Med drugo polovico 19. stoletja in v začetku 20. stoletja
so se samostojna društva uveljavila kot tipična oblika
organizacije meščanske družbe. Ta proces je bil
posebej pomemben za tiste narode - kot so Slovenci -, ki
še niso imeli državne ureditve, in še posebej na tistih
ozemljih, na katerih je slovenski narod živel v stiku z
različnimi etničnimi skupinami. Od tod izhaja zanimanje
zgodovinarjev za dogodke, povezane s slovenskim združevanjem
v Trstu in na ozemlju, ki ga je to mesto
upravljalo.
Prvi pojavi takšnega združevanja v Trstu, segajo v
leto 1848 in gibanje kasneje zajema vedno več slojev
slovenske družbe. Od osemdesetih let naprej je značilna
postopna specializacija z ustanovitvijo omrežja društev,
ki želijo zadovoljiti vsako potrebo po družabnosti znotraj narodne skupnosti. Različne narodnosti so sestavljale
vzporedne in samozadostne društvene kroge; opazimo
lahko podobnosti in razlike v omrežjih družb, ki so jih
ustanavljali Slovenci, Italijani in Nemci. Po priključitvi k
Italiji je društveno gibanje Slovencev preživelo obdobje
prilagajanja, ki ga je ustavilo preganjanje fašistične
vlade: vsaka neuvrščena društvena dejavnost seje morala
zateči k ilegali.
Avtorji, ki so se ukvarjali z zgodovino slovenskega
združevanja v Trstu in pokrajini, so tovrstno dokumentarno
gradivo našli predvsem v državnem Arhivu, v katerem
so zbrani fondi avstrijskih in kasneje italijanskih
državnih uprav, ki so delovale v mestu od polovice 18.
stoletja do poznega 20. stoletja. V avstrijskem sistemu je
bil prvi sistematični predpis na področju društev patent,
izdan 26. novembra 1852; zelo malo je bilo slovenskih
društev, ki jih je le-ta uradno dovolil v avstrijskem
Primorju v obdobju njegove veljave. Ustavno načelo o
svobodi druženja seje uresničilo z zakonom z dne 15.
novembra 1867. Po tem zakonu je bil upravni organ, kije
imel pomembno vlogo ob oblikovanju društva, pokrajinska
politična oblast, katere zastopnik je bilo Namestništvo
s sedežem v Trstu. "Varnostna oblast", katere
zastopnik je bila Uprava policije v Trstu ali razni okrajni
Kapitanati, pa je imela nalogo nadzorovati redno dejavnost
društev.
Med akti Namestništva v Trstu so shranjene zbirke
statutov, ki sestavljajo "kataster" pokrajinskih društev,
kartoteko društev in akte, ki se nanašajo na ustanovitev
in na poznejše spremembe pravnega položaja društev, ki
so imela sedež v Primorju. Dokumentacijo o življenju
društev je treba iskati predvsem v fondu Uprave policije
v Trstu, ki je bila pristojna za mesto in okolico; v številnih
mapah se omenjajo slovenska društva: iz preprostega
branja seznama sta razvidni kakovost in raznolikost
slovenskih društev iz Trsta in okolice v avstrijskem
obdobju. Avstrijska zakonodaja je podvrgla pod poseben
režim zadružna društva ali "industrijske in ekonomske
zadruge", ki so bile gonilna sila za rast slovenske
skupnosti. V tržaškem državnem arhivu Fond trgovskega
in morskega sodišča vključuje akte za registracijo zadrug
in celoten "Register zadrug". Po premirju iz leta 1918 je
italijanska uprava v prvem obdobju imela enake pristojnosti,
kot jih je imela pred njo avstrijska. Po zakonodajni
združitvi so se društva Julijske krajine vključila v nov
pravni sistem: v Italiji za ustanovitev društva ni bilo
predpisanih dovoljenj ali uradnih prevzemov, ampak so
upravni organi imeli široko diskrecijsko pravico pri razpustitvi
društev. Avtoritarno nazadovanje je privedlo do
oblikovanja zakona za javno varnost iz leta 1926, ki je
vsa društva podjarmil državnemu nadzoru. V tem okviru
je delovala Prefektura v Trstu; v njenem arhivskem fondu
je v seriji "Akti kabineta" zbrano celotno gradivo, ki
zadeva društva. Akti kabineta glavnega komisariata vlade
(od 1952) so lahko koristni za raziskavo slovenskega
druženja v sodobnem Trstu.