V severozahodni Istri se je zaradi ugodnih naravnogeografskih danosti močno razvilo solinarstvo. Na piranskem teritoriju so soline nastale v Sečoveljski dolini, ob reki Fazani v Luciji in ob potoku Roji v Strunjanu. Manjše izolske soline so bile lokalnega pomena, koprske soline pa so se raztezale ob Badaševici in Rižani. Otoški Koper je bil na južnem delu obdan s t. i. semedelskimi solinami, na severovzhodnem delu pa z ankaransko-srminskimi solinami. Pridobivanje soli in trgovanje z njo je bilo do konca 19. stoletja relativno donosno. V obdobju Beneške republike so Koprčani sol večinoma prodajali v zaledje in od davka na prodano sol se je v komunsko blagajno stekalo precej denarja. Ker je bila sol državni monopol in je centralna oblast vseskozi bdela nad njeno proizvodnjo in prodajo, skorajda ni poročila najvišjih beneških uradnikov v Istri (npr. koprskih podestatov in kapitanov ali pa beneških providurjev za Istro), v katerem ne bi omenjali soli: bodisi solne proizvodnje, trgovanja ali tihotapljenja z njo, omenjeni pa so tudi podatki o solnih površinah, solnih skladiščih in podobno.