Prekmurci svojega verskega in s tem izobraževalnega središča v domačem okolju niso imeli, saj niso imeli ne škofije ne drugih pomembnih kulturnih središč, kar ni bilo ugodno zanje. Vse do leta 1777, ko je Marija Terezija izdala odredbo Ratio educationis, je Cerkev sama skrbela za šolstvo, ustanavljala šole in določala učni načrt neodvisno od države. Šele po tej odredbi so šole postale državne, kar je pomenilo, da je država urejala šolstvo, nadzorovala pouk, vzgojo otrok in predpisovala učno snov. Delo učitelja v tedanjem času torej nikakor ni primerljivo z današnjo vlogo učitelja, tako po vzgojnoizobraževalni vlogi kot tudi po učnem programu ne. Njihovo delo so namreč redno nadzorovali duhovniki, poučevali pa so kar v lastni hiši ali učiteljevem domu, ki je bil na stroške župljanov postavljen v neposredni bližini župnišča oziroma cerkve. Poleg tega so pogosto delovali še v vlogi cerkovnika, kantorja, organista in po potrebi opravljali še kakšno drugo opravilo, zaradi česar je poučevanje ostajalo v senci oziroma je bilo nekoliko zapostavljeno. V prispevku se bom osredotočila na vlogo učitelja v tedanjem izobraževalnem procesu, katere predmete so poučevali, v katerem jeziku in nenazadnje kaj so bili ti učitelji po izobrazbi in narodnosti.