Del Slovencev se je po drugi svetovni vojni znašel v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji. Kljub vsesplošnemu pomanjkanju (hrane, učnih pripomočkov in gradiv, učil, pomanjkanju prostora) so slovenski taboriščniki vzpostavili šolstvo, ki je doseglo zavidljivo raven. V taboriščih so tako za slovenske otroke (pridružili pa so se tudi nekateri otroci drugih narodnosti) ustanovili otroške vrtce, ljudske šole, begunsko gimnazijo (ta doseže celo javno priznanje, z maturitetnim spričevalom slovenske begunske gimnazije so se dijaki lahko vpisali na univerzo), strokovne srednje šole. Velik poudarek so dajali znanju tujih jezikov, spodbujali so interdisciplinaren pristop ter razvijanje družbene odgovornosti posameznika. Ne glede na slabe pogoje so profesorji, ki za svoje delo večinoma niso bili plačani, pričakovali od dijakov visoko znanje. Učitelji in profesorji so v taborišču, ker je primanjkovalo učbenikov, te začeli pisati in izdajati sami. V taborišču tako izide preko 40 različnih učbenikov, tu nastane tudi prvi Zgodovinski atlas Slovenije. Formalno izobraževanje so močno povezovali z neformalnim preko literarnih večerov, bralnih večerov, različnih krožkov (filozofski, pravni, sociološki, kulturni itd.), pevskih zborov in dramskih skupin. Učence in dijake so spodbujali k pisanju in izdajanju različnih časopisov, organizirali so akademije. Nezanemarljiv je tudi vpliv begunskega šolstva na ponovno vzpostavitev slovenskega zamejskega šolstva. O kvaliteti teh šol zgovorno priča podatek, da so številni dijaki slovenske begunske gimnazije kasneje dosegli zavidljive mednarodne kariere.