Po koncu druge svetovne vojne so bile kazenske ustanove pomemben del represivnega aparata, a tudi sicer so kaznovanje, nadzor, prevzgoja in hierarhični odnosi del jetniškega vsakdana. Za proučevanje življenja jetnikov na Igu so večinoma na voljo le viri oblastnih organov, pri čemer je še zlasti pomemben fond Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije. Ohranjeni dokumenti nam omogočajo spremljanje življenjskih razmer, odnosa oblasti do jetnikov in načine njihove prevzgoje.

Začetki kazenskega zavoda na Igu segajo v čas po drugi svetovni vojni, ko je bilo na razlaščeni zemlji zakoncev Palme ustanovljeno državno kmetijsko posestvo, ki je delovalo v okviru Kazensko poboljševalnega zavoda Ljubljana. Prvi jetniki so na Ig prišli najkasneje januarja 1947, ko so začeli obnavljati grad. Kmalu so se jim pridružili še drugi, ki so delali na državnem kmetijskem posestvu in v Državnem elektro-kovinskem podjetju Motor. V začetku petdesetih let se je število jetnikov na Igu močno zmanjšalo, nato pa je leta 1954, ko so ukinili Kazensko poboljševalni dom Ljubljana, v grajskem poslopju prostor dobil Kazensko poboljševalni dom Ig. Kot zavod za moške jetnike je deloval le dobri dve leti, nato so vanj namestili ženske jetnice. Z njihovim prihodom so se začele postopoma spreminjati metode prevzgojnega dela, opazna je tudi želja po drugih izboljšavah, ki bi vplivale na kvaliteto življenja jetnic.