V prispevku sledimo stanovskemu in regionalnemu povezovanju slovenskega učiteljstva v Habsburški monarhiji in po prvi svetovni vojni v štirih državah naslednicah (Kraljevina SHS/Jugoslavija, Italija, Avstrija, Madžarska). Kakšen je bil pomen povezovanja učiteljstva v učiteljska društva od 60. let 19. stoletja za oblikovanje stanovske (poklicne zavesti) učiteljstva, splošni kulturni razvoj in za slovensko narodnostno gibanje na Slovenskem? Različnost tako idejnih stališč (liberalne, katoliške, manj socialdemokratske) kot jezikovnih / narodnostnih usmeritev je oblikovala dinamičen razvoj učiteljskih društev in njihovih glasil (Učiteljski tovariš, Popotnik, Slovenski učitelj, Laibacher Schulzeitung). Šolsko časopisje je bilo v svoji različnosti in politični bojevitosti bolj polemično do drugače mislečih rojakov kot npr. do nemško usmerjenih učiteljskih organizacij. V tej različnosti pa so se učiteljska društva in njihove zveze tudi povezovale kdaj na regionalni ali državni osnovi (v avstrijski polovici v Avstro-Ogrski, drugič pa na idejni in/ali jezikovni sorodnosti. Že zaradi imena je zanimivo je oblikovanje Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva (v Ljubljani 1889). Zavzemanje za vseslovansko povezovanje je bilo živo že pred prvo svetovno vojno tako med učiteljskimi društvi liberalne (Zaveza) kot katoliške usmeritve (Slomškova zveza), ki pa so jim bili blizu tudi aktivnosti nemških katoliških učiteljskih društev. Razvoj slovenskega učiteljstva po prvi svetovni vojni je v okviru nove jugoslovanske države zaznamoval na eni strani odnos do slovenstva in jugoslovanstva, na drugi strani pa polarizacija med liberalizmom in političnim katolicizmom. Ob tem je bilo slovensko učiteljstvo po letu 1926 večinoma organizirano v slovenskem delu skupne jugoslovanske učiteljske organizacije (UJU/JUU, sekcija v Ljubljani) ter bolj odprto tudi za mednarodno povezovanje in sodelovanje kot za internacionalizem. Izkušnja slovenskega šolstva in učiteljstva v ostalih treh sosednih državah (Italija, Avstrija, Madžarska), kjer je po 1918 kar tretjina Slovencev živela kot nepriznana narodna skupnost, je bilo tragična in v znaku nestrpnosti, ki je zaznamovala čas med obema vojnama.