logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Sava in Jolanda, prvi slovenski pomorščakinji


Avtor(ji):Nadja Terčon
Soavtor(ji):Branko Šuštar (mod.)
Leto:2018
Založnik(i):Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, Znanstveno-raziskovalno središče, Koper
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Nadja Terčon je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (3)
Ime:Mejniki in zgodovina_notranjost.pdf
Velikost:1.07MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Ime:ZZDS_2018_Program_zborovanja11.9_.docx
Velikost:125.26KB
Format:application/vnd.openxmlformats-officedocument.wordprocessingml.document
Opis
Prispevek bo predstavil življenjski zgodbi prvih dveh pomorščakinj slovenskega rodu Save Kaluža in Jolande Gruden, poročene Mažer. Spregovoril bo o vstopanju žensk v tradicionalni moški poklic pomorščaka in povezal vstopanje Slovencev in Slovenk v pomorstvo po drugi svetovni vojni. Obravnavani fenomen bo postavljen v nacionalni kontekst ter povezan z okoljskimi politično-diplomatsko-gospodarskimi in družbenimi dogodki na področju današnje slovenske obale. Povezava žensk z morjem je skozi preteklost znana v največji meri v vlogi življenjskih sopotnic pomorščakov, njihovih mater ali hčera, oziroma potnic na potniških ladjah. Čeprav poznamo posamezne primere aktivnih pomorščakinj v preteklosti, je teh zelo malo. V preteklosti smo jih na ladjah zaznali kot spremljevalke mož, običajno kapitanov, kot podjetne posameznice, ki so se spopadale z ladjarstvom, jadralke in veslačice, večinoma pa doma kot življenjske sopotnice. V tem kontekstu moramo kot ladjarko izpostaviti Ivano Mucha, rojeno Gorup, Slovenko, ki se je v drugi polovici 19. stoletja v Trstu zelo ambiciozno podala v ladjarske posle. Zaposlovanje žena na trgovskih ladjah se je odprlo takoj po drugi svetovni vojni, saj se je v tem obdobju odnos do žensk zelo spremenil. Ženske so se med drugo svetovno vojno preizkusile tudi v t. i. »neženskih« zadevah, postale so in se dokazale kot borke, ker so bile tudi v težkih razmerah sposobne vzdržati. Zaposlovali so jih tudi zato, ker so ladje prevažale povojne ekonomske in politične emigrante. Skrbele so za potnike, med katerimi je bilo veliko žensk in otrok, ki jim je bila potrebna posebna skrb. So se pa dekleta v tem času tudi šolala na pomorskih šolah. Na Primorskem je to povezano z ustanovitvijo Slovenske pomorske trgovske akademije (SPTA) v Žusterni pri Kopru, predhodnico današnje Srednje pomorske šole, ter malo kasneje z ustanovitvijo edinega slovenskega ladjarskega podjetja Splošne plovbe. Na prvo slovensko pomorsko šolo SPTA v Žusterni pri Kopru sta se vpisali tudi Sava Kaluža, ki je bila rojena v Ilirski Bistrici, in Jolanda Gruden iz Nabrežine pri Trstu. Jedro prispevka bo temeljilo na njunem pomorskem šolanju ter službovanju na ladjah, zlasti pa o razlogih odločitve za ta poklic.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/40662
    • naslov
      • Sava in Jolanda, prvi slovenski pomorščakinji
    • ustvarjalec
      • Nadja Terčon
    • soavtor
      • Branko Šuštar (mod.)
    • predmet
      • ženske
      • pomorstvo
      • moški poklici
      • pomorščakinje
      • women
      • seafaring
      • male professions
      • seafarers
    • opis
      • Prispevek bo predstavil življenjski zgodbi prvih dveh pomorščakinj slovenskega rodu Save Kaluža in Jolande Gruden, poročene Mažer. Spregovoril bo o vstopanju žensk v tradicionalni moški poklic pomorščaka in povezal vstopanje Slovencev in Slovenk v pomorstvo po drugi svetovni vojni. Obravnavani fenomen bo postavljen v nacionalni kontekst ter povezan z okoljskimi politično-diplomatsko-gospodarskimi in družbenimi dogodki na področju današnje slovenske obale. Povezava žensk z morjem je skozi preteklost znana v največji meri v vlogi življenjskih sopotnic pomorščakov, njihovih mater ali hčera, oziroma potnic na potniških ladjah. Čeprav poznamo posamezne primere aktivnih pomorščakinj v preteklosti, je teh zelo malo. V preteklosti smo jih na ladjah zaznali kot spremljevalke mož, običajno kapitanov, kot podjetne posameznice, ki so se spopadale z ladjarstvom, jadralke in veslačice, večinoma pa doma kot življenjske sopotnice. V tem kontekstu moramo kot ladjarko izpostaviti Ivano Mucha, rojeno Gorup, Slovenko, ki se je v drugi polovici 19. stoletja v Trstu zelo ambiciozno podala v ladjarske posle. Zaposlovanje žena na trgovskih ladjah se je odprlo takoj po drugi svetovni vojni, saj se je v tem obdobju odnos do žensk zelo spremenil. Ženske so se med drugo svetovno vojno preizkusile tudi v t. i. »neženskih« zadevah, postale so in se dokazale kot borke, ker so bile tudi v težkih razmerah sposobne vzdržati. Zaposlovali so jih tudi zato, ker so ladje prevažale povojne ekonomske in politične emigrante. Skrbele so za potnike, med katerimi je bilo veliko žensk in otrok, ki jim je bila potrebna posebna skrb. So se pa dekleta v tem času tudi šolala na pomorskih šolah. Na Primorskem je to povezano z ustanovitvijo Slovenske pomorske trgovske akademije (SPTA) v Žusterni pri Kopru, predhodnico današnje Srednje pomorske šole, ter malo kasneje z ustanovitvijo edinega slovenskega ladjarskega podjetja Splošne plovbe. Na prvo slovensko pomorsko šolo SPTA v Žusterni pri Kopru sta se vpisali tudi Sava Kaluža, ki je bila rojena v Ilirski Bistrici, in Jolanda Gruden iz Nabrežine pri Trstu. Jedro prispevka bo temeljilo na njunem pomorskem šolanju ter službovanju na ladjah, zlasti pa o razlogih odločitve za ta poklic.
    • založnik
      • Zveza zgodovinskih društev Slovenije
      • Inštitut za novejšo zgodovino
      • Muzej novejše zgodovine Slovenije
      • Znanstveno-raziskovalno središče
    • datum
      • 2018
      • 28. 09. 2018
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa