Luang Pept Pasah Sri Pon Tungleh Wraspati Sri Nohan Manuh Wayang 188 Menga Beteng Laba Wage Aryang Sukra Indra Ogan Pandita Wayang 189 Luang Pept Kajeng Jaya Keliwon Urukung Saniscara Guru Erangan Raja Wayang 190 Menga Pasah Menala Umanis Paniron Redite Yama Urungan Pandita Kelawu 191 Luang Pept Beteng Sri Paing Was Coma Ludra Tulus Duka Kelawu 192 Menga Kajeng Laba Pon Maulu Anggara Brahma Dadi Pandita Kelawu 193 Luang Pept Pasah Jaya Wage Tungleh Buda Kala Dangu Pati Kelawu 194 Menga Beteng Menala Keliwon Aryang Wraspati Uma Jangur Manusa Kelawu 195 Luang Pept Kajeng Sri Umanis Urukung Sukra Sri Gigis Pati Kelawu 196 Menga Pasah Laba Paing Paniron Saniscara Indra Nohan Dewa Kelawu 197 Menga Beteng Jaya Pon Was Redite Guru Ogan Suka Dukut Zgodovina Indonezije: starejša obdobja 198 Menga Kajeng Menala Wage Maulu Coma Yama Erangan Dewa Dukut 199 Luang Pept Pasah Sri Keliwon Tungleh Anggara Ludra Urungan Pati Dukut 200 Menga Beteng Laba Umanis Aryang Buda Brahma Tulus Suka Dukut 201 Luang Pept Kajeng Jaya Paing Urukung Wraspati Kala Dadi Raja Dukut 202 Luang Pept Pasah Menala Pon Paniron Sukra Uma Dangu Duka Dukut 203 Luang Pept Beteng Sri Wage Was Saniscara Sri Jangur Duka Dukut 204 Luang Pept Kajeng Laba Keliwon Maulu Redite Indra Gigis Duka Watugunung 205 Luang Pept Pasah Jaya Umanis Tungleh Coma Guru Nohan Raksasa Watugunung 206 Menga Beteng Menala Paing Aryang Anggara Yama Ogan Suka Watugunung 207 Menga Kajeng Sri Pon Urukung Buda Ludra Erangan Sri Watugunung 208 Menga Pasah Laba Wage Paniron Wraspati Brahma Urungan Suka Watugunung 209 Menga Beteng Jaya Keliwon Was Sukra Kala Tulus Sri Watugunung 210 Menga Kajeng Menala Umanis Maulu Saniscara Uma Dadi Sri Watugunung Perning pri Mojokertu: najstarejše nahajališče homininov v Indoneziji, starosti okoli 1,8 milijona let Pleistocen: geološka doba v razvoju Zemlje, kjer so bile prisotne ledene dobe; trajalo od približno 2,6 milijona let nazaj do 12.000 let nazaj Pliocen: geološka doba v razvoju Zemlje, ki se je pričela pred približno 5,33 milijoni let in je trajala do pred 2,6 milijona let Polinezijski motiv: genetski označevalec današnjih Polinezijcev, ki izvira pred 17000 leti iz vzhodne Indonezije Prasasti: javanski izraz za zapise večinoma v kamnu ali na bakrenih ploščicah; to so bile kraljevske listine, ki so se nanašale na določene pravice ali privilegije, predvsem v zvezi s podelitvijo zemlje ali oprostitvijo davkov skupinam ali posameznikom ter v zvezi s kraljevimi državnimi odredbami Punt: dežela, kamor so stari Egipčani pošiljali svoje odprave; verjetno Somalija ali Sumatra Raj: izraelsko Eden); zemeljski raj se je od Stare zaveze pa vse v srednji vek nahajal na skrajnem daljnem vzhodu v tropskem področju, kar bi ustrezalo današnji Indoneziji in okolici Ramayana: je junaški ep o kraljeviču Rami in njegovi zvesti ženi Siti; razširjen je v Indiji ter JV Aziji, ki ga je napisal indijski pesnik Valmiki okoli 400 pr.Kr. Opisuje Ramino pot iz Zgodovina Indonezije: starejša obdobja severne Indije na jug do Šrilanke. V Indonezijo je prišel najkasneje v 9.stoletju, ko je javanski pesnik Yogesvara napisal javansko različico Ramayane. Sa Huynh- Kalanay kultura: zgodnjekovinska avstronezijska kultura JV Azije od okoli 1000 pr.Kr. do okoli 200, imenovana po najdiščih Sa Huynh v Vietnamu in Kalanay na