Pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šolah se obravnava tudi teme o vojnah, polnih nasilja, trpljenja, okrutnosti, hudobije, zla in brezbrižnosti. Zato je pomembna in odgovorna naloga pouka zgodovine, kako obravnavati vojno tematiko. Obravnava vojaških operacij, diplomatskih akcij ter statističnih prikazov posledic vojn je lahko suhoparna in brezosebna. Vključevanje didaktičnih gradiv s prizori mučenja in trpljenja lahko šokirajo in pri učencih povzročijo stres ali travme, morda sprožijo neprimerne opazke in odpor do pouka zgodovine. Zato so različne oblike pričevanj, osebnih življenjskih zgodb ali študijskih primerov primerne za pouk zgodovine o vojnem nasilju in trpljenju ljudi. Pričevanja so lahko izražena v zapisu ali filmskem prikazu osebne življenjske zgodbe, v pesmi, v foto zgodbi ohranjene fotografije, v črticah, povestih ali romanih z zgodovinskim ozadjem, v spisih in risbah otrok, žrtvah vojnega nasilja, v dnevnikih ipd. Odgovorna naloga učitelja je, da izbere takšna pričevanja, da bo v učencih vzbudil empatijo, sočutje in spoštovanje žrtev vojnega nasilja. Učence je treba opozoriti, da so takšna pričevanja viri prve roke in ne znanstvena zgodovina, ki je napisana na temelju raznolikih dostopnih zgodovinskih virov. Učence je treba ozavestiti, naj ne bodo brezbrižni opazovalci, ampak da se je treba na nasilje, krivice in kršenje človekovih pravic odzvati.