Avtor v članku obravnava različne zamisli vodenja t. i. Jadranskega vprašanja v času po drugi svetovni vojni. Posebno pozornost nameni strategijam politične 'leve sredine', 'moroteizmu' in 'ob-mejnemu katolicizmu', ki so bile, potem ko je bil Trst leta 1954 vrnjen Italiji, usmerjene v preseganje dediščine konflikta in v normalizacijo odnosov med Jugoslavijo in Italijo. Avtor rekonstruira pot pomiritve med sosednjima državama, ki so ju pred tem ločevala nacionalna, ideološka in politična rivalstva. Ob orisovanju vzporednic med izbirami italijanskih osrednjih in lokalnih po-litik, avtor v nadaljevanju proučuje zvezo med t. i. Ostpolitik Alda Mora in usmeritvijo tržaških krščanskih demokratov. Oboji so namreč hoteli zaključiti spore ob italijanski vzhodni meji - ti so potekali v imenu t. i. obrambe italijanstva (1945-1954) - v času, ki so ga označevali zmanjšanje napetosti med blokoma, reorganizacija mednarodnega komunizma in multilateralnost konference v Helsinkih. Namen razprave je torej osvetliti, kako in s kakšnimi posledicami je Morova strategija ‘miru in varnosti’ in ‘meje - mostu’, ki sta bila v šestdesetih in sedemdesetih letih vodilni načeli tudi krščanskih demokratov v deželi Furlaniji-Julijski krajini, na eni strani vzpostavila odnose sodelovanja s Titovo Jugoslavijo (ti so svoj vrh dosegli z Osimskimi sporazumi leta 1975) in na drugi strani orisala novo politično, gospodarsko in nacionalno funkcijo perifernega območja Julijske krajine, državna pripadnost katere je bila dolgo časa predmet sporov in ki so jo zaznamovale hude posledice druge svetovne vojne.