Filipinih Sahul: prazgodovinska celina, ki so jo sestavljali nekateri vzhodni indonezijski otoki, Nova Gvineja ter Avstralija s Tasmanijo do obdobja pred okoli 12.000 let nazaj Sailendra: budistična dinastije Srivijaye na Sumatri in Javi Saka leto: štetje se začne 78 let kasneje kot zahodni krščanski koledar, uveljavljen način štetja v srednjeveški Indoneziji, Leta 78 je kralj indijske države Satavahana z imenom Gautamiputra Satakarni 78-106) premagal skitskega kralja Vikramadityo in uvedel nov koledar z imenom saka. Sanskritizacija: izraz za indijski kulturni in verski vpliv na področju JV Azije Sanjaya: hindujska dinastija Matarama na Javi Serlingpa: sumatranski budistični učitelj, ki so ga Tibetanci imenovali Serlingpa (imenovan tudi Dharmakirti, Dharmarakshita, Pindo ali Suvarnadvipa), največji mojster bodičite tehnike vseobjemajočega sočutja bodisatve), Sima: svobodno zemljišče na Javi, ki ga je vladar oprostil davkov, njegovi prihodki so se večinoma uporabljali za vzdrževanje samostanov in svetišč Srivijaya: prva večja srednjeveška država na področju današnje Indonezije, ki je zajemala Sumatro središče v Palembangu), dele Jave in Bornea, Malajski polotok in južno Tajsko Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Subak: lokalna skupnost za upravljanje namakanja riževih polj okoli vodnih svetišč na Baliju že iz časa prvih držav na Baliju Zemljevid subakov in starodavnih vodnih svetišč v okolici Tampaksiringa, Bali http://www.u.arizona.edu/~jlansing/J._Stephen_Lansing/Current_Projects_files/Cultural+Lan dscape+of+Bali+Province.pdf Zgodovina Indonezije: starejša obdobja Sunda: polotok, ki je bil v prazgodovini del celinske JV Azije, po naraščanju morske gladine pred okoli 12.000 let nazaj pa so ostanki polotoka današnji otoki Java, Sumatra, Borneo, Bali itd. Ena od hipotetičnih lokacij Platonove Atlantide. Šahbandar imenovan tudi bandahara): upravnik pristanišča v poznem obdobju srednjeveške Jave, običajno muslimanske vere. Tanka: ruski izraz iz 15.stoletja za indijski in kitajski denar na splošno Tantrizem: oblika ezoteričnih vej hinduizma in budizma, ki je vsebovala tudi skrivne obrede ter različne prej družbeno nespremljive pojave Taprobane: antično ime za otok v Indijskem oceanu ali v JV Aziji, ki se je uporabljalo tako za Šrilanko kot tudi za Sumatro, glede na velikost pa ustreza Borneu Taruma: kraljestvo na Javi iz 5 stoletja Toaleanska kamnita kultura: imenovana po najdišču Toalea na Sulaveziju, prisotna v JV Aziji med avstralazijskimi ljudstvi, od okoli 6000 pr.Kr. do začetka krščanske dobe Toba: prazgodovinski vulkan na Sumatri danes jezero Toba), ki je večkrat bruhal, najmočneje pred okoli 75.000 leti, ko je za posledicami skoraj izumrlo človeštvo Transnovogvinejska jezikovna skupina: največja jezikovna skupina v indonezijski Papui ter na Papui Novi Gvineji Trinil-Sangiran: najstarejša skupina javanskih Homo erectusov, imenovana po področjih Trnil in Sangiran na Javi Vede- sveti spisi hindujske vere, ki se nanašajo na celotni družbeni ustroj in so bile temelj nekdanje javanske in sedanje balijske družbe Wallacea: biogeografska oznaka za skupino indonezijskih otokov,ki zavzemajo otoke Sulavezi, otočje Maluku ter Nusatenggaro Mali sundski otoki) Wali: izraz za svetnike javanskega islama. Najbolj znanih je t.i. devet svetnikov wali sanga)