Začetek ustanavljanja slovenskih šol v Avstraliji, še posebno med Slovenci v državi Novi Južni Wales, so povezani z nastankom prvih slovenskih društev in verskih središč v drugi polovici petdesetih let preteklega stoletja. Ravno slovenski duhovniki so ob sobotah po mašah prvi začeli s poučevanjem slovenskega jezika. Iz sprva spontanega poučevanja so v naslednjem desetletju pri vseh slovenskih organizacijah že imeli svoje slovenske sobotne šole. V njih so poučevali prostovoljci, ki so prosvetno delo opravljali že doma pred izselitvijo. Med njima sta posebno mesto imela danes že pokojna Jože Čuješ in Mariza Ličan. Skozi njune življenjske pripovedi avtorica prispevka osvetli izredno plodno obdobje razvoja slovenskega šolstva v Avstraliji vse od šestdesetih let pa do konca prejšnjega stoletja; to je čas številnih sobotnih šol, ki so odločilno pripomogle k ohranjanju slovenskega jezika med pripadniki druge generacije otrok slovenskega porekla; v času multikulturalne politike, tj. od sredine sedemdesetih let dalje, je slovenski jezik postal izbirni maturitetni predmet na srednjih šolah; zaradi lažjega usklajenega delovanja slovenske skupnosti na področju slovenskega šolstva je bil tedaj ustanovljen Slovenski šolski odbor, ki je odločilno vplival na ustanovitev lektorata za slovenski jezik na Macquarie University v Sydneyju. Po smrti Čuješa sredi devetdesetih let ter Ličanove leta 2002, je slovensko dopolnilno šolstvo postopoma zamrlo. Slovenska identiteta potomcev prvih generacij avstralskih Slovencev dobiva novo vsebino, ki čedalje bolj temelji na občutkih pripadnosti poreklu svojih staršev, starih staršev in ne več slovenskemu jeziku.