Tik pred izbruhom vojne je Belo krajino zajel val optimizma, dosegla jo je namreč železnica in zdelo se je, da je nastopil čas napredka. Kot se je izkazalo kasneje, pa je pridobitev samo še pospešila odlivanje tako materialnih kot človeških virov. Civilna oblast je v imenu države in vojske začela najprej izčrpavati prebivalstvo z obveznimi oddajami pridelka in živine ter z različnimi nabiralnimi akcijami za potrebe vojske. Prva posledica mobilizacije je bilo pomanjkanje delovne sile, ki so jo ljudje, tudi s pomočjo šolskih oblasti, reševali na račun šoloobvezne mladine. Za nameček sta sledili slabi letini, dodatno breme pa je bil prihod beguncev, najbolj množično iz zaledja soške fronte. Posledično je vedno bolj naraščalo tudi nezadovoljstvo, ki ga oblasti proti koncu vojne niso več mogle krotiti. Tudi konec vojne ni prinesel olajšanja. Številni so padli ali bili pogrešani. Za nameček je izčrpano prebivalstvo začela moriti še španska gripa