/
Serijske publikacije
/
Časopis za zgodovino in narodopisje
To delo avtorja Jurij Perovšek je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Vstop v jugoslovansko državo leta 1918 je Slovencem poleg slabih izkušenj (centralistična državna ureditev, vpetost narodnokulturnega in jezikovnega razvoja v jugoslovanski unitaristični sistem, na jug naravnan davčni primež) prinesel tudi opazne koristi. Tako so kljub centralizmu imeli v letih 1927-1929, to je v času delovanja ljubljanske in mariborske oblastne (pokrajinske) samouprave pod vodstvom Slovenske ljudske stranke, in nato v drugi polovici tridesetih let, ko je banski svet Dravske banovine (Slovenije) vodila SLS, t. i. "tiho avtonomijo". Ob tem se je v prvi Jugoslaviji vsestransko razvilo slovensko narodnokulturno življenje, vzpostavljen je bil celovit slovenski prosvetni sistem, značilen je bil tudi izrazit gospodarski napredek slovenskega naroda. Slovenci so postali v prvi Jugoslaviji poleg gospodarskega in kulturnega tudi upoštevanja vreden politični dejavnik, ki je sooblikoval tedanjo državno politiko. Tako se je v prvi Jugoslaviji oblikovala čvrsta narodnoemancipacijska podlaga, na katero so lahko Slovenci, obenem z dejanji dokazano narodnoosvobodilno voljo in vojaško sposobnostjo v drugi svetovni vojni, oprli svojo odločitev za vstop v drugo jugoslovansko skupnost. Svoje bivanje v njej so zaključili leta 1991 z vzpostavitvijo slovenske nacionalne države - Republike Slovenije.