Pavlina Bobič ostaja ena redkih slovenskih zgodovinark (in zgodovinarjev), ki so svoje podiplomsko znanje izpopolnili na eni najelitnejših angleških in tudi svetovnih univerz. Njene oxfordske izkušnje ne omenjam zgolj zaradi prestiža, ampak predvsem zaradi zavidljivih akademskih in kolegialnih mrež, dostopnosti literature in širokih možnosti raziskovanja. Kot pravi Bobičeva v zahvalnem predgovoru, je svoje znanje kalila ob zvenečih imenih britanske historiografije, ki svojo pozornost posvečajo tudi dobi prve svetovne vojne. Če so njen študijski proces spremljali in sooblikovali zgodovinarji, kot so Hew Strachan, Mark Cornwall in Robert J. Evans, so njenemu delu nedvomno dodali določeno širino. V tem smislu lahko ocenim, da se tudi njena monografija ne omejuje na naslovno tematiko, ampak pogosto, kjer se je avtorici zdelo potrebno, poseže v širši, zlasti mednarodno politični kontekst. Tako razširjen raziskovalni fokus obenem na svoj način kaže na širok obseg politične vloge Katoliške cerkve na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, med njo in ne nazadnje tudi po njej