Marcello Aronne Morpurgo, rojen leta 1919 v Trstu, je večino mladih let preživel v Gorici. Pripadal je stari in ugledni judovski družini, ki je pomembno zaznamovala večstoletno prisotnost Judov v mestu. Njegov stric Attilio Morpurgo je bil dolgoletni predsednik judovske skupnosti v Gorici v letih pred drugo svetovno vojno. Na univerzi v Padovi je Marcello leta 1941 diplomiral iz književnosti. Od septembra 1943 se je pred nacističnim preganjanjem skupaj z materjo Gildo skrival na podeželju v Benečiji (it. Veneto). Na svojem posestvu v kraju Quartarezza di Meduna sta jima nudila zatočišče grof Alessandro in grofica Luisa Wiel. Tam je Marcello delal kot domači učitelj za njuni hčeri. Zakonca Wiel sta bila leta 1997 vpisana med pravičnike med narodi. Po drugi svetovni vojni se je Marcello Morpurgo poročil z Miriam Bolaffio. Poučeval je po različnih krajih severne Italije, največ časa v Milanu, kjer je opravljal tudi vodstvene funkcije v šolstvu. Dolga leta je predsedoval italijanskemu združenju judovskih učiteljev. Po upokojitvi leta 1974 se je odselil v Izrael, kjer je nadaljeval s poučevanjem na univerzi v Berševi (Beersheba) in prevajanjem. Umrl je leta 2012 v Berševi. Je avtor številnih zapisov o protagonistih in preteklem delovanju goriške judovske skupnosti, ki je danes ni več, saj je bila ukinjena leta 1969. Njegovo monumentalno delo »Valdirose – Memorie della comunità ebraica di Gorizia« iz leta 1986 ostaja temeljna analitična pripoved o izginuli judovski skupnosti iz diaspore, ki je dolga leta zaznamovala mesto ob Soči. Tako Marcello Morpurgo v svojih spominih navaja, da v Gorici pred drugo svetovno vojno ni bilo antisemitske tradicije, prisotna je bila le sovražnost, ki so jo izražali nekateri goreči člani fašistične stranke. Marcellova kratka vrnitev iz skrivališča v Gorico ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 je pravzaprav nakazala vso tragiko judovske skupnosti, ki je bila praktično uničena med holokavstom. Lahko rečemo, da je bila Gorica v tistih dneh skoraj povsem brez Judov. Marcello Morpurgo se je takole spominjal tedanjih časov: »Smo brez bivališča, brez pohištva in hišnih predmetov, ničesar nimamo, ostali smo le s tistim, kar smo imeli s seboj, in tudi to sta čas in obraba skvarila. In kaj bi se preveč žalili, mnogi so celo izgubili svoja življenja. Dobrine ne veljajo veliko v primerjavi s telesnim trpljenjem, pomanjkanjem in trpečo smrtjo deportirancev. Ostaja nam še dovolj energije, da pričnemo znova. A se nismo prerodili v novo življenje? Prerodili smo se v dobesednem pomenu, pred seboj imamo le prihodnost. Od preteklosti ostajajo le spomini in izkušnje, nič konkretnega.« (Morpurgo, Valdirose, str. 193). Posamezniki so se sicer vračala iz skrivališč, izgnanstva in partizanskih enot, toda v mestu kmalu niso več videli svoje prihodnosti. To žalostno propadanje goriškega judovstva je opazoval tudi Marcello Morpurgo, najprej iz domačega mesta, ka