Podobno kot v Evropi so tudi pri nas razbojniki pustošili po podeželju, napadali pa so tudi trge in manjša mesta. Oblast je proti njim sicer izdala vrsto zakonov, predpisov in ukrepov, vendar pa je bilo vse to neučinkovito. Sredi 19. stoletja so se razmere spremenile. Oblast je uvedla orožništvo, ki je nastopalo proti razbojnikom; vsaj deloma se je izboljšala oskrba revnih, na drugi strani pa je začela v Ljubljani delovati tudi prisilna delavnica, kjer so se znašli ujeti postopači, klateži in za delo sposobni berači. Vse te novosti so uničile razbojniško organizacijo, posamezni razbojniki so seveda še vedno ostali. V ljudskem spominu so roparji ostali kot nekaj negativnega.