Prispevek obravnava vprašanje zmožnosti oziroma nezmožnosti udejanjanja demokratizma in emancipacijskih procesov v okviru, kakor gaje v času druge svetovne vojne in neposredno po njej določala Osvobodilna fronta slovenskega naroda s Komunistično partijo Slovenije na čelu. Slovenci so se odločili za aktivno vlogo pri dogajanjih, koje šlo za usodo slovenskega naroda in izpričali zaupanje v lastne sile. Toda pričakovanja, da bodo v novih razmerah sami na demokratični podlagi odločali o svoji usodi, po zaključku vojne niso bila izpolnjena, saj ni bilo mogoče širše uveljaviti niti demokratičnih principov niti emancipacijskih teženj Slovencev.