Za čas med obema vojnama v Sloveniji je značilen izrazit pluralizem pedagoških teorij. Tako kot v svetu, je tudi pri nas mogoče prepoznati predstavnike reformske pedagogike (koncept, ki je v ospredje postavljal otroka), duhoslovne pedagogike (koncept, ki je v ospredje postavljal učiteljevo občutljivost za kulturo) in socialno kritične pedagogike (koncept, ki je v ospredje postavljal učiteljevo občutljivost za socialno pravičnost). V prispevku predstavljamo vsebino dveh polemik, v katerih je sodeloval Anton Osterc, učitelj na meščanski šoli v Mariboru in do 2. svetovne vojne ravnatelj meščanske šole v Tržiču. Osterc je bil pri nas eden redkih značilnih predstavnikov reformske pedagogike. Že kar znamenita je polemika o stari in o novi šoli, ki jo je imel z dr. Karlom Ozvaldom, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in značilnim predstavnikom duhoslovne pedagogike. V drugi polemiki je Osterc zagovarjal pozicijo reformske pedagogike nasproti socialno kritični pedagogiki. Drugi akter te polemike je bil srbski marksistično orientirani učitelj Dragutin Mihailović. Teoretske, pa tudi ideološke in politične razlike med akterji so tukaj zaradi narave polemike posebno izostrene in zato tudi zelo nazorne.