Sklic socialistične centristične konference na Dunaju (februarja 1921) je bil
odgovor oziroma odraz nestrinjanja centristov s politično usmeritvijo tako II.
kot III. internacionale. Prvi so dali vedeti, da se s svojo politiko podreja interesom
buržoazije, kar je nesprejemljivo v času revolucionarnih nastopov
proletariata in prebujanja kolonialnih ljudstev, drugi pa odgovorili, da ne
sprejemajo diktiranih "21 pogojev" in zato ustanavljajo svojo Internacionalo.
Stranke, ki so pripadale mednarodnemu "centru", torej niso sprejele niti idejnih
konceptov reformistične II. internacionale niti revolucionarnih III. internacionale.
Opredeljevale so se za srednjo - tretjo - pot med socialnodemokratskim
reformizmom in boljševiško revolucijo. Njihovo idejno usmeritev so
utemeljili predstavniki avstromarksizma, ki so - v spremenjenih (mirnih) družbenih
okoliščinah - videli pot v socialistično družbo znotraj reformiranega
kapitalizma. Cilj ustanovitve Dunajske internacionale je bil, po besedah F.
Adlerja, povezati celotni svetovni proletariat v skupno mednarodno organizacijo,
saj sta tako "kongres II. internacionale v Ženevi (1920) kot kongres III.
v Moskvi (1920) zastopala samo tretjino svetovnega proletariata". Neuspeh
Dunajske internacionale, da bi združila razcepljeno delavsko gibanje v enotno
fronto, jo je približal k idejno bližji II. (Bernski) internacionali.