V času druge jugoslovanske države so bile možnosti za širše uveljavljanje slovenskih gospodarskih interesov še precej omejene, saj so zvezni predpisi, srednjeročni in enoletni družbeni plani zelo omejevali pristojnosti republiških teles tako pri upravljanju gospodarstva, kot pri načrtovanju in financiranju njegovega razvoja. Pa tudi vodilni slovenski politiki niso bili vselej pripravljeni braniti nacionalnih koristi. Kljub temu pa je Slovenija do razpada države ekonomsko dozorela in izpolnila del pogojev za preoblikovanje svojega gospodarstva iz regionalnega v narodno. Ker je zvezna zakonodaja urejala vsa ključna gospodarska vprašanja, je bilo za uresničevanje ciljev povezanih z gospodarsko osamosvojitvijo in oblikovanjem narodnega gospodarstva treba najprej sprejeti lastno ustavnopravno podlago, nato pa izpeljati izločitveni proces. Ta seje v polni meri lahko začel šele spomladi 1990 po političnih spremembah in imenovanju Demosove vlade inje potem trajalo do konca leta 1991. Z narodnogospodarskega stališča je bil to najpomembnejši projekt, saj seje z njegovo uspešno izvedbo lahko zaključilo tudi zadnje obdobje v preoblikovanju slovenskega gospodarstva iz regionalnega v narodno gospodarstvo.