Ob prebiranju časopisov, parlamentarnih razprav, dnevnikov, pisem, političnih pamfletov in upravnih dokumentov iz let med 1867 in 1918 bi lahko prišli do zaključka, da je prav jezikovna raznolikost v povezavi z nacionalnim sporom v veliki meri destabilizirala habsburško monarhijo. Pravzaprav pred letom 1914 skoraj ni minil dan, da ne bi kje v monarhiji javno razpravljali o tem, da ima jezikovna raznolikost velik vpliv na številne državne institucije, skupaj z avstro-ogrsko vojsko. Običajno je bilo poudarjeno negativno. Očitano je bilo, da ustavna pravica vojakov do uporabe svojega jezika v treh (kasneje dveh) letih služenja vojaškega roka ni bila ustrezno uresničena – kar se je pogosto dogajalo. Pomembni pa so motivi za slabo upravljanje – ali je šlo za koristoljubje ali nacionalistične motive. Kakor koli že, leta 1867 je bil uveden zapleten sistem priznavanja jezikov, ki je nihal med interesi učinkovite organizacije vojske in izogibanjem politični razpravi. Medtem ko so bile pomanjkljivosti v dolgem mirnodobnem obdobju do leta 1914 predvsem politična skrb, so med prvo svetovno vojno postale dejavnik preživetja in ohranjanja borbenosti ter morale med vojaki. Poleg obravnave različnih področij, kjer se je govorilo o jezikovni raznolikosti, bo to predavanje osvetlilo tudi razlike, ki so se pojavljale na obeh polovicah Avstrije in Madžarske, in način, s katerim je vojska poskušala kategorizirati svoje pripadnike glede na njihove jezikovne veščine.