V slovenskem zgodovinopisju je bila vloga prevodov dolgo zanemarjena tema. Na splošno je narodniemancipatorični diskurz prikril dejstvo, kako potrebni in pomembni so bili prevodi za razvoj enotnega standardnega slovenskega jezika in s tem tudi za razvoj kolektivne slovenske narodne identitete. Prevladovalo je namreč mnenje, kakor ga je izrazil Josip Stritar: »[P]revode samo za silo! Prevod je vedno le tuje blago.« V nasprotju s tem vladajočim narativom konca 19. in 20. stoletja o prevodu kot nečem manj vrednem ali celo slabem, so se pomembni slovenski in drugi šolniki in intelektualci 19. stoletja dobro zavedali, da brez prevodov ne bo mogoče sestaviti prvih modernih šolskih knjig. Že v »Organisationsentwurf«, ki je uredil (višjo) šolstvo po modernih načelih, se je pisalo, da bo treba v slovanskih jezikih, ki še nimajo dovolj kakovostne in raznolike literature in leksike, »začasno zapolniti vrzel z dobrimi prevodi«. Ustvarjalci beril so torej zavzeli istočasno več vlog, niso samo uredili, napisali in zbrali šolska besedila, temveč v veliki meri tudi prevedli tekste že obstoječih (predvsem nemških in čeških) beril. V prispevku bi torej ponudila svež pogled o nastanku prvih modernih slovenskih šolskih knjig, povezavo slovenskega razvoja s prostorom monarhije in (pogosto zamolčano) kulturo prevajanja.