Sredina sedemdesetih let 20. stoletja je prinesla eskalacijo terorizma zahodnonemške urbane gverile. Akcije skupine Rote Armee Fraktion (RAF) so dosegle vrhunec jeseni 1977, ko je prišlo do ugrabitve in umora industrialca Hanns-Martina Schleyerja, ugrabitve letala Lufthanse Landshut in do samomora jedrne skupine prve generacije RAF-a v zaporu Stuttgart-Stammheim. RAF je že od začetka sedemdesetih let tesno sodeloval s palestinskimi teroristi, katerih dejanj Jugoslavija načeloma ni obsojala zaradi želje po ohranjanju dobrih odnosov z arabskimi državami. Ko je septembra 1976 v Beogradu pristalo letalo, na katerem sta bila tedaj najbolj iskani in s palestinsko osvobodilno organizacijo povezan terorist Carlos Šakal in nemški terorist Hans-Joachim Klein, je ZRN zahtevala njuno izročitev. Jugoslovansko vodstvo je izročitev z argumentacijo, da potnika ni-sta imenovana terorista, zavrnilo. Podoben scenarij se je zgodil dve leti kasneje, ko so v Jugoslavijo prišli štirje teroristi iz vrst RAF-a, Rolf Clemens Wagner, Brigitte Mohnhaupt, Peter-Jürgen Boock in Sieglinde Hofmann. Tudi tokrat Jugoslavija teroristov ni želela izročiti Zahodni Nemčiji. Kot glavni argument je uporabila obtoževanje Zahodne Nemčije, da ne poskuša zajeziti terorističnih in drugih subverzivnih dejanj, ki jih hrvaška politična emigracija usmerja proti predstavnikom Jugoslavije in jugoslovanskim državljanom v Nemčiji. Oba primera sta pomenila začasno poslab-šanje odnosov med državama, a zaradi obojestranskih interesov po dobrih bilateralnih odnosih se je situacija hitro umirila. članek poskuša natančneje razčleniti dogajanje v obeh primerih po-stanka teroristov v Jugoslaviji in najti razloge za odločitev jugoslovanskega vodstva, da ne izpolni zahodnonemške zahteve po izročitvi teroristov